3. člen ZS

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena Zštip-1. Pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali financiranje zagotovljeno neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Ker 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico. Kadar sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo RS in zakonom, tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na Ustavo RS in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pravilniki so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, zato morajo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb.

Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitev sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je tudi po stališču pritožbenega sodišča podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico. Iz ustavno sodne presoje izhaja, da podzakonski akt brez zakonske podlage ne sme omejiti oziroma celo odvzeti zavarovancem pravico, ki jim pripada na podlagi zakona. Podzakonski akti smejo zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem ne opredeljujejo izvirnih pravic in obveznosti oziroma da z zakonom urejenih pravic ne zožujejo. Pravilnik pa je z določitvijo dodatnega spornega pogoja naredil točno to, česar ne bi smel. Gre za kršitev ustavnega načela legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS. Določba Pravilnika je zato dejansko v nasprotju s 153. členom Ustave RS, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakonom. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo in zakonom, tega akta ne sme uporabit

Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 3. in 4. člen Uredbe o posebnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Uredba, Ur. l. RS, št. 73/19). Nova pogodba, sklenjena pred iztekom prejšnje zaradi spremembe okoliščin, se za namen pripadanja in izplačila posebne denarne nagrade šteje kot podaljšanje pogodbe o zaposlitvi (4. člen Uredbe). Zato je pravilen zaključek, da je z dnem 15. 12. 2023 nastopilo drugo desetletno obdobje zaposlitve tožnice pri toženki in s tem upravičenje do dveh povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS po zadnjem stavku 3. člena Uredbe. Očitek o kršitvi 16. člena ZJU in 3. člena ZS je neizkazan. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo podzakonski predpis v okvirih njegovega besedila in namena ter skladno z zakonom. Z razlago, ki preprečuje obid pravice do nagrade v višini dveh povprečnih bruto plač sodišče tožnici ni podelilo pravic preko predpisa, temveč je le zagotovilo njegovo učinkovitost.

Pravica do povračila škode kot posledice protipravnega ravnanja države je ustavno zajamčena, pri tem je potrebno izhajati iz 26. člena URS z uporabo splošnih pravil obligacijskega prava.

Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence je v nasprotju z ZSPJS zožila krog upravičencev do položajnega dodatka. V tretjem odstavku 24. člena ZSPJS je bilo Vladi RS dano pooblastilo, da določi kriterije za višino dodatka z uredbo. To pooblastilo je Vlada RS presegla, saj je v tretjem odstavku 3. člena Uredbe določila dodaten pogoj za pridobitev pravice do dodatka. V citirani določbi Uredbe je brez zakonske podlage zožen krog upravičencev do položajnega dodatka v primerjavi z opredelitvijo te pravice v prvem odstavku 24. člena ZSPJS. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odklonilo uporabo tretjega odstavka 3. člena Uredbe (exceptio illegalis), saj je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon.

Sodniki odločajo na podlagi ustave in zakonov ter morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (3. člen ZS ter 2. in 37. člen ZSS). Zato zatrjevana okoliščina, da naj bi imel A. A. - odvetnik in ustanovitelj odvetniške družbe, ki zastopa upnico, zaradi nekdanje zaposlitve na Višjem sodišču v Mariboru znanstva na mariborskem sodišču, sama po sebi ne utemeljuje delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP. To bi utemeljevali šele tesnejši, prijateljski odnosi, ki bi presegali običajno poznanstvo in kolegialnost v širšem delovnem okolju, zaradi katerih bi bil pri vseh sodnikih pristojnega Okrajnega sodišča v Mariboru okrnjen videz nepristranskosti. Vendar dolžnik tega ne zatrjuje. Ob tem je treba upoštevati tudi, da Višje sodišče v Mariboru in pristojno sodišče nimata prostorov v isti stavbi ter da sta obe večji sodišči, zato že po naravi stvari ne gre za večjo medsebojno povezanost zaposlenih na njih. Poleg tega je iz podatkov AJPES razvidno, da je A. A. v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici vpisan že od 8. 4. 2015, na Okrajnem sodišču v Mariboru pa je več sodnikov, ki so funkcijo nastopili kasneje in z njim niso mogli

Ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je s Pravilnikom o dodeljevanju Zoisovih štipendij določena le konkretnejša opredelitev zakonske določbe skladno s pooblastilom iz petega odstavka 24. člena ZŠtip-1. Določilo tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1, saj pri opredeljenosti pogoja "sofinanciranju iz javnih sredstev" dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis), saj je vezan le na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi insituta exceptio illegalis utemeljeno odklonilo uporabo 5. člena Pravilnika, saj se z njegovo uporabo krši ustavno načelo legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave.

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1, saj pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa opredelilno lastnost sofinanciranja, tj. "na podlagi javnega razpisa ali neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo". Zakonska določba ZŠtip-1 sofinanciranja iz javnih sredstev ne pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, zato je citirano določilo Pravilnika prekoračilo okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil. Podzakonski akti smejo zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem ne opredeljujejo izvirnih pravic in obveznosti oziroma da z zakonom urejenih pravic ne zožujejo. Ker dodatni pogoj v 5. členu Pravilnika oži pravico do štipendije, ki gre štipendistu po ZŠtip-1, je sodišče prve stopnje utemeljeno odklonilo uporabo 5. člena Pravilnika.

Zaposleni pri pravni osebi zasebnega prava ne ravna protipravno, če upošteva veljaven prisilni podzakonski predpis, tudi če bi bilo pozneje presojeno, da je bil predpis protiustaven.

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1, saj določa dodaten pogoj pri sofinanciranju iz javnih sredstev, tj. sofinanciranje na podlagi javnega razpisa ali neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Navedena določba podzakonskega akta je zato v nasprotju s 153. členom Ustave, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakoni. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis), saj je vezan le na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). V tem primeru dodatni pogoj pogojuje uporabo inštituta exceptio illegalis in je sodišče prve stopnje utemeljeno izključilo uporabo 5. člena Pravilnika. Ključna za presojo je ugotovitev, da državnega tekmovanja iz znanja ... ni financirala le pravna oseba zasebnega prava (društvo), temveč se je izvedlo s pomočjo javnih sredstev (z zagotovitvijo prostorov, opreme, nadzornega učitelja v javnem zavodu).

Namen desetega odstavka 37. člena ZPIZ-2 je izključno v tem, da eden od staršev zakonsko določen dodaten odmerni odstotek, ob sporazumnem dogovoru, dejansko koristi. Tožnik je do priznanja dodatnega odmernega odstotka upravičen, ker odmernega odstotka ni koristila mati in sta se s tožnikom o načinu koriščenja tudi sporazumela.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravilo iz 367. člena OZ v povezavi s 129. členom ZKP s tem, da je začetek tega roka vezalo na sam nastop pravnomočnosti kazenske oprostilne sodbe, in ne na datum seznanitve tožnice s pravnomočno sodbo in napotitvijo na pravdo. Tožnica bi lahko tožbo v zvezi s terjatvijo, s katero je bila napotena na pravdo, vložila pri pristojnem sodišču že ves čas trajanja kazenskega postopka; ni mogoče šteti, da je bila seznanjena s tem, da lahko vloži tožbo, šele tedaj, ko je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo oziroma k vložitvi tožbe na delovno sodišče.

V trenutku odločanja o pritožbi iz javno dostopnega posodobljenega končnega seznama prijavljenih in preizkušenih terjatev do dolžnika izhaja, da je upnik E., d. d. - v stečaju (pod zaporedno št. 17 ) še vedno naveden kot upnik dolžnika in da iz opomnika na napotitev na pravdo izhaja, da o zadevi, ki jo vodi Okrožno sodišče v Ljubljani XI Pg 1048/2023, še ni bilo pravnomočno odločeno. Upnik E., d. d. - v stečaju je imel procesno legitimacijo za vložitev ugovora, ta je podana tudi v času odločanja v pritožbenem postopku. Sklep s katerim sta bila navedena upnika potrjena kot nova člana upniškega odbora dolžnika, je bil izdan po višji pravosodni svetovalki. (tretji odstavek 53. člena ZFPPIPP). Po vloženem ugovoru upnika E., d. d. - v stečaju, je sodnica odločala o ugovoru in je spremenila odločitev višje pravosodne svetovalke (3. točka sedmega odstavka 53. člena ZFPPIPP). Sodišče je pri presoji (ne) utemeljenosti ugovora pravilno najprej presojalo izpolnjevanje pogojev za izvolitev predlaganih upnikov po petem odstavku 83. člena ZFPPIPP in je predlog pritožnika in upnika C. C. za oblikovanje upniškega odbora zavrnilo. Do enakega rezultata bi sodišče prišlo, če bi sklep o izvol

