164. člen ZKP

Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ugotavlja, da sta bila sestavljena zapisnik o ogledu in fotoalbum, ki se nahajata v spisu, pri čemer doslej ni zaznati, da obramba ne bi imela učinkovite možnosti opredeliti se do ugotovitev ogleda in izpodbijati njihove verodostojnosti. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, bo imel obdolženec to možnost tudi v nadaljevanju postopka. Zato sama okoliščina, da obdolženec pri ogledu ni bil navzoč, ne pomeni nezakonitosti pridobljenih dokazov niti ne predstavlja kršitve njegovih konvencijskih ali ustavnih pravic (29. člena Ustave RS ali 6. člena EKČP), kot tudi ne kršitve petega odstavka 178. člena ZKP. Utemeljena je presoja prvega sodišča, da določbi 247. in 248. člena ZKP zgolj omogočata možnost angažiranja izvedenca že v tej fazi postopka, ne določata pa tega kot obveznosti, zato zgolj okoliščina, da policistka v tej fazi postopka ni angažirala izvedenca geodetske stroke, ni razlog za izločitev dokazov.

Na podlagi upravičeno ugotovljene potrebe po neposredni zaznavi, ali se na določenem področju dejansko nahaja prepovedana droga konoplja kot predmet, ki se mora vzeti po določbah kazenske materialne zakonodaje in hkrati predstavlja dokazilo v kazenskem postopku, pri čemer je narava stvari (možnost uničenja rastlin) terjala zaseg ter zavarovanje najdenih sadik še pred začetkom preiskave, so policisti utemeljeno ravnali po določbah členov 164, 220, 245 in 247 ZKP. Kljub temu torej, da imajo pritožniki prav glede vsebine, ki se nanaša na pojem tradicionalnega slovenskega kmetijskega gospodarstva, in nanjo vezano pravico lastnika, da svojo lastnino nemoteno uporablja, ter obveznost tretjega, da v to lastnino ne posega, te opredelitve ne terjajo ugotovitve, da so policisti v zasebno lastnino obtoženega B. A. posegali v okoliščinah, za katere določba člena 36 Ustave RS terja odredbo za hišno preiskavo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da področje, na katerem so policisti opravili ogled, ter poti, po katerih so na to področje dostopali, niso ograjeno območje, hkrati pa nič od navedenega tudi ni predstavljalo dela zaključenega prostora, v katerem bi

Izostanek posebnega zapisnika o zasegu predmetov ne pomeni, da je zaseg nezakonit, če se zakonitost lahko preveri iz drugih protokolacijskih aktov policije in v postopku izvedenih dokazov. Če je postopek kot celota pošten, tudi odsotnost obveščanja osumjenca o ogledu kraja ne pomeni nezakonitosti tega preiskovalnega dejanja. Pri sledeh kokaina v vsebnosti (manj kot) 0,01 g gre za tako majhno količino brez farmakoloških učinkov, da ne more biti govora o hrambi droge z namenom nadaljnjega prometa.

Glede na problematiko, ki jo izpostavljajo zagovorniki, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v določbi drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti, posledično pa dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Je pa dokaze, ki so pridobljeni v nekazenskih postopkih, potrebno izločiti iz kazenskega spisa, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbeno izpostavljeni privilegij zoper samootožbo je dejansko ustavna pravica, vendar se le-ta glede na ustaljeno sodno prakso razteza zgolj na tiste nekazenske postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.

Skupni prostori stanovanjskega bloka niso prostori, v katerih bi osumljenec upravičeno pričakoval zasebnost. Zato niso podane predpostavke za varstvo zasebnosti, niti kavtele, ki se nanašajo na hišno preiskavo. Policisti so zakonito opravili ogled kraja. Če osumljenec o ogledu ni bil obveščen, izsledki ogleda niso nezakoniti dokazi, če je bil kazenski postopek kot celota pošten.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

