VSL sodba in sklep I Kp 1011/2004

Pritožbe zagovornikov obeh obtožencev in okrožnega državnega tožilca se zavrnejo kot neutemeljene in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtožena I. P. in I. M. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), nagrada in potrebni izdatki zagovornice obtoženega M., postavljene po uradni dolžnosti, pa obremenjujejo proračun. Obtoženemu I. P. se po VII. odstavku 392. člena ZKP pripor iz razloga po 1. točki I. odstavka 201. člena istega zakona podaljša.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtožena I. P. in I. M. spoznalo za kriva, in sicer prvega storitve treh kaznivih dejanj umora po 1. točki II. odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s I. odstavkom istega člena, drugega pa kaznivega dejanja pomoči pri treh kaznivih dejanjih umora po I. odstavku 127. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Obtoženemu P. je za vsako kaznivo dejanje umora določilo kazen 30 let zapora in mu nato po določilih o stekuizreklo enako enotno kazen, obtoženemu M. pa je ob uporabi omilitvenih določil za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen dve leti zapora in mu nato po določilih o steku izreklo enotno kazen 3 leta in 6 mesecev zapora. Obtoženemu P. je v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu, obtoženemu M. pa čas odvzema prostosti.Obtoženemu P. je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka in povprečnino, obtoženemu M. pa le povprečnino ter ga oprostilo plačila preostalih stroškov. Slednjemu je odvzelo tudi dušilec zvoka kot predmet, ki je bil uporabljen pri storitvi kaznivih dejanj.

Zoper takšno sodbo sta se pritožila zagovornika obeh obtožencev in okrožni državni tožilec. Zagovornik obtoženega P. je vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjeni senat ali pa naj obtoženca oprosti. Zagovornica obtoženega I. M. je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP in predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega M. oprosti oziroma ga podrejeno obsodi samo za eno kaznivo dejanje pomoči. Okrožni državni tožilec pa je vložil pritožbo glede odločbe o kazni, izrečene obtoženemu M., in predlagal, naj sodišče druge stopnje izrečeno kazen temu obtožencu zviša na pet let zapora. Zagovornica obtoženega M. je odgovorila na pritožbo okrožnega državnega tožilca ter predlagala, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Na pritožbo zagovornika obtoženega P. je glede nekaterih pritožbenih navedb odgovoril tudi okrožni državni tožilec ter jih ocenil kot neutemeljene.

Višja državna tožilka N. F. je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožb obeh zagovornikov in ugoditev pritožbi okrožnega državnega tožilca, zagovornik obtoženega P. pa je v pisnem odgovoru vztrajal pri svojih pritožbenih predlogih.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje glede na vsebino pritožbenih navedb zagovornika obtoženega P., nanašajočih se na ugotovitve izvedencev s področja entomologije, psihologije in psihiatrije, v skladu z določilom IV. odstavka 377. člena ZKP pozvalo vse tri izvedence, naj pojasnijo, ali in če, kako na njihove zaključke vplivajo pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik utemeljuje svoje dvome v pravilnost njihovih ugotovitev. Pisne odgovore izvedencev je nato posredovalo strankam ter prejelo odgovor zagovornika obtoženega P., v katerem je pritožnik vztrajal pri svojih pritožbenih navedbah in navedel, da izvirajo iz ugotovitev skupine strokovnjakov, katerih identitete pa ni želel razkriti. Predvsem v luči takšnih ugotovitev je pritožbeno sodišče nato ocenjevalo, ali naj o vseh pritožbah odloči na seji senata ali pa na podlagi opravljene obravnave pred sodiščem druge stopnje. Pri tem je upoštevalo usmeritve iz I. odstavka 380. člena ZKP, po katerih se obravnava pred sodiščem druge stopnje opravi samo v primeru, če jetreba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prvestopnje v novo glavno obravnavo. Ker je sodišče druge stopnje po opravljeni javni seji podvomilo o dokazni presoji sodišča prve stopnje le glede dela obširno izvedenega dokaznega postopka, ki setiče presoje zaključkov naštetih izvedencev ter istočasno ocenilo, da zaradi celovite presoje kazenske zadeve ni potrebno izvajati oziroma ponavljati preostalih dokazov, ki jih je izvedlo že sodišče prve stopnje na glavnih obravnavah, je sklenilo na obravnavi ponovno zaslišati izvedence ter v skladu s IV. odstavkom 381. člena ZKP odločiti tudi o morebitnih novopredlaganih dokazih in novih dejstvih.

V skladu s sprejetim sklepom je zato sodišče druge stopnje na obravnavi v mejah preizkusa prvostopenjske sodbe in v okviru pritožbenih navedb zaslišalo vse tri izvedence ter izvedlo tiste odpredlaganih dokazov, za katere je ocenilo, da bi lahko vodili drugačni oceni, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ali pa bi eventualno pomenili izhodišče za drugačno odločitev glede preostalih dokaznih predlogov. Zato je prebralo dopis odvetnika dr. P. Č. dr. Š. P. z dne 22.12.2004 in odgovor tega strokovnjaka z dne 16.1.2005, vpogledalo v povečavo normogramskih krivulj, ki jih je predložil zagovornik k dopolnitvi svoje pritožbe, vpogledalo listineKlimatografija Slovenije, izpis uradne spletne strani Turističke zajednice Rovinj in Navodila za vaje pri predmetu Sodna medicina prof. dr. Jožeta Balažica, prebralo pisni prevod vremenske prognozeza 14., 15. in 16.8.2002 in dopis Državnega hidrometeorološkega zavoda Republike Hrvaške Odvetniški družbi Č. z dne 22.1.2004, prebralo zapisnike o zaslišanju priče M. K. pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v kazenski zadevi zoper obtoženo M. M. in prevode obeh prilog zapisnikov - prepisa dveh prispevkov z interneta s prevodi in naslovi "IMEI številke niso zaščita proti goljufijam v zvezi z mobilnimi telefoni" ter "Ukrepi Združenega kraljestva za proglasitev IMEI za nezakonito" ter prebralo dopis pritožbenega sodišča preiskovalnemu sodniku F. H. in odgovor slednjega z dne 2.2.2005.

Zavrnilo pa je dokazne predloge obrambe obtoženega P. za pritegnitev novih izvedencev s področja psihologije in psihiatrije, predlog, da se na glavni obravnavi zasliši dr. Š. P., da se odpre in preberevsebina kuverte, v kateri se nahaja poročilo o poligrafskem testiranju I. P., da se od hrvaške policije zahtevata zapisnik o poligrafskem testiranju in poligram, da se zasliši socialna delavka I. V., da se prebere zapis pogovora zagovornika z N. R. B. in da se ta priča tudi zasliši, da se zaslišita tudi priči R. P. in V. P., da se prebere sklep o imenovanju izvedenca in v kazenski postopek pritegne izvedenec poligrafske stroke mag. R. V. iz Zagreba, da se angažira izvedenca meteorološke stroke, da se prebere dopis obrambe generalnemu direktorju Kliničnega centra z dne 6.4.2004 in njegovodgovor z dne 15.4.2004, da se prebere dopis obrambe Policijski upravi Pula z dne 22.3.2004 in odgovor te uprave, da se prebere pismo P. razredničarke in njegovega profesorja zagovorniku z dne 13.5.2004, da se pribavi podatke o kazenskih postopkih zoper pričo A. K., da se prebere zapisnik o poligrafskem testiranju V. P., ki naj se ga prej prevede, da se izvede daktiloskopska analiza odtisov prstov in dlani K., P. in G. ter izvede primerjava s sledovi, najdenimi v stanovanju R. v Rovinju in da se v kazenski postopek pritegne tudi izvedenec otorinolaringolog. Razlogi za takšno odločitev sodišča druge stopnje bodo pojasnjeni v nadaljevanju za vsak zavrnjen dokazni predlog posebej in to v zvezi s tistimi dejstvi, ki naj bi jih ti predlagani dokazi dokazovali.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb vseh pritožnikov pritožbeno sodišče tudi po opravljeni glavni obravnavi pred tem sodiščem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je po obsežnem dokaznem postopku izvedlo vse potrebne dokaze, jih natančno ocenilo vsakega za sebe in v zvezi z drugimi dokazi ter napravilo pravilne dokazne zaključke, za katere je navedlo tudi prepričljive razloge.

Da je obtoženi I. P. storilec treh kvalificiranih dejanj umora po 1. točki II. odstavka 127. člena KZ v zvezi s I. odstavkom istega člena, je prvostopenjsko sodišče po analizi objektivnih podatkov v spisu o vzrokih smrti V. P. R., G. R. in B. R., česar nobena pritožba ne izpodbija, najprej ugotavljalo, kdaj je nastopila smrt oškodovancev. Pri tem se je oprlo na dokazano dejstvo, da so bili vsi oškodovanciumorjeni v nočnem času, na oceno izpovedb P. B., J. L.-B. in J. Ž. ter na ugotovljene komunikacije po mobilnem telefonu G. R., upoštevalo pa je poleg navedenega tudi mnenje izvedenca dr. J. B.,fotografije posnetkov poštnih nabiralnikov oziroma vložene kuverte z datumom 14.8.2002, rezultate preiskave moške ročne ure Orient in posnetke v digitalnem aparatu, ki je bil najden na kraju zločina. Da so bila kazniva dejanja storjena z avtomatsko pištolo Crvena zastava, model 84, cal. 7,65 mm (Scorpion) z dušilcem in da je obtoženec to orožje posedoval, je sodišče zaključilo na podlagi izvedenskega mnenja Zveznega kriminalističnega urada iz Wiesbadna, na podlagi zagovora obtoženega M. ter izpovedb prič K. in P. Oceno o izpodbitem zagovoru obtoženca glede zatrjevanega alibija kritične noči iz 14. na 15.8.2002 je sodišče izdelalo na podlagi ocene izpovedbe priče M. D., pozicije telefona Ericsson T29S, fotografije obtoženčevega vozila na vstopu in izstopu s cestninske postaje Videž 14. in 15.8.2002, pri tem pa je kot indica upoštevalo tudi izpoved priče M. F. in fotorobot, ki je bil izdelan na podlagi njenega opisa. V celoti pa se je glede vseh bistvenih okoliščin oprlo na zagovor obtoženega M. ter na izpovedbo A. K., prepričljivo ugotovilo motiv koristoljubnosti in s tem v zvezi razmere v družini obtoženca in napravilo pravilen dokazni sklep, da je obtoženec očitana kazniva dejanja storil na zahrbten način, da je ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa in da je bil v času storitve kaznivih dejanj kazensko odgovoren. Da je obtoženi I. M. obtoženemu I. P. naklepoma pomagal pri izvršitvi kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje ugotovilo po podrobni analizi in oceni zagovora tega obtoženca, ki ga ni sprejelo le v delu, v katerem je zanikal svoje vedenje, da bo obtoženi P. uporabil izročeno orožje za umore treh ljudi. Pri tem se je oprlo tako na določena protislovja v zagovoru tega obtoženca, kot tudi na izpovedbe prič A. K., N. G. in M. D. ter na zaključke logičnega sklepanja in na analizo vseh okoliščin v zvezi z izročitvijo obeh pištol in predhodnega dogovarjanja glede eksploziva in višine obljubljenenagrade.

Obširna, podrobna in analitična ocena vseh izvedenih dokazov in zaključki sodišča prve stopnje tudi po izvedbi in ponovitvi nekaterih dokazov pred sodiščem druge stopnje ne vzbuja prav nikakršnihpomislekov in se pritožbeno sodišče glede vseh odločilnih dejstev v izogib ponavljanju nanje sklicuje v vseh tistih delih, na katere se pritožbene navedbe ne nanašajo.

O pritožbenih navedbah zagovornika obtoženega I. P. glede zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

Velik del pritožbenih izvajanj je obtoženčev zagovornik namenil času storitve kaznivih dejanj umora, saj meni, da ta nikakor ni mogel biti 15.8. med 00.00 in 07.00 uro, temveč kasneje, 16. ali 17.8.2002, ko je imel obtoženi P. trden alibi, da na kraju storitve kaznivih dejanj ni bil.

Niti najmanj niso dvomljive ugotovitve sodišča prve stopnje, ter jih pritožnik niti ne izpodbija, da so bili vsi trije oškodovanci umorjeni v nočnem času, saj so bili vsi oblečeni v pižame ter stabila B. R. in G. R. ustreljena v posteljah, V. P. R. pa na stranišču v kopalnici.

Brez pomislekov sprejema pritožbeno sodišče podrobno oceno izpovedb prič P. B., J. L.-B. in J. Ž. Vsi trije so skladno opisali skupno srečanje z družino R. v Rovinju v poznih večernih urah ter navedbe R., da se jim mudi domov, ker pričakujejo prihod I. Zaključek, da je do srečanja prišlo 14. in ne 15.8., kot v svoji izpovedbi in pismu z dne 21.8. trdi priča Ž., je sodišče oprlo na prepričljiv nastop obeh zakoncev, od katerih je P. B. kot slikar za navezno okoliščino uporabil slikarsko razstavo v Rovinju, njegova žena pa ni preklicala oziroma zanikala svojih trditev iz uradnega zaznamka o razgovoru s hrvaško policijo z dne 21.8.2002, da je imel G. tistega dne veliko dela in veliko telefonskih klicev v zvezi s službo, kar je bilo potrjeno z izpiski uporabe telefona G. R. s številko xxx/xxx-xxx in kar je bilo posredno potrjeno tudi z izpovedbami prič G., G. in B. Ob upoštevanju teh podatkov je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je priča J. Ž. glede datuma srečanja zmotila in ni mogoče pritrditi pritožbenemu izvajanju, da je zanesljiveje zaupati zapisu dogodka, ki je nastal le šest dni po kritičnem času (pismo J. Ž.), kot pa izpovedbama prič, ki sta na glavni obravnavi pričala eno leto in pol po dogodkih. Kot izhaja namreč iz uradnega zaznamka o razgovoru s P. B. (list 724), je slednji svojo prvo izjavo policiji dal že 20.8.2002, torej dan prej, kot je razgovor s policisti opravila J. Ž. in istega dne tudi napisala pismo. Oba, torej J. L.-B. in P. B., sta tudi v vseh izjavah policiji povsem enako in z istimi podrobnostmi opisala svoje srečanje z družino R. in J. Ž. 14.8. okoli 22.00 ure v Rovinju.

Gornje ugotovitve o verodostojnosti izpovedb prič B. in delno priče Ž. pa so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje preverjene tudi z opravljeno analizo komunikacije po mobilnem telefonu G. R., o kateri je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opravilo obširno in podrobno analizo, ki ne vzbuja dvomov. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje je dokazano, da je pokojni G. R. v kritičnem obdobju uporabljal dve telefonski številki in da je bila SIM-kartica za telefonsko številko 041/xxx-xxx vse do 14.8.2002 do 17.53 ure vstavljena v telefonski aparat znamke Ericsson T29S z IMEI številko M, SIM-kartica za telefonsko številko 040/yyy-yyy pa v telefon znamke Motorola z IMEI številko N. Izpisi klicev za obe telefonski številki nedvomno potrjujejo, da sta se oba telefona v tem obdobju nahajala pod kontrolo hrvaškega operaterja, obe SIM-kartici pa sta bili najdeni na kraju dejanja, ne pa tudi telefonski aparat znamke Ericsson T29S, katerega je dokazano obtoženec naslednjega dne, to je 15.8.2002, izročil svojemu tedanjemu dekletu M. D., ki je vanj vstavila SIM-kartico s telefonsko številko 041/www-www in preko bazne postaje Ljubljana - Šentvid ob 15.23 uri istega dne opravila prvi telefonski razgovor. Ob v tem delu potrjenem zagovoru obtoženega P., da je res opravil 14.8. popoldne telefonski razgovor s starši z B. telefona in ob dokazanem dejstvu, da je priča M. D. natančno opisala, kdaj in kako je dobila od obtoženca GSM-aparat Ericsson T29S, kar je potrdil tudi priča G., je logično sklepanje sodišča prve stopnje, da je ta telefonski aparat v Rovinju lahko vzel samo obtoženec in da je torej storilec kaznivih dejanj umora prav on.

