228. člen ZKP

Podana je kršitev (takrat veljavnega) šestega odstavka 8. člena ZKP. Ne le, da ta predpisuje obličnost odpovedi; pravici do tolmačenja se lahko odpove le osumljenec, "če zna jezik, v katerem teče postopek". Postopek s preiskavo stanovanja je nedvomno tekel v slovenskem jeziku, hkrati pa - kot povzeto zgoraj - obsojenec slovenskega jezika ne zna. Vendar pa to ne pomeni, da je kršitev (takratnega) šestega odstavka 8. člena ZKP tudi prešla v kršitev pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). To pravico je treba razlagati ob upoštevanju točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relevantnih določb prava EU, zlasti določb že navedenih Direktiv 2010/64/EU in 2012/13/EU. Na tej ravni je pomembno, da je pravica do tolmačenja, kot večina drugih jamstev 6. člena EKČP, razpoložljivo jamstvo, odpoved jamstvu pa bo veljavna: (i) če je podana bodisi izrecno bodisi konkludentno; (ii) je nedvoumno ugotovljena; (iii) je prostovoljna in zavestna, tj. da posameznik lahko razumno predvidi posledice svojega ravnanja, (iv) da ne nasprotuje pomembnemu javnemu interesu in (v) da so na voljo minimalna jamstva, primerna pomenu pravici, s katero posameznik razpolaga. Vložniki na

Dokazno breme je obrnjeno, kar pomeni, da je obdolženec tisti, ki mora sodišču predložiti dokaze, s katerimi utemeljuje opravičljivost izostanka in hkrati predloga za preložitev glavne obravnave, naloga sodišča pa je, da presodi, ali je opravičilo utemeljeno ali ne. V skladu s sodno prakso ni pomembno, v kateri fazi je bil obdolženec zaslišan. Bistveno je, da je bil zaslišan tako, kot to določa ZKP, in da se je prejšnje zaslišanje nanašalo na isti predmet obtožbe. Z opisano spremembo obtožbe je bila zmanjšana kriminalna količina obdolženki očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar državni tožilec ni prestopil okvira historičnega dogodka, opisanega v prvotni obtožnici (ki je enak opisu iz zahteve za preiskavo) in ni šlo za novo (drugo) kaznivo dejanje. Opis kaznivega dejanja bi lahko prilagodilo tudi sodišče samo, ne da bi s tem kršilo identiteto med obtožbo in sodbo.

Konkretizacija obsojenčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj ter posledic pri oškodovancu, je zadostna. Oba dela opisa, tj. abstraktni in konkretni, je vselej treba vrednotiti v vzajemni povezavi, pri čemer je obsojenčev posebni namen v abstraktnem delu izrecno zatrjevan, razpozna(ve)n pa je tudi iz objektiviziranega konkretnega dela. Oškodovanec kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je izključno naslovnik grožnje, čeprav je uresničitev te grožnje, kot jo je predočil storilec, usmerjena (tudi) v drugo, oškodovancu bližnjo osebo. Drugače kot pri nespoštovanju prepovedi pri zaslišanju obdolžencev izpovedba priče, čeprav je slednji zastavljeno kapciozno ali sugestivno vprašanje, ne predstavlja nedovoljenega, tj. procesno neveljavnega dokaza. Problematičen del izpovedbe je lahko kvečjemu neverodostojen, kar sodi v sfero dokazne ocene verodostojnosti (izpovedbe) priče.

V obravnavani zadevi ni šlo za situacijo, v kateri bi obsojenca ščitil privilegij zoper samoobtožbo, zato ga policisti ob podaji ovadbe niso bili dolžni poučiti v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Obsojenec je na zapisnik podal ovadbo. Slednja pa že po naravi stvari ni rezultat dela organov odkrivanja kaznivih dejanj, ampak je obvestilo pristojnemu državnemu organu (147. člen ZKP), da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Kot takšna je z vidika povprečno razumnega človeka plod ovaditeljeve svobodne odločitve, da bo državne organe seznanil z določeno informacijo. Glede očitkov zahtev, da naj bi državni tožilec in policija obsojencu B. K. obljubljala milejšo kazensko sankcijo v zameno za potrditev vsebine (samo)ovadbe, je potrebno pojasniti, da takšne obljube, kolikor bi se izkazalo, da so bile dejansko dane, vsakega obdolženca postavljajo pred določeno izbiro, saj se mora pri tem odločati ne zgolj o tem ali bo molčal, ampak tudi o tem, kakšno prednost mu prinaša morebitno izpovedovanje. S tem se pri obdolžencu zmanjšuje možnost pasivnosti in hkrati subtilno pritiska, da se odloči izpovedovati, ker se mu obeta določena nagrada. Navede

Od sodišča druge stopnje ni mogoče zahtevati, da bi izrecno odgovorilo na vsako pritožbeno navedbo, če se ta ne veže na odločilna dejstva. Kaznivo dejanje zatajitve po 208. členu KZ-1 praviloma temelji na civilnopravnem razmerju, na podlagi katerega je storilcu zaupana tuja premična stvar, ki pa v primeru kršitve pogodbe lahko preide v kaznivo dejanje, ko se kršitelju pogodbe očita protipravna prilastitev zaupane premične stvari, torej da si je zaupano stvar prilastil tako, da jo je obdržal kot svojo lastnino.

V primerih, kadar se za pričo predlaga osebo, ki je mentalno prizadeta, je potrebno smiselno uporabljati določbo 3. odst. 236. čl. ZKP, ki se nanaša na zaslišanje mladoletnikov. Po navedeni določbi mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost, ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot pričo razen, če to zahteva sam obdolženec. Kolikor bi bilo ravnano v nasprotju s to določbo, pa se sodna odločba na tako izpovedbo v smislu 237. čl. ZKP ne sme opreti in gre torej v takem primeru za nedovoljen dokaz.

