443. člen ZPP

Toženka je v pritožbi navajala tudi, da naj bi plačilo, ki ga zahteva tožnica v tem postopku, plačala A. A. v zadevi II P 420/2025. Toženka teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, niti v pritožbi ni navedla, zakaj teh navedb in dokazov, ki jih je priložila pritožbi, ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, oziroma v roku 8 dni po vročitvi pripravljalne vloge tožnice z dne 26. 6. 2025. V skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Zgoraj navedenih pritožbenih navedb in priloženih dokazov pritožbeno sodišče zato ni smelo upoštevati pri odločanju.

Trditev o tem, katera popravila so bila nepotrebna in kateri material je bil po nepotrebnem zamenjan, toženec ni podal. Toženec prav tako ni pojasnil, v čem naj bi bilo nepravilno rokovanje tožnika z ogrevalnim sistemom. V tem delu zato velja pritrditi tožniku, ki v odgovoru na pritožbo opozarja, da bi bil dokaz z izvedencem brez ustreznih predhodnih trditev nedovoljeni informativni dokaz.

Tudi v hipotetičnem primeru, da bi držalo, da toženec dejansko že dlje časa ne uporablja sporne nepremičnine, to ne bi bilo bistveno za zaključek o tožnikovem prikrajšanju. Odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem primeru ne bi mogla biti drugačna. Predmet uporabnine je namreč lahko tudi zgolj potencialna korist, tj. korist, ki bi jo neupravičeni uporabnik (objektivno) lahko dosegel. Tako se uporabnina dolguje že na podlagi dejstva, da je neupravičeni uporabnik onemogočal uporabo stvari, četudi je sam dejansko ni uporabljal.

15-dnevni rok (iz 142. člena ZPP) za prevzem pošiljke je začel teči v torek 13. 5. 2025, ko je bilo tožencu v poštnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, in se je iztekel v sredo 28. 5. 2025. S tem dnem se šteje, da je bila opravljena vročitev izpodbijanega sklepa, ne pa šele takrat, ko je bilo pisanje toženi stranki puščeno v hišnem nabiralniku (to se je zgodilo 29. 5. 2025).

Pritožnica s pretežnim delom pritožbenih navedb izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. To je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (pritožnica ne trdi, da bi ta prerasla v absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. ali 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), v drugem pa za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Oče je svojo obveznost izpolnil z nakazili preživnine neposredno polnoletnemu otroku. S tem je svojo obveznost veljavno izpolnil, zato poznejša izvršba za iste zneske, ki so bili nakazani na toženkin račun, odpira podlago za neupravičeno obogatitev.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila najemna pogodba sklenjena, to dejstvo pa med postopkom ni bilo sporno. Šele v pritožbi toženka zatrjuje, da soglasja volj ni bilo oziroma, da je bil podpis dosežen, ne da bi pogodbo kdo prebral, kar predstavlja nova dejstva. V skladu s 337. členom ZPP novih dejstev in dokazov v pritožbi ni dovoljeno navajati, razen če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, česar pa pritožnica ni zatrjevala. Zato gre za pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati. Poleg tega pa v teoriji in sodni praksi velja, da je ugotavljanje volje pogodbenikov dejansko vprašanje, pravna presoja pa je, ali je sodišče to voljo pravilno upoštevalo. To pomeni, da pritožnica v resnici graja ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (443. člen ZPP).

Po prvem odstavku 237. člena v zvezi z 248. členom SPZ upravičenca do služnosti stanovanja bremenijo vsi stroški rabe kot tudi stvarna bremena in javne dajatve, ne glede na korist, ki jo ima od užitka stanovanja zavezanec za plačilo teh stroškov.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izpolnila svoje dolžnosti, da navede vsa pravno relevantna dejstva oziroma dejstva, ki morajo obstajati, da pride do pravne posledice, ki se izraža v tožbenem zahtevku, pomeni, da ni izkazana sklepčnost tožbe, ki je pogoj za utemeljenost zahtevka.

Sodišče prve stopnje je sklenjeni dogovor med pravdnima strankama o izvedbi del tudi pravilno opredelilo kot pogodbo o delu, ki je opredeljena z določbami XI. poglavja OZ. Neutemeljeno je zato toženčevo sklicevanje na napačno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo določb GZ-1. Ta ureja pogoje za graditev objektov in druga vprašanja povezana z graditvijo objektov z namenom zaščite javnega interesa (1. in 2. člen GZ-1), ki zajema varnost gradnje, varstvo okolja, ohranjanje narave, …, ne pa pogodbenih razmerij.

Pravno pravilna je presoja, da tožnik ni upravičen do povračila 1/2 najemnin za del nepremičnine, ki ga je na podlagi sklenjenega dogovora o načinu uporabe in uživanja solastne nepremičnine med solastnikoma, izključno uporabljal in z njim razpolagal toženec.

Predlog ni dovoljen.

