242. člen ZKP

Za prepoznavanje obrazov in telesnih značilnosti lahko zadostuje splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja. V obravnavanem primeru izvedenstvo ni bilo potrebno, saj so bili posnetki in fotografije jasni in kakovostni do te mere, da je bil obsojenčev obraz na njih jasno razviden in prepoznaven, sodišče pa je zaznalo podobnost telesnih značilnosti osebe na posnetkih s telesnimi značilnostmi obsojenca in na tej podlagi zaključilo, da je prepoznalo obsojenca kot osebo na posnetku in fotografijah.

Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje po 248. členu ZKP, je sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku v izpodbijani sodbi, da postavitev izvedenca glede na kakovost in jasnost posnetkov ni bila potrebna, saj zadostuje za prepoznavo obrazov in telesnih značilnosti splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja, sodišču prve stopnje pa se tudi ni porodil dvom o tem, da je storilec na posnetkih prav obtoženi A. A. Sodišče prve stopnje je oceno o identiteti obtoženca gradilo na ugotovitvah policistov, ki so ob pregledu posnetkov s kraja kaznivih dejanj in s primerjavo tropoznih fotografij obtoženca iz svojih evidenc zaključili, da je na posnetkih eden od storilcev obeh vlomov prav obtoženi A. A. V nadaljevanju pa je tudi samo z lastno zaznavo obtoženca, ki ga je v postopku imelo priložnost večkrat videti, tudi neposredno in ne zgolj preko videokonferenčne povezave, razumno presodilo, da je na jasnih in kakovostnih posnetkih nadzorne kamere, nameščene v recepciji G., prav obtoženec. Ob tako nedvoumnem zaključku prvostopenjskega sodišča, da je na posnetkih kot storil

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bil šotor po pisanju z razpršilcem s strani obdolženca poškodovan, ker so v razpršilcu snovi, ki uničujejo impregnacijo platna, v posledici česar začne šotor prepuščati vodo ter da je bil s tem okrnjen funkcionalni namen šotora, ki je predvsem v zaščiti pred dežjem.

Sklicevanje na opravljeno prepoznavo po fotografijah, ne glede na to, da ni šlo za preiskovalno dejanje po ZNPPol ali ZKP, je sestavni del oškodovančeve izpovedbe, na katero se sodba sme opreti. Z odtujitvijo zaprte torbe iz vozila sostorilca nista selektivno izbrala stvari, ki sta si jih protipravno prilastila, hkrati pa nista vedela, da so v torbi le stvari majhne vrednosti, zato t.i. subjektivni element majhne tatvine ni izpolnjen.

Prepoznave oseb po fotografijah na policiji v skladu s 46. členom ZNPPol ter "prepoznave" obdolženca kot storilca predmetnega kaznivega dejanja na glavni obravnavi s strani priče v okviru njene izpovedbe ne gre enačiti s sodno prepoznavo kot formalnim preiskovalnim dejanjem, urejenim v 242. členu ZKP. Prepoznava oseb po fotografijah, ki jo opravi policija, ni dokaz v procesno formalnem, ampak le v spoznavnem smislu, zato sodišče na uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi sodbe ne sme opreti.

V opisu dejanja je zakonski znak uradne osebe konkretiziran z navedbo, da sta obtoženca imela status cestninskega nadzornika, medtem ko je pooblastilo za opravo uradnega dejanja, to je nadzor nad plačevanjem cestnine, imelo podlago v 40. členu Zakona o cestninjenju. Ker se izrecno zatrjuje, da sta bila oba cestninska nadzornika, ni potrebno, da bi moralo biti v opisu dejanja tudi navedeno s katerim aktom delodajalca sta pridobila ta status. Čeprav pritožniki soglasno menijo, da je pomembno, da je navedena pravilna opredelitev uradnega dejanja, ki bi ga obtoženca morala opraviti, pa je pomembno, kako sta prekršek oškodovanca opredelila obtoženca in ne, ali je bila njuna ocena pravilna. Nobenega dvoma ni, da prepoznava ni bila opravljena v skladu z določbo 242. člena ZKP, kar pove že sodišče prve stopnje, ki pa je pojasnilo tudi, zakaj se je sploh odločilo, da prepoznavo opravi. V bistvu niti ni šlo za sodno prepoznavo, pač pa prepoznavo v okviru izpovedbe, ko oseba, ki se zaslišuje, v sodni dvorani prepozna drugo osebo, kar pomeni, da se taka navedba ocenjuje le kot izpovedba.

