127. člen KZ

Zbir analitično (atomistično) in sintezno (holistično) dokazno šibkih indicev ne predstavlja t.i. sklenjenega kroga, ki bi omogočal obsodbo v kazenskem postopku, ampak tako nezanesljivo sklepanje o krivdi, ki ob upoštevanju pravila in dubio pro reo kot imperativa načela domneve nedolžnosti ne more imeti drugačne posledice, kot je izrek oprostilne (liberatorne) sodbe.

V novejši sodni praksi je bila zahrbtnost kot kvalifikatorna oziroma razmejitvena ločnica med umorom in ubojem prepoznana v odnosu zaupanja med storilcem in oškodovancem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku kaznivega dejanja, poleg tega je šlo za dogodke v zasebnem prostoru, kjer sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo enega ali drugega. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej časovno in prostorsko neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev. V konkretnem primeru je gotovo, da med obtožencem in oškodovancem v času storitve dejanja ali neposredno pred tem ni obstajal nikakršen odnos zaupanja ali celo garantna dolžnost obtoženca, tako da obtoženi s svojim ravnanjem ni mogel zlorabiti zaupanja oškodovanca, do dejanja je prišlo na prostem in to na razdalji skoraj 50 metrov, ko se oškodovanec prisotnosti obtoženca sploh ni zavedal. Glede na to, pa čeprav sta se obtoženi in oškodovanec sicer poznala, da se je obtoženec dobro pripravil na storitev kaznivega dejanja in da je šlo za hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, ob navedenem ne moremo govoriti o zahrbtnost

Pravdno sodišče lahko ugotovi dejstva drugače kot kazensko sodišče, vendar le v okviru pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, ki ga je ugotovilo kazensko sodišče.

V sodni praksi je sicer ustaljeno stališče, da se odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določa kot enotna odškodnina, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, vendar pa se v primeru dodatne škode, ki se kaže v duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, lahko posebej prisodi tudi odškodnina za to obliko škode. Dnevno tarifiranje odškodnine za pripor je neprimerno. Pri primerjavi posameznih primerov je namreč treba upoštevati posebnosti vsakega od njih (poleg trajanja pripora torej tudi druge okoliščine) ter čas, ko je bila odškodnina določena, saj je v različnih časovnih obdobjih bila uporabljana različna valuta, njena vrednost pa se je s časom tudi spreminjala. Objektivni pokazatelj višine prisojene odškodnine je povprečna plača v času izdaje prvostopne odločbe.

Pravica obrambe do izvajanja dokazov v svojo korist oziroma do zaslišanja obremenilnih prič ne vključuje pravice do ponovnega izvajanja dokazov pred sodiščem druge stopnje. Poskus kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ je podan tedaj, ko storilec z namenom, da drugemu vzame življenje, izvrši katerokoli ravnanje, ki po naravi stvari lahko privede so smrti osebe, pa oškodovanec ne umre.

Za opredelitev nagibov, iz katerih je obsojenec storil kaznivo dejanje, so ključnega pomena dejanske ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Seznanitev sodnika z dokaznim postopkom v delu, ki se nanaša na postopek o posameznem kaznivem dejanju, ki je bilo izločeno in se bo dokončalo posebej, ne vnaša dvoma v nepristranskost sodišča. Grozovit način izvršitve kaznivega dejanja je podan tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri takem ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti se odločba o kazenski sankciji lahko izpodbija le v okviru kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu.

Sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ko je dopustilo spremembo obtožbe z natančnejšo opredelitvijo oškodovančevih telesnih poškodb, saj je obsojencu očitana kriminalna količina ostala enaka. Državni tožilec lahko spremeni obtožbo tako, da vključi v opis okoliščino, ki je bila sicer poznana že ob vložitvi obtožnice, se je pa ocena njenega pomena v luči dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, spremenila.