Sodišče druge stopnje v zvezi s tem ne sprejema obširnih pritožbenih razlogovanj zagovornika obtoženega P., da "potovanje mobilnega aparata iz Rovinja v Ljubljano" ni noben dokaz in da tozadevna policijska analiza terja oprostilno sodbo. Nekaj manj kot 30 odredb štirim operaterjem mobilne telefonije je namreč izdalo sodišče v tem kazenskem postopku v zvezi z lastništvi in uporabo velikega števila mobilnih telefonov, pri čemer vse ugotovitve sodišča brez izjemebazirajo na odgovorih operaterjev in priloženi listinski dokumentaciji. Obramba se sicer strinja, da uporaba posamične telefonske številke potrjuje, da je bila le-ta uporabljena, za kar je seveda potreben GSM telefon, ker pa je po njeni oceni dokazano, da je bilo s telefonom Ericsson T29S nepooblaščeno manipulirano ter istočasno ni bilo ugotovljeno, kdaj, kdo in zakaj je to storil, in kerje istočasno dokazano, da je IMEI številko mogoče ponarediti ter je z visoko stopnjo verjetnosti izkazana možnost obstoja tretje osebe, ki bi s telefoni in z IMEI številkami lahko manipulirala, enako pa bi to lahko storila tudi policija in tožilstvo v želji, da utemeljijo majajočo se obtožnico, predstavlja po prepričanju obrambe izvedeni dokaz domišljijski konstrukt, ki ga nikakor ni mogoče sharmonizirati z natančnostjo, premišljenostjo in hladnokrvnostjo uboja družine R. S takšnim razlogovanjem pritožnika se ni mogoče strinjati. Ni res, da temelji izvajanje napadane sodbe na analitični informaciji policije in da ni pojasnjena uporaba na kraju storitve kaznivega dejanjanajdenih telefonskih aparatov. Na podlagi zapisnika o ogledu kraja dejanja in izpisov zabeleženih klicev ter izpovedb zaslišanih prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila v telefon Motorolavstavljena SIM-kartica s telefonsko številko 040/yyy-yyy ter je bil zadnji beleženi klic 14.8.2002 ob 9.46 uri iz omrežja hrvaškega operaterja na telefonsko številko podjetja M. v Ljubljani (prilogaA208). V telefon Siemens je bila vstavljena SIM-kartica s telefonsko številko 040/xxx-xxx ter je bil zadnji klic na to številko beležen 12.8.2002 na območju Slovenije ob 16.16 uri, klici pa so biliopravljeni na telefonske številke, ki so last podjetja M. V razlogih izpodbijane sodbe sicer sodišče prve stopnje ne omenja telefona znamke Alcatel, vendar pa je v zvezi s tem telefonom nedvomno točna ugotovitev v poročilu Policijske uprave Koper z dne 10.9.2002, da je bila manjkajoča SIM-kartica iz tega telefona predhodno vstavljena v telefon Motorola, kar potrjujeta izpiska prometa s tema telefonoma (A208, A201).

V zvezi z zatrjevanim nepooblaščenim posegom v telefon Ericsson T29S je potrebno sicer zagovorniku delno pritrditi, vendar le v delu, ki se nanaša na t. i. zaklenitev telefona za uporabo SIM-kartic tujih operaterjev. Priča M. D. je namreč v zvezi s to trditvijo potrdila zagovor obtoženca, da ji je res 15.8. izročil ta telefon zato, ker svoje SIM-kartice operaterja Vega v njem ni mogel uporabljati ter mu ga je zato vrnila šele v soboto popoldne 17.8., da ga je odšel odkodirat. Takšna izpoved priče je posredno potrjena tudi z izpisi klicev in sledenjem telefonske številke 070/zzz-zzz, ki jo je od 17.8. dalje uporabljal obtoženi P. (in ne K. V. kot v pritožbi zatrjuje obtoženčev zagovornik), saj je s te številke klical tako B. (A234, A67), kot tudi K. V. (A341) ter je SIM-kartico s to telefonsko številko imel v telefonskem aparatu znamke Ericsson T29S med opravljanjem informativnega razgovora na Policijski postaji v Rovinju 22.8.2002 (list 3113).

Kljub nakazani deblokadi spornega telefona po storitvi kaznivih dejanj, za katero je splošno znano, da jo je možno opraviti za minimalen znesek v številnih delavnicah tudi v Ljubljani ter je takšna storitev tudi javno oglaševana (Salomonov oglasnik), pa takšnega nepooblaščenega posega nikakor ni mogoče enačiti s spremembo IMEI številke telefonskega aparata, čemur pritožnik v svojih pritožbenih izvajanjih daje velik pomen. Res je izvedena priča M. K. kot vodilni strokovnjak na področju mobilne telefonije, ki je tudi v tem kazenskem postopku pregledal sporni telefon, med podrobnim zaslišanjem na petih glavnih obravnavah v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru potrdil, da je mogoče IMEI številko ponarediti in da je tudi v enem od dveh, s strani enega od zagovornikov na glavni obravnavi v Mariboru predloženih telefonskih aparatov takšna številka ponarejena. Vendar pa je tudi poudaril, da pri svojem delu še ni naletel na primer, kjer bi hotel nekdo neko že določeno IMEI številko z enega aparata prenesti v drug aparat, navedel pa je tudi, da je potrebno ločiti med spremembo IMEI številke v katerokoli drugo številko in med spremembo v točno določeno drugo številko ter da družba Mobitel nima informacij, da bi se lahko kaj takšnega zgodilo v letih 1999 in 2000 v Sloveniji. Povedal je tudi, da je mogoče pri nekaterih aparatih to ugotoviti, pri drugih pa ne in da sedaj (zaslišan je bil 22.10.2004) verjetno že obstaja določen delež aparatov, ki imajo IMEI številko spremenjeno, vendar pa tega podatka ni mogoče ugotoviti. Sicer pa je strokovnjak že ob drugem zaslišanju v septembru 2001 na vprašanje enega od zagovornikov, ali je možno ponarediti IMEI številko, odgovoril z vprašanjem, "ali je možno preko interneta prodreti v Pentagon, saj je vsaka stvar v računalništvu možna, vprašanje je le, na kakšen način, s kakšnimi sredstvi in s kakšnim znanjem ter v kakšnem času je to možno storiti". Ob takšnih podatkih ter upoštevaje vsebino dokumentacije, ki jo je zagovornik obtoženega P. priložil svoji pritožbi in jo je sodišče druge stopnje na obravnavi prebralo, ni dvoma, da je IMEI številko mogoče ponarediti, vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da v obravnavanem primeru za takšen zaključek v spisu ni nobenih relevantnih dokazov. Nasprotno, tudi v tem kazenskem postopku je M. K. odgovoril na odredbo sodišča z dne 2.9.2002 v zvezi z GSM-aparatom Ericsson T29S. Odgovoru je priložil izpis iz imenika tega telefona in navedel, da je na nalepki aparata ista IMEI številka, kot jevprogramirana, to je M, da je bila SIM-kartica s številko 041/xxx-xxx v času od 1.8. dalje vstavljena samo v telefonski aparat s to IMEI številko in da je bil zadnji dohodni klic 12.8. in zadnji odhodni klic 14.8.2002. Ob dejstvu, da je ta strokovnjak že na zaslišanju pred Okrožnim sodiščem v Mariboru poudaril, da bi se srebrni kovinski listič z originalno IMEI številko sicer dal zamenjati, vendar pa ga je potem, ko se originalni listek sname, težko neopazno zamenjati tako, da to ne bi bilo vidno že s prostim očesom, ter je glede na vsebino navedenega odgovora strokovnjaka jasno, da tega tudi v obravnavanem primeru ni ugotovil ter je tudi na podlagi vpogleda v fotografije in v sam zaseženi telefon (SZP 117/2002) takšna možnost tudi po oceni pritožbenega sodišča izključena, pritožbeno sodišče ni dodatno angažiralo "mobitelskega" strokovnjaka, kot je to smiselno predlagal pritožnik v pritožbi, saj je na podlagi zbranih in ocenjenih dokazov enako kot sodišče prve stopnje prepričano, da je obtoženi P. 15.8.2002 med 12.00 in 14.00 uro izročil M. D. telefonski aparat, ki ga je še dan pred tem uporabljal v Rovinju G. R., ki je tedaj (14.8.) preko omrežja hrvaškega operaterja mobilne telefonije (CRO-net) opravil pet telefonskih razgovorov s podjetjem M. d.o.o. oziroma M. G., dvakrat klical T. G. v Celje, enkrat Srednjo šolo za gostinstvo in ob 17.53 uri telefonsko številko D. B., ko se je očitno on ali V. P. R. pogovarjal z obtoženim P.

Ob gornjih ugotovitvah velja omeniti, da v povezavi z izpovedbami številnih prič niti eden od izpiskov opravljenih telefonskih povezav ne nakazuje možnost obstoja dveh enakih IMEI številk, neutemeljena pa so tudi sklepanja pritožnika in obtoženega P. o izkazani verjetnosti, da bi telefonski aparat G. R. lahko kdo podtaknil v predal levih prednjih vrat osebnega avtomobila Passat, kjer naj bi obtoženi P. aparat 15.8. našel. Ne le da obtoženec svojemu tedanjemu dekletu M. D. ni pojasnil razlog za neuporabo svojega in tudi ne načina pridobitve drugega telefona, za katerega ni imel polnilca, ker je ta očitno ostal v osebnem avtu oškodovancev v Rovinju (list 1379, 3173), ampak je tudi povsem izključena možnost dostopa katerekoli druge osebe razen obtoženca do osebnega avtomobila Passat. V svojem zagovoru je namreč obtoženec pojasnil, da je 15.8. res vozil v tem osebnem avtomobilu M., K. in G., saj so v večernih urah skupaj odšli v Portorož, vendar pa je očitno, da se je tega dne najprej srečal z G. pred Domom upokojencev v Šiški (okoli 12.00 ure) in se nato z njim odpeljal do M. D., s katero je zamenjal GSM-telefona. Ob izkazani verodostojnosti izpovedb G. in D. in ob dokazanem dejstvu, da je obtoženec 15.8.2002 ob 11.36 uri bil prva oseba, ki je po odhodu družine R. v Rovinj izklopil alarm (list 604), vstopil v stanovanjsko hišo v Grosuplju in se po 20 minutah odpeljal z osebnim avtom Passat, je izključena možnost, da bi lahko v ta osebni avto kdo sporni aparat podtaknil potem, ko bi ga predhodno vzel s kraja storitve kaznivega dejanja, oziroma je še bolj neverjetno, da bi enak aparat s ponarejeno številko nekaj ur po umorih oškodovancev namestil v vrata osebnega avtomobila, ki ga obtoženec pred tem dokazano ni uporabljal. Ob tem bi se bilo seveda potrebno tudi vprašati, kje naj bi se nahajal originalni G. telefon, če bi bil v vrata Passata podtaknjen drugi s ponarejeno IMEI številko, saj je bilo zanesljivo dokazano, da je G. R. uporabljal GSM-telefon s številko 041/xxx-xxx in sta to dejstvo razen številnih prič potrdila delavcem policije tudi B. P. in D. T. (list 943, 1442). Povsem nesmiselno bi bilo tudi iskanje prstnih odtisov G. R. na za obrambo spornem GSM-aparatu Ericsson T29S, saj je policija prvič prišla v kontakt s tem aparatom ob prihodu obtoženca v Rovinj, torej po tem, ko ga je razen njega uporabljala tudi M. D. Ob takšnih ugotovitvah tako ne more biti upošteven tudi tisti del pritožbenih izvajanj, v katerem zagovornik opozarja na izpovedbe prič, ki so se z G. R. pogovarjale 14.8. na telefonski številki 041/xxx-xxx in ki niso vedele zanesljivo pojasniti, ali je telefon naslednjega dne (15.8.) zvonil v prazno ali pa je operater odgovarjal, da je klicana številka nedosegljiva in v kakšnem jeziku je bilo to rečeno. Ob naštetih dejstvih in okoliščinah, ki v celoti pritrjujejo zaključkom sodišča prve stopnje o poti mobilnega telefona G. R., pritožbeno sodišče opozarja tudi na neresnične trditve obtoženega P., da mu je 13.8. zvečer med popivanjem na splavu na Špici v Ljubljani S. P. vzel njegov telefon. Ne le da je P. to zanikal, pač pa v primeru odtujitve telefona obtoženec od tega datuma dalje ne bi mogel več uporabljati svoje tedanje telefonske številke 070/qqq-qqq, pa je vendar 14.8. s to številko opravil več pogovorov z D. B. (A98, A230) ter šele po tem datumu začel uporabljati novo telefonsko številko 070/zzz-zzz, kot jebilo že omenjeno (A67, A234, A341).

Za neutemeljene se tako izkažejo pritožbene navedbe, da predstavlja potovanje mobilnega aparata iz Rovinja v Ljubljano "domišljijski konstrukt", da izročitev telefona K. V. ni mogoče razumeti kot poskus brisanja sledi in da je skregano z zdravo pametjo trditi, da je morilec, ki je na kraju zločina zakril vse, tudi najmanjše sledove svojega početja, za spomin na svoje dejanje ali z namenom, da biobdaroval svoje dekle, vzel s kraja zločina telefonski aparat žrtve. Pritožbeno sodišče ob izvedenih dokazih tako zaključuje, da obtožencu očitno ni bilo znano, da se ob uporabi GSM-aparata razen telefonske številke računalniško registrira tudi IMEI številka aparata, s katerega je bilo klicano.

V pretežnem delu so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se v zvezi z ugotovljenim časom smrti članov družine R. nanašajo na ugotovitve izvedenca dr. B., na fotografije poštnih nabiralnikov,preizkus moške ure Orient in posnetke digitalnega aparata. Našteto je v razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje uporabilo le kot dodatno podkrepitev svojih ugotovitev glede datuma smrti, pri čemer je izrecno navedlo, da izsledke glede moške ročne ure in posnetke digitalnega aparata šteje za indica, ki potrjujeta pravilnost ugotovitve časa smrti.

Izvedenec dr. J. B. je že v pisnem mnenju in ko je bil zaslišan pred sodiščema prve in druge stopnje večkrat poudaril, da se natančen čas nastopa smrti iz pregledanih podatkov ne da izračunati, saj niso bile opravljene meritve mušjih ličink, le-te niso bile stehtane in konzervirane, pa tudi pravokotno fotografiranje v velikosti 1 : 1 ob ustrezno postavljenih merilih z označenimi milimeterskimi razmaki ni bilo opravljeno, niti izvedenec ni imel natančnih podatkov o povprečnih temperaturah, ki bi morale biti izračunane za vsako uro razvoja ličink. Ker je zato v obravnavani zadevi lahko izhajalizključno iz dveh fotografij obdukcij (št. 304 in 313) in razen vremenskih podatkov o napovedanih temperaturah za kritično obdobje, ki se nahajajo v spisu in vremenskih podatkih o dejanskih temperaturah, ki so bile izmerjene v Rovinju po pravilih meteorološke stroke in jih je predložila obramba obtoženca, ni imel nobenega objektivnega podatka glede temperature ob truplih, je lahko izračunal le okvirni - hipotetični čas smrti, ki se razteguje od jutranjih ur 15.8. do jutranjih ur naslednjega dne, to je 16.8.2002. Izvedenec je ob tem tudi poudaril, da se je posvetoval z enim od vodilnih evropskih forenzičnih entomologov prof. B. iz Koelna med kongresom sodne medicine v Muenstru in kateri je prišel do povsem enakih ugotovitev ter je tudi slednji poudaril, da so njune ugotovitve lahko le hipotetične, saj je bilo že na začetku vse v zvezi z ličinkami storjeno napak oziroma sploh ni bilo storjeno. Ob takšnih poudarkih in zaključkih izvedenca, ki je lahko zgolj hipotetično na podlagi pomanjkljivih podatkov umestil čas smrti družine R. v časovnoobdobje 15. in 16.8., ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem, da omenjeno izvedensko mnenje izključuje "sodno varianto", da so bili umori izvršeni do 7.00 ure zjutraj dne 15.8.2002.