V konkretnem primeru so bile z nedovoljenim snemanjem sicer res kršene pravice obtoženca dozasebnosti, svobode komuniciranja ter tajnosti pisem in drugih občil, vendar pa so v obravnavanem primeru nedvomno podane tudi posebej utemeljene okoliščine, ki imajo še večji pomen kot naštete ustavno varovane pravice obtoženca. Zato zgolj nezakonitost pridobitve teh dokazov sama po sebi ne bi smela pomeniti razlogov za njihovo izločitev. Poligrafsko testiranje ima svoje meje uporabe, saj temelji na preiskovančevih odzivih samodejnega živčnega sistema, ki ni pod kontrolo njegove volje in je zato mogoče šteti poligrafski test le za t.i. indicialno metodo. Ker poligraf registrira fiziološke reakcije preiskovanca, na katere ta tudi takrat, ko se jih zaveda, praviloma ne more vplivati, kar je možno primerjati z medicinskimi posegi, preiskovanec ni več subjekt, ampak objekt postopka. Kot instrument za odkrivanje laži je v predhodni fazi kazenskega postopka nedvomno pomemben, saj ta z njegovo pomočjo pridobiva od osumljenca (kljub njegovemu pristanku) podatke proti njegovi volji, kar je v direktnem nasprotju z njegovimi pravicami v samem kazenskem postopku. Da v dokazne namene izsledkov p

Obtoženčeva izjava (zagovor), dana v preiskavi ali na glavni obravnavi, je dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari. Morebitne formalne napake pri pisanju zapisnika o hišni preiskavi lahko predstavljajo kršitev določb ZKP, ki urejajo način pisanja zapisnika, ne pomenijo pa vsebinske pomanjkljivosti opravljenega preiskovalnega dejanja. Treba je namreč ločiti dejanja, ki pomenijo opravljanje hišne preiskave, torej preiskovanje objekta z namenom, da se najdejo predmeti, pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP), od pisanja zapisnika kot dokaza o vsebini opravljenega dejanja (sedmi odstavek 216. člena ZKP). Če bi bila obličnost sestavni del dejanja, bi to zakon posebej določil. Določba 4. člena ZKP, po kateri mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, takoj poučena, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, policije ne zavezuje k njeni realizaciji v smislu postavitve, razen v primeru, določenem v četrtem odstavku istega člena. Ker obsojenec ni izkazal verjetnosti, da bi bil predlagani dokaz lahko uspešen, z zavrnitvijo tega dokazneg

Navedba v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje kršilo pravico obsojenca do obrambe, saj da se je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki ni bilo preverjeno z dokazi, teh pa da ni preverjalo zato, ker je dokazne predloge obsojenca zavrnilo, je nekonkretizirana, zato njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti. Vložnica bi morala natančno povedati, katere dokaze je sodišče zavrnilo in zakaj ocenjuje, da je z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico do obrambe ter da je to vplivalo na zakonitost sodbe. Obtoženčev zagovor v kazenskem postopku je dokaz in je tako kot vsak drug predmet proste dokazne presoje. Vložnika zahteve za varstvo zakonitosti s svojimi navedbami ponujata drugačno presojo okoliščin, pomembnih pri odmeri in izbiri vrste kazenske sankcije, s čimer pa ne uveljavljata kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.

ZKP obravnava obdolženčevo izpovedbo (zagovor) kot dokaz, na katerega se v zvezi z odločilnimi pravno relevantnimi dejstvi lahko opira sodna odločba. Z navedbami, da bi sodišče moralo preveriti obsojenčev zagovor z drugimi dokazi, pri čemer jih ne konkretizira in nakazuje, da dokazi, na katere se je sodišče oprlo, ne zadostujejo za izrek obsodilne sodbe, zagovornik utemeljuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Obtoženčeva izjava (izpovedba) je dokaz v kazenskem postopku in je kot vsak drug dokaz predmet proste dokazne presoje. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se sme kršitve določb kazenskega postopka, ki niso bistvene iz 1. odstavka 371. člena ZKP, uveljavljati le, če so vplivale na zakonitost (ne pa tudi pravilnost) sodne odločbe. Samo verjetnost vpliva na zakonitost ne zadostuje.

Obtoženčeva izjava, dana v preiskavi ali na glavni obravnavi, je dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari.

Izvid in mnenje izvedenca psihološke stroke, v katerih so navedeni rezultati različnih psiholoških testov pri pregledu 3 leta starega oškodovanca, ki ne more biti zaslišan kot priča, med temi tudi izjave otroka, dane pri nekaterih testih, ni prepovedan dokaz po določbah Zakona o kazenskem postopku.

Besednega ali fizičnega upiranja nekoga, v zvezi s katerim uradna oseba opravlja uradno dejanje, ni moč šteti kot prepir v smislu čl. 56 KZS.

Ni podana kršitev kazenskega zakona, ker sodišče obsojencu za kaznivo dejanje, ki ga je storil med prestajanjem kazni, ni izreklo enotne kazni, saj je v skladu z določbo 2. odst. 49. člena KZJ ugotovilo, da namen kaznovanja z uporabo določb 48. člena KZJ glede na neprestani del prej izrečene kazni ne bi bil dosežen, kar je dejanska ugotovitev sodišča in jo z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni možno izpodbijati. Ne gre za dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opirati, če je sodišče na glavni obravnavi prebralo zapisnik na podlagi 1. odstavka 333. člena ZKP.