Zakonitost odredb (bodisi za prikrite preiskovalne ukrepe, bodisi za hišno preiskavo) je potrebno ocenjevati v trenutku izdaje odredbe, s katero so bili ukrepi dovoljeni. Stališče pritožnika, da se zakonitost odredb ocenjuje z vidika kasnejšega (ne)uspeha tožilstva je popolnoma zgrešeno. Že sodišči prve in druge stopnje sta v sklepih o neizločitvi dokazov pravilno poudarili, da je policija problematizirani snemalnik dobila zakonito in za njegovo pridobitev ni potrebovala odredbe za hišno preiskavo. Družba A. d.o.o. namreč ni bila v vlogi osumljenca niti v zvezi s kaznivim dejanjem vlomne tatvine, niti v zvezi s kaznivimi dejanji glede katerih je bil sum že osredotočen na C. C., zato je veljala edicijska dolžnost, da policiji izroči predmet, ki bi utegnil biti dokaz, policija pa je imela podlago za zaseg v določbah 148. in 164. člena ZKP. Objekt kazenskopravnega varstva je v primeru kaznivega dejanja po 261. členu KZ-1 korektno izvajanje oblastnih funkcij in pravilno izvrševanje pooblastil, ki jih pravni red daje nekaterim kategorijam oseb oziroma poklicev, medtem ko kaznivo dejanje po 259. členu KZ-1 varuje zaupanje v pristnost uradnih dokumentov v pravnem prometu in

V zvezi z zasegom predmetov velja, da morajo policisti, če pri izvajanju pooblastil policije naletijo na predmete, ki jih je treba zaseči v skladu z ZKP, ravnati v skladu s tem zakonom in ne v skladu z ZNPPol. Le-ta se lahko uporablja glede pooblastil za uspešno opravo policijske naloge v skladu z ZKP. Ni mogoče uporabiti policijskih pooblastil iz ZNPPol, ki nasprotujejo določbam ZKP, ker bi na takšen način oragni pregona zaobšli zakonske garancije kazenskega postopka.

Osebno ime osumljenca je bilo na seznam oseb na posebni strani albuma osumljencev uvrščeno in pridobljeno v skladu s policijskimi pooblastili iz 148. člena ZKP ter 11. in 34. člena ZNPPol, torej ne nezakonito, kot je to bil primer nezakonito hranjene fotografije, pri čemer oškodovanec, kot že navedeno, z imenom osumljenca, kot tudi z imeni ostalih oseb, ki so mu bile pokazane iz albuma, ob prepoznavi na policiji ni bil seznanjen.

Pritožbeno sodišče tako na podlagi 222.a člena ZKP, predloženega gradiva ob njegovem sprejemu in navedene odločbe Ustavnega sodišča, zaključuje, da mora biti podlaga za zaseg listin ustavna in zakonita sodna odredba, pri čimer je naloga izvenobravnavnega sodnika, da ti njeni lastnosti v postopku po 222.a členu ZKP preveri. V kolikor izvenobravnavni sodnik navedenega preizkusa ne opravi, ravna v nasprotju s svojo garantno funkcijo, ki je v preprečitvi prehoda neustavno in nezakonito pridobljenih informacij, ki jih varuje poklicna zaupnost, k policiji in tožilstvu.

Vendar pa kot je pravilno obrazložilo že prvo sodišče, nikakor v obravnavanem primeru ne gre za nezakonit zaseg droge, kajti sporna droga ni bila zasežena v okviru hišne preiskave, temveč v okviru ogleda kraja dejanja v skladu z drugim odstavkom člena 164 ZKP v zvezi s členom 245 ZKP že pred samo izvedbo hišne preiskave, kot je na podlagi izvedenega dokaznega postopka na predobravnavnem naroku zanesljivo ugotovilo prvo sodišče, kljub temu, da je bila zasežena droga vpisana v popis zaseženih predmetov, ki naj bi bili zaseženi v okviru hišne preiskave.

