VSL Sodba I Cp 207/2021

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Prva in šesta tožena stranka morata tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

III. Druga, tretja in sedma do deseta tožena stranka morajo tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Odločitev sodišča prve stopnje:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da morajo tožene stranke¹ tožeči stranki plačati naslednje zneske: prva tožena stranka 346,65 EUR, druga tožena stranka 320,54 EUR, tretja tožena stranka 337,81 EUR, šesta tožena stranka 341,42 EUR, sedma tožena stranka 324,54 EUR, osma tožena stranka 167,51 EUR, deveta tožena stranka 167,51 EUR in deseta tožena stranka 348,25 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 3. 2017 dalje do plačila. Hkrati je toženim strankam naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, in sicer vsaki v znesku 281,32 EUR s pripadki.

2Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožnica kot nekdanja upravnica večstanovanjske stavbe tožencev na naslovu ..., za tožence plačala izdelavo vhodnih in balkonskih vrat. Gre za posel rednega upravljanja, za katerega je potrebno pridobiti glasove navadne večine solastniških deležev.

Pritožbeni postopek:

3Zoper sodbo se pritožujejo vse tožene stranke, in sicer druga, tretja in sedma do deseta toženka skupaj po pooblaščencu, prvi in šesti toženec pa sta vložila vsak svojo laično pritožbo. Uveljavljajo pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

4Prvi in šesti toženec med drugim navajata, da nista odgovorna za plačilo, ker so posamezni etažni lastniki fizično preprečili vgradnjo vrat, zato bi morali za plačilo odgovarjati ti, ki so vgradnjo preprečili; upravnik bi moral tako ravnanje preprečiti in omogočiti vgradnjo vrat. Sodišče je kršilo načelo pravičnosti. Etažne lastnike je neutemeljeno obravnavalo kot enotne sospornike. Naročilo ni bilo izvedeno v celoti. Tožnik ne more zahtevati od tožencev plačila z njihovih osebnih računov. Tožnik ničesar ne dolguje izvajalcu, zato ni imel pravne podlage, da mu plača vtoževani znesek.

5Preostali pritožniki v skupni pritožbi med drugim navajajo, da ne gre za posel rednega vzdrževanja oz. rednega upravljanja; tožnik ni dokazal, da je dosežena večina glasov; upravnik ni opravljal svojih del v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja, ves čas je izvajal pritisk na etažne lastnike, da se izpelje posel s točno določenim ponudnikom. Upravnik je zgolj mandatar etažnih lastnikov. Tožnik ni bil upravičen plačati izvajalcu, le-ta bi bil kvečjemu upravičen terjati etažne lastnike. Tožnik je ravnal kot poslovodja brez naročila, tudi ni imel pravnega interesa, plačati za etažne lastnike.

6Tožnica je na vse tri pritožbe odgovorila. Predlaga njihovo zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

7Pritožbe niso utemeljene.

8Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki zoper posameznega toženca ne presega 2.000 EUR, zato je sodišče ta spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku²). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti lahko odloča višji sodnik posameznik (peti odstavek 458. člena ZPP).

O pritožbi prve in šeste tožene stranke:

9Prvi in šesti toženec sta vložila vsak svojo pritožbo, ki pa sta po vsebini skoraj identični, zato bo pritožbeno sodišče na obe pritožbi odgovorilo hkrati.

10Prvi in šesti toženec menita, da bi se moralo sodišče prve stopnje konkretneje opredeliti do njunih navedb glede (ne)odgovornosti za preprečitev vgradnje vrat. Ker tega ni storilo, naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To pritožbeno stališče je pravno zmotno. Ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli prav do vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč se mora opredeliti le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni, kar pa je sodišče prve stopnje storilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do teh navedb opredelilo v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je pojasnilo, da v predmetnem sporu ne odloča o odškodninski odgovornosti tožencev in povrnitvi tožeči stranki nastale škode, temveč o plačilu stroškov, ki jih je tožnica plačala za toženke iz svojih sredstev – o zahtevku verzijske narave (197. člen Obligacijskega zakonika³).

