197. člen OZ

Nadalje pri terjatvi, uveljavljani v pobot glede obratovalnih skupnih stroškov, ki jih je toženec plačal za tožnico, ne gre za regresno terjatev, za katero bi veljal krajši triletni zastaralni rok za občasne terjatve, kot zmotno meni tožnica v pritožbi. Solastniki skupno upravljajo s stvarjo in sorazmerno s svojim deležem krijejo stroške vzdrževanja in obratovanja (68. člen SPZ). Plačilo teh stroškov za drugega solastnika šteje za izpolnitev zakonske obveznosti namesto njega, kar pomeni, da ima solastnik verzijski zahtevek zaradi neupravičene obogatitve (197. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Krajši zastaralni rok se nanaša le na razmerje med dobaviteljem (električne energije, storitve odvoza smeti) in uporabnikom (355. člen OZ), ne pa tudi na razmerje med tožencem in tožnico glede verzijskega zahtevka, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki ga je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.

V skladu s 197. členom OZ, ima pravico zahtevati povračilo, kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti. Poudarek je, torej na tem, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo.

Spremembo preživnine lahko pogojuje le bistvena sprememba okoliščin, na podlagi katerih je bila določena. Po splošnem pravilu se preživnina za mladoletnega otroka običajno nakazuje na bančni račun otrokovega zakonitega zastopnika (torej starša, pri katerem otrok prebiva). Pri preživnini za polnoletno osebo pa se preživnina nakazuje neposredno upravičencu. V primerih skupnega starševstva se preživnina praviloma nakazuje tistemu od staršev, ki je z otrokom več časa. Starša se sicer lahko sporazumno dogovorita, da se preživnina nakazuje neposredno na otrokov bančni račun, če je to v korist otroka. Sodišče ima diskrecijsko pravico pri odločanju o načinu izpolnjevanja preživninske obveznosti, vendar mora vedno slediti načelu koristi otroka. Ključno je, da je vsak primer individualno obravnavan glede na okoliščine in potrebe otroka ter zmožnosti staršev, pri čemer je vodilo vedno korist otroka. Žepnina je običajno namenjena osebnemu razpolaganju otroka in predstavlja manjši denarni znesek, ki ga otrok lahko porabi po svoji presoji za osebne potrebe (npr. nakup sladkarij, iger, oblačil po lastni izbiri itd.). Preživnina pa pokriva vse življenjske stroške otroka, vklju

Drži trditev pritožnice, da je trditveno in dokazno breme na tožeči stranki, vendar pa se procesno dokazno breme v postopku premešča glede na navedbe in dokaze pravdnih strank. Presoja, da je tožeča stranka podala ustrezne navedbe in dokaze glede načina, kako je prišla do vtoževanih zneskov, utemeljuje presojo, da je procesno dokazno breme prešlo na toženo stranko. Ta pa v nadaljevanju svojih ugovorov ni konkretizirala in ni zmogla bolj usmerjenih ugovorov, ki bi izpodbijali dokazanost v zvezi s plačili konkretnih, specificiranih računov.

Tako nima prav pritožba, da je toženec dolžan nuditi zgolj najosnovnejša sredstva za otrokovo preživljanje. Slednji namreč zajemajo zraven stroškov prebivanja, hrane, oblačil in obutve tudi stroške izobraževanja, vzgoje, oddiha in razvedrila ter drugih potreb, vse z namenom zadovoljevanja otrokovih koristi (27. točka obrazložitve).

Tožnica v obravnavani zadevi zahteva vrnitev zneska 4.080,000 EUR, ki predstavlja povrnitev str0škov preživljanja skupne hčerke, ker toženec ni plačeval preživnine. Gre za zahtevek na podlagi 199. člena DZ, ki je po svoji pravni naravi verzijski zahtevek in gre zato za premoženjskopravni spor. Stvarna pristojnost v premoženjskopravnih sporih pa se določi po vrednosti spornega predmeta (30. in 32. člen ZPP).

Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Sodišče EU je v sodbi C-405/21 z dne 13. oktobra 2023 (A. A. d.d.) odločilo, da je treba člen 3(1) in člen 8 Direktive sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1), ter pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju. Kot temeljno izhodišče razlage je treba upošt

Pritožbeno sodišče tudi soglaša stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno razlikovati med stroški, ki se nanašajo na celo stvar in jih v skladu z 68. členom SPZ krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki nastanejo v posledici njegovega delovanja in so vezani na dejansko uporabo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da stroški električne energije (omrežnina in obračunska moč) ter stroški kupljenega kurilnega olja za ogrevanje po računih z dne 6. 8. 2021, 18. 1. 2022, 22.8. 2022 in 20. 1. 2023 ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati glede na dejansko porabo. Pritožbeno ni sporno, da v sporni nepremičnini, in sicer na delu, ki je v posesti toženke, od 1. 8. 2023 biva najemnik, s katerim je toženka sklenila najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča glede zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka neutemeljeno sklicuje, da bi glede na določbo četrtega odstavka 24. člena SZ-1 tožnik moral najprej povrnitev tega stroška zahtevati od najemnika. Kajti navedena določba SZ-1 ureja razmerje med n

Ugovori zastaranja niso utemeljeni, saj je upravnik zalagal stroške dobaviteljev in gre pri tem za verzijski zahtevek, ki je posebna oblika neupravičene obogatitve iz 197. člena OZ, za tovrstne terjatve pa velja petletni zastaralni rok.

Rezervni sklad ima pravno naravo skupnega namenskega premoženja. Na ta način se zbirajo finančna sredstva za bodoče izdatke v zvezi s stavbo v etažni lastnini, med drugim za stroške z vzdrževanjem skupnih delov. Ker so bila poravnavi vtoževanega zneska namenjena sredstva rezervnega sklada in ker so ta sredstva zadoščala za celotno poplačilo opravljenih vzdrževalnih del, bi morala upravnica te stroške v celoti pokriti iz rezervnega sklada.

Ustavno sodišče RS je potrdilo, da je z uveljavitvijo ZOKIPOSR Republika Slovenije po samem zakonu prevzela dolgove družbenikov izbrisanih družb do upnikov, ki razpolagajo z izvršilnim naslovom, njihove terjatve pa še niso bile poplačane ali drugače prenehale. Ker je bil tožniku po prevzemu dolga s strani Republike Slovenije v izvršbi odvzet denarni znesek, je s tem poplačal tuj dolg in mu ga je toženka dolžna povrniti.

Ustaljeno stališče v sodni praksi je, da je v sporih majhne vrednosti za opravo naroka za glavno obravnavo pod pogoji 454. člena ZPP potrebna izrecna zahteva stranke, zato ne zadošča, če stranka v tožbi ali pripravljalni vlogi predlaga svoje zaslišanje (ali zaslišanje priče). Po mnenju sodišča druge stopnje takšne sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje opisalo zgolj zgornjo premiso sodniškega silogizma (pravno pravilo), ni pa navedlo spodnje premise (odločilnih dejstev), ki se podrejajo navedenemu pravnemu pravilu. S tem je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V primeru najema nepremičnine je neposredni dejanski uporabnik nepremičnine najemnik, ki je posledično tudi zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Ker je na podlagi zakona v primeru najema nepremičnine zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča najemnik, lahko v primeru, da je NUSZ plačal lastnik nepremičnine, na podlagi 197. člena OZ lastnik od najemnika zahteva povračilo plačanega zneska. Lastnik povračila plačanega zneska od najemnika ne bi mogel zahtevati le, če bi bilo med lastnikom in najemnikom izrecno dogovorjeno, da plačilo NUSZ bremeni lastnika.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin, izpovedb prič ali zakonitih zastopnikov. To je tedaj, ko jih sodišče v razloge sodbe povzame (prepiše) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Določilo 191. člen OZ v tem primeru ni uporabljivo, saj ga je mogoče uporabiti le v primerih, ko izpolnitelj obveznosti od prejemnika izpolnitve terja vračilo izpolnjenega (kondikcija), ne pa tudi v primerih, ko izpolnitelj, ki je izpolnil tuj dolg, terja povračilo tistega, kar je za drugega izpolnil prejemniku izpolnitve, od drugega - resničnega dolžnika (verzija). Iz določila 197. člena OZ, ki se nanaša na poseben primer obogatitve in ne izključuje uporabe 190. člena OZ, izhaja, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši oziroma stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo. Gre za zakonsko normo, ki obravnava poseben primer obogatitve, ki nastane s plačilom tujega dolga, in omogoča izpolnitelju, ki je prikrajšan, da uveljavlja zahtevek

Odločilno je, da je v trenutku uvedbe stečajnega postopka tožena stranka svojo pogodbo že izpolnila v celoti, tako da pogodba ni bila vzajemno neizpolnjena pogodba. Na seznamu ni terjatve, ki jo sedaj zahteva tožeča stranka, saj je bilo nesporno, da tožena stranka v stečajnem postopku ni zahtevala nobenih sprememb nedenarnih obveznosti v denarno in ni tega priglasila v stečajnem postopku. Zato ne more biti govora o pobotanju v stečajnem postopku.

