266. člen ZKP

Ustna odreditev strokovnega pregleda ni nujno zapisana v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, da bi bil dokaz zakonit. Odsotnost zapisa o ustni odreditvi lahko zmanjša dokazno vrednost zapisnika, ne pomeni pa nezakonitosti dokaza. Dopustnost in dokazna vrednost ostalih dokazov, pridobljenih na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in odredbe za strokovni pregled, pa se presojata ločeno, ob upoštevanju zakonitosti osnovnih dokazov in celotnega postopka. Ne-podpis in ne-vročitev pisne odredbe o strokovnem pregledu, da se preveri, ali ima obtoženec v organizmu več alkohola, kot je dovoljeno, samo po sebi ne vplivata na zakonitost dokaza, če je bila odredba ustrezno izdana in je bil obtoženec o njej obveščen.

Sodišče prve stopnje se je do navedb obdolženčevega zagovornika o nezakonitosti pridobljenih dokazov opredelilo, pri čemer pa se res ni izrecno opredelilo do navedb o tem, da obdolženec pred odreditvijo strokovnega pregleda ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Kljub temu smiselno očitana kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, saj ne gre za vprašanje ugotavljanja odločilnega dejstva, ampak za pravno vprašanje, ali je bil določen dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma ali gre za dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 sodba ne more opirati (6. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Takšno presojo pa sme opraviti tudi pritožbeno sodišče, nenazadnje gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku, na katero pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1). Policista sta ukrepala v smeri, da bi ugotovila, kdo je vozil vozilo X 11-22 in sta obdolženca klicala zgolj kot lastnika vozila, kar pomeni, da policijsko preiskovanje takrat še ni bilo osredotočeno, zoženo proti obdolžencu. Zgolj zaradi dejstva, da je obdolženec lastnik vozila z reg. št. X 11-22, še niso mogli

Pridržanje do iztreznitve je na podlagi sklepa policije zakonito trajalo dvanajst ur kot posledica ravnanj obdolženca ob njegovi odreditvi. Dejstvo, da se je status storilca prekrškov v vmesnem času - na podlagi novih ravnanj - prevesil v položaj osumljenca v predkazenskem postopku, na začetek štetja trajanja pripora nima vpliva. Za uporabo posnetkov telesnih kamer (t. i. "Bodycam") imajo policisti podlago za njihovo uporabo v 113. členu ZNPPol. V obravnavani zadevi so jih uporabili že za namene uvedenega prekrškovnega postopka - ki se je naknadno prevesil v (pred)kazenski postopek - njihova uporaba pa je bila obdolžencu od samega začetka znana, saj je bil o tem izrecno obveščen. Obdolženec je bil nato ob uvedbi predkazenskega postopka poučen tudi o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Zato je v tej fazi postopka mogoče zaključiti, da uporaba takšnih videoposnetkov ni očitno (na prvi pogled) nedovoljena. V zvezi z opravljenim telesnim pregledom obdolženca in odvzemom krvi je v sklopu te faze pomembno, da so policisti postopali v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP v zvezi z določbami 249., 252., 253. in 266. člena ZK

Čeprav se sodišče druge stopnje v splošnem strinja s pritožnikom, da je bilo z brisom z obdolženčevega penisa poseženo v njegovo telesno celovitost in da je poseg povezan z obdolženčevo pravico do zasebnosti, ki je v 35. členu Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) posebej zagotovljena, mu v nadaljevanju v smislu zatrjevanja neposredne kršitve te pravice ne pritrjuje. Poseg temelji na odkrivanju in dokazovanju kaznivih s ciljem uveljavljanja posameznikove kazenske odgovornosti iz 1. člena KZ-1. To je dopustni cilj, sam poseg z izvedbo pa je v nasprotju s pritožbeno obrazložitvijo, predpisan v drugem odstavku 149. člena in drugem odstavku 266. člena ZKP. Pomembno je, da smejo bris ustne sluznice vzeti policisti sami, medtem ko je bris s penisa zaradi razlike v načinu in usposobljenosti izvajalca predmet zdravniškega dejanja. Enako kot zgoraj za odredbo velja za obdolženčevo privolitev v odvzem brisa, ko ta v drugem odstavku 149. člena ZKP ni zapovedana, v drugem odstavku 266. člena pa je izrecno določeno da smejo biti (druga) zdravniška dejanja opravljena brez preiskovančeve privolitve. Pritožnik zatrjevane zakonske protipravnosti zgornjega poročila NFL ni obrazlo