Res je pritožnik že v pritožbenem postopku in na obravnavi pred sodiščem druge stopnje pravilno opozoril na nenatančen graf v povezavi z normogramsko krivuljo razvoja ličink muhe Phormia Regina ter na nekoliko višjo povprečno temperaturo okolice (22-23 stopinj Celzija), kot jo je upošteval izvedenec (20 stopinj Celzija), vendar pa se pritožbeno sodišče kljub temu strinja z izvedencem, da to pomeni le minimalno korekcijo prvotno dobljenega rezultata, ki ob navedenem izostanku pretežnega dela potrebnih podatkov pravilnega zaključka izvedenca o zgolj hipotetični okvirni določitvi časa smrti ne more omajati. Ugotovitve izvedenca tako v izreku izpodbijane sodbenavedenega časa smrti ne potrjujejo z gotovostjo, zanesljivo pa jih ne izključujejo. Z ozirom na povedano je zato pritožbeno sodišče, tudi ob upoštevanju vsebine na glavni obravnavi prebranega odgovora dr. Š. P. zagovorniku, zavrnilo dokazne predloge obrambe za neposredno zaslišanje tega strokovnjaka ter za pritegnitev novega izvedenca entomologa in izvedenca meteorološke stroške. Ocenilo je namreč, da glede na pomanjkljive podatke tudi s predlaganimi dokazi ne bi bilo mogoče določiti bolj natančnega časa smrti, kot ga je v zvezi z razvojem ličink na truplih ugotovil izvedenec dr. B. Takšna ugotovitev pa gotovo ne velja za tisti del izvajanj istega izvedenca, ki se nanašajo na ugotovitve in zaključke o mrliških spremembah na truplih. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče sprejema razlago izvedenca o poteku in načinu nastanka mrliških sprememb ob upoštevanju prisotnosti mušjih ličink, kot je to v razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pravilno povezalo z izpovedbami zaslišanih prič o tem, kdaj so zaznale neprijeten vonj vbližini stanovanja R. in v kakšnem času po nastopu smrti so priče smrad lahko zaznale. Izvedenec je sicer res na obravnavi pred sodiščem druge stopnje pojasnil, da ni mogoče znanstveno ugotoviti, vkolikšnem času od nastopa smrti bi bilo možno v obravnavanem primeru zaznati smrad razpadajočih trupel, saj ljudje različno zaznavajo vonj ter je v zvezi s tem nazorno opisal razliko med sposobnostjo sebe kot strokovnjaka z 20-letnimi izkušnjami na področju patologije indrugimi ljudmi, vendar pa ni mogoče obiti njegove razlage o pogojih nastanka t. i. gnilobnega giganta trupla, kakršni sta bili ob odkritju kaznivih dejanj trupli pokojnega B. in V. P. R. V svojikarieri izvedenec še ni videl, da bi že v prvih urah po smrti nastale takšne spremembe, kot jih opisuje dokumentacija v obravnavanem primeru. Gigant trupla nastaja ob ugodnih pogojih okolice več kot 48 ur in le ob ekstremnih pogojih, povezanimi s predhodno bakterijsko ali virusno infekcijo, visoko zračno vlago ter temperaturo, ki je višja od 40 stopinj Celzija. Izvedenec je doslej le enkrat naletel na primer, ko je oseba, pri kateri je smrt nastopila 24 ur pred ogledom v zaprtem prostoru in pri izmerjeni temperaturi 55 stopinj Celzija ter zračni vlagi 90 stopinj, ostala napihnjena v gigantskih razsežnostih ter je bilo truplo popolnoma črno, vendar pa takšnih ekstremnih pogojev, ko obramba celo sama zagovarja povprečno temperaturo 23 stopinj Celzija, v obravnavanem primeru gotovo ni bilo. Zato je enako kot prvostopenjsko sodišče tudi sodišče druge stopnje prepričano, da priči Z. S. in M. F. gotovo ne bi mogli že v soboto 17.8. zaznati močan in izrazit vonj po gnitju, če bi do umorov prišlo šele 16. ali celo 17.8., kot to zatrjuje obramba. Pravilne sosicer ugotovitve obrambe, sklicujoče se na strokovno literaturo, da se prvi znaki gnitja trupel pri 20 stopinjah Celzija pojavijo že v 24 urah po smrti in da pri višjih temperaturah pride do razvoja zelenelise na trebuhu trupla lahko že tudi po 14 urah, vendar pa je ob upoštevanju ostalih podatkov povsem nemogoče, da bi v obravnavanem primeru lahko priče že po devetih do desetih urah zavonjale smrad. Tudi če bi se priči B. zmotili glede datuma srečanja z R., se ob upoštevanju izpovedbe priče Ž. gotovo nista zmotili glede ure srečanja oziroma trenutka, ko sta se z R. razšli. Ker se je to zgodilo gotovo okoli 22.30 ure, R. pred 23.00 uro zanesljivo niso mogli priti domov, še manj pa je verjetno, da bi takoj po prihodu domov odšli spat in tudi zaspali, saj je dokazano, da sta bila G. in B. umorjena med spanjem, V. pa oblečena v pižamo v kopalnici na stranišču. Sodišče prve stopnje je podrobno preverilo in ocenilo izpovedbi prič Z. S. in M. F. in utemeljeno sledilo njunemu navajanju o tem, kdaj in v kakšnih okoliščinah sta zaznali močan in izrazit vonj, pri čemer je S. na takšen vonj opozorila tudi njena sestra. Pri tem je potrebno tudi upoštevati, da se je Z. S. v soboto (17.8.) ob pletju trave nahajala več metrov od trupel, ki so bila v zaprtem stanovanju in v različnih prostorih ter je vonj iz stanovanja uhajal lahko le skozi 20-25 cm široko režo delno odprtih drsnih balkonskih vrat, pri čemer je bila ta odprtina z notranje strani do 50 cm do tal zakrita tudi z zastorom, zidana balkonska ograja pa je še dodatno predstavljala oviro zaznavi vonja. Več kot verjetno je torej, da so morala biti trupla v soboto zjutraj že močno razpadla, saj v nasprotnem primeru tedaj neprijetnega vonja ne bi bilo mogoče zaznati. V zvezi s tem tudi ni utemeljena pritožnikova trditev, da je nemogoče verjeti, da bi si S. ob upoštevanju datuma zaslišanja naglavni obravnavi (12.12.2003) lahko zapomnila dan izpred dveh let oziroma, kdaj je bolj in kdaj manj smrdelo. Z. S. je namreč svojo izpoved povezala tudi s predočeno izjavo, ki jo je dala policistom 19.8.2002 o tem, kaj je delala v soboto in kako močno je zaudarjalo v ponedeljek, kar je pri vrednotesnju njenega pričanja kot navezno okoliščino upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

Da je K. G. vrnil 14.8. R. 30 hrvaških kun v poštni nabiralnik ni dvoma, saj iz podatkov izhaja, da mu je G. R. tega dne okoli 12.00 ure plačal vodo. Ali je razliko v denarju G. vrnil še istega dne alikasneje, sodišče z zaslišanjem te priče ni ugotavljalo in ker v razlogih svoje sodbe napačno sklepa, da se je 30 HK nahajalo v kuverti, ki je gledala iz nabiralnika, saj je bila v njej le pogodba o vzdrževanju hiše (list 825, fotografiji št. 20 in 21 na listu 1138) ter se je denar skupaj z listkom v resnici nahajal v nabiralniku (fotografija št. 22 na listu 1138, opis fotografij na listu 1129) in torej navzven ni bil viden, je še toliko bolj pravilna ocena sodišča prve stopnje, da bi R., v kolikor bi bili 15.8. dopoldne in kasneje še živi, vrnjeni denar vzeli, saj bi bilo logično, da bi ob plačilu vode G. R. povedal, kako mu bo vrnil dolžni znesek. Tako ni mogoče pritrditi pritožnikovemu sklepanju, da bi R., če so bili vsaj od prihoda iz Rovinja 14.8. nesporno še živi, iz nabiralnika štrlečo kuverto vzeli, saj je bila ta po ugotovitvah hrvaške policije v nabiralnik zataknjena šele 18.8., torej dan pred odkritjem trupel.Prav ima sicer zagovornik obtoženega P., da fotografije iz R. digitalnega fotoaparata, ki je bil zadnjič uporabljen 11.8.2002, ne dokazujejo, da bi se R. 15.8.2002 z njim še slikali, če bi bili živi,saj bi ga enako lahko uporabljali tudi v vmesnem času, pa ga niso, vendar pa tudi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe le dopušča možnost, da bi lahko po 15.8. uporabili aparat, če bi bili še živiter enako tudi za moško ročno uro znamke Orient ugotavlja, da bi se v primeru odložitve na nočno omarico 14.8. ob 18.45 uri ustavila 16.8. ob 10.30 uri, kar je ob upoštevanju analize doslej omenjenih dokazov verjetnejša verzija od tiste, ki jo zagovarja pritožnik v svoji pritožbi. Povsem neutemeljeno pa navaja, da druga dragocena oškodovančeva ura (Movado) ne dokazuje ničesar, saj sodišče prve stopnje nasprotnega na nobenem mestu v razlogih svoje sodbe niti ne zatrjuje.

Nadalje so v zvezi z datumom smrti članov družine R. neutemeljene pritožbene navedbe, ki se opirajo na izpovedbe prič J. Ž., S. in J. S. ter na mnenje hrvaškega patologa in na rezultate poligrafskega testiranja V. P.

Izčrpna in podrobna analiza izpovedb teh prič, ki jo je v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi opravilo sodišče prve stopnje, je prepričljiva in ne vzbuja pomislekov ter tudi po oceni pritožbenegasodišča ni dvoma, da so se te priče očitno zmotile glede datumov, ko so zadnjič videle oškodovance žive. Glede S. S. sicer sodišče prve stopnje v delu razlogov sodbe zmotno ugotavlja, da izpoved te priče ni ves čas enaka, saj takšen zaključek veže na napačen prevod dela zapisnika o zaslišanju te priče pred preiskovalnim sodnikom (list 2348), vendar kljub temu ni dvoma, da sta oba, S. S. in njen mož J., kljub dokazanemu datumu izposoje videokasete, v zmoti glede datuma srečanja z V. P. R. K podrobnim razlogom sodišča prve stopnje za takšen zaključek, na katere se pritožbeno sodišče razen v že omenjenem delu brez pridržkov sklicuje, pa je potrebno omeniti še dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v zvezi z ogledom kraja kaznivega dejanja. Že hrvaški preiskovalni sodnik je S. S. podrobno zaslišal tudi o tem, kaj se je z oškodovanko v njenem stanovanju pogovarjala, v kakšnem razpoloženju je ta bila in kaj je v stanovanju opazila. Med opisovanjem nekaterih predmetov je natančno pojasnila njihov položaj in barvo (na primer barvo pregrinjala nakavču v dnevni sobi, prazne vrvi za sušenje perila na balkonu, kar vse izhaja tudi iz fotografij, posnetih ob ogledu), povedala, da so bile vse površine v kuhinji čiste in da je na delovni površini vkuhinji opazila samo sokovnik, ki ji ga je V. tudi pokazala, ni pa videla aparata za pecivo in peciva, ki ga je sicer V. zelo rada pekla. Ker pa je na fotografijah stanovanja, posnetih ob ogledu, razločno vidno, da se je na delovnem pultu v kuhinji nahajalo večje število predmetov, med njimi tudi aparat za peko peciva in velik krožnik slednjega ter je bilo ob pultu nameščeno večje montažno stojalo za sušenje perila, na katerem zaradi izobešenega perila ni bilo več prostega mesta, kar je mogoče povezovati tudi z vremensko napovedjo za 14. in 15.8. (da so možne posamezne krajevne nevihte, list 3045), v času obiska S. S. pa je bilo očitno lepo vreme, saj sta G. in B. tedaj odhajala na kopanje, je mogoče sklepati, da priča S. S. ni mogla videti V. v petek 16.8., kot to zatrjuje, ampak kvečjemu v dnevih do 15.8., saj bi sicer gotovo opazila tudi navedene zelo opazne značilnosti, katerih položaj je ostal v stanovanju gotovo nespremenjen do ogleda kraja zločina 19.8..

Sklicevanje pritožnika na mnenje hrvaškega sodnomedicinskega izvedenca in na del izvidov poligrafskega testiranja V. P. prav tako ne more biti uspešno. Ocena patologa dr. I. K., da je od časa smrti do najdbe trupel preteklo 48 do 72 ur, je zgolj okvirna in v nasprotju z izvedenimi dokazi ter je zato ni mogoče upoštevati. Tudi če pustimo ob strani dopustnost dokazne vrednosti poligrafskegatestiranja V. P., velja povsem enaka ugotovitev tudi za to pritožbeno navedbo, pri tem pa ni nepomembno, da so že hrvaški preiskovalni organi rezultate tega poligrafskega testiranja šteli za neuporabne na podlagi nadaljnje obširne kriminalistične obdelave te priče. Ugotovljeno stanje stvari v zvezi z datumom smrti oškodovancev vodi tako k zaključku, da je čas smrti v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljen, saj je v zvezi s tem sodišče prve stopnje vse pravilno ocenjene dokaze povezalo v logično celoto, česar obtoženčev zagovornik s parcialnim ocenjevanjem dokazov, kot je to pravilno v svojem izvajanju ugotovila tudi višja državna tožilka, ni uspel izpodbiti. Tudi okrožni državni tožilec je v svojem odgovoru na pritožbo obtoženčevega zagovornika utemeljeno opozoril, da pritožnik v bistvu prihaja sam s seboj v nasprotje, ko zatrjuje in izpostavlja dokaze, ki naj bi podprli njegovo tezo, da je bilo dejanje storjeno v noči iz 16. na 17.8., čeprav v dopolnitvi pritožbe trdi, da je do umorov prišlo v noči iz 15. na 16.8.2002. Ob takšnih ugotovitvah je že sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge obrambe za prevod in branje zapisnika o poligrafskem testiranju V. P. in za zaslišanje priče N. R. B. Ker so razlogi za zavrnitev obeh dokazov prepričljivi in popolni, je ob enakem stanju stvari tudi sodišče druge stopnje predlagana dokaza zavrnilo in zato tudi ni prebralo zapisa pogovora zagovornika s to pričo. Iz enakih razlogov je zavrnilo tudi zagovornikov predlog, da se prebere nanj naslovljeno pismo dr. J. B. in prof. M. K. z dne 13.5.2004 in da se zaslišita priči R. in V. P. Ocenilo je namreč, da je za obravnavano kazensko zadevo povsem irelevantno, v kakšnih okoliščinah sta razredničarka in profesor spoznala obtoženca in njegovo družino pred več kot desetimi leti, pričanje R. in V. P. o tem, kako naj bi se V. P. R. v razdobju šestih let do novembra 2000 nekoga ali več ljudi zelo bala, pa prav tako v ničemer ne bi pripomoglo k še boljši osvetlitvi te kazenske zadeve.

Pritožba neuspešno izpodbija tudi sprejeto dokazno oceno, da so bila kazniva dejanja izvršena z avtomatsko pištolo CZ M48, cal. 7,65 mm (Scorpion) z dušilcem zvoka in da je to orožje posedoval obtoženi P. Sodišče prve stopnje se je glede teh odločilnih dejstev oprlo na ugotovitve hrvaškega patologa v izvedenskih mnenjih o obsegu in vrsti smrtnih poškodb oškodovancev, ki nakazujejo na naboje tega kalibra, na najdene krogle v samih truplih in njihovi okolici, predvsem pa na tulce, najdene na kraju kaznivega dejanja in v bližini lovske preže na Toškem čelu, na obe balistični mnenji hrvaškega Centra za kriminalistična izvedenstva in na izvedensko mnenje Zveznega kriminalističnega urada iz Wiesbadna. Te ugotovitve je pravilno povezalo z dokaznimi ocenami o zasegu dušilca obtoženemu M., z zagovorom tega obtoženca ter z izpovedbami prič A. K., D. P., N. G. in M. D.

