245. člen ZKP

Na podlagi upravičeno ugotovljene potrebe po neposredni zaznavi, ali se na določenem področju dejansko nahaja prepovedana droga konoplja kot predmet, ki se mora vzeti po določbah kazenske materialne zakonodaje in hkrati predstavlja dokazilo v kazenskem postopku, pri čemer je narava stvari (možnost uničenja rastlin) terjala zaseg ter zavarovanje najdenih sadik še pred začetkom preiskave, so policisti utemeljeno ravnali po določbah členov 164, 220, 245 in 247 ZKP. Kljub temu torej, da imajo pritožniki prav glede vsebine, ki se nanaša na pojem tradicionalnega slovenskega kmetijskega gospodarstva, in nanjo vezano pravico lastnika, da svojo lastnino nemoteno uporablja, ter obveznost tretjega, da v to lastnino ne posega, te opredelitve ne terjajo ugotovitve, da so policisti v zasebno lastnino obtoženega B. A. posegali v okoliščinah, za katere določba člena 36 Ustave RS terja odredbo za hišno preiskavo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da področje, na katerem so policisti opravili ogled, ter poti, po katerih so na to področje dostopali, niso ograjeno območje, hkrati pa nič od navedenega tudi ni predstavljalo dela zaključenega prostora, v katerem bi

Izostanek posebnega zapisnika o zasegu predmetov ne pomeni, da je zaseg nezakonit, če se zakonitost lahko preveri iz drugih protokolacijskih aktov policije in v postopku izvedenih dokazov. Če je postopek kot celota pošten, tudi odsotnost obveščanja osumjenca o ogledu kraja ne pomeni nezakonitosti tega preiskovalnega dejanja. Pri sledeh kokaina v vsebnosti (manj kot) 0,01 g gre za tako majhno količino brez farmakoloških učinkov, da ne more biti govora o hrambi droge z namenom nadaljnjega prometa.

Skupni prostori stanovanjskega bloka niso prostori, v katerih bi osumljenec upravičeno pričakoval zasebnost. Zato niso podane predpostavke za varstvo zasebnosti, niti kavtele, ki se nanašajo na hišno preiskavo. Policisti so zakonito opravili ogled kraja. Če osumljenec o ogledu ni bil obveščen, izsledki ogleda niso nezakoniti dokazi, če je bil kazenski postopek kot celota pošten.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da se dejanski stan obravnavane zadeve razlikuje od zadeve, na katero se opira odločitev sodišča prve stopnje in o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020. V judicirani zadevi je osumljenec, preden mu je bil dan pravni pouk iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, na poziv policije sam izročil zanj obremenilne predmete, medtem ko v obravnavani zadevi predmeti niso bili pridobljeni prostovoljno z izročitvijo osumljenca, temveč sta jih policista odkrila in zasegla med izvajanjem pregleda prevoznega sredstva in prtljage po drugem odstavku 148. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi tudi obrazložilo, da je akt izročitve predmeta podoben podajanju izjav ter se domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi nanj. Kadar obdolženec voljno sodeluje in izroči predmet prostovoljno, mora biti pred tem ustrezno poučen, da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da v obravnavani zadevi zaseg predmetov ni bil posledica obdolženčeve volje ali ravnanja, zato policista, ki obdolžencu pred zasegom predmetov nista dala pravnega pouka po četrtem

Obtoženec je ob zaslišanju ob privedbi izrecno izjavil, da govori in razume arabski jezik in se strinja s tem, da se mu tolmači v arabskem jeziku, nato pa je sodeloval v postopku. Iz navedenega tako prepričljivo izhaja, da je razumel arabski jezik in ni slediti nasprotnim navedbam govornika. Iz izjav obtoženca je tako izhajalo, da je tekom predkazenskega postopka razumel arabski jezik in so policisti ustrezno poskrbeli za tolmačenje v jezik, ki ga je obtoženec razumel. Tako je razumel tudi privolitev za pregled elektronske naprave, saj mu je ob podaji privolitve bilo tolmačeno v arabski jezik. Ker je obtoženec soglašal s preiskavo elektronske naprave in podpisal ustrezno listino, je bil pregled elektronske naprave opravljen skladno z 219. členom ZKP. Tujci so bili izpostavljeni nevarnosti za življenje in zdravje, kar predstavlja znak kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja. Pri tem ni slediti utemeljitvi zagovornika, saj ni nujno, da je nevarnost že povzročena, temveč glede na zakonsko dikcijo zadostuje že izpostavitev tujcev nevarnosti. Že v izreku je jasno opredeljeno, da je obtoženec prevažal deset oseb, od tega je bila ena oseba v prtljažnem prostoru,