11Zato niso relevantne obširne navedbe prvega in šestega toženca, ki se nanašajo na odškodninsko (ne)odgovornost tožencev oz. zatrjevano protipravno ravnanje drugih etažnih lastnikov, ki so fizično preprečili vgradnjo vrat ter na to, da toženca nista preprečevala vgraditve vrat. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (33. točka obrazložitve), da je bilo naročilo delno izvedeno, razlog za nedokončanje pa ne izvira iz sfere izvajalca, temveč naročnikov.

12Sodišče prve stopnje je tožence obravnavalo kot navadne in ne enotne sospornike,⁴ prav tako je njihovo obveznost pravilno štelo za deljivo (393. in nadaljnji členi OZ), kar je jasno razvidno iz tega, da je različne tožence obsodilo na plačilo različnih zneskov in ne na solidarno plačilo celotne obveznosti. Je pa pravilno štelo, da se etažni lastniki obravnavajo kot enotna stranka pogodbe, posla, ki je bil sklenjen z izvajalcem menjave vrat (primerjaj 30. člen Stanovanjskega zakona⁵), zato je tudi pravilna odločitev, da so vsi etažni lastniki, skladno z navedenim členom, odgovorni za plačilo stroškov, ki so posledica veljavno sprejetih sklepov (drugi odstavek 30. člena SZ-1). Ni dvoma, da so stroški v zvezi z izdelavo vrat, ki bi morala biti vgrajena, nastali na podlagi veljavno sprejetega sklepa (več o tem v nadaljevanju), zato so jih (vsi) etažni lastniki dolžni nositi v skladu s svojimi solastniškimi deleži. Morebitno krivdno oziroma odškodninsko odgovornost za oviranje izvedbe del bodo morali etažni lastniki reševati v notranjem medsebojnem razmerju.

13Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moral upravnik s pomočjo organov pregona zagotoviti dokončanje posla. Preprečitev obrtniku, podjetniku, da opravi določena dela na večstanovanjski stavbi, samo po sebi ni kaznivo dejanje ali prekršek, temveč kvečjemu civilnopravni delikt. Za preprečevanje ali sankcioniranje teh pa policija ni pristojna.⁶ Tudi, če bi bil pri tem storjen kak prekršek zoper javni red in mir, morebitno sankcioniranje kršiteljev še ne bi zagotovilo izvedbe posla, saj je policija pristojna za zagotavljanje javnega reda in miru, torej preprečevanje izgredov, nasilja, huliganstva in drugih protipravnih ekscesnih ravnanj, ne pa za izvrševanje pravic in obveznosti na podlagi civilnopravne pogodbe.⁷ Upravnik ni dolžan niti upravičen fizično posredovati zoper samovoljne etažne lastnike, policija pa v civilnopravnih razmerjih tudi nima takih pristojnosti, kot zmotno meni pritožba. Ker so bile vse tovrstne navedbe tožencev glede na povedano nerelevantne, je tudi sodišče prve stopnje nanje zadostno odgovorilo s tem, ko je ugotovilo, da so (vsi) etažni lastniki kot naročniki posla dolžni plačati dosedaj nastale stroške, ne glede na to, da prvi in šesti toženec nista preprečevala vgradnje (33. točka obrazložitve); uveljavljani pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podan.

14Neutemeljen je tudi očitek, da tožnik ni ravnal v skladu s tretjim dostavkom 121. člena Stvarnopravnega zakonika.⁸ Navedeni člen ureja le obveznost etažnega lastnika, da dopusti vstop v svoj posamezni del v etažni lastnini, ne pa tudi položaja, ko etažni lastnik (ali kdorkoli drug) preprečuje nekomu vstop v skupne prostore stavbe. Pritožbene navedbe, da naj bi upravnik ravnal nevestno, ker ni »razrešil problematike glede vgradnje vrat,« so pavšalne, saj pritožnika ne pojasnita, kako naj bi upravnik to problematiko »razrešil«.

15Neutemeljena je tudi trditev o kršitvi načela pravičnosti kot podnačela pravne države (2. člen Ustave). Sodišče sodi po Ustavi in zakonih (3. člen Zakona o sodiščih⁹) in ne po (naravni) pravičnosti; v konkretni zadevi je sodišče prve stopnje zakone (materialno in procesno pravo) pravilno uporabilo.

