220. člen ZKP

Za izpolnitev zakonskega znaka (poskusa) preprečitve uradnega dejanja ni pomembno, katero konkretno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč zadostuje, da je preprečil ali poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic. Namen preprečiti uradno dejanje uradni osebi je subjektivni zakonski znak, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu in ga zato v opisu dejanja ni treba oziroma niti ni mogoče natančneje konkretizirati. Uporaba sile zoper uradno osebo, ki opravlja naloge policije, z namenom preprečitve uradnega dejanja, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki ga opis prekrškov, za katere je bil obdolženec kaznovan v prekrškovnem postopku, ne vsebuje. Čeprav gre za isti historični dogodek, opisi prekrškov in kaznivega dejanja niso v bistvenem isti, zato kršitev prepovedi ne bis in idem ni podana. Znaki obravnavanega kaznivega dejanja (poskus policistu s silo preprečiti uradno dejanje) nimajo hkrati tudi znakov prekrškov (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, prekoračitev hitrosti, neupoštevanje znaka za u

Predlog se zavrne.

Ni vseeno, na kakšen način se obdolžencu prepreči razpolaganje s predmeti ali z denarjem; v konkretnem primeru bi ob podanem utemeljenem sumu na izvršitev kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 odvzem denarja moral biti izveden po postopku, ki je predviden za odvzem oziroma zavarovanje premoženjske koristi. Če gotovine ni mogoče neposredno povezati z nobenim kaznivim dejanjem, se ta brez pravilno izpeljanega postopka ne sme zaseči in hraniti več let zgolj zato, ker je oseba osumljena oziroma obdolžena več kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

Ni utemeljena teza zagovornikov, da je bila obdolžencu nezakonito zasežena konoplja, ker ni bilo v celoti spoštovana določba drugega in tretjega odstavka 55. člena ZP-1. V zakonu predpisana forma je namreč v funkciji dokazovanja obstoja ustavno predpisanega jamstva glede privilegija zoper samo obtožbo (29. člena Ustave RS). Torej gre za izpodbojno dejstvo, ki se v primeru takšne ali drugačne hibnosti v zakonu predpisane oblike lahko izkazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. To pa v konkretnem primeru pomeni, da zgolj dejstvo, ker je bil pravni pouk osumljencu prekrška zabeležen na Potrdilu o zasegu predmetov, ob tem, da je v tej zvezi zaslišana priča (policist) potrdil, da je bila osumljencu dana miranda in je tudi pojasnil razloge, zakaj je bila zabeležena na omenjeni listini, ne omogoča presoje, da je bilo postopanje policije v zvezi z zasegom droge avtomatično nezakonito.

Sodišče druge stopnje pa kljub obstoječi sodni praksi VS RS glede situacij, ko oseba, osumljena prekrška, po danem pravnem pouku zavrne prostovoljno izročitev obremenilnega predmeta (droge), meni, da ni izključena, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, uporaba policijskega pooblastila po pregledu osebe, ko je zaseg predmeta opravljen, ne da bi se poseglo v ustavno varovano zasebnost in osebnostne pravice osumljenca, katerih varstvo zagotavljajo zakonske določbe o osebni preiskavi.

Zagovorniki grajajo tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Bistvo njihovih pritožbenih navedb je v nestrinjanju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so posnetke nadzornih kamer policiji prostovoljno izročili oškodovanci in da do posega v elektronske naprave ni prišlo. Navajajo, da naj bi iz procesnega gradiva izhajalo, da so bili elektronski podatki selektivno preneseni na zunanje medije s strani policije, zato bi morala policija postopati po 219.a členu ZKP in torej bodisi pridobiti predhodno pisno privolitev zakonitega imetnika ali sodno odredbo. Ker tega ni storila, ni jasno, kdo je imel dejansko pooblastilo za ravnanje z napravami. Prav tako so bili posnetki preneseni na druge medije brez sledenja pravilom digitalnega zavarovanja podatkov in tako ti dokazi niso avtentični in verodostojni. V dokaznem gradivu pa tudi ni posnetka nadzorne kamere pri D., zaradi česar obramba ne more preveriti avtentičnosti podatkov in verige prenosa podatkov in je zato kršena pravica do enakosti orožij.