Postavljeni odvetnik nima nobene podlage za obračunavanje višjih stroškov zastopanja, kot so mu bili odmerjeni s sklepom službe BPP v upravnem postopku. Izdani sklep glede obsega in višine nagrade bi lahko izpodbijal kvečjemu v upravnem sporu zoper Republiko Slovenijo, ne more pa višjih stroškov terjati od tožene stranke (upravičenca do BPP). Pravni temelj za izplačilo stroškov postopka tožencu predstavlja sklep izvršilnega sodišča o odmeri stroškov postopka. Ker toženec ni prejel plačanih stroškov postopka brez pravnega temelja, o neupravičeni pridobitvi ni mogoče govoriti.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni razpisalo naroka, čeprav ga je toženec zahteval, ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 454. člena ZPP, saj ni izpolnjen zakonski pogoj, da nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala. Pri tem ni pomembno, da je slednje zahteval samo toženec, saj iz jezikovne razlage navedenih določb izhaja, da mora biti podana odsotnost zahteve obeh strank za izvedbo naroka oziroma z drugimi besedami, če narok zahteva vsaj ena stranka, ga sodišče mora izvesti. Dokaznega postopka, v katerem sodišče lahko upošteva načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka, ne gre enačiti z izvedbo naroka. Za razliko od dokaznega predloga zaslišanja toženca je sodišče vezano na zahtevo stranke, da narok izvede. Zato je zmotna utemeljitev sodišča prve stopnje, da naroka ni smotrno opraviti, ker je zavrnilo zaslišanje toženca.

Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev v višini 2.800,21 EUR, zato gre za spor majhne vrednosti. Osmi odstavek 458. člena ZPP izrecno določa, da v sporih majhne vrednosti ni revizije.

Pravilno sodišče prve stopnje ni upoštevalo listin predloženih na tretjem naroku, o slednjem pa ima ustrezne razloge v 8. točki obrazložitve. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP).

Po pogodbi o zdravstvenih storitvah je obveznost zdravstvene ustanove oprava dogovorjene zdravstvene storitve, obveznost pacienta pa je plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko skladov zdravstvenega zavarovanja. Po 2. alineji 3. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ se iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotavlja plačilo najmanj 80 % vrednosti za specialistično ambulantne, bolnišnične in zdraviliške storitve kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja, razen za poškodbe izven dela. Skladno s 1. točko drugega odstavka 61. člena ZZVZZ dopolnilno zdravstveno zavarovanje (kot oblika prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja) krije razliko med vrednostjo zdravstvenih storitev v skladu s 23. členom zakona in deležem te vrednosti, ki ga v skladu z istim členom krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Oseba, ki ni vključena v dopolnilno zdravstveno zavarovanje, je torej glede razlike med vrednostjo zdravstvenih storitev in deležem te vrednosti, ki ga krije obvezno zdravstveno zavarovanje, samoplačnik.

V sporu majhne vrednosti, ki se nadaljuje po razveljavitvi dovolitvenega dela sklepa o izvršbi, je potrebno ugovor zoper sklep o izvršbi in prvo pripravljalno vlogo tožene stranke obravnavati kot celoto, kot odgovor na tožbo. Če je že iz ugovora mogoče jasno razbrati zoperstavljanje tožbenemu zahtevku, ni mogoče izdati sodbe na podlagi pripoznave po 453.a členu ZPP. V obravnavani zadevi, ko je toženec v obrazloženem ugovoru zanikal svojo obveznost do tožnika v vtoževanem znesku, z navedbo, da mu je delo in pa magnetni lovilec ter regulator plačal ter predložil potrdilo o zatrjevanem plačilu in elektronsko pismo tožniku, ne moremo šteti, da se zahtevku ni upiral.

Če najemna pogodba za uporabo dodatne sobe ni bila sklenjena, drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uporabljal tujo stvar (dodatno sobo) v svojo korist. Zato lahko imetnik (osebno ali zanj pooblaščenec) ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. čel ZPP) terja, da so predmet dokazovanja zgolj trditve strank, ki so dovolj konkretizirane. Toženec je v odgovoru na dopolnitev tožbe navajal, da je drugi obrok v višini 1.5000,00 EUR dne 9. 9. 2019 do 27. 8. 2021 iz svojega transakcijskega računa plačala zanj njegova sestra A. A., ko pa je tožnica s prvo pripravljalno vlogo dokazala, da ne eno ne drugo ne drži, pa je navajal nova dejstva, in sicer da so v obdobju 9. 9. 2019 do 27. 8. 2021 on, B. B. ali A. A. tožnici plačali 1.500,00 EUR, pri čemer niti približno ni konkretiziral časovnega obdobja plačil, in predlagal izpisek iz transakcijskega računa tožnice za obdobje dveh let. Takšen dokazni predlog je presplošen (nesubstanciran) in predstavlja informativni dokaz, ki je nedovoljen. Zato njegova pravica do izjave ni bila kršena.