16V 33. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge o neutemeljenosti ugovorov prvega in šestega toženca, da vtoževanih stroškov nista dolžna plačati iz razloga, ker posel ni bil izveden v celoti. Izvajalec je skladno z naročilom sporna vrata dobavil ter jih 6. 10. in 14. 11. 2016 poskušal vgraditi, vendar mu je bilo to fizično preprečeno s strani posameznih etažnih lastnikov. Zgolj dejstvo, da naročilo ni bilo izvedeno v celoti, saj vrata niso bila vgrajena, etažnih lastnikov ne odvezuje obveznosti plačila že nastalih stroškov za izdelavo vrat, saj je potrebno upoštevati razlog za nedokončanje posla, ki ni bil v sferi izvajalca, temveč izključno v sferi etažnih lastnikov samih. S svojim ravnanjem, ko posamezni etažni lastniki niso želeli sprejeti izpolnitve oziroma so vgradnjo vrat (dokončanje posla) celo fizično preprečili, so etažni lastniki prišli v zamudo,¹⁰ hkrati pa je nastopila obveznost plačati dotlej opravljeno delo (v konkretnem primeru – stroške izdelave naročenih vrat). Pritožnika se neutemeljeno sklicujeta na sodbo VSL II Cp 202/2018 z dne 16. 5. 2018, saj se ta od obravnavane zadeve razlikuje v bistvenem delu: v citirani zadevi je bil za nedokončanje del odgovoren izvajalec, v tej pravdi pa je odgovornost na naročnikih.

17Pritožbene navedbe, da do neplačila ne bi prišlo, če posamezni etažni lastniki ne bi preprečili vgradnje vrat in bi bila le-ta posledično vgrajena, obravnavajo hipotetično situacijo, ki se ni uresničila. Kot pa je pravilno opozorila tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, bi do neplačila lahko prišlo tudi v primeru, če bi bila vrata vgrajena, pa tožeča stranka brez sodelovanja dveh pooblaščenih etažnih lastnikov, ki sta sodelovanje odklanjala, plačila iz sredstev rezervnega sklada ne bi mogla izvesti.

18V zvezi s tem pritožba (2. odstavek na 5. strani) očita sodbi protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar so te pritožbene navedbe neutemeljene; pritožba se sklicuje na drugi odstavek III. točke odgovorov na tožbo, kjer pa sploh ni najti konkretizirane in jasne trditve o tem, da bi dva pooblaščena etažna lastnika soglasje dala,¹¹ pa ga tožnik ne bi izkoristil (tega tudi pritožba ne trdi).

19Obširne pritožbene navedbe v zvezi z rezervnim skladom in »osebnimi računi« etažnih lastnikov so neutemeljene, na te argumente tožencev pa je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v 34. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se stroški vzdrževanja večstanovanjske stavbe sicer lahko plačujejo iz rezervnega sklada, ni pa to nujno, saj se lahko plačajo tudi kako drugače. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi tožnik zahteval plačilo od etažnih lastnikov iz njihovih »osebnih računov« (ni jasno, kaj naj bi to sploh pomenilo), so nerazumljive in neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje tožencem naložilo plačilo določenih denarnih zneskov brez omembe kakršnega koli računa oz. vira, od koder naj toženci denar za poravnavo obveznosti črpajo. Iz istega razloga (ker takega zahtevka tožba ne vsebuje in mu tudi sodišče ni ugodilo) so zgrešena obširna pritožbena izvajanja, da naj bi tožnik terjal plačilo s transakcijskega računa rezervnega sklada in kaj naj bi iz tega izhajalo.

20Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo (34. člen obrazložitve izpodbijane sodbe), da lahko etažni lastniki o izvedbi posameznih vzdrževalnih del veljavno odločajo tudi brez načrta vzdrževanja, le stroški rednih vzdrževalnih del, ki niso predvidena v načrtu vzdrževanja, se ne bodo mogli (brez izrecnega soglasja etažnih lastnikov) poplačati iz sredstev rezervnega sklada. Pritožba na te argumente sodišča prve stopnje odgovarja le navidezno, ko navaja, da mora biti sprejet načrt vzdrževanja in da le-ta za sporno stavbo v letih 2015-2016 ni bil sprejet (kar ni sporno), saj to še ne pomeni, da etažni lastniki ne morejo sprejeti veljavnega sklepa (in s tem posledične obveznosti plačila) glede del, ki niso zajeta v načrtu vzdrževanja (oziroma, če načrta sploh ni). Tudi 44. člen SZ-1 ne govori o tem, da bi bilo mogoče naročiti le tista redna vzdrževalna dela, ki so predvidena v načrtu vzdrževanja, temveč veže na veljavni načrt vzdrževanja le možnost plačila iz rezervnega sklada. V zvezi s tem je tudi neutemeljeno sklicevanje na sodbo in sklep VSRS II Ips 263/2015, ki govori o rezervnem skladu, saj ta odločba ne pove ničesar o obveznostih etažnih lastnikov, ki se ne poravnavajo iz rezervnega sklada. Razlaga, da etažni lastniki ne bi mogli (z ustrezno večino in v predpisanem postopku) veljavno skleniti pogodbe tudi za blago ali storitve, ki niso predvideni v načrtu vzdrževanja, bi bila v nasprotju z enim od osnovnih načel pogodbenega prava – načelom pogodbene svobode oziroma prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ).

21Tudi ne drži, da bi morala tožeča stranka oblikovati tožbeni zahtevek tako, da bi zahtevala plačilo v svojo korist iz sredstev rezervnega sklada. Sodna praksa, na katero se sklicujeta prva in šesta toženka, v obravnavanem primeru ni uporabljiva, saj je dejansko stanje tega primera drugačno: ne gre za situacijo, ko etažni lastniki od neplačnikov izterjujejo plačila v rezervni sklad, temveč za situacijo, ko (nekdanji) upravnik terja plačilo stroškov, ki jih je iz lastnih sredstev plačal za etažne lastnike.

22Glede pritožbenih navedb prvega in šestega toženca, da je tožeča stranka izvajalcu plačala brez pravne podlage, saj med tožečo stranko in izvajalcem ni obstajalo dolžniško upniško razmerje, pritožbeno sodišče soglaša, da izvajalec bržkone¹² nima zahtevka zoper tožnika, temveč le zoper etažne lastnike. Vendar pa je treba tudi pritrditi stališču sodišča prve stopnje iz 31. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da določba 71. člena SZ-1 tožeči stranki ne prepoveduje zalaganja lastnih sredstev za plačilo obveznosti etažnih lastnikov, kadar jih slednji ne plačajo. Zakonska določba 71. člena SZ-1 namreč ni kogentne narave, tako da se upravnik pravni dobroti iz 71. člena SZ-1 lahko odpove in samostojno izpolni obveznost, ki jo sicer tretjemu dolgujejo etažni lastniki ter v tem primeru plačane zneske nato izterja od lastnikov stanovanj.¹³ Tožeča stranka je na podlagi 197. člena OZ oziroma 275. člena OZ utemeljeno zahtevala povračilo plačanih zneskov neposredno od posameznih etažnih lastnikov, pritožbene navedbe glede pomanjkanja pasivne legitimacije pa so posledično neutemeljene.

23Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožnici ne bi nastala nikakršna škoda, če izvajalcu ne bi plačala in da se njen pravni položaj ne bi v ničemer spremenil. Izvajalec bi namreč lahko od etažnih lastnikov sodno terjal plačilo stroškov, pri tem pa bi etažnim lastnikom nastali dodatni stroški iz naslova obresti in sodnih stroškov, kar je vse pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pravilnemu in prepričljivemu stališču sodišča prve stopnje, da je imela tožeča stranka upravičen pravni interes iz svojih lastnih sredstev plačati strošek spornih vrat, saj bi bila v nasprotnem primeru lahko etažnim lastnikom odškodninsko odgovorna.