Na podlagi upravičeno ugotovljene potrebe po neposredni zaznavi, ali se na določenem področju dejansko nahaja prepovedana droga konoplja kot predmet, ki se mora vzeti po določbah kazenske materialne zakonodaje in hkrati predstavlja dokazilo v kazenskem postopku, pri čemer je narava stvari (možnost uničenja rastlin) terjala zaseg ter zavarovanje najdenih sadik še pred začetkom preiskave, so policisti utemeljeno ravnali po določbah členov 164, 220, 245 in 247 ZKP. Kljub temu torej, da imajo pritožniki prav glede vsebine, ki se nanaša na pojem tradicionalnega slovenskega kmetijskega gospodarstva, in nanjo vezano pravico lastnika, da svojo lastnino nemoteno uporablja, ter obveznost tretjega, da v to lastnino ne posega, te opredelitve ne terjajo ugotovitve, da so policisti v zasebno lastnino obtoženega B. A. posegali v okoliščinah, za katere določba člena 36 Ustave RS terja odredbo za hišno preiskavo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da področje, na katerem so policisti opravili ogled, ter poti, po katerih so na to področje dostopali, niso ograjeno območje, hkrati pa nič od navedenega tudi ni predstavljalo dela zaključenega prostora, v katerem bi

Izostanek posebnega zapisnika o zasegu predmetov ne pomeni, da je zaseg nezakonit, če se zakonitost lahko preveri iz drugih protokolacijskih aktov policije in v postopku izvedenih dokazov. Če je postopek kot celota pošten, tudi odsotnost obveščanja osumjenca o ogledu kraja ne pomeni nezakonitosti tega preiskovalnega dejanja. Pri sledeh kokaina v vsebnosti (manj kot) 0,01 g gre za tako majhno količino brez farmakoloških učinkov, da ne more biti govora o hrambi droge z namenom nadaljnjega prometa.

Dolžnost izročitve predmetov na zahtevo policista ne velja od trenutka, ko je zoper osebo osredotočen sum storitve kaznivega dejanja. Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je seznanjenost s pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP.

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

Uredba 2017/1939/EU torej s svojim neposredno zavezujočim učinkom in hierarhično nadrejenostjo nacionalnemu pravu ne predvideva več faze sodne preiskave, temveč pristojnost za začetek in vodenje predkazenskega postopka dodeljuje EDT. Vendar zgolj zato ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da je prišlo zaradi takšne zasnove predkazenskega postopka do kršitve ustavnih pravic obdolženca, še zlasti, ker se je zaslišanje prič, glede katerih je zagovornik predlagal izločitev zapisnikov o zaslišanju, opravljalo pred preiskovalno sodnico vključno z vsemi zahtevanimi pravnimi pouki.

Glede na navedene okoliščine, ko se obtoženi ni podredil ukazu policista, da izroči sporni predmet, ki ga je policist C. C. zaznal še pred ukazom na izročitev, ko je obtoženi pred tem sam odvrgel en zavitek na travo, ko se je pri poskusu bega celo prerival s policistom, je policist C. C. imel vsa pooblastila, da izvede pregled obtoženega po določbah 52. člena ZNPPol, pri čemer je bil obtoženi predhodno tudi opozorjen, da se bo zoper njega opravil pregled (drugi odstavek 52. člena ZNPPol). Ob navedenem se zaključek sodišča prve stopnje o zakonitem zasegu prepovedane droge heroina in kokaina izkaže kot pravilen in ni podana kršitev privilegija zoper samoobtožbo ter teh dokazov (zasežene droge) ni treba izločiti, kot to zmotno zatrjuje pritožnik.

