452. člen ZPP

Toženka s pritožbenimi navedbami in listinskimi dokazi v smeri plačevanja zneskov, ki jih je sicer dolžna plačati po izpodbijani sodbi, uveljavlja napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Gre torej za nedopusten in zato neupošteven pritožbeni razlog. Mejnik časovnih mej pravnomočnosti sodbe je namreč zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti in ob zgoraj opisani pasivnosti toženke pa, ko se je iztekel rok za toženkin odgovor na dopolnitev tožbe, to je dne 10.9.2025 (glej 451., 452. in 453. člen ZPP).

Osemdnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke v sporu majhne vrednosti je zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako pa ga tudi ne more podaljšati. Možnost upoštevanja zdravstvenih razlogov bi sodišče imelo samo v primeru, če bi toženka prosila za podaljšanje sodnega roka. Le rok, ki ga določi sodišče, se namreč na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP). Pri rokih, ki jih določa sam zakon, pa sodišče te možnosti nima.

Toženka je v pritožbi navajala tudi, da naj bi plačilo, ki ga zahteva tožnica v tem postopku, plačala A. A. v zadevi II P 420/2025. Toženka teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, niti v pritožbi ni navedla, zakaj teh navedb in dokazov, ki jih je priložila pritožbi, ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, oziroma v roku 8 dni po vročitvi pripravljalne vloge tožnice z dne 26. 6. 2025. V skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Zgoraj navedenih pritožbenih navedb in priloženih dokazov pritožbeno sodišče zato ni smelo upoštevati pri odločanju.

V sporih majhne vrednosti mora toženka vsa dejstva navesti že v odgovoru na tožbo (oziroma v odgovoru na dopolnitev tožbe, če spor izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine), v nadaljnji pripravljalni vlogi pa lahko odgovori le na navedbe tožnice iz njene pripravljalne vloge, s katero je odgovorila na toženkine navedbe iz odgovora na tožbo. Dejstva in dokazi, navedeni v drugih vlogah, se ne upoštevajo. V sporu majhne vrednosti zato ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, čeprav vplivajo na obstoj terjatve. To velja tudi za (delna) plačila, opravljena po izteku roka za vložitev odgovora na tožbo (oziroma odgovora na dopolnitev tožbe) in pred iztekom rokov za pripravljalni vlogi. Ta dejstva lahko toženka uveljavlja z ugovorom v izvršilnem postopku, če bi ga tožnica predlagala tudi za že plačani del terjatve (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Če se pritožbeni razlogi med seboj prekrivajo, je za pravilno opredelitev pritožbenega razloga odločilen ne le rezultat, temveč tudi zatrjevani vzrok napake. Le če sta oba dejanske narave, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopus

Pritožnica ne more uspeti z očitkom o neveljavni sklenitvi Pogodbe o dobavi toplote, ker ne trdi, da je upravnik z njeno sklenitvijo ravnal v nasprotju s kakšno pogodbeno omejitvijo njegovih pooblastil ali v nasprotju s kakšnim od sprejetih sklepov etažnih lastnikov, s čimer bi prekoračil svoja zakonsko ali pogodbeno določena pooblastila. Poleg tega bi v konkretnem primeru tudi v odsotnosti sklenjene Pogodbe o dobavi toplote že na podlagi določb EZ-1 in Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine Ljubljana (SON) nastalo pogodbeno razmerje med skupnostjo lastnikov poslovnih prostorov in tožnico zaradi dejanskega odjemanja toplote.

Že iz ugotovitev v sodbi izhaja, da bi bilo za izid zadeve lahko pomembno, ali je bil toženec obveščen o odstopu terjatve tožnici. O tem bi se tožnica lahko izrekla v odzivu na toženčevo izjavo o nasprotovanju umiku tožbe. Z opustitvijo vročitve te izjave je bila zato storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da postavitev podobne table za preverjanje višine, kot se uporablja za uvoze v garaže, na tako prometni cesti, kjer je bistveno večja gostota prometa in promet poteka bistveno hitreje kot pri uvozu posamičnega vozila v garažo, ni bila ustrezna. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da bi morala ob ustrezni skrbnosti tožena stranka glede na spremembo prometnega režima in gostoto prometa na zadevnem cestnem odseku predvideti, da bo prišlo do trkov višjih vozil v tablo za preverjanje višine, in zagotoviti ustrezno pričvrstitev oziroma namestitev table ali bolj primerno napravo za preverjanje višine vozil. Oškodovanec lahko zahteva plačilo v višini ocenjenih stroškov popravila, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno, in tudi v primeru, ko popravila sploh ne izvede ali ga ne izvede na konvencionalen način. ZPP ne pozna dokaznega pravila, ki bi zapovedovalo, da je obseg in višino škode na vozilih dopustno dokazovati samo z izvedencem.

