3. člen OZ

Pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je možnost spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja. Ob precejšnji devalvaciji domače valute se namreč kreditna obremenitev kreditojemalca, preračunana v domačo valuto, lahko bistveno poveča. Pri presoji, kolikšna je bila pojasnilna obveznost toženke glede tovrstnega kredita, je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale b

V povezavi s konkurenčno klavzulo ima tudi dogovor o pogodbeni kazni pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša (249. člen OZ), torej ima akcesorno naravo. V primeru ničnosti konkurenčne klavzule tudi dogovor o pogodbeni kazni nima nobenih pravnih učinkov. Funkciji pogodbene kazni sta predvsem utrditev pogodbene obveznosti (kot zagrožena civilna sankcija namreč bivšega delavca spodbuja k temu, da ne krši obveznosti) in olajšanje položaja pogodbi zveste stranke v primeru kršitve obveznosti nasprotne stranke. Revizijsko sodišče ne sprejema togega in izključevalnega stališča in izhodišča sodišča druge stopnje, da so "delovna razmerja drugačna od civilnih razmerij" - ob tem, da se že ZDR v 11. členu sklicuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Ne strinja se tudi s stališčem, da je posledice kršitve konkurenčne klavzule treba "rešiti ob upoštevanju določb ZDR, ki opredeljuje odškodninsko odgovornost delavca", saj v primeru konkurenčne klavzule iz določb zakona ni mogoče sklepati le o možnosti odškodninske odgovornosti delavca, sploh pa ne odškodninske odgovornosti delavca po pravilih delovnega prava. Ne strinja se s stališčem, da je inštitut konku

Sodišči nižje stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta svojo odločitev oprli na določbo 105. člena OZ, saj narava roka oziroma sankcije neizpolnitve, kot jih določa ta zakonska določba, za obravnavani spor niso bistvene. Tožena stranka je prostovoljno sklenila veljavno pogodbo o izobraževanju, kjer je bil jasno določen tako čas izpolnitve obveznosti kot tudi posledice v primeru nedokončanja študija tretjega letnika do dogovorjenega roka. Volja strank je bila v pogodbi o izobraževanju jasno izražena in ni razloga, da se je ne bi upoštevalo.

Tožnica je k dvigu agregata sicer res pristopila voljno, z namenom, da za potrebe poslovanja trgovine zagotovi preskrbo z elektriko. Kljub temu pa je pravilno prvostopenjsko stališče, da je izhajajoč iz dogodka kot celote silo, ki je zaradi teže agregata delovala na telo tožnice ob dvigu le-tega, šteti za od njene volje in hotenja neodvisen, enkraten, nenaden zunanji dogodek v smislu prvega odstavka 5. člena SP, ki je v enaki meri kot osteoporoza prispeval k nastanku škodne posledice, to je zloma ledvenega vretenca L1, tožnica pa v takšno škodno posledico ni privolila. Če je z zavarovalno pogodbo določeno, na kakšen način vplivajo prej prisotne degenerativne spremembe na zdravstveno stanje po poškodbi in s tem na višino zavarovalnine, v skladu z načelom pogodbene svobode strank (3. člen OZ) veljajo določbe zavarovalne pogodbe. Če take določbe ni, pa to ne pomeni, da zavarovalnica ni dolžna izplačati zavarovalnine v obsegu, v katerem je prišlo do realizacije zavarovalnega primera. V tem primeru je namreč sodišče tisto, ki ugotovi, v kakšni meri je stanje zavarovanca posledica nezgode in v kakšni meri so nastale poškodbe posledica drugih dejavnikov. V kolikor bi imela

Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja. Nobene pravne ovire ni, da lastniki poslovnih prostorov v določeni stavbi s pogodbo o medsebojnih razmerjih, s katero sicer uredijo medsebojne pravice v zvezi s posameznimi in skupnimi deli v etažni lastnini, svojega medsebojnega razmerja ne bi smeli celovito urediti na način, da eden od etažnih lastnikov, ki ima v izključni lasti nepremičnine, po katerih poteka dostopna pot do stavbe, te nepremičnine nameni uporabi objekta kot celote na način, da drugim etažnim lastnikom podeli trajno pravico uporabe teh nepremičnin za potrebe dostopa do stavbe. Tožeča stranka bi eventualno lahko preklicala pravico do uporabe predmetne poti, če bi šlo za prekarij, to je začasno dovoljenje lastnika za uporabo njegove stvari, kjer čas trajanja in namen uporabe nista določena, vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer. Obstajala sta namreč tako dogovor o trajanju kot tudi namen uporabe nepremičnin tožeče stranke, kar ni skladno z institutom prekarija. Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin

Pritožnica zatrjevane protispisnosti ne konkretizira, iz nadaljnjih pritožbenih navedb pa je razvidno, da sodišču prve stopnje v resnici očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Ugotavljanje vsebine pogodbe oziroma posameznih pogodbenih določil predstavlja dejansko vprašanje. V 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih podeljene trajne pravice uporabe spornih nepremičnin ni mogoče pravno opredeliti kot prekarij, ki bi ga bilo mogoče kadarkoli preklicati. Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin pa je zgolj ena od zavez znotraj celovitega obligacijskega razmerja, tudi 333. člen OZ ne more predstavljati pravne podlage za preklic tožničinega soglasja k uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih.

Sklepanje posla s "slamnatim možem" ne gre povsem enačiti z navideznim, simuliranim pravnim poslom. Tako starejša kot tudi novejša literatura jasno razlikujeta med obema vrstama pravnih poslov. Posel s slamnatim možem teorija enotno razume kot načeloma veljaven, in sicer celo, če pogodbena stranka ve, da "slamnati mož" sklepa pravni posel zgolj zato, da bo učinke tega pravnega posla prenesel na tretjo osebo. Takšen pravni posel ni navidezen in ni neveljaven. Gre zgolj za obliko skritega zaupništva (fiducije), ki v slovenskem pravu sicer ni izrecno urejena. Ni pa nedovoljena, kar priznava tudi sodna praksa (odločba VS RS III Ips 427/2003). Del teorije sicer opredeljuje pogodbo s slamnatim možem kot relativno subjektivno obliko simulacije, kjer denimo resnični kupec stvari, ki je predmet prodaje, ne sme kupiti. A opozarja se, da se morajo pri tej vrsti simulacije vsi udeleženci dogovoriti, da pogodba učinkuje v razmerju do prikritega pogodbenika, ne pa v razmerju do slamnatega moža.

Pogodba, sklenjena z namenom, skriti premoženje dolžnika pred upniki, je nična, ker nasprotuje morali in temeljnim pravnim načelom. Nekdo, ki sklepa pogodbo z nemoralnimi, nezakonitimi in morda tudi kaznivimi nameni, o tem svojem početju ne bo vodil zapisnikov, zato je dokazovanje takšnih ravnanj in motivov (oškodovanja upnikov) vselej indično. Dejstvo, da je tožnica s pogodbo, ki ima ime in zunanji videz kupoprodajne pogodbe, na toženko prenesla premoženje velike vrednosti, vendar ni storila niti enega koraka, da bi kupnino, katero ji je toženka dolgovala, dobila plačano, je z gospodarskega vidika tako nezaslišano, da si sploh ni mogoče predstavljati drugega motiva, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje - skrivanje premoženja pred upniki. Izbrisna tožba je nezastarljiva, kadar se z njo varujejo stvarne pravice. Ker slovenska zakonodaja pojma neobstoječe pogodbe ne uporablja in zanjo ne predvideva posebne oblike varstva, se tudi neobstoj(ečnost) pogodbe v praksi uveljavlja z zahtevkom za ugotovitev ničnosti, pravne posledice pa so v obeh primerih enake.

Pogojevanje zavarovanja sklenitve temeljnega posla z osebnimi lastnostmi poroka ni nedopustno, nemoralno niti oderuško.

Pravna teorija izpostavlja, da nobeno pravilo od 112. do 114. člena OZ (razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin) ni kogentno, kar pomeni, da lahko pogodbenici omenjena pravila izključita in drugače uredita. V okviru dispozitivne narave določb OZ (2. člen OZ) in prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) seveda lahko dogovorno in drugače urejata tudi druge v OZ vsebovane dispozitivne določbe in institute. V konkretnem primeru sta predmetno tudi storili in o višji sili sklenili dogovor, ki je vsebovan v 9. členu pogodbe (klavzula o višji sili) in se nanaša na nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti oziroma (drugje) na posledico, da pogodbena stranka ne more več izpolnjevati pogodbe. Za čas trajanja višje sile, ki sta jo (med drugim) opredelili tudi z ukrepi Vlade RS, in odprave njenih posledic (če se ne dogovorita drugače, se upoštevajo primeri, ko posledice trajajo več kot 24 ur) sta (med drugim) predvideli, da ne obstoji dolžnost plačila nadomestil zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Dogovorjena nemožnost izpolnitve tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebuje delno in celotno nemožnost izpolnitve. Pravna teorija nemožnost izpolnitve d

Prepoved odtujitve in obremenitve ni absolutna, kot zmotno meni pritožba: ugasne ali spremeni se lahko bodisi s soglasno voljo strank bodisi z enostranskim dejanjem tožnice (odstop od pogodbe), ali pa na podlagi zakona. Obveznost (prve) tožnice lahko ugasne ali se spremeni le s soglasno voljo strank, kar je pomen načela dolžnosti izpolnitve obveznosti.