Ker je bila po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje z dne 29. 9. 2017 zadeva vrnjena v novo sojenje in ne v fazo pred tem, bi glavna obravnava smela biti opravljena le pred predsednico senata in brez dveh sodnikov porotnikov. Odvzem brisa s penisa je nedvomno eno izmed zdravniških dejanj po drugem odstavku 266. člena ZKP, ki se sme opraviti celo takrat, ko tisti, ki naj bo pregledan, v pregled ne privoli. Tega dejstva z izdano odredbo ni mogoče spremeniti, je pa na njeni podlagi mogoče utemeljiti uporabo sile, ki je v primeru privolitve popolnoma nepotrebna. Odločilna dejstva so dejstva kot izhajajo iz opisa dejanja, o katerem je bilo z izrekom sodbe odločeno.

Ni se strinjati s pritožnikom, ko zaradi, po njemu nezakonito odvzetega/zavarovanega brisa z obdolženčevega penisa, sodba ne bi smela temeljiti na ugotovitvah Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Čeprav je res, da gre pri navedenem opravilu za eno izmed zdravniških dejanj po drugem odstavku 266. člena ZKP, odredba, na katero opozarja pritožnik, ni pogoj za dovoljenost tega dejanja. Pravica do obrambe; preizkus poročila o preiskavi.

Dokaz, pridobljen z analizo krvi, odvzeto vinjenemu obdolžencu, ni bil pridobljen nezakonito, če mu je bila na podlagi odredbe policije odvzeta kri brez njegove privolitve. Enako bi veljalo tudi v primeru nezavesti obdolženca v času odvzema.

O kršitvi pravic obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov je mogoče govoriti samo, če je obramba dokazni predlog v korist obdolžencu podala.

Na rezultate poligrafskega testiranja ni mogoče opreti sodbe, saj gre za nedovoljen dokaz.

Odločilno procesno dejstvo v zvezi z ugotavljanjem zatrjevane procesne kršitve je izsiljevanje izpovedbe, ki mora biti v postopku dokazano. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da izpovedbi prič nista bili izsiljeni in svojo odločitev obrazložili, nasprotno zatrjevanje vložnika zahteve pa pomeni zgolj nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Če sodišče ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov - indicev, ko iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva, bo izdalo obsodilno sodbo le, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje. Merilo za dovoljenost dokaza ni okoliščina, ali je ta dokaz v breme ali v korist obdolženca, temveč način, kako je dokaz pridobljen, oziroma ali gre za dokaz, pridobljen v skladu z določbami ZKP (torej s svobodno voljo obdolženca).

Zapisnik o preiskavi obsojenca pred zdravnikom oziroma del navedenega zapisnika, ki se nanaša na vprašanja zdravnika in odgovore obsojenca (izjava je bila vpisana v ustrezen standarden formular), ne predstavlja obsojenčeve izjave, ki bi jo bilo treba v skladu z določbo 83. člena ZKP izločiti. S tem ko so policisti odpeljali obsojenca k zdravniku zaradi pregleda v zvezi z odvzemom krvi in ugotavljanjem prisotnosti alkohola v krvi, kar bi sicer glede na določbo 2. odstavka 266. člena ZKP lahko opravili tudi brez njegove privolitve, omenjeno pooblastilo policije pa je vsebovano tudi v 2. odstavku 164. člena ZKP, izvajanja tega ukrepa ni mogoče šteti kot odvzema prostosti obsojencu.