O pritožbi druge, tretje in sedme do desete tožene stranke:

24Ni se mogoče strinjati s pravnim naziranjem pritožnikov, da je upravnik v razmerju do etažnih lastnikov (le) mandatar. Res se za pogodbo o opravljanju upravniških storitev uporabljajo pravila obligacijskega prava o pogodbi o naročilu (mandat), vendar le, če ta zakon [SZ-1] ne določa drugače (62. člen SZ-1). Pristojnosti upravnika večstanovanjske stavbe so širše od pristojnosti in pooblastil mandatarja po OZ, zato je treba tudi pravice in obveznosti upravnika presojati po specialnih določbah SPZ in SZ-1, ne pa (le) po določbah OZ o mandatu.¹⁴

25Obširne pritožbene navedbe, da je sporno naročilo zamenjave vrat posel, ki presega redno upravljanje, za katerega je v skladu z 29. členom SZ-1 potrebno soglasje več kakor treh četrtin etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže, so nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko ni upoštevalo vloge druge, tretje ter sedme do desete toženke z dne 13. 10. 2019, v kateri so omenjene toženke prvič zatrjevale, da je šlo za posel, ki presega redno upravljanje, saj je bila ta vloga prepozna, v njej navedena dejstva pa posledično neupoštevna (primerjaj drugi odstavek 452. člena ZPP in 453. člen ZPP). Pritožbene navedbe, da so prvotna vrata še v polni funkciji in v celoti služijo svojemu namenu, da še niso dotrajana in potrebna zamenjave, so prav tako nedopustna novota (337. člen ZPP) in tudi v sporu majhne vrednosti pritožbeno nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da predstavlja zamenjava prvotnih vhodnih vrat večstanovanjske stavbe, zgrajene leta 1961, skladno z določili SZ-1 in Gradbenega zakona posel, namenjen ohranjanju uporabnosti in vrednosti objekta oz. izboljšavo, ki upošteva napredek tehnike oz. zamenjavo dotrajanega elementa, in kot taka tudi posel rednega upravljanja, za katerega je skladno s prvim odstavkom 25. člena SZ-1 potrebno soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. Kot že povedano, v okviru prekluzij v sporu majhne vrednosti (451. do 453. člen ZPP) toženci niso podali nobenih trditev, ki bi tako presojo lahko postavile pod vprašaj.

26Nadaljnje navedbe, da naj bi bile protispisne ugotovitve sodišča, da med strankami ni spora o tem, da je bilo potrebno pridobiti soglasje navadne večine, so pavšalne, saj pritožniki ne povedo, iz katerih navedb toženih strank naj bi bilo razvidno nasprotno; prav tako pavšalen in tudi neutemeljen je očitek, da naj bi tožnica ne izkazala, da je dosegla več kot 50 % večino; o tem je sodišče prve stopnje zapisalo obširne in natančne razloge (21. in 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), sklicevalo se je tudi na podpisne liste, vseh teh razlogov pa pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija. Pritožba ne vzpostavi vsebinskega, argumentiranega dialoga z razlogi sodišča prve stopnje, temveč le ponavlja svoja stališča in navaja številne pritožbene novote, kar pa ne zadošča za uspeh v pritožbenem postopku. To velja tudi za vsebinsko prazna navajanja, da je »mimo zakonskih določil« (katerih?) in »sodne prakse« (katere?) sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da je tožnica upravičena od tožencev karkoli terjati.

27V zvezi z glasovanjem o sklepu za menjavo vrat pritožbeno sodišče poudarja naslednje: dejanska ugotovitev (ki v sporu majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbenega izpodbijanja) je, da je bil sklep sprejet z 50,11 % večino glasov (majhno večino, a vseeno večino), zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ta sklep zavezuje vse etažne lastnike, tudi tiste, ki so glasovali proti (30. člen SZ-1). Ta sklep je bil sprejet na glasovanju s podpisovanjem listine z dne 7. 9. 2016, zato ni pomembno, kaj je bilo s prejšnjima dvema glasovanjema (za katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nista bili veljavni); tudi zapis o »ponovnem preverjanju,« ki ga izpostavlja pritožba, je za odločitev nepomemben, saj nima nobene zveze z ugotovitvijo sodišča, da je bila na tretjem glasovanju dosežena potrebna večina.