Sledeč postopkovnim pravilom v 450. do 453. člena ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb in listinskih dokazov toženca glede nestanovanjske rabe stavbe. Toženec je imel možnost in dolžnost nasprotovati tožnikovim navedbam in dokazom (le) do določene faze postopka, na kar je bil tudi izrecno opozorjen. Zakaj te svoje pravice ni pravočasno izkoristil, je pravno nepomembno. Prepozne navedbe in dokazi v nobenem primeru niso dopustni, z njihovim neupoštevanjem pa tožniku ni bila kršena pravica do izjave v postopku. Dejstvo, da na stavbi v času toženčevega lastništva dela stavbe še ni bila vzpostavljena etažna lastnina niti ne začet postopek za vzpostavitev etažne lastnine, ni pravno pomembno. Glede na ugotovitve sodišča o toženčevem solastništvu parcel, na katerih stoji stavba, in o delitvi te stavbe na posamezne dele, je na konkretni stavbi izkazan obstoj dejanske etažne lastnine, kar glede na določbo tretjega odstavka 9. člena SZ-1 zadošča za uporabo določb o upravljanju iz SZ-1.

Zmotno je stališče pritožbe, da se aktivna legitimacija upravnika domneva, če se izkaže s podpisano pogodbo o upravljanju. V razmerju do tretjih se šteje za upravnika tisti, ki je vpisan v register, pravno razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom pa učinkuje, ko je med njimi sklenjena pogodba o upravljanju. Pogoji se presojajo po določbah SPZ in SZ-1. Pogodba o upravljanju upravniških storitev je sklenjena, ko jo podpišejo upravnik in toliko etažnih lastnikov, kot je potrebno za sprejem sklepa o določitvi upravnika, pri tem pa lahko etažni lastniki za sklenitev take pogodbe pooblastijo enega ali več etažnih lastnikov. V takem primeru se pogodba šteje za sklenjeno, ko jo podpišejo upravnik in vsi pooblaščenci za sklenitev pogodbe (drugi in tretji odstavek 53. člena SZ-1).

V skladu s prvim odstavkom 452. člena ZPP v postopku v sporih majhne vrednosti znaša rok za odgovor na tožbo osem dni. ZPP izjem ne predvideva. Osem dnevni rok v postopku v sporu majhne vrednosti je izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. Vsebina 452. člena ZPP je tudi izraz načela pisnosti in zaostrene prekluzije glede navajanja dejstev in dokazov v postopku v sporu majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje zato vloge toženca, ki jo je vložil izven navedenega roka in v kateri je podal zahtevo za izvedbo naroka in mediacije, utemeljeno ni upoštevalo (453. člena ZPP).

Zamujene vloge je z namenom izvrševanja pravice do izjave dopustno upoštevati le, če so izpolnjeni zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, za kar je potrebno podati ustrezen predlog. V sporu majhne vrednosti lahko sodišče obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka, čemur je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo osebnih dokazov tudi sledilo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot pravno podlago sprejete odločitve naročniško razmerje, kot izhaja iz pogodbe z aneksi in splošnih pogojev poslovanja. Pravilno je uporabilo materialno pravo glede toženčeve obveznosti sporočanja (novih) kontaktnih podatkov, ki je opredeljena v splošnih pogojih poslovanja tako, da je bila določena pisna oblika sporočanja.

