384. člen ZKP

Svoboda izražanja ima tudi omejitve. Te se ne nanašajo na kategorije oseb (omejitve ratione personae), ampak samo na izčrpno naštete legitimne cilje (omejitve ratione materiae). Dopustne so samo pod naslednjimi pogoji: 1) biti morajo določene v zakonu, 2) biti morajo nujne v demokratični družbi (kar pomeni, da jih mora narekovati pereča družbena potreba (pressing social need) in 3) konvencijsko dopustne so le tiste, ki stremijo k ciljem, opredeljenim v drugem odstavku 10. člena EKČP. Pravica do svobode izražanja je ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja svoboda izražanja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva - 34. člen Ustave ter varstva osebnostnih pravic – 35. člen Ustave, ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ustavno sodišče je upoštevajoč odločbe ESČP določilo meje posega v svobodo izražanja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril: 1). prispevek k razpravi v splošnem interesu, 2. položaj osebe na katere se objava nanaša in kaj

V zaključni besedi na glavni obravnavi 23. 10. 2019 je državno tožilstvo predlagalo izrek varnostnega ukrepa prepovedi približevanja in komuniciranja z oškodovanci B.V ter T.P. ,S. P. in T. P., ki ga sodišče prve stopnje obdolžencu ni izreklo. Sodišče prve stopnje na predlog tožilstva, da takšen ukrep izreče, ni vezano, in ker predloga očitno ni ocenilo kot utemeljenega, varnostnega ukrepa ni izreklo, kar pa ne terja obrazložitve v sodbi. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o "veliki količini" kot kvalifikatornem zakonskem znaku obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem odstavku 307. člena KZ-1. Odsotnost razlogov v sodbi, zakaj sodišče ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru za veliko količino orožja, predstavlja odsotnost razlogov o odločilnem dejstvu, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje z očitki več izvršitvenih ravnanj v daljšem časovnem obdobju, pri čemer je v peti alineji ustrezno konkretiziran način izvršitve kazni

Ne glede na časovno omejenost uveljavljanja pravice do nepristranskega sojenja po Zakonu o kazenskem postopku stranka s svojimi navedbami v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti, da so podane okoliščine, ki vzbujajo upravičen dvom, da sodnik ali sodišče ni bilo nepristransko, ne more biti prekludirana, če je za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodišča ali posameznega sodnika, ki je sodil v zadevi, izvedela šele potem, ko je prejela sodbo. Dejstvo, da je oškodovanec določen čas reševal zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča, ki ima sedež v isti stavbi kot pristojno sodišče, samo po sebi ne pomeni, da so bili običajni kolegialni odnosi preseženi. Da bi temu bilo tako, iz podatkov spisa in navedb vložnika v zahtevi ne izhaja. To ni izkazano niti za sodnika, ki sta v obravnavani zadevi odločala, še manj pa za vse sodnike pristojnega sodišča. Pri tem je na vložniku zahteve, da ustrezno substancira konkretne okoliščine, s katerimi utemeljuje svoje trditve, tej zahtevi pa v konkretnem primeru ni zadostil.

Pritožbi spregledata določbo prvega odstavka 339. člena ZKP ki določa, da se zapisniki o ogledu zunaj glavne obravnave, o hišni ali osebni preiskavi, prepoznavi oseb, predmetov ali krajev storitve in o zasegu stvari ter listine, knjige, spisi in druga pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, preberejo na glavni obravnavi, da se ugotovi njihova vsebina, po presoji senata pa se sme njihova vsebina na kratko povedati, sme pa se tudi reproducirati zvočni ali slikovni posnetek opravljanja tega preiskovalnega dejanja. Pisanja, ki pomenijo dokaz, se po možnosti predložijo v izvirniku. Sodišče prve stopnje je torej smelo na podlagi navedene določbe ZKP prebrati zapisnike o ogledu in rekonstrukciji kaznivega dejanja, ne da bi za to potrebovalo soglasje strank. Stranke pa imajo pravico oporekati vsebini listine in jo izpodbijati z drugimi dokazi, kar sta obdolženec in njegov zagovornik tudi storila. Tretji odstavek 397. člena ZKP določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svoji odločbi. Po teh navodilih mora ravnati tudi, če misli, da oprava naloženih procesnih dejanj ni potrebna oziroma d