Tudi če gre za predmet, ki ga je po ZKP treba vzeti, ali predmet, ki lahko predstavlja dokaz v kazenskem postopku, ZKP v 164. členu policiji ne daje bianko pooblastila za zaseg, ampak zaseg lahko opravi le tedaj, ko ugotovi, da je podana nevarnost odlašanja, ta nevarnost pa mora biti konkretna in ne abstraktna. Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsaka kršitev premoženjske pravice drugega. Vendar pa vsaka kršitev premoženjske pravice drugega ni hkrati tudi pravno priznana premoženjska škoda, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti. Po 132. členu OZ je pravno priznana premoženjska škoda (kot predpostavka neposlovne odškodninske odgovornosti) samo tista kršitev pravice drugega, ki povzroči še nadaljnjo posledico, in sicer bodisi zmanjšanje premoženja oškodovanca (navadna škoda) bodisi preprečitev povečanja premoženja oškodovanca (izgubljeni dobiček). Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da bi bila prisoja odškodnine v višini 30 % stroškov najema nadomestnega vozila, ki ni bilo najeto, arbitrarna. Poleg tega tožničin pravni prednik stroškov z najemom nadomestnega vozila ni imel, posledično pa se mu njegovo premoženje tudi ni zmanjšalo.

Nezakonit zaseg droge od kupca oziroma kršitelja v prekrškovnem postopku posledično predstavlja nezakonitost tega dokaza tudi v konkretnem kazenskem postopku. Sodba sodišča prve stopnje se ne sme razveljaviti, če bi bila razveljavitev samo iz tega razloga v škodo obtoženca. Besedno zvezo "v škodo obtoženca" je mogoče razlagati tudi širše - glede na to, da gre ta razlaga v korist obtoženca, je tako dopustna ekstenzivna razlaga kazenskoprocesne norme. Glede na konkretno procesno situacijo, da v novem sojenju pred prvostopenjskim sodiščem tudi z morebitnimi drugimi dokazi ne bi bilo pojmovno mogoče doseči drugačnega procesnega izida tega postopka kakor oprostilne sodbe, bi bila tako odločitev, da se izpodbijana sodba razveljavi in ponovno izvede postopek pred sodiščem prve stopnje, dejansko v škodo obtoženca. Uporaba načela "fair trial", ki postaja vsled novejše judikature Evropskega sodišča za človekove pravice vedno bolj vsebinske kot pa formalne narave, v konkretni procesni situaciji utemeljuje sklep, da očitno nezakonito postopanje organov pregona ter na tem temelječa prvostopenjska sodba terja za obtoženca najbolj ugodno možno procesno odločitev, kar lahko pr

Tako iz same odredbe kot listinske dokumentacije, na podlagi katere je bila izdana, izhaja, da je bil predmetni avto tajnemu delavcu policije zasežen skupaj z zapisnikom o tehničnem pregledu vozila z dne 26. 11. 2019, ki dokazuje, da je vozilo tehnično brezhibno, ter da je bil izredni tehnični pregled tega vozila, ob prisotnosti predstavnika Javne agencije RS za varnost prometa in inšpektorja Inšpektorata za infrastrukturo, ki sta zadolžena za nadzor nad tehničnimi pregledi, potreben zaradi zavarovanja dokazov. Pritožnik z navedbo, da je prejel v času pridržanja (od 27. 11. 2019 dalje; dejansko od 26. 11. 2019 od 14.25 dalje) le odredbo preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Kpd z dne 22. 11. 2019, v ničemer ne obrazloži svoje izhodiščne trditve, da je zapisnik o izrednem tehničnem pregledu predmetnega osebnega vozila skupaj z vsemi podatki in dokazi, ki na njem temeljijo, treba iz spisa izločiti kot nedovoljen dokaz.

Ni mogoče pritrditi zagovorniku, da gre za dokaze, pridobljene izključno na podlagi informacij znanega vira policije, saj je, kot je pravilno ugotovilo in utemeljilo že sodišče prve stopnje, policija pridobljene informacije znanega vira najprej preverila in šele v nadaljevanju zbirala ter zbrala dokaze, vse v skladu z zakonskimi pooblastili.