Šele sedaj je obd. S.C. pokojnega M.B. dohitel in ga začel zabadati z nožem v hrbet, pokojni S.P. pa udarjati B. z vilami, obrnjenimi na "kant". Oba sta torej zavestno delovala proti oškodovancu M.B. in zato ni odločilno, kdo od njiju je na samem kraju dokončno povzročil smrt oškodovanca. Bistveno in odločilno je le to, da sta s skupnim delovanjem dosegla posledico, in sicer smrt oškodovanega M.B..

Stanje zožene zavesti ni sopomenka za močno razdraženost iz prvega odstavka 128. člena KZ in ne njen nujni pogoj. Močna razdraženost je afektno stanje z intenziteto, ki je lahko nižja od intenzitete tega stanja pri zoženi zavesti. Napad, ki po drugem odstavku 11. člena KZ izključuje protipravnost kaznivega dejanja in napad kot povzročitelj močne razdraženosti iz 128. člena KZ se razlikujeta po tem, da se v primeru prvega storilec nanj s kaznivim dejanjem neposredno – istočasno odziva, pri drugem pa te neposrednosti (več) ni.

Pritožbeno sodišče sme razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje samo glede odločbe o kazni, ne da bi hkrati posegalo v odločbo o krivdi.

Sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe: natančno in določno mora biti obveščen o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe in imeti primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Mnenje izvedenca je dokaz, glede katerega, kot za ostale dokaze, velja načelo proste presoje dokazov. Zato sodišče kljub temu, da nima strokovnega znanja, tudi izvid in mnenje izvedenca presoja z vidika njegove popolnosti, logičnosti in prepričljivosti.

Le v primeru, če je nekdo zaslišan kot priča, pozneje pa v istem postopku zaslišan kot obdolženec o istih dejstvih, je treba izločiti iz spisov zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče.

Obtoženec pri katerem je prišlo do spremembe v njegovem duševnem zdravju po odvzemu prostosti je bil tako po mnenju izvedenca in obnašanju na glavni obravnavi sposoben na njej sodelovati saj se je njenega pomena v celoti zavedal. Zato ne gre za kršitev pravic obrambe. Kaznivega dejanja umora pa ni storil iz nizkotnih nagibov saj zaradi stanja v katerem se je takrat nahajal ni bil sposoben razmišljati o tem, da se bo s storitvijo kaznivega dejanja izognil plačilu morebitnega še obstoječega dolga do oškodovanca.

Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike, saj ne navaja dejstev, s katerimi bi bila opredeljena obsojenčeva vloga pri izvršitvi kaznivega dejanja ali bilo opisano njegovo ravnanje v okviru vnaprej odrejenega in načrtnega delovanja patrole, prav tako ni konkretizirana blanketna norma, na katero se zakonska določba sklicuje.

Konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja pri osebnih kaznivih dejanjih praviloma ni mogoč. Enako velja, če se obdolžencu očitajo raznovrstna kazniva dejanja iz treh poglavij posebnega dela KZ. Sodišče je dolžno obrazložiti samo tiste odločitve, ki so navedene v izreku. Zato ni dolžno obrazlagati, zakaj ni sprejelo drugačnih obrazložitev.

Poskus kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ je naklepno kaznivo dejanje, zato zadošča, da iz opisa dejanja jasno izhaja, da je obsojenec naklepoma poskusil vzeti življenje drugemu na način, opisan v nadaljevanju izreka in da je le zaradi pravočasne zdravniške intervencije dejanje obsojenca ostalo pri poskusu, ter naklepa ni potrebno posebej opisovati.

Nasilno odpiranje vrat, ki ga je od znotraj oškodovanec preprečeval, predstavlja v kazenskopravnem pomenu neposredno uporabo sile napram oškodovancu. Sila proti vratom kot predmetu bi bila podana le tedaj, če za vrati oškodovanca ne bi bilo.

Posameznikovo življenje je pri kaznivem dejanju umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ razumljeno kot ovira, ki jo storilec odstrani, da bi si protipravno prilastil stvar oziroma da bi obdržal ukradeno stvar.