Polovična globa se je lahko plačala tudi po pravnomočnosti plačilnega naloga, zato ni bilo nobenega razloga, da je tožnica plačala polovico globe, preden je postal plačilni nalog pravnomočen in preden je nastala obveznost toženca, da plača izrečeno globo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnica ne more terjati plačane globe na podlagi 197. člena OZ, saj ob plačilu tožnice še ni obstajala zakonska obveznost toženca. Poleg tega je tožnica vedoma plačala tuj dolg, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da si ob plačilu ni pridržala pravice terjati tega plačila nazaj, saj dogovor o tem ni bil sklenjen, prav tako pa ni bilo zatrjevano, da je plačala tuj dolg, da bi se izognila sili.

Od stranke, ki določeno dejstvo enkrat že prereka oziroma navede nasprotno dejstvo, ni mogoče zahtevati, da ob nasprotovanju oziroma vztrajanju druge stranke vsakokrat znova ponovi svoje stališče. Listinski dokazi so namenjeni zgolj preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedb dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto strank storilo sodišče. Pri presoji načela materialnega procesnega vodstva je treba upoštevati, da je tožnica profesionalni subjekt (gospodarska družba), ki jo v postopku zastopa kvalificiran pooblaščenec (odvetnica), in da ne gre za pravno zapleteno zadevo, sodna praksa glede trditvene podlage pa je jasna.

Ker v okviru nepravdnega postopka za ureditev družinskih razmerij ni mogoče uveljavljati verzijskega oziroma obogatitvenega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje skladno z 19. členom ZNP-1 v tem delu postopek ustaviti in glede tega dela zahtevka po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi nepravdnega postopka nadaljevati postopek po pravilih pravdnega postopka, saj se preživninski verzijski zahtevki uveljavljajo s tožbo v pravdi.

Bistvena je nadalje dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici s strani tožencev (etažnih lastnikov) izrecno prepovedano opravljanje poslov upravljanja. Ker tožnica ni izkazala, da bi bila osebno ali stvarno odgovorna za tuj dolg, prav tako ni utemeljen tožbeni zahtevek na podlagi pravil o zakonski subrogaciji (275. člen OZ). Zgolj interes nemotenega delovanja soseske za zakonsko subrogacijo ni dovolj. Nelogične pa so navedbe tožnice, da stroška upravljanja za izvajanje storitev na skupnih delih ni mogoče deliti. Stroški upravljanja skupnega dela več večstanovanjskih stavb se razdelijo glede na solastniške deleže. Delež stroškov, ki odpade na posamezno večstanovanjsko stavbo v etažni lastnini, pa se med njene etažne lastnike razdeli kot strošek njenega upravljanja (sedmi odstavek 23. člena SZ-1).

Dejstvo, da ima en etažni lastnik zadostno večino lastniških deležev za sklepanje določenih poslov (rednega ali izrednega upravljanja), ki bi zavezovali tudi preostale etažne lastnike (peti odstavek 30. člena SZ-1), ki bi sklenitvi takšnih poslov sicer nasprotovali, še ne pomeni, da lahko tak etažni lastnik ravna mimo drugih pravil iz SZ-1, na katera je opozorilo sodišče prve stopnje. To pa je v prvi vrsti pravilo, da mora biti jasno vzpostavljena podlaga, na kateri en etažni lastnik pogodbo sklepa v imenu in za račun drugih etažnih lastnikov, kakor tudi pravilo, da mora biti odločitev etažnih lastnikov sprejeta po ustreznem postopku (zbor etažnih lastnikov, sprejetje sklepa o izvedbi posla itd.). Sodna praksa je glede nujne gestije že zavzela stališče, da je dopustna le, kadar obstajajo dejanske okoliščine, zaradi katerih je ukrep tako nujen, da ga ni mogoče odložiti, saj sicer preti neposredna in konkretna škoda oziroma ta že nastaja. Gre za izjemo od splošne prepovedi vmešavanja v tuje posle, zato je treba nujnost presojati restriktivno. Potencialni nastanek škode v obliki znižanja vrednosti nepremičnin zaradi njihovega potencialnega propadanja v daljšem časovnem obdobj