Lastnost reprezentativnosti ima lahko le sindikat, ki izpolnjuje pogoje, kumulativno določene v 6. členu ZRSin. Sindikat, ki naknadno preneha izpolnjevati pogoje iz citirane določbe ZRSin, nima več materialnopravnega upravičenja za lastnost statusa reprezentativnosti oziroma za izvrševanje posebnih pravic, ki so vezane na ta status. Navedeno se mora odraziti tudi v formalnopravni ureditvi statusa sindikata, saj za nadaljnje ohranjanje veljavnosti odločbe ministra, s katero je bila v preteklosti določena reprezentativnost sindikata, ni več podlage v 6. členu ZRSin. Dopuščanje, da sindikat ohranja status reprezentativnosti, čeprav ne izpolnjuje več pogojev iz 6. člena ZRSin, bi bilo v nasprotju z zagotavljanjem pravne varnosti delodajalca, ki je dolžan posebne pravice, ki izvirajo iz statusa reprezentativnosti, priznavati le dejansko reprezentativnemu sindikatu, ne pa vsakemu sindikalnemu združenju. Za primer delodajalčevega neizpolnjevanja nekaterih posebnih pravic, ki pripadajo sindikatu v posledici njegove reprezentativnosti, je nenazadnje predpisano tudi denarno kaznovanje delodajalca in njegove odgovorne osebe (npr. tč. 1, 7, 14 prvega odstavka 217.a člena ZDR-1). Iz ZR

Pravico do sobivanja v zdravstvenem zavodu ali zdravilišču sestavljajo tri upravičenja: pravica do kritja stroškov nastanitve in prehrane za čas sobivanja v zdravstvenem zavodu ali zdravilišču, pravica do upravičene zadržanosti od dela za čas sobivanja (bolniški stalež zaradi sobivanja) in pravica do nadomestila za čas sobivanja v višini 80 % osnove po ZZVZZ od prvega delovnega dne v breme ZZZS. ZZVZZ kot upravičence navaja starše, rejnika, skrbnika, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, kadar sobiva ob otroku svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Pravico lahko uveljavlja zgolj eden od upravičencev. V primeru sobivanja v zdravilišču lahko upravičenec uveljavi vsa tri upravičenja iz naslova sobivanja. Ker z zakonom ni mogoče vnaprej predvideti in urediti vseh možnih življenjskih situacij, je naloga sodišča, da v primeru pravne neurejenosti s pravili razlage najde ustrezno pravno pravilo za rešitev konkretnega spora, saj skladno z 2. členom ZPP ne sme odkloniti sodnega varstva. V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno vrzel v zakonu zapolni in pri tem upošteva določena pravila.

S pravnomočno sodno odločbo X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bila med drugim ugotovljena neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi, nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu) pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni sprejme nov akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena ZS), kar pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je b

Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo sodišče prve stopnje glede na navedbe strank in zahtevek tožnika dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), v primerjavi z zakonskimi določbami tožniku odvzelo določene pravice ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je Organizacijsko navodilo toženke posegalo v zakonske pravice tožnika, saj je bila ureditev toženke v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je temu avtonomnemu pravnemu viru utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).

Če se v primeru prenehanja družbe zaradi statusnih sprememb po izbrisu družbe iz registra najde določeno premoženje, gre za situacijo podobno primeru, ki ga ureja 443. člen ZFPPIPP.