Zaupnost razmerja med notarjem in njegovimi strankami je eden od stebrov notarjevega poklica. V tej luči je treba zato presojati pravico do zasebnosti, ki izhaja iz tega zaupnega razmerja. Zavarovana drobrina pri notarjih ni samo zasebnost notarja, ki na določenem računalniku dela, temveč v prvi vrsti zasebnost strank. Poleg tega notariat predstavlja javno službo, v kateri notar v razmerju do strank deluje kot uradna oseba. Iz teh razlogov je varovana dobrina (komunikacijska zasebnost) nedisponibilna. Notar mora podatke varovati v interesu strank in varstva njihovih pravic kot poklicno tajnost. Za preiskavo ali zaseg listin in drugih dokumentov notarske pisarne se zahteva sodna odredba. Glede na naravo stvari velja isto tudi za zaseg nosilcev podatkov, saj v tem primeru nujno pride do posega v komunikacijsko in informacijsko zasebnost. Sodišče bo odredbo izdalo le, če je tak ukrep nujen. Brez sodne odredbe pridobljeni dokazi so nezakoniti, razen v izjemnih primerih (člen 148 in 164 ZKP). Pregled zaseženih elektronskih naprav in podatkov brez kontrole predstavnika Notarske zbornice ni dopusten.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine, ker mu je policija zasegla vozilo ter ga slabo leto zato ni mogel uporabljati. Vhrovno sodišče je presojalo, ali je bil poseg v tožnikovo premoženje (ne)sorazmeren, in s tem protipraven ter ali tožniku pripada odškodnina za golo nezmožnost uporabe. Ni videti stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo v tožnikovo lastninsko pravico poseženo dlje časa, kakor da se napravi za dokazni postopek ustrezno kvaliteten zapisnik. Ker je pojem premoženja ekonomski in pravni pojem, je na dlani, da gre za človeško abstrakcijo, ustvarjeno za potrebe delovanja družbenih (pravnih in ekonomskih) odnosov. Značilna prvina te abstrakcije je pojem amortizacije. Amortizacija v luči pravila o škodi (132. člen OZ) pomeni zmanjšanje vrednosti premoženja. Drži sicer, da bi se to zgodilo tudi brez zasega, vendar pa bi imel njen lastnik to zmanjšanje prelil (transformiral) v ekonomsko korist, ki jo vozilo praviloma nudi.

Policistov poziv v okviru opravljanja uradnega dejanja, naj oseba odpre zaprt predal torbe, še ne predstavlja nedovoljenega vpliva na voljo drugega oziroma neprimerne oblastvene prisile, s čimer bi bilo nedopustno poseženo v posameznikovo pravico do zasebnosti ali voljo, da prostovoljno sodeluje s policijo. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko obdolženec ni bil niti k čemur koli pozvan, pač pa le vprašan, kaj je v nahrbtniku, ki ga je prej potisnil pod vozilo. Točka osredotočenosti suma na obdolženega je nastopila šele po tistem, ko je policistoma sam izročil nahrbtnik s tolikšno količino (prepoznavne) prepovedane droge, ki bistveno presega morebitne potrebe posameznika. Pred tem pa policista nista razpolagala s konkretnimi, preverljivimi informacijami, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Ker sum torej še ni bil osredotočen nanj, ko je na vprašanje segel po nahrbtniku in ga odprl, ni obstajala dolžnost policistov, da ga poučita po četrtem odstavku 148. člena ZKP, kar posledično pomeni, da zaseg kritičnih predmetov ni bil izveden nezakonito.

Po ustaljenem stališču sodne prakse se določbe ZKP o hišni preiskavi za preiskavo vozila uporabljajo v primeru, ko gre za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev, pregled vozila samo s čutili, kar izpostavlja pritožnica, pa se nanaša na pregled prevoznih sredstev na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, ko policisti pregledujejo njihovo notranjost. V določilih ZKP o ogledu soglasje lastnika stvari za opravo tega preiskovalnega dejanja ni predpisano. Snemanje pogovora med udeleženci, ne glede na to, ali se odvija na javnem kraju ali v zaprtem prostoru, in ne glede na vsebino pogovora, pomeni poseg v komunikacijsko zasebnost, če osebe, ki v pogovoru sodelujejo, ne dajo dovoljenja za snemanje.

Ni se strinjati s pritožnikom, ko zaradi, po njemu nezakonito odvzetega/zavarovanega brisa z obdolženčevega penisa, sodba ne bi smela temeljiti na ugotovitvah Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Čeprav je res, da gre pri navedenem opravilu za eno izmed zdravniških dejanj po drugem odstavku 266. člena ZKP, odredba, na katero opozarja pritožnik, ni pogoj za dovoljenost tega dejanja. Pravica do obrambe; preizkus poročila o preiskavi.