Navedbo pritožnika, da je možno, da sta bila poleg Scorpiona lahko uporabljena še vsaj dva druga tipa pištol in da ni dokazano, da bi bil uporabljen M. dušilec, je prepričljivo ovrglo že sodišče prvestopnje, ki tudi utemeljeno ni sledilo modifikaciji obtožnice s strani okrožnega državnega tožilca o možnosti uporabe drugih vrst orožja. O pištoli Scorpion so podrobno izpovedovali obtoženi M. terpriči K. in P., o najverjetnejši uporabi te pištole, ki izvira iz proizvodnje nekdanje Jugoslavije, pa je govora tudi v obeh balističnih mnenjih, pri čemer izvedensko mnenje Zveznega kriminalističnega urada iz Wiesbadna uporabo tega orožja ne izključuje, pač pa le dopušča možnost, da je bilo razen iz omenjenega orožja vseh osem tulcev, zaseženih na kraju kaznivega dejanja v Rovinju in tulec, najden na Toškem čelu, lahko izvrženih tudi iz avtomatske pištole Ceska Scorpion ali iz samokresa Ceska 91S, oboje istega kalibra. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je izven vsakega dvoma, da bi pri storitvi kaznivih dejanj ne bil uporabljen dušilec, ki je predmet tega kazenskega postopka. Obtoženi M. je delavcem policije pokazal mesto, kjer je dušilec skril in so mu ga zato lahko zasegli, D. P. pa je na obravnavi pred sodiščem prve stopnje potrdil, da je prav ta dušilec skupaj s pištolo izročil M. in ker je o pištoli z dušilcem podrobno izpovedal tudi K. ter posredno G., gre pa za dušilec, proizveden v Bosni in Hercegovini, kjer je orožje in dušilec P. tudi nabavil, je možnost uporabe kakšnega drugega dušilca z dovolj visoko stopnjo verjetnosti izključena. Na pravilno sprejeto dokazno oceno o dušilcu zato ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik opozarja na domnevno nelogične trditve obtoženega M. o tem, v kakšnih okoliščinah in zakaj mu je obtoženi P. dušilec vrnil in iz kakšnih nagibov je nato dušilec izročil policiji. Ocena tega dela zagovora obtoženega M. je v sodbi sodišča prve stopnje prepričljiva, sklepanje zagovornika o absurdnosti domneve, da bi morilec del pištole, ki jo je uporabil za umor, nato prepeljal nazaj v Slovenijo in jo izročil prodajalcu, pa ni neverjetno in nelogično, saj je bilo v celoti potrjeno z žeomenjenimi dokazi, vrnitev dušilca zvoka M. pa je bila očitno pogojena tudi z delom neplačane kupnine za orožje slednjemu. Zgrešena je tudi ocena pritožnika o logistični in tehnični izvedbiiskanja sledov preizkusnega streljanja z lovske opazovalnice pod Toškim čelom pri Ljubljani. Na podlagi zapisnika o ogledu kraja dejanja in kazenskemu spisu priloženih fotografij je sodišče prvestopnje natančno in podrobno povzelo potek tega kriminalistično-tehničnega opravila, ki je potekalo od 17.10. od 11.45 ure do 19.10.2002 do 15.27 ure ter je v tem času večje število poimensko navedenih kriminalistov, kriminalističnih tehnikov ter strokovnjakov protibombne zaščite sistematično in natančno pregledalo veliko površino področja lovske opazovalnice in sicer najprejvizualno, nato pa tudi z uporabo ročnih detektorjev za odkrivanje kovin in s pomočjo mobilnega rentgenskega vozila, v katerem so pregledali vsebino 28 velikih PVC-vreč z odvzeto zgornjo plastjolistja in zemlje ter v eni od njih našli kovinski tulec kalibra 7,65 mm, za katerega je bilo s kasnejšo balistično preiskavo in izvedenskim mnenjem zanesljivo ugotovljeno, da je bil izstreljen iz istega orožja, iz katerega so bili ob streljanju izvrženi tudi tulci, najdeni na kraju kaznivih dejanj v Rovinju. Nedvomno samega poteka ogleda okolice lovske preže na Toškem čelu in posledično najdbo tulca ne morejo razvrednotiti pritožbena izvajanja zagovornika obtoženega P. Slednji res pravilno ugotavlja, da računski zmnožek pregledovanega sektorja širine 16,80 metrov in dolžine 29 metrov ne pomeni 670, ampak 487,2 m2, vendar pa je takšno odstopanje v navedbi zapisnika glede pregledane površine nedvomno potrebno pripisati konfiguraciji samega terena, ki je razvidna tudi iz fotografij, iz zapisnika in fotografij pa je tudi razvidno, da je pregledovani sektor nepravilneoblike. Iz zapisnika je tudi jasno razvidno, da je bil ogled opravljen tudi z uporabo ročnih detektorjev za odkrivanje kovin treh različnih tipov ter je povsem irelevantno, kateri od poimenskonavedenih strokovnjakov protibombne zaščite je uporabljal posamezen ročni detektor. Pritožnikovo izražanje začudenja, da so strokovnjaki z ogledom nadaljevali tudi po tem, ko s pomočjo ročnih detektorjev niso našli iskanih tulcev ali krogel in da je pri nadaljevanju ogleda nato sodelovalo kar 17 policistov, ki so sekali podrast, manjša drevesa in viseče veje ter so nato na opisani način zavarovali tudi zgornjo plast dela preiskovanega zemljišča, pa v bistvu pomeni lastno negacijo pritožbene trditve o vprašanju dokazne vrednosti najdenega tulca. Protispisna je tudi pritožnikova trditev, da policisti pregledovanega zemljišča niso razdelili na manjše sektorje, saj iz zapisnika izhaja nasprotno, glede na končno najdbo tulca v eni od vreč s postrgano zgornjo plastjo zemljišča, pa je tudi razumljivo, da natančne lokacije položaja z listjem in zemljo prekritega tulca ni bilo mogoče določiti. Zato je seveda povsem možno, da se je tulec nahajal tudi v neposredni bližini lovske preže, lahko pa ga je, glede na ugotovljeni način izmeta tulca, ob streljanju s takšno avtomatsko pištolo odbilo tudi na večjo oddaljenost od lovske preže. Pritožbeno sodišče je ocenilo za popolnoma neutemeljene pritožbene navedbe, da obstaja velika verjetnost, da je bil tulec "najden" povsem drugje, ali da ga je ob ogledu celo podtaknil A. K. Trditve o drugje "najdenem" tulcu nimajo nobene podlage v podatkih spisa, A. K., ki je bil ob ogledu prisoten le v njegovi začetni fazi, pa se je, kot to izhaja iz zapisnika o ogledu, ves čas nahajal izven zavarovanega območja. Neutemeljene so tudi trditve, da bi šele najdena krogla z zadostno verjetnostjo izkazala, da je bilo na kraju najdbe tulca streljano z avtomatsko pištolo in da bi morala policija opraviti tudiizvedenstvo bioloških sledi, s katerimi naj bi ugotovili starost tulca, kdaj je bil izstreljen, morebiten vpliv vremenskih razmer in ali se na njem nahajajo tudi biološke sledi človeka, ki je rokoval z orožjem. Glede na smer streljanja se lahko krogli nahajata ali deformirani globoko v zemlji, ali pa daleč stran od preiskovanega območja. Da najdeni tulec izvira od istega proizvajalca ter je izenakega materiala kot trije od osmih najdenih tulcev na kraju storitve kaznivih dejanj, je natančno razvidno iz izvedenskega mnenja Zveznega kriminalističnega urada iz Wiesbadna, ker pa ni dvoma, da je bilo vseh devet tulcev izstreljenih iz istega orožja ter je glede na izvedene dokaze (zagovor M., izpovedbe prič P. in K.) izključena možnost, da bi bilo to orožje na istem mestu uporabljeno še ob kateri drugi priliki, bi bilo povsem odveč ugotavljati starost tulca. Logično pa je tudi, da po več kot dveh mesecih ležanja tulca v zemlji na prostem bioloških sledi človeka na tulcu ne bi bilo mogočeodkriti.

Obširno dokazno oceno o P. posesti in uporabi strelnega orožja je sodišče prve stopnje zgradilo tudi na tistem delu zagovora obtoženega M., v katerem je opisoval svoje vezi z obtoženim P., način pridobitve obeh pištol in dušilca, pot v Rovinj 4.8.2002, srečanje s P. v njegovem stanovanju, ko sta mu s K. pokazala pištolo z dušilcem, preizkus orožja na Toškem čelu, izročitev orožja P., ravnanje in obnašanje ter psihofizično stanje slednjega pred odhodom in po prihodu iz Rovinja ter razloge, zaradi katerih sta se s K. odločila, da zvočno posnameta obtoženega P. Vsa našteta pravno relevantna dejstva je sodišče skrbno ovrednotilo, saj jih je podrobno preizkusilo z materialnimi dokazi (najdba tulca na Toškem čelu, zaseg pištole in nabojev P., zaseg dušilca M.) in izpovedbami prič K., P., G. in D., ki jih je predhodno prav tako podrobno preverilo, analiziralo in ocenilo ter jih nato povezalo v logično celoto, ki tudi pritožbenemu sodišču ne vzbuja nobenih pomislekov. Zagovornik obtoženega P. v svoji pritožbi ocene verodostojnosti teh prič ne izpodbija, razen ko opozarja na večjo povezanost K. in G. z M. ter na dejstvo, da sodišče del izpovedbe P. ni ovrednotilo. Strinjati se je mogoče z oceno pritožnika, da sta bila predvsem M. in K. mnogo boljpovezana, kot sta to sama priznala, saj to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Ob presoji krivde obtoženega M. je predvsem na podlagi ugotovitev predhodnega postopka utemeljeno tudi sklepanje o tesnejši povezanosti obeh z G., ki je bil z načrtovanjem P. za umore članov svoje družine nedvomno seznanjen veliko bolj, kot je to opisal v svoji izpovedbi. Našteto pa ne more vplivati na sprejeto dokazno oceno o ravnanju obtoženega P. ter v zvezi s tem tudi ni pomembno, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, kje se nahaja eden od dveh nabojnikov, za katera je P. povedal, da jih je skupaj z avtomatsko pištolo izročil M. Obema namreč posest orožja ni bila tuja, saj so policisti ob hišni preiskavi P. zasegli samokres CZ cal. 7,65 mm in preko 100 nabojev tega kalibra, izpisek sodnika za prekrške pa potrjuje, da je bil M. v preteklosti že dvakrat kaznovanzaradi posesti orožja, ob hišni preiskavi njegovega prebivališča pa je bil najden tulec enakega kalibra, ki pa ni bil izstreljen iz morilskega orožja. Niso zato na mestu navedbe pritožnika, da bi lahko manjkajoči nabojnik pojasnil, kako je policija prišla do tulca, ki je bil najden na Toškem čelu.

Tudi glede obtoženega M. je utemeljeno razlogovanje pritožnika, da predvsem v zvezi s posnetkom avtomobila obtoženega P. na cestninski postaji Videž 14.8. ob 19.43 uri niso dovolj pojasnjene časovne modalitete gibanja tega obtoženca po predaji orožja na Toškem čelu, upoštevaje pri tem dejstvo, da se je obtoženi P. še ob 17.53 uri nahajal pred Maximarketom, od koder je preko B. telefona poklical starše v Rovinj. Nima sicer prav zagovornik, da nikjer v spisu ni podatka, kdaj naj bi P., M. in K. odšli na Toško čelo in kdaj naj bi se ta dan zadnjič videli pred kinom Šiška, saj je M. v svojem zagovoru pojasnil, da je P. izročil pištolo po preizkusu na Toškem čelu okoli 18.00 ure, vendar pa sodišče druge stopnje dopušča možnost, da je do preizkusa in izročitve pištole lahko prišlo tudi dan pred tem, saj se je M. ob podajanju zagovora sprva očitno zmotil tudi glede datuma "žuriranja" v Portorožu (16.8.), izpisi klicev za telefonsko številko P. 070/qqq-qqq (A74) pa potrjujejo, da ga P. ni klical 14., kot je omenjal v zagovoru M., ampak 13.8., in sicer ob 18.45 uri ter z njim govoril 22 sekund ter mu nato ob 20.19 uri poslal tudi SMS-sporočilo. Kakor ni dvoma, da je M. večer in del noči iz 14. na 15.8. preživel s svojim dekletom L. K., pa gornje ugotovitve predvsem v povezavi z izjavami, ki naj bi jih dala G. in K. delavcem policije, pritrjujejo pritožnikovemu dvomu o tem, da so se vsi popoldanski in večerni dogodki 14.8. odvili na način, kot sta ga opisala M. in K. na sodišču. Vendar pa takšno utemeljeno pritožnikovo sklepanje nima nobenega vpliva na sicer pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da je P. orožje od M. prevzel in ganato 15.8. na zatrjevani način tudi uporabil. Povsem enaka ugotovitev velja tudi za nadaljnje pritožbeno razlogovanje o tem, zakaj naj bi se 4.8. med vožnjo v Rovinj izognili tunelu pod Učko (plačilo cestnine, nameščene kamere), kakšni motivi so vodili M. pri kasnejšem izsiljevanju P. in kdo naj bi koga izkoristil.

Neutemeljeno je pritožnikovo sklepanje o vsebini "posla", ki naj bi ga imel M. 4.8. na Reki. V svojem zagovoru celo obtoženi P. ne namiguje na v pritožbi nakazani posel z mamili, pač pa le omenja "nek posel", ki naj bi ga opravil M. v tem mestu na Hrvaškem. Ker pa je že ta prepričljivo izpodbil takšno P. trditev rekoč, da je na Reki ostal zaradi pištole, ki jo je imel tedaj pri sebi zato, da je ne bi odkrili v avtomobilu na meji, ko sta se P. in K. odpeljala na slovensko stran po bencin (kar potrjuje račun črpalke OMV in izpoved K.), predstavlja nedokazano sklepanje pritožnika zgolj navedbo, ki ni podprta z nobenim dokazom.

Tudi pritožnikovo opozarjanje na domnevno nelogičnost M. trditev o višini in vrsti denarja, ki ga je obljubljal P. M. in K. v zvezi z njunim sodelovanjem pri "poslu", ni na mestu. M. je namreč v tem postopku ves čas vztrajal pri trditvah, da je njemu in K. ponujal P. že 4.8. 50.000,00 evrov za sodelovanje pri "poslu", da jim je 15. oziroma 16.8. v Portorožu za molk obljubil 5.000.000,00 SIT in da mu je sam (M.) 15.10. rekel, da mora prinesti 3.000.000,00 SIT za zvočne posnetke, ker bodo te sicer izročili policiji. Ni resnična pritožbena navedba o znesku 5.000,00 DEM, saj ga M. na nobenem mestu ne omenja, neutemeljeno pa je tudi pritožnikovo opozarjanje na nemške marke kot neobstoječo valuto, saj je ta v zavesti večine ljudi še vedno prisotna in je tudi M. prepričljivo opisal, kako se je dogovoril s P. za nakup pištole z dušilcem za 1.800,00 DEM ali 225.000,00 SIT ter tudi zato ni nelogično, da je navajal P. vrednost dušilca v nemških markah in ne v tolarjih.

Glede presoje verodostojnosti zagovora obtoženega M. je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožnika na vsebino izpovedbe priče D. F., ki jo je sodišče prve stopnje preverilo z zaslišanjem njegove matere in brata in utemeljeno zaključilo, da priči ni mogoče verjeti in da trditve D. F. ne izpodbijajo zagovora M. Ker izpovedba te priče tudi sicer ni podprta z nobenim podatkom kazenskega spisa in ker pritožnik dokazne ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti te priče niti ne izpodbija, pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, da bi glede na vsebino izpovedbe D. F. zaslišalo še delavko CSD Šiška I. V. ter je zato takšen dokazni predlog zagovornika obtoženega P., ki ga je podalv svoji pritožbi in na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, zavrnilo. Glede celotne ocene zagovornika obtoženega P., da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo M. zagovor, pa pritožbeno sodišče poudarja, da so bile v postopku na prvi stopnji številne navedbe in podrobnosti v zagovoru tega obtoženca preverjene z ostalimi dokazi ter tudi pravilno ocenjene kot resnicoljubne in je bilo zato potrebno tudi v tem delu pritožbo zagovornika obtoženega P. zavrniti kot neutemeljeno.

Pritožba na več mestih neuspešno izpodbija tudi s strani sodišča prve stopnje sprejeto in obširno obrazloženo dokazno oceno o izpodbitem zagovoru obtoženega P. glede alibija kritične noči iz 14. na 15.8.2002. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje glede vseh odločilnih dejstev preverilo ves čas enake trditve M. D. o tem, kje se je v tistih dneh nahajala, da je med obiskom M. in K. moralastanovanje za kratek čas zapustiti, da je P. v torek posodila 10.000,00 SIT za bencin za pot na Hrvaško, da kritično noč ni preživela z njim, da ji je denar 15.8. vrnil, zamenjal z njo telefonin tedaj izgledal neprespan in utrujen in da je takrat prvič videla, da je uporabljal osebni avto Passat. Takšne trditve priče je nato povezalo s fotografijami obtoženčevega vozila, slikanega 14.8.2002 ob19.43 uri na izstopu iz cestninske postaje Videž iz smeri Ljubljane in fotografijami istega vozila, posnetega naslednjega dne ob 8.47 uri na istem mestu v smeri proti Ljubljani, oba posnetka voznikaprimerjalo s fotorobotom, izdelanim na podlagi opisa priče M. F. ter ob upoštevanju izpovedb prič K., G. in B. ter obtoženega M., nanašajočih se na uporabo osebnega avtomobila znamke Fabia, pa tudi ob upoštevanju ugotovitev glede mobilnega telefona Ericsson T29S ter izpovedbe priče M. F. na glavni obravnavi, zanesljivo zaključilo, da se je v navedenem vozilu, fotografiranem na cestninski postaji, nahajal lahko le obtoženi I. P. Zato ni utemeljeno pritožbeno razlogovanje P. zagovornika, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo zagovor obtoženca in zmotno ugotovilo, da je P. kot alibi za sporno noč navedel bivanje M. D. pri njem. Obtoženi P. je namreč že na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom podrobno opisal potek dogodkov 14.8. v zvezi z uporabo B. telefona pred Maximarketom ter nato nadaljeval, da se je tega dne dobil tudi z M. D., s katero staodšla do bloka, kjer ona prebiva, nato pa sta skupaj odšla v njegovo stanovanje na AA in da je M. to noč bila z njim. Tudi med zaslišanjem na glavni obravnavi je vztrajal pri trditvi, da je bil v kritični noči doma na AA 6 ter pojasnil, da je tudi v času, ko je bil njegov avto 15.8. zjutraj posnet na cestninski postaji Videž, spal ter nato v nadaljevanju glavne obravnave na vprašanje, kam točno je odšel izpred Maximarketa 14.8. in kako je preživel tisto noč, ponovno povedal, da je iz Maximarketa odšel domov in bil z M. D. Res je obtoženec na glavni obravnavi dvakrat dejal, da se ne spominja, kje je bil točno določenega dne, vendar pa je kljub temu podrobno opisal, da jenaslednjega dne (15.8.) M. izročil telefon ter tudi opisal, kako je pustil v garaži domače hiše v Grosuplju osebni avto Fabia ter istočasno iz garaže vzel osebni avto Passat in kako so s tem vozilom istega dne odšli v Portorož on, M., K. in G. Okoliščina, da je M. D. prespala pri obtožencu del noči iz petka na soboto in ostala pri njem vse do ponedeljka 19.8., pa ne pritrjuje pritožbeni navedbi, da je P. dogajanja več dni združil v en dan, pač pa le še dodatno potrjuje verodostojnost izpovedbe D., ki je v tem delu enaka kot zagovor obtoženca.