V novem sojenju, ki je posledica (tudi) ugoditvi pritožbi tožilstva v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se ugotavljanje dejanskega stanja odpre na novo, sodišču pa se ni treba gibati v mejah vloženega pravnega sredstva, kot je Vrhovno sodišče že odločilo. Državni tožilec sme v ponovljenem postopku z obtožbo razpolagati kot v prvotnem sojenju, kar pomeni, da sme obtožni predlog tudi spremeniti sledeč merilom prvega odstavka 344. člena ZKP. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1 je moč izvršiti tako »na delovnem mestu« kot »v zvezi z delom«. Že višje sodišče se je ob opiranju na kazenskopravno teorijo opredelilo, da se inkriminacija šikaniranja »v zvezi z delom« lahko nanaša prav na aktivnosti v organizaciji delodajalca, na katerih je udeležba oškodovanca morebiti prostovoljna in se izvajajo v prostem času (primeroma službeni izleti ter zabave), so pa očitno v povezavi z delovnim mestom oziroma opravljanjem dela.

Vendar pa kot je pravilno obrazložilo že prvo sodišče, nikakor v obravnavanem primeru ne gre za nezakonit zaseg droge, kajti sporna droga ni bila zasežena v okviru hišne preiskave, temveč v okviru ogleda kraja dejanja v skladu z drugim odstavkom člena 164 ZKP v zvezi s členom 245 ZKP že pred samo izvedbo hišne preiskave, kot je na podlagi izvedenega dokaznega postopka na predobravnavnem naroku zanesljivo ugotovilo prvo sodišče, kljub temu, da je bila zasežena droga vpisana v popis zaseženih predmetov, ki naj bi bili zaseženi v okviru hišne preiskave.

Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča (2., 3. in 4. točka obrazložitve) prav izpustitev prvotne navedbe o oškodovankini izgubi zavesti, zaradi česar naj bi bila prisiljena trpeti poškodbe na svojo škodo, pomeni, da je odpadel bistven element nasilništva, torej razlog za njen podrejeni položaj. Posledično je prvostopenjsko sodišče po presoji, da opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, samo spremenilo zakonsko opredelitev kaznivega dejanja. Gre za več kot le za spremembo pravne kvalifikacije, saj je prvostopenjsko sodišče vsebinsko poseglo v konkretni opis kaznivega dejanja: izpustilo je konkretizacijo zakonskega znaka podrejenega položaja ter dodalo konkretizacijo zakonskega znaka prestrašenosti ali vznemirjenosti. S strani tožilstva spremenjen opis kaznivega dejanja, s katerim je razpolagalo sodišče ob odločanju o obtožbi, bi namreč tudi po oceni pritožbenega senata terjal izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP, saj opis ni vseboval konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1; kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je izostala konkretizacija

Ni mogoče pritrditi zagovorniku, da gre za dokaze, pridobljene izključno na podlagi informacij znanega vira policije, saj je, kot je pravilno ugotovilo in utemeljilo že sodišče prve stopnje, policija pridobljene informacije znanega vira najprej preverila in šele v nadaljevanju zbirala ter zbrala dokaze, vse v skladu z zakonskimi pooblastili.

Pri preiskovalnem dejanju ogleda vozila po 245. členu ZKP se z neposrednim opazovanjem odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja oziroma se ugotavljajo druga za kazenski postopek relevantna dejstva. V primeru, da policija pregleduje notranjost vozila in odpira predale v vozilu, ne gre zgolj za neposredno opazovanje, temveč za pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, po katerem sme policija opraviti pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage. Pregled vozila obsega pregled (s čutili vida, sluha, vonja in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode, kot so razstavljanje, rezanje, lomljenje itd. V slednjih primerih ne gre več za pregled, temveč za procesno dejanje preiskave vozila po šestem odstavku 215. člena ZKP, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se zato sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon za opravo hišne preiskave.

Po ustaljenem stališču sodne prakse se določbe ZKP o hišni preiskavi za preiskavo vozila uporabljajo v primeru, ko gre za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev, pregled vozila samo s čutili, kar izpostavlja pritožnica, pa se nanaša na pregled prevoznih sredstev na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, ko policisti pregledujejo njihovo notranjost. V določilih ZKP o ogledu soglasje lastnika stvari za opravo tega preiskovalnega dejanja ni predpisano. Snemanje pogovora med udeleženci, ne glede na to, ali se odvija na javnem kraju ali v zaprtem prostoru, in ne glede na vsebino pogovora, pomeni poseg v komunikacijsko zasebnost, če osebe, ki v pogovoru sodelujejo, ne dajo dovoljenja za snemanje.

