286. člen ZKP

Stvarna pristojnost sodišča je določena v 25. členu ZKP. V 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP je za sojenje na okrožnih sodiščih uveljavljeno načelo zbornega sojenja, pri čemer je v 1.a točki prvega odstavka 25. člena ZKP določena izjema, da se stranke lahko dogovorijo, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Prvi odstavek 285.e člena ZKP daje pooblastilo predsedniku senata, da odloča o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov, vendar je to pooblastilo omejeno na odločanje v okviru predobravnavnega naroka, v okviru glavne obravnave pa le v primeru, če so stranke soglašale, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča (2. točka drugega odstavka 285.f člena ZKP). V obravnavani zadevi se obtoženci na predobravnavnem naroku niso odrekli pravici do zbornega sojenja, zato predsednica senata ni bila funkcionalno pristojna za izdajo izpodbijanega sklepa in je posledično sicer stvarno pristojno sodišče odločilo v nepravilni sestavi, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Stališče pritožnikov, d

Pravna podlaga za izdajo sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov v fazi priprav na glavno obravnavo, ni v določilu II. odst. 83. čl. ZKP, temveč v določilu 286. čl. ZKP, v zvezi z določilom II. odst. 435. čl. ZKP. Sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave in sodbe pa se smejo po določilu III. odst. 399. čl. ZKP izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Izjema je predvidena le v primeru, ko sodnik izda sklep o izločitvi obvestil iz 83. čl. ZKP (določilo III. in IV. odst. 286. čl. ZKP, v zvezi z določilom II. odst. 435. čl. ZKP). Izjema torej ni predvidena za primer, ko sodišče ne ugodi predlogu za izločitev dokazov. Pritožba zoper sklep, s katerim je zavrnjen predlog za izločitev dokazov, v tej fazi postopka ni dovoljena.

Če je preiskovalni sodnik v odredbi ukrepa prisluškovanja in opazovanja v tujem prostoru navedel, da se prisluškovanje izvrši "po potrebi" tudi s tajnim vstopom v tuje prostore, je s tem zgolj izrazil zahtevo, da morajo tudi policisti pri izvrševanju odredbe upoštevati načelo sorazmernosti in to ne pomeni, da je prepustil odločanje o vstopu v prostor policiji.

Izločanje dokazov, zbranih na nezakonit oziroma protiustaven način je temelj pravičnega postopka, kateri organ (predsednik senata ali razpravni senat) naj o dovoljenosti dokazov presoja pa je treba določiti tudi ob upoštevanju interesov učinkovite in hitre izvedbe postopka, glede na okoliščine konkretnega primera.

Zakon o kazenskem postopku loči dve različni situaciji glede na fazo postopka, v katerem sodišče prve stopnje izda sklep o izločitvi dokazov. V 286. členu ZKP (omenjeni člen je uvrščen v poglavje o pripravah na glavno obravnavo) je določeno, da predsednik senata določi z odredbo dan, uro in kraj glavne obravnave (I. odst.), ter da če predsednik senata ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. člena tega zakona, izda sklep o njihovi izločitvi, preden določi glavno obravnavo, po pravnomočnosti sklepa pa jih da v poseben ovitek in izroči preiskovalnemu sodniku, da jih hrani ločeno od drugih spisov. V IV. odst. istega člena je še določeno, da o pritožbi zoper tak sklep odloča izvenobravnavni senat. Ker izvenobravnavni senat v takem primeru odloča kot drugostopenjski organ, njegove odločitve ni več mogoče izpodbijati s pritožbo. V IV. odst. 340. člena ZKP (ta člen je umeščen v poglavje o glavni obravnavi) pa je določeno, da pred koncem dokaznega postopka izda senat po uradni dolžnosti ali na predlog strank sklep, s katerim izloči iz spisov zapisnike in druge dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne<br