Glede na vsebino izvedenih dokazov sodišče prve stopnje ni prekoračilo svojih pooblastil, kot to zatrjuje pritožnik, ko je ob upoštevanju antropoloških značilnosti obtoženčevega obraza, razvidnihtudi iz fotorobota, izdelanega takoj po odkritju kaznivih dejanj in ob upoštevanju reakcije priče M. F. na glavni obravnavi, samo laično ugotovilo, da je bil v osebnem avtu Fabia na cestninski postaji Videž obakrat fotografiran prav obtoženi P. Za takšen zaključek je imelo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj opore v dokazanem dejstvu, da razen obtoženca tedaj nihče drug ni mogel uporabljati tega vozila. Neutemeljena je tako tudi ocena pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopn je z izvedencem za antropometrijo ugotavljati (česar zagovornik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal), ali je na slikah res obtoženec ali ne, ali pa, da bi moralo priči K. "natakniti sončna očala in tako ugotoviti presenetljivo podobnost s posnetkom voznika", saj ta priča sploh nima vozniškega dovoljenja in je tudi sicer izključeno, da bi se glede na izvedene in ocenjene dokaze lahko kritične noči nahajal za volanom Fabie. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb zaslišanih prič tudi zanesljivo ugotovilo, da obtoženec pred odhodom v Rovinj niimel denarja, po vrnitvi v Ljubljano pa je razpolagal z večjo količino denarja, saj je vrnil svoj dolg D., plačal M. 200.000,00 SIT za avtomatsko pištolo Scorpion, hkrati pa pred odhodom v Portorožkupil kokain in "travo" za 60.000,00 do 100.000,00 SIT, ni mogoče oporekati ugotovitvam v izpodbijani sodbi, da je obtoženi P. takoj za tem, ko je umoril člane svoje družine, le-tem vzel denar, avtomobil Passat in pričel uporabljati GSM-aparat Ericsson T29S, ki ga je vzel v Rovinju. Sodišče prve stopnje se ob sicer podrobni oceni zagovora obtoženega P., ki ga je utemeljeno in prepričljivo zavrnilo, res ni opredelilo o njegovih motivih, ki so ga vodili k odločitvi, da je 16.10.2002 zaradi izsiljevanja kazensko ovadil M., K. in neznanca (S. M.) in kar naj bi ga po prepričanju obrambe, ob tako "ekstremno logičnem in prepričljivem ravnanju" izključevalo kot storilca kaznivega dejanja, vendar pa po nasprotnem prepričanju pritožbenega sodišča opisano ravnanje obtoženca dva meseca po storitvi kaznivih dejanj ne dokazuje ničesar. Nasprotno, ob zbranih in ocenjenih dokazih ter indicih, da je lahko le obtoženi P. umoril člane svoje družine, je mogoče razumeti njegovo prijavo kot obrambno taktično potezo, ki pa očitno ni izpolnila obtoženčevih pričakovanj, saj so delavci policije prav na podlagi njegove prijave opravili razgovore z ovadenimi, njihove trditve povezali z do tedaj zbranimi dokazi in nato naslednjega dne (17.10.2002) tudi aretirali obtoženega P. V zvezi z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se zagovornik obtoženega P. v nekaterih delih pritožbe ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede ugotovljenega zdravstvenega stanja obtoženca v času storitve kaznivih dejanj, glede nameravanega odprtja kozmetičnega salona, glede ugotovljene agresivnosti do polbrata B., ocene verodostojnosti priče A. D. B. in glede ugotovitev o obtoženčevi koristoljubnosti. Prepričljiva in izčrpna utemeljitev ocene sodišča prve stopnje, da je ugotovljeno vnetje obtoženčevega levega ušesa, do katerega je prišlo najverjetneje prav 4.8. med uvodnimi pripravami za storitev kaznivihdejanj (izpovedi K. in M., P. obisk specialista 5.8.), v času izvršitve umorov že izzvenelo, temelji na mnenju predstojnika klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo prof. dr. M. Ž. Temelji pa tudi na izpovedbah zaslišanih prič in dokazanem dejstvu, da je obtoženec po prihodu iz Rovinja odšel v hišo svojih staršev le za kratek čas zato, da je vzel osebni avto Passat, imel nato preko celega dneva več srečanj s pivskimi prijatelji, pa tudi z M. D. in nato preko cele noči veseljačil z M., K. in G. v Portorožu, kamor jih je povabil z besedami "posao je obavljen, ajmo slavit."

Protispisna je zato navedba pritožnika, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve v zvezi s splošnim zdravstvenim stanjem obtoženca in njegovo sposobnostjo izvršiti kazniva dejanja oprlo predvsem na dejstvo, da obtoženec dokazano ni bil pod vplivom morfija, kot je to sam zatrjeval. V zvezi s sicer dokazanimi težavami obtoženca glede vnetja ušesa pa zato ne more biti uspešno niti pritožnikovo sklicevanje na izpovedbe prič B., B. in G., ki so videle ali slišale, da je imel obtoženec pred storitvijo kaznivih dejanj težave z ušesom. Zato je enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče zavrnilo predlog obrambe za pritegnitev izvedenca otorinolaringologa v kazenski postopek.

Navedbo obtoženca, da naj bi se šolal skupaj z mamo zaradi načrtovanega odprtja kozmetičnega salona, je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Sklicevanje pritožnika na izpovedbi prič Č. inB., da je bilo planirano odprtje kozmetičnega salona, pa je brezpredmetno, saj je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe.

Tudi glede ugotovljenih razmer v obtoženčevi družini je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe podrobno ocenilo izpovedbe vseh tistih prič, ki so osvetljevale medsebojne odnose v družini ter v povezavi z ugotovitvami izvedenca psihologa zanesljivo ugotovilo, da so se v času pred storitvijo kaznivih dejanj zaradi ravnanja obtoženega P. odnosi v družini ohladili in napetosti stopnjevale, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča prispevalo k odločitvi obtoženca, da umori mamo, očima in polbrata. Nedvomno je bil obtoženec do svojih bližnjih tudi ljubeč in v dobrih odnosih, kot so to opisovale priče, na katere se pritožnik sklicuje (V., R., M., P.), vendar pa je dokazano prihajalo tudi do izbruhov agresivnosti obtoženca do očima in polbrata, kar je sodišče zanesljivo ugotovilo na podlagi izpovedb številnih prič, med njimi tudi A. D. B. o vsebini njegovega telefonskega pogovora z V. P. R. Ker je sodišče verodostojnost te priče prepričljivo ocenilo tudi v povezavi z vplivom prometne nesreče na spomin te priče, ni mogoče sprejeti nitipritožnikove ocene, da je "nedopustno opirati sodbo na pričevanje bolne priče", niti da navedbe, da je bil obtoženec agresiven do polbrata in očima, pomenijo "namerno in nekorektno zavajanjesodišča".

Sodišče prve stopnje je koristoljubnost kot kvalifikatorni element obtožencu očitanih kaznivih dejanj izpustilo iz opisa obtoženčevega ravnanja v izreku sodbe, saj je ocenilo, da v obtožbi zatrjevanega pričakovanja obtoženca glede dedovanja in izplačila zavarovalnin izživljenjskega zavarovanja ni mogoče v celoti dokazati. Pri tem se je oprlo tudi na pričanje B. H. F. kot družinske odvetnice R. oziroma na tiste dele njene izpovedbe, na katere se sklicuje tudi pritožnik v svoji pritožbi in na katere veže svoje zaključke, da je trditev izreka obtožbe in sodbe o koristoljubnosti protispisna. Že iz tega razloga so takšne navedbe neutemeljene. Pritožnik tudi nima prav, da koristoljubnost kot motiv obtožencu očitanih kaznivih dejanj ni ustrezno dokazana in da jo kot takšno sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe upošteva le kot domnevo. Ugotavljanje motiva je nedvomno zelo pomembno pri t. i. sestavljenih kaznivih dejanjih, prikaterih motiv ločuje ali povezuje kriminalno dejavnost istega storilca ali pri več kaznivih dejanjih, storjenih z istim motivom. Še posebno je njegovo ugotavljanje pomembno takrat, ko storilec še nidosegel načrtovanega kriminalnega cilja, saj v takšnem primeru nudi pravilno ugotovljeni motiv zadostno osnovo za sklepanje o storilčevem naklepu kot eno izmed podlag za ugotavljanje njegove krivde. Nasprotno pa pri dokončanih kaznivih dejanjih, ki so predmet obravnave tudi v tem kazenskem postopku, ugotovitev motiva ni odločujoča pri presoji storilčeve krivde. Seveda nudi pravilno ugotovljeni motiv popolnejšo sliko o subjektivnem delu storilčevega ravnanja ter je obtoženčev motiv ugotavljalo tudi sodišče prve stopnje. V razlogih izpodbijane sodbe je namreč zelo podrobno in izčrpno obrazložilo svoje stališče, da je motiv koristoljubnosti pri obtožencu v celoti dokazan, saj je izpostavilo, da je obtoženec vzel življenje tudi svojemu polbratu B., kar posredno kaže na določeno stopnjo vedenja obtoženca, kaj lahko po smrti staršev v zvezi znjihovim premoženjem pričakuje, v povezavi z izpovedbami prič A. P., A. D. B., V. P., K. V., P. B., D. G., S. S. in J. L.-B. pa se je oprlo tudi na izvedensko mnenje psihiatra v delu, v katerem je opisalprvotno simbiotično navezanost obtoženca na svojo mamo in kaj se zgodi, ko mati ne more ali noče več izpolnjevati otroku vseh njegovih želja. Da je bil motiv koristoljubnosti pri obtoženemu P. podan, je torej nedvomno dokazano. Glede na to, da državni tožilec v svoji pritožbi ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o izpustitvi koristoljubnosti kot kvalifikatorne okoliščine iz opisa ravnanja tega obtoženca, pritožbeno sodišče le omenja, da ta okoliščina po svoji vsebini predstavlja motiv kaznivega dejanja, ki je bil, kot sicer pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, pri storitvi kaznivih dejanj tega obtoženca dokazan.

Prepričljive so tudi ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje o zahrbtnosti kot kvalifikatornem elementu obtožencu očitanih kaznivih dejanj ter direktnem naklepu kot krivdni obliki. Objektivne insubjektivne okoliščine o teh elementih kaznivih dejanj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in jih analiziralo. Poudarilo je, da je obtoženec 14.8.2002 popoldne, ko je telefoniral z GSM telefona D. B., povedal staršem, da bo prišel v Rovinj in so ga ti pričakovali in očitno prav zato vzeli ključ iz vrat in ga odložili v kapo na omari ob vhodnih vratih. S takšnim ravnanjem je obtoženec dosegel, da je lahko nemoteno odklenil stanovanje in vanj vstopil ter nato med spanjem oziroma na stranišču posamezne oškodovance umoril. Dejanje je storil v nočnem času in pri tem uporabil pištolo z dušilcem zvoka, nato pa stanovanje zapustil in vrata za seboj zaprl ter s tem za nekaj časa odložil odkritje svojega ravnanja. Oškodovanci tako niso imeli nobene možnosti, da bi se pred njim branili ter v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so zato podani tudi subjektivni elementi preslepitve, neiskrenosti in zlonamernega ravnanja ter posebnega izkoriščanja zaupanja žrtev, saj umor speče žrtve praviloma lahko stori samo tisti, ki si je z žrtvijo blizu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa vse podrobno razčlenjeno ravnanje obtoženca od trenutka, ko se je začel dogovarjati za nabavo eksploziva za umor staršev in si kasneje pridobil pištolo brez in končno pištolo z dušilcem, do trenutka, ko je pištolo preizkusil in se odpeljal v Rovinj ter zahrbtno umoril člane svoje družine,dokazuje, da se je obtoženec ves čas zavedal prav vseh znakov očitanih najhujših kaznivih dejanj in zahrbtnosti svojega početja ter je dejanja storil zavestno in hote.

Obtoženčev zagovornik je obširen del svojih pritožbenih izvajanj posvetil ugotovitvam in zaključkom sodnih izvedencev psihologa in psihiatra, ki ju je sodišče prve stopnje angažiralo že v fazi preiskave. Na zahtevo obrambe sta bila oba izvedenca podrobno zaslišana že v fazi glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, ko sta odgovarjala predvsem na številna vprašanja obtoženčevega zagovornika. Sodišče prve stopnje je v obširnih razlogih izpodbijane sodbe najprej povzelo zakonske določbe, ki opredeljujejo delo psihiatričnega izvedenca, nato pa povzelo ugotovitve obeh ter jih primerjalo tudi z izpovedbami zaslišanih prič in zaključilo, da sta oba izvedenca prepričljivo odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, da sta njuni mnenji jasni in popolni in da ne vzbujata dvomov glede ocene osebnosti obtoženega P., pri katerem ne obstajajo znamenjaduševne bolezni ali začasne duševne motnje, ki bi lahko spremenila njegovo sposobnost razsoje.

Ker je sodišče druge stopnje že med pritožbenim postopkom in na javni pritožbeni seji ugotovilo, da bo zaradi specifičnosti strokovnih vprašanj in stališč, ki jih je pritožnik izpostavil v svoji pritožbiin v odgovorih na dodatna pojasnila obeh izvedencev, mogoče zatrjevana protislovja in nejasnosti obeh izvedencev odpraviti le z neposrednim zaslišanjem izvedencev ali z eventualno pritegnitvijodrugih izvedencev, je na obravnavi oba izvedenca zaslišalo. V zvezi z ugotavljanjem prištevnosti storilcev kaznivih dejanj sodišče druge stopnje uvodoma poudarja, da I. odstavek 265. člena ZKPdoloča, da sodišče odredi izvedenca psihiatrične stroke le v primeru, če je podan sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti prištevnost izključena ali zmanjšana. Podana morajo biti torej dejstva, ki takšen sum vzbujajo, torej predstavlja pobudo za odreditev izvedenca bodisi spoznanje sodišča, bodisi spoznanje katerekoli od strank, da takšen sum obstoja. Glede na smisel navedene zakonske določbe morajo biti torej podane konkretne okoliščine, ki takšen sum vzbujajo ter bi moral v obravnavani kazenski zadevi zato že preiskovalni sodnik v svoji odredbi navesti vse tiste okoliščine, na podlagi katerih je sklepal, da utegne biti obtoženčeva prištevnost zmanjšana ali izključena. Tega preiskovalni sodnik ni storil, saj ga je očitno pri odločitvi za odreditev obeh izvedenstev prevevalamisel, da utegnejo glede na očitke za storitev tako hudih kaznivih dejanj biti že sami po sebi podani simptomi duševne abnormnosti in družbene neprilagojenosti, čeprav za to ni bilo nobenih znamenj, niti nanje ni opozorila nobena od strank. To pa istočasno pomeni, da bi ob takšnem stanju stvari sodišče prve stopnje ob tako široko izvedenem dokaznem postopku, v katerem se je podrobno ukvarjalo tudi z osebnostjo obeh obtožencev, predvsem pa z osebnostjo obtoženega P., lahko postopek zaključilo tudi brez pritegnitve obeh izvedencev, pa zato ne bi bila prekršena nobena določba ZKP. Poudariti je tudi potrebno, da se smejo stranke o strokovnih vprašanjih tudi vkazenskih postopkih posvetovati z ustreznimi strokovnjaki s področij, ki jih enako kot sodišče ne obvladajo, saj le tako lahko kritično ocenijo po odredbi sodišča že izdelano izvedensko mnenje inpripravijo obrambo. V zvezi s tem pa je po oceni pritožbenega sodišča nesprejemljivo ravnanje zagovornika obtoženega P., da je svojo obrambo zasnoval na pripombah in ugotovitvah anonimnega teama strokovnjakov, na katere sta sicer oba izvedenca po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo odgovorila in odpravila vse dileme, ki jih je na takšen način v zvezi s pravilnostjo njunih mnenjizpostavljal pritožnik, vendar pa je že višja državna tožilka v svojem izvajanju na obravnavi pred pritožbenim sodiščem utemeljeno opozorila, da ob morebitni pritegnitvi novega izvedenca, ali večnjih, ne bi bilo mogoče obiti možnosti, da so bili ti pred tem člani zagovornikovega anonimnega strokovnega teama, katerega sestavo oziroma imen strokovnjakov zagovornik tudi na poziv pritožbenega sodišča ni hotel imenovati, ker naj bi jim to obljubil. Zagovornik obtoženega P. je v zvezi z izvedenskim mnenjem psihologa dr. J. R. grajal predvsem način in metodiko dela tega izvedenca, uporabo zastarelih in neustreznih testov, mu očital, da si psihološke diagnoze izmišlja, da rezultate posameznih testov napačno interpretira, da so njegove ugotovitve protislovne, da napačno tolmači tako imenovane eksekutivne funkcije in da v bistvu ni odgovoril na nobeno njegovo vprašanje. Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene. Izvedenec je že v svojih odgovorih na pritožbene navedbe, predvsem pa med zaslišanjem na obravnavi obširno, prepričljivo in na razumljiv način pojasnil strokovna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na psihološko opredelitev osebnosti, na klinično psihološko metodo dela in kombinacijo raznovrstnih psihodiagnostičnih virov in sredstev, osvetlil je tako imenovani egopsihološki model, pojasnil namen in smisel uporabe senzomotoričnega testa L. Benderjeve, kdaj in zakaj se uporablja Rorschachov psihodiagnostični preizkus in kdaj test mentalnih sposobnosti za odrasle Wechsler-Bellevue II, kdaj se uporablja nevropsihološko metodo v ožjem smislu besede, katera znanstvena dela in strokovne študije podpirajo uporabo posameznih metod in zakaj ob dobri osnovni širši razgledanosti preiskovanca P.izstopa njegova visoka nadpovprečna sposobnost vizualne precepcije in organizacije miselnih vsebin, miselne analize in sinteze, oziroma t. i. eksekutivne funkcije. Izvedenec je tudi poudaril, da je glede obtoženca pridobil in imel na razpolago podatke, ki so omogočali nekatere primerjave testa inteligentnosti v zgodnjem šolskem obdobju in odraslosti ter podatke, ki so izhajali iz pregleda za nabor. Zato je v psihološkem mnenju lahko opisal tudi tiste osebnostne lastnosti tega obtoženca, ki so predstavljale rezultat izpraševančevih odgovorov na različne teste in so opredeljene znotraj sindromskih slik, ki jih posamezni psihološki instrumenti opredeljujejo in zato niso mogle biti zgolj rezultat svobodne presoje strokovnjaka. Pri oceni mentalnih in osebnostnih značilnosti obtoženca ter pri odgovoru na vprašanje, ali v delovanju obtoženca prihaja do kakšnih motenj, jeuporabljal psihološke pristope, ki so standardizirani in instrumente, s katerimi ima sam največ izkušenj ne le pri izvedenskem delu, pač pa tudi pri klinično-psihološkem delu z duševnimi motnjami in poškodbami preiskovanih oseb v okviru invalidskih komisij, zdravstvene komisije in v okviru nabora vojaških nabornikov. Pojasnil je, da v tem okviru ne obstaja nobena metoda več, ki bi lahko še podrobneje opredelila izpraševančevo duševno funkcioniranje. Pritožniku je tudi pojasnil,da je velik del izbora diagnostičnih sredstev, na katere se zagovornik sklicuje v svoji pritožbi, v uporabi šele v zadnjih letih in v zvezi z njimi ni veliko kliničnih izkušenj. Sicer pa je bilo sodelovanje preiskovanca korektno ter je iz njegovega izvajanja prišel do veliko podatkov o zdravstveni dokumentaciji, ki jo je nato pridobil pri njegovem osebnem zdravniku, pri svetovalnem centru in tudi v dokumentaciji vojaškega nabora. V zvezi s tem je izvedenec v spis predložil dokazilo, da je na podlagi odločbe Ministrstva za zdravstvo in Ministrstva za obrambo že od leta 1998 pooblaščen za preglede nabornikov ter tako enako kot višja državna tožilka tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima izvedenec še posebno veliko izkušenj prav z moškimi približno takšne starosti, kot je obtoženec. Tudi glede ugotovitev in zaključkov izvedenca psihiatra dr. V. F. R.je zagovornik obtoženega P. v obširnih pritožbenih navedbah utemeljeval prepričanje, da je ta izvedenec nepooblaščeno uporabljal številne metode in tehnike, za katere ni ustrezno izobražen in jih je tedaj zlorabil, da ob uporabi zdravstvene dokumentacije obtoženca ni upošteval dvakratnega abnormnega EEG-zapisa, da je uporabljal neustrezno in skrajno subjektivno terminologijo, s strokovno nedopustnimi izrazi opredeljeval obtoženčevo stanje, da ni preverjal socialnih relacij, da je protislovno opredeljeval funkcioniranje obtoženca ter enako kot psiholog spregledal informacije, ki govore za drugačno genezo obtoženčeve motnje, da je napačno tolmačil rezultate o obtoženčevi agresivnosti, se samovoljno postavil v vlogo supervizorja ugotovitev izvedenca klinične psihologije, zmotno tolmačil obtoženčevo levičnost, samovoljno prikrojil uporabo Binetovega testa, na nivoju šarlatanstva analiziral obtoženčevo pisavo ter zaključil, da ta izvedenec ne more imeti najmanjšega pojma, do kje sega normala in kje se začenja patologija. Na vse naštete in v nekaterih primerih zelo žaljive navedbe zagovornika je tudi ta izvedenec najprej v pisnem odgovoru, nato pa tudi med zaslišanjem na obravnavi pred sodiščem druge stopnje odgovarjal prepričljivo in na razumljiv način o psihološki diagnostiki in uporabi psiholoških storitev ter neločljivi povezanosti z uporabo psihiatričnih metod, glede abnormnega EEG-ja, o hiperkinetičnem sindromu, o uporabi usmerjenega psihiatričnega intervjuja, o organski osebnostni motnji in njenem obstoju, o projektivnih vprašanjih, o testu risanja ure (CDT-test), o načinu uporabe Binetovega testa situacijskih deskripcij, o testu risanja družine, o objektivno verificiranih dejstvih, o razpoložljivi medicinski dokumentaciji, o vplivu heroina in kokaina na psihomotoriko, o ugotovitvah inzaključkih psihološkega testa, o uporabi "subjektivne" terminologije, o fragmentiranem podajanju avtoanamneze, o tolmačenju rezultatov odštevalnega preizkusa, o spominskih funkcijah, o pojmu "dobra povprečna razumska opremljenost", o miselni in gibalni upočasnjenosti, o osebnostni motenosti, o zvišani agresivnosti pri obtožencu, o sposobnosti dolgoročnega planiranja pri njem in omentalni disfunkcionalnosti. Pojasnil je tudi, da je izvedenec že 26 let ter poudaril, da je upošteval vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, ki jo je priskrbel pred njim že izvedenec dr. R. in daje pri psihiatričnem pregledu obtoženca iskal tiste kategorije in stanja, ki sodijo v okvir njegovega psihiatričnega dela, se pravi morebitne bolezni oziroma stanja, ki bi utegnila spremeniti obtoženčevo sposobnost razsojanja in obvladovanja vedenja. Pri tem ni ugotovil nobenih znakov psihoze, to je znakov odmika od realnosti, nesposobnosti, da bi realnost upošteval ali pa je ne razumel in tako v svoji eksploraciji ni odkril blodenj, precenjenih in vsiljivih misli, pa tudi ne zaznavnih motenj kateregakoli čutnega področja, prav tako pa tudi ni odkril depersonalizacijskih in derealizacijskih fenomenov in sprememb logičnega sistema, kakor tudi ne razlogov, ki bi kazali na P. duševno manjrazvitost oziroma nerazumevanje situacije iz področja inteligentnosti. Zato pri obtožencu gotovo ni mogoče govoriti o bolezni, ki bi imela svojo šifro v veljavnem spisku bolezni, pač pa je nasprotno odkril nekatere znake, ki sicer niso zaželjeni, vendar sami po sebi še ne pomenijo bolezni. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tako ni dvoma, da pri obtoženemu I. P. neobstajajo znamenja duševne bolezni ali začasne duševne motnje, ki bi lahko spremenila njegovo sposobnost razsoje ter je bil torej obtoženec v kritičnem času sposoben imeti v oblasti svoje vedenje in razumeti njegov pomen.