28Velikokrat in v različnih oblikah izražene pritožbene navedbe, da so nekakšne okoliščine »kazale na to, da etažni lastniki vrat ne želijo menjati,« da so o tem dali tožnici »jasen signal,« da »v realnosti ni bilo podpore,« da je bilo to storjeno »mimo volje lastnikov« ipd., so le posplošeno nasprotovanje zgoraj povzetim pravilnim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Zakaj naj bi bilo pomembno, da je »odločilne glasove prispevala Občina,« pritožba ne pojasni. Prav tako nerazumljive so pritožbene navedbe (3. in 4. odstavek na 4. strani pritožbe) v zvezi z naročilnico; že uvodoma je bilo povedano, da upravnik ni zgolj mandatar etažnih lastnikov, podlaga obveznosti pa ni bila naročilnica, temveč pogodba, sklenjena na podlagi odločitve večine etažnih lastnikov. Pritožbene navedbe, da bi moral tožnik delati v imenu in za račun toženih strank, so prav tako nerazumljive (s stališča pritožnikov), saj je sodišče prve stopnje ugotovilo prav to (28. do 30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

29Pritožniki zatrjujejo, da naknadna odobritev posla brez predhodnega soglasja ustrezne večine etažnih lastnikov ne more ustvariti učinkov tudi za etažne lastnike, ki poslu nasprotujejo. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem primeru ni šlo za naknadno odobritev že izvedenega posla. Po neizpodbitih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila zadostna večina (50,11 %) dosežena s podpisovanjem listine z dne 7. 9. 2016. Tožnik – upravnik je s sklepom z dne 12. 9. 2016 ugotovil, da je sklep sprejet, in dne 16. 9. 2016 objavil rezultate glasovanja (dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Predlog sklepa, o katerem se je glasovalo in ki je bil izglasovan, se je glasil (priloge A27-A37): »Sprejme se sklep, s katerim etažni lastniki soglašajo z zamenjavo vhodnih ter balkonskih vrat. Kot izbrani ponudnik se izbere najugodnejši, to je A. s. p.«

30Navedeno pomeni, da je bila bistvena izpolnitev naročila menjava vrat, zato okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, da je bila storitev naročena že prej, na to ne vpliva, saj je bistveno, da je bil sklep sprejet, preden je izvajalec začel z deli (neprerekane ugotovitve, da je bila montaža poskušena dvakrat, oktobra in novembra 2016, vendar neuspešna iz razlogov na strani etažnih lastnikov). Predmet glasovanja in veljavno sprejetega sklepa – torej, ustrezno izražene svobodne volje večine etažnih lastnikov – je bila tudi izbira konkretnega izvajalca, zato so neupoštevne pritožbene navedbe o tem, da naj bi upravnik »vztrajal na točno določenem ponudniku,« da ni pridobil »novih, eventuelno ugodnejših ponudb« itd.

31Pritožbene navedbe, da naj bi tožnik ravnal kot poslovodja brez naročila, so pritožbena novota, ki je poleg tega tudi v opreki z neizpodbito ugotovitvijo, da je tožnik ravnal skladno z veljavnim sklepom zadostne večine etažnih lastnikov. Nedopustna pritožbena novota so tudi trditve, da upravnik ni opravljal svojih del v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja in da je ves čas izvajal pritisk na etažne lastnike, da se izpelje posel s točno določenim ponudnikom. Te navedbe so tudi pavšalne in z ničemer izkazane.

32Na zadnjih dveh straneh pritožba obsežno, z različnimi izrazi in formulacijami ponavlja, da tožnik naj ne bi bil upravičen plačati izvajalcu, da za to ni zakonske podlage, da je tožnik to plačal brez pooblastila ipd. Te navedbe so tudi pritožbena novota, saj v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi toženci polemizirajo le s potekom glasovanja.¹⁵ Poleg tega pa s temi navedbami pritožniki ne vzpostavijo argumentiranega dialoga z razlogi sodišča prve stopnje (28. do 31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ne pojasnijo, zakaj naj bi bila ta stališča zmotna, temveč le ponavljajo svoje pravno naziranje, da naj bi taka obveznost ne obstajala. Zato lahko pritožbeno sodišče le pritrdi pravilnim razlogom sodišča prve stopnje. Da naj bi tožnica izvajalcu »ne bila upravičena plačati,« ni »dejstvo,« temveč le mnenje toženih strank, ki pa se je izkazalo za zmotno. Zgrešena so tudi pritožbena naziranja o pooblastilu za plačilo izvajalcu; ker je bil veljavno sprejet sklep o izvedbi določenih del, je jasno, da je za naročeno treba tudi plačati; izvedba določenega posla zajema tudi plačilo izvajalcu. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, katere so pravne podlage za tožnikovo plačilo izvajalcu in posledično njegov zahtevek do etažnih lastnikov. Glede na 30. člen SZ-1 je neresno in neutemeljeno nenehno pritožbeno ponavljanje, da pritožniki niso naročili menjave vrat, da niso dali pooblastila tožniku itd.