Pri uveljavljanju absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka je pritožnica spregledala določbo 384. člena ZKP. Ta predpisuje, da se pritožnik sme sklicevati na kršitev zakona iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP samo, če na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Po 2. členu ZZZDR je družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo. ZKP, ki ga prav tako omenja pritožnica, tega pojma ne obravnava, medtem ko trajnejšo življenjsko skupnost moškega in ženske definira četrti odstavek 99. člena KZ-1, ki kot tako šteje zunajzakonsko skupnost. Družinsko skupnost kot objekt kazenskopravnega varstva po 191. členu KZ-1 je torej treba razlagati širše, kot pojem družine po ZZZDR, katere namen je varstvo koristi otrok. Vsekakor pa je pogoj družinske skupnosti izpolnjen v obravnavanem primeru, ko je vendarle zakonska zveza med obtožencem in oškodovanko, tudi ob dejanju z dne 18. 4. 2014, še trajala (razvezala sta se oktobra 2014), oškodovanka pa pred tem datumom skupnega domovanja ni zapustila po svoji volji, ampak se je s posredovanjem centra za socialno del

Po ustaljeni sodni praksi stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitev sodnika prve stopnje, pa za to ni bilo objektivnih ovir (kar pomeni: stranki, ki ne izpolnjuje pogoja iz 384. člena ZKP), z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Po prve

Zgolj dejstvo, da je oškodovanec sodnik enega izmed okrajnih sodišč z območja okrožnega sodišča, na katerem se bo opravljala preiskava, ne pomeni konkretne okoliščine, ki bi lahko vzbujala dvom o nepristranskosti sojenja.

Kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika lahko stori tako davčni zavezanec kot tudi druga oseba, ki davčnemu zavezancu pri davčni zatajitvi pomaga.

Nepravilna vročitev za naslovnika ne more imeti pravnih posledic, če pa je iz njegovega ravnanja razvidno, da je pisanje dejansko prejel, začne z dnem dejanskega prejema dokumenta teči rok za opravo procesnega dejanja. V konkretnem primeru pa dejanskemu prejemu dokumenta ni moč pripisati posledic pravilne vročitve, saj specifične okoliščine konkretnega primera (nepravilna vročitev, vsebina oškodovankinega dopisa ter njena laičnost in mladost) utemeljujejo sklep, da je bila oškodovanka v opravičljivi negotovosti glede izteka roka, v katerem mora prevzeti pregon. Za presojo, ali je sodišče posamezni predlog za izvedbo razbremenilnega dokaza (ne)utemeljeno zavrnilo, je ključna utemeljitev dokaznega predloga.

Sodnik, ki je sodeloval v zunajobravnavnem senatu med preiskavo, tudi ko je ta odločal kot pritožbeni organ ali pa, ko je odločal o podaljšanju pripora, ni izločen iz sojenja na glavni obravnavi. Če ni podan izločitveni razlog za sodnika pri odločanju o glavni stvari, tudi ni podan izločitveni razlog za sodnika, ki odloči o zahtevi za obnovo postopka.

Če obramba na naroku za glavno obravnavo ni zahtevala izločitve predsednice senata, niti ne v pritožbenem postopku, ne more uveljavljati kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zgolj dejstvo, da obdolženec v postopku ni imel zagovornika, ne pomeni, da ni imel možnosti predlagati izločitve sodnika oziroma opozoriti na okoliščine v zvezi z izločitvijo. S t em, ko je obdolženec s pooblastitvijo zagovornice odlašal do zadnjega dne pred razpisanim narokom, čeprav je bil o pravici do zagovornika ter o datumu glavne obravnave pravilno in dovolj zgodaj obveščen, je prevzel tveganje, da se izbrana zagovornica naroka ne bo mogla udeležiti oziroma svoje odsotnosti pravočasno opravičiti.