Glede na povedano pritožbeno sodišče brez pridržkov sprejema ugotovitve obeh izvedencev, saj so le-te v celoti skladne tudi z ostalimi izvedenimi dokazi pred sodiščem prve stopnje, ki se nanašajona ugotovljene razmere v obtoženčevi družini, njegovo koristoljubnost ter samo načrtovanje, pripravo in izvedbo kaznivih dejanj umorov. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče zavrnilo dokazna predloga obrambe za pritegnitev novih izvedencev s področja psihologije in psihiatrije, še posebej pa tudi dokazni predlog za izvedbo nevropsihološke analize izvršitvenih sposobnosti, saj gotovo ugotovitve predlagane izvedenke glede na sprejeto dokazno ocenosodišča prve in druge stopnje v ničemer ne bi mogle vplivati na drugačno odločitev sodišča ter bi zato izvedba takšnega dokaza po prepričanju sodišča druge stopnje pomenila zlorabo stroke in bila po oceni pritožbenega sodišča v nasprotju tudi z zdravniško deontologijo. Zato tudi dopisa obrambe generalnemu direktorju Kliničnega centra in njegov odgovor sodišče druge stopnje na obravnavi ni prebralo.

O pritožbenih navedbah zagovornika obtoženega P. glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

Po prepričanju pritožnika je bil ogled kraja najdbe tulca na Toškem čelu nezakonito izveden, ker po njegovi oceni ni šlo za zaseg predmetov po 220. členu ZKP, niti za ogled, kot ga ureja ZKP. Takšnostališče ni pravilno. Že sodišče prve stopnje je v razlogih svoje sodbe ogled ocenilo kot zakonit, saj so policisti opravili ogled kraja najdbe po določilih 245. in 164. člena ZKP, pri čemer sta biladržavni tožilec in preiskovalni sodnik o ogledu obveščena. Ogled se je pričel 17.10.2002 ob 11.05 uri ter je bil med potekom ogleda 19.10.2002 ob 13.35 uri o najdbi tulca obveščen tudi pritožnik terbil istočasno s strani preiskovalnega sodnika seznanjen, da ogled poteka naprej zaradi iskanja morebitnega drugega tulca in ostalih sledov, pa na takšno obvestilo zagovornik ni reagiral, niti nanj ni imel pripomb tudi potem, ko ga je preiskovalni sodnik seznanil, da je nadaljevanje ogleda prepustil organom za notranje zadeve. Prav ima sicer pritožnik, da v obravnavanem primeru ni šlo za zaseg predmetov po 220. členu ZKP, saj tega ne zatrjuje niti izpodbijana sodba, nepravilno pa je njegovo stališče, da ni šlo za ogled, kot ga ureja ZKP. Po drugem odstavku 164. člena ZKP smejo organi za notranje zadeve, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, še pred začetkom preiskave, če preiskovalni sodnik ne pride na sam kraj, tudi sami opraviti ogled ter celo odrediti potrebno izvedensko delo. Po določbi V. odstavka 178. člena pa mora preiskovalni sodnik naprimeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bo opravljeno posamezno preiskovalno dejanje, pri katerem so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarnoodlašati. Iz te določbe jasno izhaja, da navzočnost strank pri takšnem preiskovalnem dejanju, kamor je nedvomno mogoče uvrstiti tudi ogled, ni obvezna in bi bila zatrjevana kršitev torej podana samo v primeru, če preiskovalni sodnik o ogledu sploh ne bi bil obveščen in tako ne bi bila podana niti možnost, da o njem obvesti tudi stranke. V obravnavanem primeru je ekipa strokovnjakov Ministrstva za notranje zadeve izvajala procesno dejanje zoper znanega osumljenca in je bilapodana možnost, da se ga o tem dejanju obvesti in mu navzočnost omogoči, ne da bi bilo zato treba z izvedbo ogleda odlašati. Res ni podatkov, da bi bila obramba o ogledu obveščena že ob njegovemzačetku, ali da bi ji bila navzočnost pri ogledu že takrat omogočena, vendar pa kljub temu ne more iti za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke I. odstavka 371. člena ZKP, niti zakršitev kakšne druge določbe ZKP, ki bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Tudi če bi se štelo, da pritožnik o ogledu sploh ni bil obveščen in bi bila zato prekršena njegova pravica biti navzoč na ogledu, kot to pravico opredeljuje V. odstavek 178. člena, bi šlo po oceni pritožbenega sodišča za zatrjevano kršitev le v primeru, če bi bila izkazanavzročna zveza med kršitvijo in izpodbijano sodbo. Pritožbeno sodišče pa je že predhodno ocenilo, da je bil ogled po tehnični plati opravljen brezhibno in visoko strokovno ter je enako kotprvostopenjsko sodišče izključilo možnost, da bi bil ob ogledu najdeni tulec podtaknjen, kar sicer brez kakršnihkoli argumentov zatrjuje pritožnik v svoji pritožbi. Slednji tudi med samim postopkomna prvi stopnji ni nasprotoval temu procesnemu dejanju niti tedaj, ko je bil obveščen o najdbi tulca, saj z nobenim dokaznim predlogom (da se npr. zaslišijo delavci policije, ki so opravljali ogled) niposkušal omajati rezultatov ogleda ter zato tudi po tej plati ni mogoče sklepati, da ogled ni bil opravljen zakonito. V dokazno oceno sodišča prve stopnje glede najdenega tulca tako tudi po tej strani ni mogoče dvomiti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tudi glede t. i. Psihološke okuženosti senata sodišča prve stopnje. Kot izhaja iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe, je zagovornik obtoženca ob zaključkudruge glavne obravnave 4.7.2003 poleg ostalega predlagal, naj preiskovalni sodnik izdela nov prepis s strani M. in K. posnete kasete, saj je prejšnjega izdelala policija. Poleg tega je predlagal,naj se po izvedenem prepisu kaseta posluša na glavni obravnavi zaradi neposrednega ugotavljanja razpravljajočega senata o tem, v kakšnem stanju se je nahajal obtoženi P. v času, ko so ga izsiljevalci snemali. Predlogu zagovornika senat ni ugodil, pač pa je na naslednji glavni obravnavi 11.7.2003 sprejel sklep o izločitvi kasete in prepisov. Sodišče je namreč ocenilo, da sta bila oba dokaza pridobljena s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Čeprav državni tožilec v svoji pritožbi zoper sodbo takšne odločitve ne izpodbija, pa v zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami zagovornika o zatrjevani psihološki okuženosti senata pritožbeno sodišče ocenjuje, da obeh dokazov ni bilo potrebno izločiti in bi lahko ostala tudi med zbranim dokaznim gradivom. Meni namreč, da so bile v konkretnem primeru z nedovoljenim snemanjem sicer res kršene pravice obtoženega P. do zasebnosti, svobode komuniciranja tertajnosti pisem in drugih občil, vendar pa so v obravnavanem primeru nedvomno podane tudi posebej utemeljene okoliščine, ki imajo še večji pomen kot naštete ustavno varovane pravice obtoženega P. Že sodišče prve stopnje je opravilo na podlagi izvedenega dokaznega postopkapresojo o tem, iz kakšnih nagibov in s kakšnim namenom je bilo opravljeno nezakonito snemanje izjav obtoženega P. Ugotovilo je, da ni šlo le za izsiljevanje zaradi pridobivanja s strani P. predhodno obljubljene premoženjske koristi, pač pa tudi za zagotovitev lastne varnosti in zaščite teh oseb pred grožnjami obtoženega P., da bo z njimi obračunal sam ali s pomočjo drugih na enak način, kot je umoril člane svoje družine. Na takšne grožnje je obtoženi M. opozoril tudi ob zaključku obravnave pred sodiščem druge stopnje, ko je pojasnil, da mu je P. celo med vožnjo iz sodišča v pripore na Povšetovo grozil, da mu bo dal pobiti družino, ker je razkril dogajanje v zvezi strojnim umorom, o grožnjah P. pa je izpovedal tudi K. Ob tem je potrebno tudi upoštevati, da sta M. in K. sama izročila policiji sporno kaseto, ki naj bi razen za njuno zaščito bila namenjena tudipojasnitvi treh najhujših kaznivih dejanj umora, sankcioniranih vsakega posebej s 30-krat višjo kaznijo kot je predpisana za kaznivo dejanje po II. odstavku 148. člena KZ, za katerega bi eventualno lahko odgovarjala M. in K. zaradi posega v P. pravico do zasebnosti in tajnosti pisem. Ker Ustava RS varuje v svojem 17. členu nedotakljivost človekovega življenja in ker pomeni umor bližnjih in jasno izražene grožnje z isto vsebino nedvomno hujšo kršitev z ustavo zavarovane dobrine, kot je bila storjena z nezakonitim snemanjem, je že brez upoštevanja ostalih relevantnih dejstev, med katere je potrebno umestiti tudi ugotavljanje materialne resnice kot najvišjegacilja kazenskega postopka, potrebno dati prednost navedeni temeljni ustavni pravici. Tako se ob upoštevanju načela sorazmernosti, opredeljenega v III. odstavku 15. člena Ustave RS pokaže, da zaradi absolutno prevladujočih pravic do življenja, osebnega dostojanstva in varnosti, teh dokazov ni bilo potrebno izločiti, saj bi imela njihova izvedba poseben pomen za izvrševanje pri izločitvi dokaza neupoštevanih pravic. Zato zgolj nezakonitost pridobitve teh dokazov sama po sebi ne bi smela pomeniti razlogov za njihovo izločitev, kar je pravilno že med preiskavo v svoji pritožbi zoper izločitveni sklep ugotovil tudi državni tožilec. Sicer pa naj bi, izhajajoč iz vsebine dokaznega predloga obtoženčevega zagovornika, izvedba teh dokazov celo koristila obrambi obtoženega P.

Ne glede na gornje ugotovitve pa v obravnavanem primeru glede na določbo 384. člena ZKP ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev o zatrjevani "okuženosti" senata, saj bi se smel pritožnik na to kršitev, opredeljeno v 2. točki I. odstavka 371. člena ZKP, sklicevati v pritožbi samo, če nanjo ne bi mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če bi nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ne biupoštevalo. Stranka torej ne more tega odklonilnega razloga prvič uveljavljati šele v pritožbenem postopku, ne glede na to, kdaj je zvedela za okoliščine, ki bi utegnile vzbuditi dvom v sodnikovonepristranskost, saj bi v nasprotnem primeru zakonska določitev časovnih omejitev, ko stranke smejo zahtevati izločitev sodnika, izgubila svoj pomen, ki je v preprečitvi zlorabe pravice za izločitev sodnika zaradi očitnega zavlačevanja postopka. V konkretnem primeru bi lahko pritožnik torej izločal sodnico oziroma senat le v razdobju od začetka do konca glavne obravnave, česar pa dokazano ni storil in je bil tako prekludiran. Niso namreč resnične trditve obrambe, da je zaradi domnevne "okuženosti" že med potekom glavne obravnave zahtevala izločitev sodečega senata oziroma njegove predsednice in da so bili vsi ti predlogi zavrnjeni. Iz povsem drugih razlogov jenamreč zagovornik obtoženega P. podal predlog za izločitev predsednice senata le na glavni obravnavi 23.1.2004, izločitev celega senata pa na glavni obravnavi 5.3.2004.