Res je, da je sodišče v izpodbijani sodbi večkrat poudarilo, da sta policista obdolženca "prepoznala," kar pa ne pomeni, da je štelo to "prepoznanje" kot prepoznavo v smislu 242. člena ZKP, temveč le v vsebinskem pomenu, ko sta se priči izjavili o tem, ali je obdolženec oseba, ki je storila očitano kaznivo dejanje. V opisu res ni navedena ura storitve kaznivega dejanja, vendar v obravnavanem primeru natančen čas storitve kaznivega dejanja tudi ni odločilna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja. Dejstvo, da je bil na volanskem obroču najden obdolženčev DNK, ki je količinsko bogatejši kot pa druga komponenta, le še dodatno utrjuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da je avtomobil kritičnega dne vozil obdolženec, kljub temu da njegove biološke sledi na prestavni ročici niso bile najdene.

Nepristranskost sodišča je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (na primer po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po njenem zunanjem izrazu, namreč, kako lahko vprašanje razmerja pristranskosti oziroma nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem postopku. Za razliko od prej veljavnega Sodnega reda, trenutno veljavni Sodni red izrecno določa, kje sedi obdolženec. Tako ni nobenega dvoma, da je njegovo mesto na sodnikovi desni strani. Zgolj izjemoma, kadar sodnik določi drugače, lahko obdolženec sedi drugje. Vprašanje, ali je obdolženec sposoben sodelovati na glavni obravnavi, je torej predmet presoje sodišča, ne pa obdolženčeve osebne odločitve. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Zlorabo postopkovnih pravic v zvezi s podajanjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti je mogoče obravnavati enako kot zlorabo pravic v zvezi z zahtevami za i

Sodna prepoznava, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, ni nezakonita in je opravljena po določbah 242. člena ZKP, pritožnik pa tudi z ničemer ni izkazal, da sta priči osebe, ki naj bi jih prepoznavala, videla pred začetkom prepoznave. Priči sta v predkazenskem postopku res opravili prepoznavo oseb po fotografijah, vendar to ne predstavlja okoliščine, ki bi vplivala na zakonitost izvedene sodne prepoznave, ki se je nenazadnje opravila več kot leto in pol kasneje. Pritožba pa spregleda tudi, da ne gre za nezakonit dokaz, ki bi se moral izločiti iz spisa niti takrat, ko prepoznava ni opravljena na način, določen z 242. členom ZKP, terja pa slednje večjo pazljivost sodišča pri presoji verodostojnosti takšnega dokaza.

Prepoznava obdolženca na glavni obravnavi se ne opravi na način, določen v 242. členu ZKP. Že po pravni naravi glavne obravnave ne pride v poštev, da bi priče prepoznavale obtoženca v vrsti drugih oseb, ampak se priče izjavijo le o tem, ali je obtoženec oseba, ki je po njihovih zaznavah v določeni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, oziroma, ali je, če gre za očividce samega dejanja, ta oseba storilec. Gre torej le za del zaslišanja oziroma izpovedbe prič.

Po začetku kazenskega postopka je obtoženec znana oseba ne le v smislu javnosti za stranke, ampak tudi za splošno javnost. Zato že po naravi glavne obravnave ne pride v poštev, da bi obtoženca priče prepoznavale v skladu z določili 242. člena ZKP kot možnega storilca.

Sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni opravilo prepoznave v smislu določila 242. člena ZKP. Oškodovanec je med zaslišanjem na glavni obravnavi med drugim izjavil: „Ko danes pogledam obdolženega v razpravni dvorani je to ta oseba, ki me je udarila.“ Navedbo o tem dejstvu pa je sodišče ocenjevalo tako kot ostale navedbe v njegovi izpovedbi, in sicer konsistentnost same izpovedbe ter v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi.