Če obramba šele v pritožbi ali celo v izrednem pravnem sredstvu (zahteva za obnovo postopka) predlaga izvedbo dokaza, mora izkazati njegov obstoj in pravno relevantnost oziroma njegovo uspešnost z višjo stopnjo verjetnosti kot v postopku na prvi stopnji, in sicer glede na ostale že izvedene in ocenjene dokaze. Brž ko je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico za obdolženca ugodnejšo sodbo, mora sodišče dokazni predlog sprejeti in dokaz izvesti. Sodnik ni vezan na mnenje izvedenca. Mnenja, ki s stališči pravil logičnega sklepanja, splošne izobrazbe in izkušenj ni prepričljivo, sodišče ne bo upoštevalo oziroma bo, kolikor bo ocenilo, da je mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj ali z drugimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, ponovilo dokaz z istimi ali z drugimi izvedenci (257. člen ZKP). Uporaba poligrafa s pisno privolitvijo osumljenca je sicer dopustna v predkazenskem postopku (3. odstavek 54. člena ZPol), vendar pa dobljenih rezultatov ni mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku, saj niso pridobljeni v skladu z določbami ZKP.

V konkretnem primeru so bile z nedovoljenim snemanjem sicer res kršene pravice obtoženca dozasebnosti, svobode komuniciranja ter tajnosti pisem in drugih občil, vendar pa so v obravnavanem primeru nedvomno podane tudi posebej utemeljene okoliščine, ki imajo še večji pomen kot naštete ustavno varovane pravice obtoženca. Zato zgolj nezakonitost pridobitve teh dokazov sama po sebi ne bi smela pomeniti razlogov za njihovo izločitev. Poligrafsko testiranje ima svoje meje uporabe, saj temelji na preiskovančevih odzivih samodejnega živčnega sistema, ki ni pod kontrolo njegove volje in je zato mogoče šteti poligrafski test le za t.i. indicialno metodo. Ker poligraf registrira fiziološke reakcije preiskovanca, na katere ta tudi takrat, ko se jih zaveda, praviloma ne more vplivati, kar je možno primerjati z medicinskimi posegi, preiskovanec ni več subjekt, ampak objekt postopka. Kot instrument za odkrivanje laži je v predhodni fazi kazenskega postopka nedvomno pomemben, saj ta z njegovo pomočjo pridobiva od osumljenca (kljub njegovemu pristanku) podatke proti njegovi volji, kar je v direktnem nasprotju z njegovimi pravicami v samem kazenskem postopku. Da v dokazne namene izsledkov p

Ker policistom ni mogoče očitati vplivanja na izpoved priče z uporabo prepovedanih sredstev, niti sicer kakršnegakoli vplivanja (člen 237 ZKP) na njeno izpoved, tudi hišna preiskava, opravljena na podlagi take izpovedbe, ne predstavlja nezakonitega dokaza oziroma ni podana kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Policisti, katerim je obsojenec povedal, da je alkoholne pijače užival le po prometni nesreči, niso ravnali v skladu z določilom 2. odstavka 266. člena ZKP, saj bi morali glede na tako izjavo obsojenca odrediti odvzem krvi in urina zaradi ugotovitve dejstev, pomembnih za kazenski postopek. Z analizo bi namreč izvedenec medicinske stroke nedvomno lahko podal mnenje o tem, kolikšno količino popitega alkohola je imel obsojenec v krvi, ko je povzročil prometno nesrečo.

Okoliščina, da je priča vložila ovadbo pod vplivom mamil, ni podlaga za zaključek, da gre za nedovoljen poseg v osebnost priče v smislu 3. odst. 266. čl. ZKP. Zoper ovaditelja ni nihče uporabil zdravniškega posega ali mu dal sredstvo, s katerim bi se vplivalo na njegovo voljo pri izpovedovanju, ko je bil zaslišan kot priča. V pogojniku povzeta vsebina ovadbe, navedena v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora, ni kršitev 237. čl. ZKP.

Sodišče je dolžno obtožnico vročiti obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ne pa tudi ostalim obdolžencem, ko je zaradi objektivne koneksitete na podlagi 6. odstavka 32. člena ZKP, pozneje prišlo do združitve postopkov.