Ocena pritožnika, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 17.11.2003 med zaslišanjem priče M. F. opravilo prepoznavo, kot je opredeljena v 242. členu ZKP, je napačna. Kot izhaja iz zapisnika te glavne obravnave in iz razlogov izpodbijane sodbe, sodišče sodne prepoznave ni opravilo, pač pa je priča M. F., ki je bila zaslišana v njej tujem okolju na sodišču v veliki razpravni dvorani, prav napoziv zagovornika in brez pomisleka izmed vseh navzočih pokazala na obtoženega P. kot na osebo, ki jo je v noči umorov videla na dvorišču stanovanjske hiše v Rovinju. Ob upoštevanju antropoloških značilnosti potez obraza na fotorobotu, ki je bil na podlagi izjav te priče izdelan neposredno po odkritju kaznivih dejanj, je sodišče opisano reakcijo priče utemeljeno štelo kot indic, ki v povezavi z drugimi dokazi potrjuje očitek obtožbe. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka zato tudi v tem primeru ni podana.

Pritožba neuspešno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov za izvedbo poligrafskega testiranja obtoženca in pribavo zapisnika in poligramov o takšnem testiranju na policijski postaji v Rovinju. Ne da bi se spuščalo v sicer podrobne in obširne razloge prvostopenjskega sodišča, s katerimi je utemeljilo takšno odločitev, pritožbeno sodišče opozarja, da ima poligrafsko testiranje svoje meje uporabe, saj temelji na preiskovančevih odzivih samodejnega živčnega sistema, ki ni pod neposredno kontrolo njegove volje in je zato mogoče šteti poligrafski test le za t. i. Indicialno metodo. Ker poligraf registrira fiziološke reakcije preiskovanca (dihanje, pulz, znojenje itd.), na katere ta tudi takrat, ko se jih zaveda, praviloma ne more vplivati, kar je možno primerjati z medicinskimi posegi, preiskovanec ni več subjekt, ampak objektpostopka. Že izvorno ime samo (lie detector) ga označuje kot instrument za odkrivanje laži, ki je v predhodni fazi kazenskega postopka nedvomno pomembno, vendar istočasno zelo kontroverzno pomožno sredstvo v rokah policije, saj ta z njegovo pomočjo pridobiva od osumljenca (kljub njegovemu pristanku) podatke proti njegovi volji, kar je v direktnem nasprotju z njegovimi pravicami v samem kazenskem postopku. Uporaba poligrafa, katerega temeljna funkcija jetako predvsem v hitri izključitvi nedolžnih iz kroga osumljenih ali v izključitvi manj od bolj sumljivih potencialnih storilcev kaznivih dejanj v prvih fazah kriminalistične obdelave, je tako lahko le smerokaz do pridobitve formalnih dokazov in je prav, da v zvezi s kazenskimi postopki ostane v izključni domeni policije. Da v dokazne namene izsledkov poligrafiranja v kazenskem postopku ni mogoče uporabiti in da poligrafiranja ni mogoče uvrstiti v sam procesni postopek na sodišču, pa govori tudi dejstvo, da se pri testiranju že po naravi stvari ne uporabljajo procesna pravila o zaslišanju osumljenca, poleg tega pa je pri uporabi poligrafa izključena prisotnost zagovornika, samo testiranje pa izvaja oseba, ki ni pod kontrolo sodišča.

Sicer pa po prepričanju pritožbenega sodišča tudi določbe ZKP ne samo ne omogočajo, pač pa celo prepovedujejo uporabo poligrafa. V procesnem smislu namreč ni mogoče enačiti telesnega pregleda ali drugih medicinskih posegov v širšem smislu s poligrafskim testiranjem. Po določbah 266. člena ZKP je mogoče opraviti telesni pregled obdolženca, če se na njegovem telesu iščejo sledovi ali posledice kaznivih dejanj ali če se ugotavljajo druga dejstva, ki so pomembna za kazenski postopek. Takšen pregled se lahko opravi tudi proti njegovi volji, vendar se ga ne sme siliti, da bi pri tem sam aktivno sodeloval tako, da bi s svojimi izjavami razkril tisto, kar bi sicer pri podajanju zagovora lahko prikril, če bi se npr. branil z molkom ali lagal. Tudi odvzem krvi in druga zdravniška dejanja je mogoče odrediti proti obdolženčevi volji, vendar le pod pogojem, da takšni posegi ne povzročijo škode na njegovem zdravju. ZKP res ne določa, katera so ta zdravniška dejanja, vendar je nedvomno potrebno to določbo tolmačiti restriktivno in v smislu zapovedi, da je vse, kar ni izrecno dovoljeno, prepovedano, saj gre za posege v človekovo osebno in telesno integriteto. Zato je določbo III. odstavka tega člena, po kateri ni dovoljeno, da bi se pri obdolžencu (ali priči) uporabili zdravniški posegi ali da bi se mu dalo takšna sredstva, s katerimi bi se vplivalo na njegovo voljo pri izpovedovanju, mogoče razumeti tudi kot izrecno prepoved uporabe poligrafa, saj se določba nanaša na posege, ki vplivajo na svobodno voljo obdolženca (in prič) pri izpovedovanju, katerih ni dopustno uporabiti niti s privolitvijo prizadete osebe ter ima ravnanje v nasprotju s to določbo za posledico procesno neveljavnost pridobljenega dokaza. Takšen zaključek izhaja tudi iz določbe VIII. odstavka 227. člena ZKP, po kateri se zoper obdolženca ne smejo uporabiti sila, grožnja ali druga podobna sredstva, da bi se dosegla kakšna njegova izjava alipriznanje. Jasno je torej, da je zakonodajalec z določbami navedenih členov izrecno prepovedal vse posege, s katerimi se vpliva na obdolženčevo voljo pri izpovedovanju, ruši njegove obrambne mehanizme in zaradi katerih njegove izjave niso niti svobodne, še manj pa prostovoljne in voljne. Če pri tem upoštevamo še določbo I. Odstavka 228. člena ZKP, s katero zakon prepoveduje t. i. kapciozna in sugestivna vprašanja, ki izhajajo iz predpostavke, da je obdolženec priznal neko odločilno dejstvo, ki ga v resnici ni priznal, ali pa se že z vprašanjem nakazuje, kako naj odgovori, istočasno pa ta določba prepoveduje kakršnokoli drugačno preslepitev, s katero bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje, tudi ob ohlapni razlagi zakona ni mogoče najti argumentov, ki bi dovoljevali uporabo poligrafske metode v kazenskem postopku.

Upoštevaje navedena pravna izhodišča in dejanske ugotovitve, je sodišče druge stopnje pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča in tudi samo ni dopustilo poligrafskega testiranja obtoženega P. ter je istočasno zavrnilo vse na to dejanje vezane dokazne predloge obrambe, prepričano, da s tem ni v ničemer poseglo v obtoženčevo pravico do obrambe. Ker je glede na gornjo pravno razlago izven vsakega dvoma, da sam potek poligrafskega testiranja in v njegovem okviru dane izjave osumljenca niso dovoljen dokaz v postopku in jih mora sodišče, v kolikor se v spisu nahajajo, v skladu z določbami členov 83, 286, 340 oziroma 377 ZKP izločiti, je preiskovalni sodnik tudi vobravnavani kazenski zadevi ravnal pravilno, ko je takšen nedovoljen dokaz s sklepom izločil in o svoji odločitvi obvestil tudi pritožnika, ki se zoper takšen sklep ni pritožil. Pritožbeno sodiščese tudi zato ni ukvarjalo z nadaljnjim ugotavljanjem usode "izginulega" ali celo "ukradenega" zapisnika o poligrafskem testiranju obtoženca, ki ob izvedenih dokazih tudi ob predpostavki njegove dokazne dopustnosti ne bi mogel ob upoštevanju ostalih dokazov v ničemer omajati pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje o krivdi obtoženega P. in tako njegova izvedba v nobenem primeru ne bi mogla odločilno vplivati na dejanske zaključke prvostopenjske sodbe.

Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni utemeljena pritožba v delu, v katerem napotuje na zaključek, da je obtoženi M. v zameno za obremenilno pričanje zoper obtoženega P. s tožilstvom sklenil dogovor za nižjo kazen (t. i. plea bargaining) in da tega inštituta naš ZKP ne pozna. Določbe o t. i. skesancih so v slovenskem kazenskem zakoniku vsebovane v III. odstavku 144. člena (ugrabitev), IV. odstavku 211. člena (tatvina), III. odstavku 268. člena (dajanje podkupnine), V. odstavku 289. člena (kriva ovadba) in v III. Odstavku 297. člena (hudodelsko združevanje). Določba o hudodelskem združevanju, ki je veljala v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj, je zapovedovala celo odpustitev kazni storilcu, ki prepreči izvršitev takšnih kaznivih dejanj ali jih pravočasno naznani ali razkrije organizacijo in vodilne člane združbe. Po izdaji izpodbijane sodbe in po vložitvi pritožbe pa je bila v skladu z Resolucijo Evropske unije iz konca decembra 1999 spremenjena in sedaj sodišču le omogoča, da storilcu kaznivega dejanja (iz I. in II. odstavka 297.člena KZ), ki prepreči nadaljnje izvrševanje teh dejanj ali razkrije podatke, ki so pomembni za preiskovanje in dokazovanje že storjenih kaznivih dejanj, kazen omili v skladu s 3. točko 42. člena KZ. Ne glede na gornje ugotovitve pa se je prvostopenjsko sodišče v razlogih svoje sodbe podrobno opredelilo do vseh navedb obtoženega M. in jih kritično presodilo v luči številnih drugih dokazov ter sprejelo zanesljivo dokazno oceno o ravnanju tega obtoženca. Utemeljeno je štelo, da je potrebno kot dokaz upoštevati tudi obtoženčevo izjavo, ki po objektivni plati pomeni njegovo priznanje, da je storil kaznivo dejanje in iz nje izhajajočo obremenitev obtoženega P., da je tudi onstoril kazniva dejanja. Ker je obtoženčeva izjava kot vsak drug dokaz predmet proste dokazne presoje (I. odstavek 18. člena ZKP), je bilo sodišče dolžno oceniti verodostojnost takšne izjave in o njej napraviti dokazno oceno, saj ima priznanje za kazenski postopek pomen le, če je resnično (načelo materialne resnice - I. odstavek 17. člena ZKP). To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Prepričljiva je tudi obrazložitev v izpodbijani sodbi, zakaj ta obtoženec sploh ni mogelpričakovati statusa skesanca in v zvezi s tem sprejeta dokazna ocena o motivih, ki so ga vodili pri storitvi očitanega dejanja in pri kasnejšem razkritju svojega in P. ravnanja, kar je ustreznoovrednotilo tudi ob določitvah posamičnih in izreku enotne kazni temu obtožencu. Na takšne zaključke zato ne morejo vplivati pritožbene navedbe zagovornika obtoženega P., ki z opozarjanjem na nepomembna neskladja v zagovoru obtoženega M. skuša izpodbiti pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer je zagovornik spregledal, da je do zatrjevanega "sodelovanja" M. s policijo prišlo šele potem, ko je obtoženi P. podal kazensko ovadbo zoper njega, K. in neznano osebo zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja, kar vse je bilo že omenjeno v tej sodbi.

Sodišče druge stopnje je kot neutemeljene zavrnilo tudi tiste dele obširnih pritožbenih navedb, v katerih pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da je z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov obrambe, ki bi utegnili razbremeniti obtoženega P., grobo kršilo njegovo pravico do obrambe in poštenega sojenja ter zlorabilo institut proste presoje dokazov. V skladu z določbo 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica doizvajanja dokazov v njegovo korist. Po ustaljeni sodni praksi, izoblikovani tudi na podlagi odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS, izhaja, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak le tiste, glede katerih je obramba obstoj in njihovo pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. To pa seveda ne pomeni, da ima obdolženec pravico do izvedbe prav vseh predlaganih dokazov in da je njegova pravica do obrambe kršena v primerih, ko sodišče predlaganih dokazov ne izvede. V obravnavani kazenski zadevi je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugodeno večini dokaznih predlogov zagovornika, v razlogih izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje tudi podrobno pojasnilo, zakaj ob upoštevanju taksativno naštetih določb ZKP, Ustave RS, ustavnih odločb in odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice nekaterim dokaznim predlogom ni ugodilo. Takšnim utemeljitvam, ki so podrobno obrazložene v izpodbijani sodbi, tudi v zvezi z doslej opravljeno presojo pritožbe v zvezi z zavrnjenimi dokazi, ni potrebno ničesar dodati, saj je sodišče glede vsakega predlaganega dokaza skrbno pretehtalo, ali je materialnopravno relevanten in ali je predlagatelj pravno relevantnost utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti, upoštevalo paje tudi, da je potrebno v dvomu šteti, da je vsak dokazni predlog obrambe podan v korist obtožencu in da ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče je bilo torej dolžno dokaznemu predlogu obrambe ugoditi le v primeru, če naj bi po njenih sklepčnih navedbah potrdil oziroma zanikal obstoj pravno relevantnega dejstva. Obramba pa tudi po oceni pritožbenega sodišča takšen obstoj pravne relevantnosti ni izkazala, ko je obtoženca poskušala razbremeniti z izmeničnim obtoževanjem I. M., V. P., N. Č., A. K., N. G. ter italijanske in hrvaške mafije. Ob tem je glede pravne relevantnosti neutemeljeno sklicevanje pritožnika na časopisne članke iz t. i. rumenega tiska, glede dokaznih predlogov obrambe za daktiloskopiranje dlani in prstov M., G., P. in K. ter pribavo podatkov iz kazenske evidence za slednjega in prevoda ter vpogleda v tisti del kazenskega spisa, ki ni bil preveden v slovenski jezik, pa je že sodišče prve stopnje podalo podrobno oceno, da materialnopravna relevantnost teh predlogov ni izkazana, in sicer ne le zaradi vobtožnici določenega okvira sojenja, pač pa tudi zato, ker ob upoštevanju daktiloskopske analize, ki so jo opravili hrvaški izvedenci ter ob ugotovljeni vlogi naštetih oseb, dodatna analiza ne bi spremenila ničesar. Enaka ugotovitev velja tudi za seznanitev s podatki o kazenskih postopkih zoper pričo K. in prevodov nekaterih listin iz hrvaškega v slovenski jezik v delu, ki se nanašajo napoligrafiranje V. P. in na njegove izjave hrvaškim policistom, ki jih je v predhodnem postopku ponovil tudi delavcem slovenske policije. Takšne, v pritožbi in na obravnavi pred sodiščem druge stopnje ponovljene dokazne predloge, je zato zavrnilo tudi to sodišče, saj je ocenilo, da se ob številnih izvedenih dokazih in celo neprimernosti nekaterih predlaganih dokaznih sredstev za dokazovanje pravno relevantnih dejstev, tudi ob morebitni izvedbi zavrnjenih dokazov dejansko stanje ne bi moglo drugače ugotoviti.

Na podlagi vsega navedenega sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi zagovornika obtoženega P. niso podani. Obširni razlogi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ter presoja pritožbenih navedb zagovornika tako tudi na podlagi dokazov, ki jih je pritožbeno sodišče ponovilo ali izvedlo na opravljeni obravnavi, vodijo k zaključku, da ugotovljena dejstva predstavljajo sklenjen krog dokazov in indicev, ki z gotovostjo, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe, potrjujejo, da je obtoženi P. storilec treh kaznivih dejanj umora kvalificirane oblike, za katere je tudi v celoti kazensko odgovoren.

Tudi ob presoji izpodbijane sodbe glede odločbe o kazni, izrečene temu obtožencu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za odmero kazni, upoštevalo in pravilno ovrednotilo. Podrobno je ocenilo številne obteževalne okoliščine, med katerimi je izpostavilo nizkotne nagibe, ki jih je obtoženec zasledoval z izvršitvijo kaznivih dejanj, njegovo prejšnje življenje ter stopnjo kršitve zavarovane dobrine - človeškega življenja, kar vse je tudi po oceni sodišča druge stopnje našlo ustrezen odraz v določitvi posamičnih in izreku enotne kazni tridesetih let zapora, ki je primerna in pravična kazenska sankcija, sorazmerna teži dejanj in stopnji obtoženčeve krivde.

Glede obtoženega I. P. je tako izpodbijana sodba pravilna in zakonita in jo je zato sodišče prve stopnje v celoti potrdilo.

Pritožbeno sodišče je obtoženca na podlagi IV. odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, ki so nastali v zvezi z odločanjem o pritožbi njegovega zagovornika in so opredeljeni v 1. do 6. točki II. odstavka 92. člena ZKP. Ocenilo je namreč, da bi ob tako dolgi prostostni kazni, znanih podatkih o obtoženčevem premoženju ter plačani nagradi in potrebnih izdatkov zagovorniku, plačilo preostalih stroškov lahko ogrozilo njegovo preživljanje po njegovem prihodu na prostost.

* * *

Ker glede na določbe 398. člena ZKP kljub sprejeti odločitvi pritožbenega sodišča izpodbijana sodba ni postala pravnomočna, je moralo sodišče druge stopnje tudi oceniti, ali so pri obtožencu še vedno podani razlogi za pripor.

Utemeljen sum kot temelj za presojo pripornega razloga je izkazan že z obsodilno sodbo sodišča prve stopnje ter se je z odločitvijo pritožbenega sodišča le še dodatno utrdil. V ničemer pa se niso spremenile niti okoliščine in razlogi, zaradi katerih je bil pripor temu obtožencu odrejen in kasneje večkrat podaljšan. Obtoženec v Republiki Sloveniji nima več družine, v sosednji državi pa ima očeta, na katerega ga očitno vežejo tesne vezi, poleg tega pa mu je bila izrečena najdaljša prostostna kazen, ki že sama po sebi napotuje na obstoj utemeljene nevarnosti, da bi obtoženi P. na prostosti pobegnil in tako onemogočil izvedbo tega kazenskega postopka. Zaradi ugotovljene visoke stopnje begosumnosti pri obtožencu tudi ni mogoča uporaba kakšnega drugega milejšega ukrepa za zagotovitev njegove navzočnosti v tem kazenskem postopku.