V obravnavanem primeru je bila tožba nesklepčna po višini. Iz trditev v dopolnitvi tožbe ni mogoče ugotoviti, zakaj bi bil zahtevek utemeljen ravno v tej višini. Tožnica namreč ni navedla zneska najemnine, zneskov po vtoževanih računih, način upoštevanja plačil toženke, predvsem pa ni pojasnila zakaj je vsak račun izdan v višjem znesku kot je pogodbena dogovorjena najemnina. V nadaljnji pripravljalni vlogi pa je bila prekludirana z navajanjem novih dejstev.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni razpisalo naroka, čeprav ga je toženec zahteval, ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 454. člena ZPP, saj ni izpolnjen zakonski pogoj, da nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala. Pri tem ni pomembno, da je slednje zahteval samo toženec, saj iz jezikovne razlage navedenih določb izhaja, da mora biti podana odsotnost zahteve obeh strank za izvedbo naroka oziroma z drugimi besedami, če narok zahteva vsaj ena stranka, ga sodišče mora izvesti. Dokaznega postopka, v katerem sodišče lahko upošteva načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka, ne gre enačiti z izvedbo naroka. Za razliko od dokaznega predloga zaslišanja toženca je sodišče vezano na zahtevo stranke, da narok izvede. Zato je zmotna utemeljitev sodišča prve stopnje, da naroka ni smotrno opraviti, ker je zavrnilo zaslišanje toženca.

Ravnanje toženke, ki je sicer nesporno kršila pogodbo in na nedovoljen način brez plačila parkirnine zapustila parkirno hišo, na to ne more vplivati oziroma ne more privesti do utemeljenosti zahteve na izpolnitev pogodbene obveznosti, ki temelji na ničnem pogodbenem pogoju.

Toženka se kljub trditvi iz ugovora zoper sklep o izvršbi, da si pridržuje pravico izjaviti se o vtoževanem računu, te možnosti v nadaljevanju postopka ni poslužila, saj na pravilno vročeno dopolnitev tožbe (s priloženim računom) kljub pozivu sodišča ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato navedbe tožnice iz dopolnitve tožbe na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo kot neprerekane in torej nesporne. Pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), saj pritožnica ne zatrjuje, da jih brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ravno nasprotno pa sicer izhaja tudi iz poteka samega postopka.

Ker se je toženec s Pogodbo o poroštvu zavezal, da bo kot solidarni porok in plačnik izpolnil vsako posamično zapadlo obveznost glavnega dolžnika po Pogodbi o poslovnem sodelovanju (sklenjeni med glavnim dolžnikom in tožnico), glavni dolžnik pa je pri tožnici naročil in prejel blago, specificirano po računih v višini 1.524,70 EUR, ki jih glavni dolžnik ni plačal, je utemeljen zahtevek za plačilo zahtevanega zneska 1.524,70 EUR od toženca kot solidarnega poroka (1012. člen OZ2, 435. člen OZ3).

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Ko gre za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine, za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da tožnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. Toženec pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje. Kot primer, ko sodišče ne ukrepa po tretjem odstavku 226. člena ZPP in si ne priskrbi listine po uradni dolžnosti, pravna teorija omenja ravno izpiske iz zemljiške knjige. Ker je zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin, v obravnavani zadevi ena od temeljnih predpostavk za utemeljenost tožbenega zahtevka, bi morala tožeča stranka dokaze za svoje navedbe o lastništvu nepremičnin predlagati že

Pritožbeno stališče, po katerem je v sporih majhne vrednosti mogoče na prvem naroku podajati dokazne predloge, je napačno. S pritožbenimi navedbami toženka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno.

Po privolitvi toženca v delni umik tožbe je postopek, ki se je obravnaval po pravilih rednega postopka, skladno z drugim odstavkom 449. člena ZPP prešel v spor majhne vrednosti. Šele od tega trenutka dalje so v tej zadevi uporabljiva pravila postopka v sporih majhne vrednosti, s tem pa tudi omejitev števila vlog. Sporna pripravljalna vloga, ki jo je tožnica vložila 15. 7. 2022 (in k vložitvi katere jo je sodišče s pozivom s 5. 7. 2022 izrecno pozvalo), je bila torej prva vloga, ki je bila z njene strani vložena v sporu majhne vrednosti, zaradi česar ni šlo za vlogo iz tretjega odstavka 452. člena ZPP, ki bi bila vezana na okoliščino, da je toženec pred tem podal odgovor na tožbo.