33Pritožbene navedbe, da je šlo za plačilo za »neizvedeno storitev,« so zgolj navržene in neutemeljene; sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj so etažni lastniki dolžni plačati kljub temu, da vrata (še) niso bila vgrajena (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), in tem razlogom pritožba vsebinsko sploh ne nasprotuje. Zato jim lahko tudi pritožbeno sodišče le pritrdi (glej tudi 15. točko obrazložitve te sodbe, ki odgovarja na tozadevne pritožbene navedbe prvega in šestega toženca).

Sklepno:

34Ker niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

35Ker toženci s pritožbami niso uspeli, tožnica pa je na pritožbe vsebinsko odgovorila, ji morajo toženci povrniti pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 163. členom ZPP). Ker sta pritožbi prvega in šestega toženca praktično identični (enako posledično tudi odgovora na pritožbo), je sodišče v zvezi s tema dvema pritožbama priznalo tožnici le stroške enega odgovora.

36Stroški znašajo za odgovor na pritožbi prvega in šestega toženca (glede na pcto. 346,65 oziroma 341,42 EUR) 250 točk nagrade za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, vse skupaj (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR) 186,66 EUR. Glede na vrednost spornega predmeta v pritožbi preostalih tožencev (1.666,16 EUR) so tožničini stroški odgovora na pritožbo preostalih tožencev enaki.

37Stroške morajo toženci povrniti v roku 8 dni (458. člen v zvezi s 313. členom ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ). Njihova obveznost je deljiva (drugi odstavek 393. člena OZ).

¹ Prvotno je bilo tožencev deset, vendar je tožnica zoper dva umaknila tožbo, sodišče prve stopnje pa je zaradi poenostavitve in večje jasnosti obdržalo oštevilčenje strank, kakršno je bilo pred delnima umikoma tožbe. Pritožbeno sodišče sledi temu principu.
² Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
⁴ Sosporništvo je procesna kategorija, ki je ne smemo zamenjevati s solidarno ali deljeno odgovornostjo za obveznosti po materialnem pravu.
⁵ Uradni list RS, št. 69/2003 in nadaljnji, v nadaljevanju SZ-1.
⁶ Pristojnosti in naloge policije so opredeljene v 4. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/2013 in nadaljnji).
⁷ V Zakonu o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/2006 in 139/2020) ni najti nobene podlage, da bi policija lahko zagotovila izvršitev civilnopravne pogodbe.
⁸ Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.
⁹ Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji.
¹⁰ Primerjaj tretji odstavek 626. člena OZ, ki določa: [Podjetnik] ne odgovarja za zamudo, nastalo zato, ker mu naročnik ni pravočasno izročil materiala, ali zato, ker je zahteval spremembe, ali zato, ker mu ni izplačal dolžnega predujma, in sploh za zamudo, nastalo zaradi naročnikovega ravnanja (poudarilo pritožbeno sodišče). Podobno pravilo je vsebovano v 648. členu OZ: Vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.
¹¹ Prvi toženec v svojem odgovoru na tožbo celo navaja, da bi bilo tako soglasje pooblaščenih etažnih lastnikov nezakonito.
¹² Z vprašanjem, ali tak zahtevek izvajalca zoper upravnika obstaja ali ne, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo, ker za rešitev te zadeve to ni pomembno.
¹³ Tako npr. Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cpg 1167/2010 z dne 4. 4. 2011.
¹⁴ Primerjaj sodbo VSL I Cp 1503/2015 z dne 7. 7. 2015; glej tudi sodbo in sklep VSRS II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016.
¹⁵ Ker so toženci navadni sosporniki, so upoštevne zgolj njihove navedbe (primerjaj 195. člen ZPP), torej za drugo, tretjo in sedmo do deseto toženo stranko navedbe v odgovoru na tožbo z dne 26. 9. 2017 (redna št. 9) in v prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2017 (redna št. 28).