Ker se domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi na izročitev predmetov na poziv policije, je šteti, da če je bil osumljencu pred pozivom na izročitev predmetov dan pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, ta obsega tudi pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in o posledicah svojega ravnanja, tudi v zvezi s pozivom na izročitev predmetov, in če njegova izročitev predmetov ni posledica izrabljanja njegove nevednosti, presenečenosti ali prestrašenosti ob stiku z organi pregona, ampak je bila izročitev predmetov posledica njegovega voljnega, aktivnega in prostovoljnega ravnanja, je v takem primeru po presoji pritožbenega sodišča tudi zaseg predmetov zakonit. Izpovedbi policistov dopolnjujeta oziroma vplivata na dokazno moč listin, ki sta bili sodišču prve stopnje relevantni za oceno ali je bil osumljeni pred pozivom na izročitev predmetov poučen o pravicah po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, saj je sicer zaslišanje prič na predobravnavnem naroku v zvezi s predlogi obrambe za izločitev dokazov popolnoma brez pomena in zgolj forma, ki ne služi pravilni presoji ekskluzijskega zahtevka.

Ne more biti dvoma, da je izročitev prepovedane substance neposreden izkaz povezave osebe s posestjo take substance in zato neposredno obremenjujoča, kar ni mogoče trditi za podajo privolitve za preiskavo zaseženega telefona; tudi po presoji pritožbenega sodišča podaja take privolitve ne predstavlja izjave testimonialne narave, na katero se razteza privilegij zoper samoobtožbo. Četudi bi morebiti spremenjen obrazec predstavljal sistemski premik k drugačnemu ravnanju policije v predkazenskem postopku v situacijah, kot je obravnavana, to ne bi bilo rezultat spoznanja o nujnosti ustreznega pravnega pouka pred podajo privolitve za preiskavo elektronske naprave, pač pa posledica negotovosti policije v razmerah, ko se pretežno v sodnih postopkih odloča o (ne)dovoljenosti dokazov, ne pa o njihovem vsebinskem pomenu za tožilske očitke. Za presojo zakonitosti dokaza je ključno, kakšne so bile okoliščine njegove pridobitve v realnem času. Kot nelogični se izkazujejo obrambni očitki, da je sodišče prve stopnje s pozivanjem tožilstva k predložitvi manjkajoče dokumentacije želelo "prikriti očitne nezakonitosti", glede na to, da je ravnalo transparentno, in posebej upoštevaj

Za dopustnost zasega je bistveno izpolnjevanje pogojev, ki jih določa 220. člen ZKP, ne pa vprašanje lastništva stvari, ki se zasežejo. Zasežejo se lahko komurkoli, tudi lastniku.

V zvezi z zasegom predmetov velja, da morajo policisti, če pri izvajanju pooblastil policije naletijo na predmete, ki jih je treba zaseči v skladu z ZKP, ravnati v skladu s tem zakonom in ne v skladu z ZNPPol. Le-ta se lahko uporablja glede pooblastil za uspešno opravo policijske naloge v skladu z ZKP. Ni mogoče uporabiti policijskih pooblastil iz ZNPPol, ki nasprotujejo določbam ZKP, ker bi na takšen način oragni pregona zaobšli zakonske garancije kazenskega postopka.

Pritožbeno sodišče tako na podlagi 222.a člena ZKP, predloženega gradiva ob njegovem sprejemu in navedene odločbe Ustavnega sodišča, zaključuje, da mora biti podlaga za zaseg listin ustavna in zakonita sodna odredba, pri čimer je naloga izvenobravnavnega sodnika, da ti njeni lastnosti v postopku po 222.a členu ZKP preveri. V kolikor izvenobravnavni sodnik navedenega preizkusa ne opravi, ravna v nasprotju s svojo garantno funkcijo, ki je v preprečitvi prehoda neustavno in nezakonito pridobljenih informacij, ki jih varuje poklicna zaupnost, k policiji in tožilstvu.

Precedenčno sodišče je že izpostavilo, da mora biti celotno dogajanje z materialnimi dokazi dokumentirano; od tega, kdo jih je zavaroval, kako in kje so bili hranjeni ter ali je prišlo do posega v njihovo celovitost zaradi kriminalistično-tehničnih preiskav. Judiciralo je, da odsotnost pisnega zapisnika o ogledu (ali o zasegu predmetov) res predstavlja relativno kršitev zakona, vendar le v primeru, ko drugi izvedeni in skrbno presojeni dokazi (česar v obravnavanem primeru ni) kažejo, da je bilo zavarovanje in dokumentiranje obremenilnih dokazov ustrezno.