Prevozno sredstvo praviloma ni na tak način zaprt prostor, v katerem bi lahko utemeljeno pričakovali zasebnost, stopnja pričakovane zasebnosti je v vozilu nižja kot na primer v stanovanju ali drugem prostoru, saj je vozilo prvenstveno namenjeno prevažanju, ne pa bivanju ali shranjevanju stvari. Pregled prevoznega sredstva kot preiskovalno opravilo ni identičen s preiskovalnim dejanjem preiskave stanovanja in drugih prostorov (hišna preiskava) in je razliko med njima iskati v stopnji pregledovanja oziroma preiskovanja; pregled vozila v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP obsega pregled vseh prostorov prevoznega sredstva, razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je njihovo pregledovanje potrebno uporabiti tehnična sredstva ali metode. Pregled obsega vizualno kontrolo pregledanega objekta, izključuje odpiranje in preiskovanje notranjih zaprtih delov vozila. S pregledom, pri katerem, ko sta bili ugotovljeni sveži odrgnini barve, ni bila prekršena obsojenčeva pravica do zasebnosti in za tak vizualni pregled vozila policija ni potrebovala odredbe sodišča, zato pri z zunanjosti vozila odvzetih vzorcev barve ne gre za nezakonit dokaz. Ni utemeljeno navajanje

V obravnavanem primeru so policisti ob podanih razlogih za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 148. člena ZKP), z vizualnim pregledom zunanjosti in notranjosti vozila ter odpiranjem prtljažnika, vrat in pokrova motorja vozila, ki ni bilo zaklenjeno in na zadnji strani vozila ni imelo nameščenih registrskih tablic, opravili pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP. Upoštevaje navedeno Vrhovno sodišče ravnanja policistov ne more (prima facie) oceniti za nezakonito preiskavo vozila, kar pomeni, da pri pregledu vozila najdeni in zaseženi predmeti (tudi račun trgovine A., d. o. o.), niso pridobljeni na nedovoljen način. Vrhovno sodišče pa ne izključuje, da bi tekom dokaznega postopka drugače ugotovljeno dejansko stanje sodišču lahko narekovalo drugačno odločitev.

Iz zapisnika o ogledu kraja prekrška ni razvidno, da bi bil ob ogledu katerikoli od navzočih oseb dan pravni pouk (kot priči ali obdolžencu), zato je dejanje sodišča moč šteti zgolj kot vir spoznvaanja o dejstvih pomembnih za ugotovitev dejanskega stanja prekrška (ali so priče lahko videle to, o čemer so izpovedovale).

Raven pričakovane zasebnosti je v najetem vozilu nižja kot v vozilu, ki je storilčeva last ali ga storilec redno uporablja. S tem, ko storilec vozilo, ki mu služi za pobeg, zapusti, se odreče varovanju pred posegi v svojo zasebnost.

Če je v obrazložitvi sodbe pravilno povzeta vsebina dokazov, sodišče pa na tej podlagi nepravilno sklepa na dokazanost oziroma nedokazanost odločilnega dejstva, ne gre za protispisnost, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Samo dejstvo, da je bila izvedenka zaposlena pri Centru za kriminalističnotehnične preiskave ter bila povezana s tam zaposlenimi delavci, še ne upravičuje bojazni, da ne bi oziroma da ni delovala nepristransko.

Za pojem „stanovanja“ oziroma drugih tujih prostorov po 36. členu Ustave RS je odločilno, da gre za zaključeno celoto prostorov, ki jih določena oseba uporablja za bivanje, kjer živi sama ali skupaj z bližnjimi in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli vpogled v najbolj skrita področja svojega življenja. To so prostori, v katerih se pričakuje zasebnost in ki jih je mogoče preiskati le na način, predpisan v procesnem zakonu.

Čeprav kratka obrazložitev dokaznega sklepa ni vpisana v zapisnik o glavni obravnavi, kot to zahteva peti odstavek 299. člena ZKP, pa zgolj na tej podlagi še ni mogoče trditi, da obramba ni bila seznanjena s potekom dokaznega postopka na glavni obravnavi oziroma s stališčem sodišča do predlaganih dokazov.

Iskanje določenega predmeta, ki ga je treba pridobiti za dokaz v kazenskem postopku, je značilno kriminalističnotehnično opravilo v okviru prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP ter 2. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o policiji, ki ga policija opravlja samostojno in ne gre za ogled kot posebno preiskovalno dejanje po 245. členu ZKP. Če se ogled opravlja kot nujno preiskovalno dejanje po drugem odstavku 164. člena ZKP, mora organ, ki ga opravlja, brez odlašanja obvestiti državnega tožilca, ni pa treba predhodno obvestiti osumljenca in zagovornika (njuna identiteta pogosto še ni jasna), saj zakon tega ne določa, ravno tako ne, da bi moral preiskovalni sodnik pojasniti, zakaj šteje ogled kot nujno preiskovalno dejanje.