Če sodišče druge stopnje izvede obravnavo, v zadevi ponovno sodi, vendar le v okviru kontrolne funkcije, ter zato tudi samo v okviru procesnega gradiva, ki ga je za sojenje uporabilo sodišče prve stopnje. Zato na obravnavi ni potrebno izvesti tistih dokazov, v katerih dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Če obramba uveljavlja tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer mora izkazati ne le kršitev, ampak tudi vpliv te kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe, v zvezi z izvedenimi dokazi, mora določno pojasniti vsebino dokaza in v čem je dokaz razbremenilen.

Izjave, dane ob klicu na operativno komunikacijski center (OKC), nimajo statusa uradnega zaznamka o zbranih obvestilih s strani obdolženca, glede katerega velja, da se iz spisa izloči, če je bila izjava dana policiji pred poukom po četrtem odstavku 148. členu ZKP.

Smrt avtorja obremenilne izjave je nedvomno okoliščina, zaradi katere ni mogoče izpolniti dolžnosti, ki jo sodišču nalaga določba 6. člena EKČP. To pravilo pa je mogoče uporabiti le, če so pristojni organi, vključno s sodiščem, ravnali z ustrezno skrbnostjo pri naporih zagotoviti obdolžencu uresničevanje te pravice.

Določbe petega odstavka 227. člena ZKP o neoviranem (prostem) pripovedovanju si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče obtožencu, ki je že podal svoj zagovor, ne glede na vrsti red dokazovanja, ki ga je sprejelo, takoj, ko obtoženec to zahteva, nemudoma omogočiti, da (ponovno) poda zagovor v neoviranem pripovedovanju.

Sodišče, ki je odredilo snemanje glavne obravnave, ni bilo dolžno obsojenca posebej poučiti, da utegne zvočni zapis njegovega glasu uporabiti kot dokaz (primerjalno gradivo), saj je obsojenec vedel, da se glavna obravnava snema in je prostovoljno podal izjavo.

Za ugotovitev izločitvenega razloga po 4.a točki prvega odstavka 39. člena je potrebno najprej ugotoviti ali je dokaz nezakonit ali ni. Ko sodišče v postopku ugotovi, da je dokaz nezakonit, mora prenehati z delom, če misli, da je podan razlog za izločitev bodisi iz 4.a ali iz 6. točke 39. člena ZKP (prvi odstavek 40. člena ZKP) ter o tem obvestiti predsednika sodišča, ki odloči o izločitvi. Kolikor sodnik oceni, da je nezakonit dokaz takšen, da očitno ne more vplivati na njegovo izločitev, bo z delom (sojenjem) nadaljeval. V tem primeru pa zakon v 41. členu daje iniciativo strankam (tudi dokazno breme je na njih), ki lahko, kolikor menijo, da je presoja sodnika napačna, zahtevajo njegovo izločitev oziroma izločitev sodnikov porotnikov. Vendar pa stranke niso dolžne (za razliko od odklonitvenega razloga) dokazati vpliva takšnega dokaza ali možnosti, da je tak dokaz vplival oziroma bi lahko vplival na odločitev, temveč le izkazati upošteven dvom v nepristranskost sodnika po objektivni plati (to se pravi vnesti dvom v oceno sodišča, da gre očitno za tak dokaz, ki ne more vplivati na odločitev).

Posamezniku, ki v zakonskih rokih ne uveljavlja svoje pravice do nepristranskega sojenja, ni mogoče dopustiti njenega uveljavljanja v kasnejših fazah postopka, če bi bilo to v nasprotju s splošnim pravnim načelom prepovedi uporabe pravice na način, ki pomeni njeno zlorabo.