V konkretnem primeru so bile z nedovoljenim snemanjem sicer res kršene pravice obtoženca dozasebnosti, svobode komuniciranja ter tajnosti pisem in drugih občil, vendar pa so v obravnavanem primeru nedvomno podane tudi posebej utemeljene okoliščine, ki imajo še večji pomen kot naštete ustavno varovane pravice obtoženca. Zato zgolj nezakonitost pridobitve teh dokazov sama po sebi ne bi smela pomeniti razlogov za njihovo izločitev. Poligrafsko testiranje ima svoje meje uporabe, saj temelji na preiskovančevih odzivih samodejnega živčnega sistema, ki ni pod kontrolo njegove volje in je zato mogoče šteti poligrafski test le za t.i. indicialno metodo. Ker poligraf registrira fiziološke reakcije preiskovanca, na katere ta tudi takrat, ko se jih zaveda, praviloma ne more vplivati, kar je možno primerjati z medicinskimi posegi, preiskovanec ni več subjekt, ampak objekt postopka. Kot instrument za odkrivanje laži je v predhodni fazi kazenskega postopka nedvomno pomemben, saj ta z njegovo pomočjo pridobiva od osumljenca (kljub njegovemu pristanku) podatke proti njegovi volji, kar je v direktnem nasprotju z njegovimi pravicami v samem kazenskem postopku. Da v dokazne namene izsledkov p

Res sodišče obtoženca ni poučilo o pravici do ugovora zoper obtožnico, ker pa gre za relativno kršitev postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, bi moral obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazložiti vzročno zvezo med navedeno kršitvijo in nepravilnostjo oziroma nezakonitostjo sodne odločbe. Pogoji za glavno obravnavo so podani, če je na narok pristopil ali zasebni tožilec ali pooblaščenec.

Ugovor, da poimensko določeni sodnik prve stopnje ali sodnik porotnik v določeni zadevi ne sme opravljati svoje dolžnosti, ker je glede njega podan kateri od izločitvenih razlogov, lahko stranka uveljavlja le v okviru zakonskih rokov. Če tega ne stori, pa bi lahko, je v svoji pravici prekludirana oziroma v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, še manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti, kršitve v povezavi z nepristranskostjo sodnika ne more več uveljavljati.

Obtoženčeva izjava (izpovedba) je dokaz v kazenskem postopku in je kot vsak drug dokaz predmet proste dokazne presoje. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se sme kršitve določb kazenskega postopka, ki niso bistvene iz 1. odstavka 371. člena ZKP, uveljavljati le, če so vplivale na zakonitost (ne pa tudi pravilnost) sodne odločbe. Samo verjetnost vpliva na zakonitost ne zadostuje.

Ker je glavno obravnavo mogoče razpisati šele po pravnomočnosti obtožnice, to je postala 20.12.2000, sodišče pa je po navedenem datumu to storilo brž, ko je bilo mogoče (z odredbo z dne 17.1.2001) in je razpisalo glavno obravnavo za dne 27.2.2001 in 1.3.2001, ni bila kršena določba 2. odstavka 286. člena ZKP.

Ker iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec v predkazenskem postopku podal organom za notranje zadeve izjavo v zvezi s sumom kaznivega dejanja in na takšno izjavo sodišče ne more opreti sodne odločbe, ker je dana brez procesnih garancij, sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ker je po prejemu obtožnega predloga to izjavo iz spisa izločilo. Takšna odločitev je v skladu z določbami člena 286/III ZKP v zvezi s členom 429 ZKP.

Glede na določbo 1. odstavka 58. člena ZKP je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da zasebni tožilec, ki je bil pravilno vabljen na glavno obravnavo in se je ni udeležil, ni zainteresiran za nadaljevanje kazenskega postopka in je na podlagi zakonske domneve o umiku zasebne tožbe kazenski postopek upravičeno ustavilo.

Nesporazum med zasebnim tožilcem in njegovim pooblaščencem o času začetka glavne obravnave, na katero nista pravočasno pristopila, in predvidljive težave v prometu, ni moč šteti med opravičene vzroke, ki bi nudili podlago za vrnitev v prejšnje stanje.