Nezgodno zavarovanje je pogodbeno zavarovanje (člen 921 OZ). V Splošnih pogojih je definirana pravica zavarovalnice, da skrajša dnevno nadomestilo, ko obolenja zavarovanca vplivajo na podaljšanje časa zdravljenja, pri čemer v primeru zaradi drugih zdravstvenih razlogov podaljšane prehodne delovne nesposobnosti lahko izplača dnevno nadomestilo zgolj za del trajanja nesposobnosti za delo, ki je izključna posledica nezgode. Sodišče prve stopnje se je zato pri presoji trajanja zdravljenja, zaradi katerega tožnici pripada dnevno nadomestilo glede na prehodno delovno nesposobnost, pravilno oprlo na določbe zavarovalne pogodbe in Splošnih pogojev, ki so sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe, katera zavezuje pogodbenici, sedaj pravdni stranki (3. člen OZ). Pritožbene trditve o materialnopravni zmotnosti takšnega pristopa in nadaljnje, da vzročna zveza med utrpelo poškodbo in trajanjem zdravljenja v zavarovalni pogodbi in pripadajočih splošnih pogojih ni posebej ali drugače določena, se zaradi pogodbeno dogovorjene omejitve glede trajanja dnevnega nadomestila izkažejo za neutemeljene.

V konkretnem primeru je bil dogovor za plačilo obveznosti v zvezi z enim otrokom tak, kot ga je tožnica (šola) predlagala v tipski pogodbi (obrazcu), to je na način, da se položnica izroči učencu. Če se dolžnika s takim načinom ne bi strinjala in ne bi prišlo do drugačnega dogovora, bi to lahko vplivalo na vprašanje morebitne zamude, če sama vsebina obveznosti oz. višina plačila ne bi bila sporna. Šola bi morala dokazovati, kdaj in na kakšen način je zavezanca pozvala k plačilu; dokazati bi morala, da je ta račun (položnico) dejansko prejel in kdaj.

Dogovor v pogodbi o plačilu odvetniških stroškov za višjo vrednost točke, kot je določena v OT, je prepovedan in ničen. Nasprotuje prisilnim predpisom in načelu vestnosti in poštenja.

Načinov izročitve je lahko več. Ni pa sporno, da sta s sklenitvijo posojilne pogodbe tožnik in toženec nedvomno in nedvoumno izrazila vsak svojo pravnoposlovno voljo, to je da toženec vrne določeno vsoto denarja, ki jo je dolžan iz naslova že minulega tožnikovega ravnanja v toženčevo korist na podlagi dogovora. Njuna izražena volja se je brez dvoma ujemala. Pravzaprav je nepomembno, kako se pogodba imenuje, dokler je volja, ki je v njej izražena, jasna in nedoumna, in seveda če ima podlago, kar v tem primeru sploh ni sporno. Falsa nominatio non nocet.

Od povprečnega človeka, ki kandidira oz. se prijavi na razpis na delovno mesto poslovodje družbe, se pričakuje, da delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ne odpove, preden z družbo kot novim delodajalcem ne sklene pogodbe o zaposlitvi ali druge pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje.

Pogodbena ureditev, po kateri poslovodni delavec po odpoklicu s funkcije (tudi krivdnem) nadaljuje z delovnim razmerjem, ni v nasprotju z moralnimi načeli. Opravljanje dela v delovnem razmerju ni nemoralno. Pogodbeno določilo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne predpostavlja, kot neutemeljeno prikazuje toženka v pritožbi, da bi članica uprave svojo funkcijo opravljala brez zahtevane skrbnosti, pri čemer sodišče prve stopnje tega, ali toženka tožnici (še) lahko zaupa, utemeljeno ni ugotavljalo, saj za odločitev ni bistveno (bistveno bi bilo v primeru, če bi si tožnica prizadevala za reintegracijo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1). Tožnici po odpoklicu s funkcije članice uprave, ker ji toženka skladno z veljavnim določilom pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe ni zagotovila nadaljevanja delovnega razmerja, delovno razmerje ni zakonito prenehalo.