O pritožbenih navedbah zagovornice obtoženega I. M. in okrožnega državnega tožilca

Sodišče prve stopnje je na več mestih izpodbijane sodbe pravilno ocenilo in tudi prepričljivo utemeljilo svojo dokazno oceno o udeležbi obtoženega M. pri dogovarjanju, pridobitvi in preizkusu orožja, ki ga je obtoženi P. nato uporabil pri storitvi kaznivih dejanj umorov.

Takšne dokazne ocene, s katero se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče in ki v tem delu v celoti potrjuje zagovor obtoženega M., pritožnica ne izpodbija, pač pa v svoji pritožbi, povzeti tudi vzaključni besedi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, ob uveljavitvi pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ocenjuje, da noben dokaz ne pritrjuje zaključku, da jeobtoženi M. vedel, da bo I. P. pištolo z dušilcem uporabil za umore treh oseb, pri čemer naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi sicer to dejanje napačno pravno opredelilo.

S takšno oceno se pritožbeno sodišče ne strinja.

O vsebini obtoženčevega naklepa glede njegovega vedenja za P. namene, je imelo sodišče prve stopnje zanesljivo podlago ne le v posameznih delih zagovora obtoženega M., pač pa tudi v izpovedbah K. in G. in v logičnem sklepanju glede samega orožja in plačila zanj. Nobenih pomislekov namreč ne vzbuja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta bila M. in K. več kot le dolgoletna znanca, saj sta se pogosto družila in se udeleževala skupnih zabav ter celo skupaj pridobivala sredstva za preživljanje, istočasno pa sta bila tesno povezana tudi ob pridobitvi obeh pištol za P. ter sta skupaj izpeljala predhodni dogovor o snemanju P. izjav zaradi lastne zaščite in obljubljene premoženjske koristi. Nobenega dvoma tudi ni, da je bil P. s K. mnogo tesneje povezan kot z M., saj je prvega poznal več let, M. pa je spoznal šele s K. posredovanjem dober mesec pred obravnavanimi dogodki. V luči takšnih spoznanj zato ni mogoče oporekati ugotovitvam sodišča prve stopnje o vedenju obtoženega M., kaj P. namerava niti glede začetne faze dogovarjanja o nabavi pištole. Čeprav se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil M. seznanjen tudi z dokazanim P. iskanjem eksploziva, kar pritožnica neutemeljeno enači s širokoustenjem slednjega in kar sicer jasno izhaja tudi iz zagovora obtoženega M. in iz izpovedbe K. na glavni obravnavi 12.9.2003, pa ni dvoma, da je M. najmanj ob prihodu v Rovinj 4.8. že vedel, kakšni so P. nameni. O tem je sodišče prve stopnje sprejelo zanesljivo dokazno oceno na podlagi pravilno ovrednotesne izpovedbe G., kateremu je K. kasneje povedal, da so odšli on, P. in M. po praznovanju rojstnega dne v noči iz 3. na 4. 8. na Hrvaško, da bi pobili neke kriminalce, pa tega niso storili, ko so tam izvedeli, da gre za P. starše, poleg tega pa je bilo že prepozno. Ni mogoče, da bi G., ki je sicer študent, napačno razumel K. pripovedovanje o vedenju obeh, to je njega in M. o tem, kaj P. namerava. Da je K. navajal resnične dogodke, izhaja iz preostalih preverjenih dokazov, nobenega dvoma pa tudi ni, da se je v Rovinju 4.8. v resnici nahajala P. družina, saj to izhaja iz izpisov telefonskih klicev (A 27, A 55, A 208, list. št. 1330) in ravnanja obtoženega P., ki se je bal, da ga ne bi kdo od sosedov videl. Da so bili M. že 4.8. znani nameni P. pa nenazadnje izhaja že iz njegovega zagovora, da se je že takrat odločil, da s tem ne bo imel ničesar. Kljub temu, da se je očitno zaradi obljubljenega plačila 50.000,00 evrov najprej odločil, da bo sodeloval in v ta namen priskrbel tudi pištolo z naboji ter zanjo ves čas tudi skrbel (jo skril pod predal v avtu in jo imel pri sebi, ko sta se zaradi točenja goriva P. in K. odpeljala iz Reke v Slovenijo in se nato vrnila), pa je očitno, da nihotel s P. in K. niti do hiše, "kjer naj bi se delalo", saj ju je počakal v avtu, kjer je imel pod nadzorom tudi pištolo, v vmesnem času, ko je odšel na WC, pa je P. avto on zaklenil. Ker je tudi K. pojasnil, da je P. že med vožnjo v Rovinj nekomu po telefonu govoril, da je že prepozno ter mu je potem, ko mu je pokazal hišo v Rovinju tudi dejal, da so "za pospravit" njegova mama, oče in polbrat, je mogoče ob ugotovljeni povezanosti M. in K. zanesljivo sklepati, da je slednji o jasno izraženi nameri P. vsaj tedaj o vsem povedal M. ter se je torej, če že ne prej, pa vsaj takrat ta dokončno odločil, da pri izvršitvi umorov treh oseb ne bo sodeloval. Pravilna je zatoocena sodišča prve stopnje, da je priča K., ko je razbremenjeval M. glede njegove seznanitve z nameni P., želel zaščititi njega in sebe pred inkriminacijo pomoči pri teh kaznivih dejanjih.

Vsakršen dvom glede obtoženčevega naklepa pa je sodišče prve stopnje razpršilo z nadaljnjo analizo dogajanja. Podrobno je navedlo, zakaj šteje za dokazano, da se sodelovanje med P., M. in K. ni končalo 4.8. z vrnitvijo iz Rovinja v Ljubljano, ampak se je nasprotno le stopnjevalo. Ob očitno izkazanem motivu koristoljubnosti je namreč M. na vztrajno prigovarjanje K. in P. slednjemu le priskrbel novo orožje, tokrat pištolo z dušilcem in naboji, ki pa mu jo sprva kljub vztrajnemu prigovarjanju P. ni hotel izročiti brez poprejšnjega dogovorjenega plačila. S strani P. zahtevano orožje sta mu najprej s K. pokazala, nato je M. avtomatsko pištolo dekonzerviral, jo v prisotnosti K. in P. preizkusil na Toškem čelu, ob tem pojasnil P. njeno delovanje in mu jo nato izročil. Kljub ponovni zahtevi P. pa ni hotel še enkrat oditi z njim v Rovinj, ker je očitno natančno vedel,kaj P. namerava. Pravilno je v zvezi s tem tudi sklepanje prvostopenjskega sodišča, da so uporaba dušilca, dekonzervacija pištole in prisotnost nabojev ter preizkus orožja že same po sebi okoliščine, ki izključujejo možnost posesti orožja le v zastraševalne namene, pač pa je nasprotno že s temi dejstvi jasno izpričan namen imetnika orožja, da ga tudi uporabi. Ker je brez pridržkov mogočesprejeti tudi oceno o zasledovanju premoženjske koristi obtoženega M. in to ne le v zvezi s prodajo orožja, pač pa tudi v zvezi z obljubo izjemno visokih denarnih zneskov njemu in K. za sprva očitno dogovorjeno sodelovanje vseh treh pri sami izvršitvi umorov, ter istočasno sodišče pravilno ocenjuje tudi trditve M. in K. o izjavi P., da "gre sedaj narediti tisti posel", je brez dvoma pravilna sklepna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženi M. že ob nabavi avtomatske pištole CZ model 84, cal. 7,65 mm (Scorpion) z dušilcem in desetimi naboji vedel, da I. P. to orožje nabavlja zaumore treh oseb. S tem pa so v njegovem ravnanju nedvomno podani vsi znaki očitanega dejanja pomoči pri treh kaznivih dejanjih umora, storjenega s krivdno obliko eventualnega naklepa. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe zagovornice obtoženega M., češ da ta ni vedel in tudi ni mogel vedeti, za kakšno kaznivo dejanje bo uporabljeno orožje, ki ga je prodal I. P. Ob izvedenih dokazih je nesmiselno sklicevanje pritožnice na ugotovitve izvedenca o infantilnem, negotovem in nezanesljivem mišljenju P., ki je tudi navzven deloval kot oseba, ki se širokousti, hvali in mu je odobravanje okolja zelo pomembno. Da ni šlo za hvaljenje, je obtoženi M. dokazano vedel, na žalost pa je ta ugotovitev potrjena tudi s tragično posledico zločinskega ravnanja obtoženega P., h kateremu sta z dokazanim delovanjem pripomogla tudi obtoženi M. in priča K. Glede udeležbe slednjega se pritožnica v svojem odgovoru na pritožbo državnega tožilca sicer sprašuje, zakaj ni bil kazensko procesuiran, vendar pa bi morala to vprašanje nasloviti na policijo in tožilstvo in ne na sodišče. Pravilna je njena ocena, da nič ne kaže na to, da bi si M. želel smrti članov družine R., zmotna pa je njena ugotovitev, da v njihovo smrt ni privolil, saj je ta element eventualnega naklepa izkazal z ugotovljeno obliko udeležbe pri storitvi kaznivih dejanj. Nesprejemljivo je tudi nadaljnje pritožničino razlogovanje, češ da M. ni vedel, kdo so tri osebe, ki jih P. namerava "pospraviti". Dokazni standard, ki ga je državni tožilec uokviril s trditvijo v obtožnem aktu, je namreč sodišče prve stopnje v celoti izpolnilo z dokazano ugotovitvijo, da je M. vedel, da bo obtoženi P. s pištolo umoril tri osebe. Zato je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožnice na P. izjavo, dano dan poizvršenih dejanjih med popivanjem v Portorožu, da je mladoletnega brata ubil šele potem, ko je spoznal, da bo kasneje kot odrasel moški vedel, kdo mu je ubil starše. Ista ugotovitev velja za pritožničino opozarjanje na vsebino zbranega dokaznega gradiva, po katerem sta P. in M. komunicirala pretežno v srbohrvaščini, ki za razliko od slovenščine ne pozna dvojine. Res je obtoženi M. svojo vlogo poskušal minimalizirati z vsebinsko enakimi trditvami, češ da je bilo ves čas govora o poslu s kriminalci in da je šele 15.8. od P. izvedel, da cilj njegovega napada niso bili neki mafijci ampak njegovi bližnji, vendar je pritožnica spregledala, da je obtoženi M. že v svojemzagovoru pred preiskovalnim sodnikom pojasnil, da je P. že 4.8. med vožnjo v Rovinj govoril, da mora opraviti nek posel z nekimi tremi kriminalci, pri čemer tudi izpovedbi K. in G. o ciljih P. napada ne vzbujata pomislekov. Zatrjevan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja tako ni podan.

Protispisna pa je ocena pritožnice, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe oziroma njeno obrazložitvijo, ker iz izreka med drugim izhaja, da je M. vedel, da je P. pištolo z dušilcem in nabojinabavljal za umor treh ljudi, saj mu je to povedal, pri čemer pa naj bi iz obrazložitve nasprotno izhajalo, da naj bi M. vedel, da P. nabavlja orožje za umor treh ljudi zato, ker naj bi to izvedelpredvsem od A. K. Kot je bilo že poudarjeno, je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno zgradilo na skrbni analizi celotnega dogajanja in ne le na podlagi izpovedbe K., pri čemer pa je v logično celoto povezalo tudi trditev slednjega, da je na praznovanju rojstnega dne M. najprej sam povedal, da želi P. pištolo, zatem pa je to M. povedal tudi sam P.

Prav ima sicer pritožnica, da je iz izreka izpodbijane sodbe razvidno, da je bil obtoženi I. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči pri treh kaznivih dejanjih umora po I.odstavku 127. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, neutemeljena pa je njena trditev, da je že iz tega razloga nanj naslovljen le očitek storitve enega kaznivega dejanja pomoči pri treh kaznivih dejanjih umora. Pravno opredelitev umora obtoženega M. je sodišče prve stopnje povzelo iz obtožnice ter pri tem nekritično sledilo nepravilni tožilčevi uporabi slovenskega knjižnega jezika, saj vpreostalih delih sam opis ravnanja obtoženca in njegova subsumpcija pod zakonske znake storitve pomoči pri treh kaznivih dejanjih umora ne vzbuja nobenih pomislekov. Res v praksi ne le tožilstvu, temveč tudi sodišču povzročajo težave pravna opredeljevanja udeležbe pri storitvi kaznivih dejanj in tako nedvomno glede na veljavne zakonske določbe o udeležbi pri kaznivem dejanju (sostorilstvo, napeljevanje, pomoč) niso ustrezne in pravilne pravne opredelitve posameznih oblikudeležbe same kot kaznivih dejanj. Že sama vsebina in naslovi 25., 26. in 27. čl. KZ pojmovno izključujejo njihovo označitev za samostojna kazniva dejanja in jih zato kot takšna ne bi smeli opredeljevati niti v povezavi s temeljnimi kaznivimi dejanji. Kakor sostorilec ne more storiti kaznivega dejanja sostorilstva pri določenem kaznivem dejanju, tudi napeljevalec in pomagač lahko le napeljujeta oziroma pomagata pri izvršitvi temeljnega kaznivega dejanja drugega storilca. Zato tudi obtoženi M. z dokazanim ravnanjem ni storil kaznivega dejanja pomoči pri treh kaznivih dejanjih umora, ampak je storil (izvršil, zakrivil, izpolnil znake) dejanje pomoči pri treh kaznivih dejanjih umora po navedenih členih. V obravnavanem primeru pa opisano neskladje, oziroma nepravilna besedna opredelitev obtoženčevega ravnanja, ni imela nobenega vpliva na preostale pravilne ugotovitve prvostopenjske sodbe o vedenju obtoženega M., da bo P. pištolo uporabil za umore treh oseb.

Upoštevaje omenjena pravna izhodišča, pomeni med naštetimi tremi oblikami udeležbe pomoč najmanj intenziven prispevek h kaznivemu dejanju, saj izkazuje objektivno le podporo, omogočanje, olajševanje, pripravljanje in podobna ravnanja in zato pomagačeva ravnanja tudiniso vzrok nastale prepovedane posledice v kazenskopravnem pomenu vzročne zveze. Vendar pa mora pomagač vedeti, da izvršuje dejanje pomoči pri določenem kaznivem dejanju, čeprav mu ni treba vedeti niti za individualno določeno osebo storilca. Njegov naklep mora torej vsebovati zavest, da pomaga pri določenem kaznivem dejanju in hotenje te pomoči, prav tako pa se mora nanašati tudi na določeno kaznivo dejanje. Vsi našteti pogoji so bili pri obtoženemu M. izpolnjeni. Dokazani obliki njegove udeležbe je dalo sodišče prve stopnje ustrezen poudarek tudi pri določitvi posamičnih in izreku enotne kazni, ko je v skladu z napotkom iz I. odstavka 27. člena KZ uporabilo omilitvena določila. Pri izreku kazni temu obtožencu so tudi po oceni sodišča druge stopnje do ustreznega izraza prišle številne olajševalne okoliščine, med katerimi tudi to sodišče izpostavlja tisti del njegovega priznanja, v katerem je natančno opisal ne le svojo, pač pa tudi vloge vseh ostalih udeležencev, kar je bistveno pripomoglo k izvedbi tega kazenskega postopka, poleg tega pa je svojo udeležbo odkritosrčno obžaloval, je oče enega otroka, za katerega mora skrbeti, v času izreka izpodbijane sodbe pa je veljal za nekaznovanega. Ob izkazani iskrenosti opisov pretežnega dela svojih ravnanj, je sodišče prve stopnje dalo ustrezno težo tudi njegovemu zasledovanju premoženjske koristi kot obteževalni okoliščini, sprejemljiva pa je tudi ocena, da je ne le zaradi slednje, pač pa tudi zaradi lastne zaščite skupaj s K. na skrivaj posnel več P. izjav. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse okoliščine, ki so pomembne za oceno teže storjenih ravnanj pomoči tega obtoženca in izbiro kazni. Ob pravilni ugotovitvi teh okoliščin zato ni podlage za izrek višje - petletne zaporne kazni, za kakršno se zavzema okrožni državni tožilec v svoji pritožbi, ki svoj predlog neutemeljeno pogojno povezuje z mogočim prostovoljnim odstopom, saj bi obstoj slednjega dopuščal celo odpustitev kazni. Zmotna je tudi tožilčeva ocena, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe o izreku enotne kazni. Z izrekom kazni treh let in šestih mesecev zapora sodišče prve stopnje namreč v ničemer ni kršilo določb o asperaciji, vsebovanih v 47. členu KZ.

Ob ugotovitvi, da glede obtoženega M. niso podani razlogi, s katerimi sta njegova zagovornica in okrožni državni tožilec izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče tudi njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu potrdilo.

Višje sodišče je obtoženega M. na podlagi IV. odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. tč. II. odstavka 92. člena ZKP, saj je ocenilo, da bi plačilo le teh ogrozilo preživljanje otroka, ki ga je obtoženi M. dolžan vzdrževati.