Res je sicer, da je obdolženec ena izmed oseb, katere navzočnost na glavni obravnavi je obvezna, vendar je v tretjem odstavku 307. člena ZKP predvidena izjema, sestavljena iz štirih pogojev. Trije so bolj formalne narave (pravilno vabljenje, zagovornikova navzočnosti in predhodno zaslišanje), medtem ko je eden (ne-nujnost navzočnosti) odvisen od predhodne presoje stanja stvari na glavni obravnavi. Po šestem odstavku 364. člena ZKP sodišče v obrazložitvi sodbe navede razloge za vsako posamezno točko sodbe. S slednjim so mišljene točke v izreku sodbe, ki v obravnavanem primeru vsebuje odločbo iz 1., 2., 4. in 7. točke prvega odstavka 359. člena ZKP. Pritožbeno sodišče sicer ne more zanikati določenih spoznavnih učinkov zapisnikov o prepoznavah obdolženčev iz predkazenskega postopka, kar nenazadnje izhaja že iz samih razlogov sodbe v 19. točki obrazložitve, vendar hkrati pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je v istih razlogih postavilo jasno ločnico med zapisnikom o prepoznavi oseb po fotografijah kot delom zbiranja obvestil, ki nimajo procesnopravne veljave, sodba pa nanje ne sme biti oprta in med izpovedbami prič, ki so opisovale, kako so prepoznavo po fotografijah na

Državno tožilstvo je kazensko pravne očitke imenovanim obtožencem obsodilnega dela izpodbijane sodbe v pretežni meri utemeljevalo s takoimenovanimi italijanskimi dokazi, ki so bili torej pridobljeni v Republiki Italiji brez vpliva naše države na to, kako naj se ti dokazi pridobijo. Glede teh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so bili ti dokazi pridobljeni v skladu z italijansko zakonodajo ter da ni podana njihova vsebinska neskladnost z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji oziroma s standardi Ustave Republike Slovenije. Glede na ustaljeno sodno prakso, ki se izraža skozi odločbe Vrhovnega sodišča RS, so posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuj organ, veljavna tudi v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku, razen če so bila pridobljena s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Sodišče v okviru zaprošene mednarodne pravne pomoči s strani italijanskih pravosodnih organov sicer ni prejelo navedenih odredb za prisluškovanje telefonskim številkam v Italiji, vendar samo to dejstvo, tudi p

Tudi pri tako imenovanem nadomestnem odvzemu mora biti predhodna pridobitev premoženjske koristi izkazana in ne zgolj domnevana. Ugotovljeno izhaja iz jezikovne razlage prvega odstavka 75. člena KZ-1, logične razlage drugega odstavka tega člena ter iz teleološke razlage 74. člena KZ-1. Storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka 75. člena KZ-1 je namreč prav tako eden izmed prejemnikov premoženjske koristi, njen nadomestni odvzem po drugem odstavku 75. člena KZ-1, brez da bi bil znan dejanski obseg koristi, logično ni mogoč, vztrajanje pri nasprotnem pa pomeni pretvarjanje odvzema premoženjske koristi v kazensko sankcijo, se pravi v nekaj, v kar se zaradi razlike v namenih ne sme spremeniti.

Zgolj kritika pritožbenega sodišča, da pritožbenih očitkov ni obravnavalo natančno in osredotočeno, ne zadostuje za utemeljitev vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo (prvega odstavka 395. člena ZKP) in vplivom te kršitve na zakonitost sodbe.

Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijani sodbi, da so v ravnanju obsojenca podani vsi znaki očitanega mu kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ, saj tako iz opisa dejanja, kot iz razlogov sodbe izhaja, da je dejanje storil proti svoji bivši izvenzakonski partnerki, s katero je živel v trajnejši življenjski skupnosti do konca maja 2010, ko je skupnost razpadla.

Obvestilo policiji na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP ni nedovoljen dokaz, saj so take izjave pridobljene zakonito, skladno z zakonskimi pooblastili policije in jih zato tudi ni potrebno izločiti iz spisa.

Odpoved pravici iz čl. 236 ZKP in izjava priče, da bo po danem pravnem pouku o možnosti, da se pričanju odpove, vseeno pričala, mora biti v zapisniku o zaslišanju priče izrecno zapisana. Če pouk in odpoved pravici, ki jo ima privilegirana priča, nista zapisana v zapisnik, je njena izpovedba neveljaven dokaz, tudi, če ji je bil pouk dejansko dan oz. se je morda priča tej pravici celo odpovedala.

Kljub temu, da je sodišče v sodbi uporabilo izraz, da je oškodovanec obsojenca na glavni obravnavi „prepoznal“, ne gre za prepoznavo po 242. členu ZKP.