648. člen OZ

Res je sicer, da se je sodišče druge stopnje v prvem sojenju v razveljavitvenem sklepu opredelilo do materialno pravnih izhodišč sodišča prve stopnje, ki jih je že takrat štelo za pravilne, vendar pa slednje ne pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem bilo razrešeno dolžnosti, da se v novem sojenju (ponovno) izreče o uporabi materialnega prava (sodišče prve stopnje sicer na materialno pravna izhodišča sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu ni vezano, vezano je zgolj na dane napotke sodišča druge stopnje, kar pomeni, da mora opraviti vsa pravdna dejanja, ki mu jih nalaga razveljavitveni sklep in obravnavati vsa vprašanja, na katera ta sklep opozarja). Na ta način je bila dana strankam možnost uveljavitve pravice do učinkovitega pravnega varstva tudi glede materialno pravnih izhodišč (25. člen Ustave RS), sodišču druge stopnje pa možnost pritožbenega preizkusa. Razveljavljena sodba v prvem sojenju pomeni, da ne obstaja več, zato se je potrebno v novem sojenju, z izdajo nove sodbe opredeliti do vseh pravnih in dejanskih vidikov spora, na podlagi katerih je bila odločitev v novem sojenju sprejeta.

Odpoved pogodbe je enostransko oblikovalno upravičenje, ki je namenjeno temu, da stranki prekineta trajno dolžniško razmerje. Pri pogodbah, pri katerih je čas trajanja določen, zakon ne predvideva možnosti odpovedi kot načina prenehanja trajnega upniško-dolžniškega razmerja. Kljub temu ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da tudi v teh primerih stranki ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja še pred potekom roka z odpovedjo.

Poslovno sodelovanje med A. d. o. o. in toženko je temeljilo na podjemni pogodbi, ki pa se ni izvajala na način, kot ga določajo členi od 619 do 648 OZ. Družba A. d. o. o. ni opravljala (luško prekladalnih in drugih) storitev, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k toženki. Formalna tožnikova delodajalka (A. d. o. o.) je po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki), čeprav za tovrstno dejavnost ni izpolnjevala zakonsko predpisanih pogojev, ki jih določa 167. člen ZUTD. Z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev se zato ne bi smela ukvarjati, toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Pogodbeno razmerje tožnika z A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegova dejanska delodajalka je bila toženka, pri čemer formalna pogodba o zaposlitvi nima prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG (C‑232/2020). Odgovor SEU se namreč nanaša le na podlago, ki izhaja iz prava Evropske unije, ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil delavec zaposlen pri agenciji za zagotavljanje zač

Nepretrgane, več kot dveletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke namreč ni mogoče razlagati drugače, kot da trajno opravlja delo zanjo. Tožnik je bil dolžan opravljati delo voznika vlačilca, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil ob pomoči (nezakonitega) posredovanja njegovega formalnega delodajalca z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki, saj je to delo opravljal na njenem kontejnerskem terminalu. Kot dejanska delodajalka je bila toženka dolžna tožniku zagotoviti takšen plačni položaj, kot ga je priznavala svojim delavcem.

Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to ne vpliva na tožnikov položaj delavca družbe A. d. o. o. za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja.

Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi. Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke. Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo

V zvezi z uveljavljanim plačilom na podlagi podjemne pogodbe pa se je sodišče prve stopnje zadovoljilo z nejasno ugotovitvijo, da tožnik toženki nikoli ni izstavil nobenega računa za opravljene storitve ali potne stroške ter da je kot direktor toženke od 8. 5. 2017 dalje sam odrejal izplačila plač in drugih stroškov. Upoštevaje materialnopravno pravilno stališče, da nastanek obveznosti ni vezan na izdajo računa (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9), je tudi nepravilno kakršnokoli obratno sklepanje, da dejstvo tožnikove opustitve izstavitve računa že dokazuje, da toženkina obveznost plačila v razmerju do tožnika ni nastala. Sodišče prve stopnje iz 13. člena pogodbe o poslovodenju pravilno povzema dogovor, da se poslovodji potni stroški izplačujejo mesečno na podlagi predloženega računa s specifikacijo. V obravnavani zadevi je prišlo do ustalitve pristojnosti delovnega sodišča. Slednje se je namreč v tej zadevi že izreklo za nepristojno za odločanje in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Kopru, ki pa pristojnosti ni sprejelo. V sporu o pristojnosti, ki ga je sprožilo, je Vrhovno sodišče RS (drugi odstavek 25. člena ZPP) odločilo, da je o zahtevkih za izplačilo plač, pov

Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno in je namenjeno temu, da se prepreči izdaja sodbe presenečenja in se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu trditvenemu ali dokaznemu bremenu ne zadosti, ampak le tedaj, ko stranka, glede na konkretne okoliščine primera, ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine na podlagi 648. člena OZ zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine zahtevka.

Iz zgoraj povzete vsebine pritožbe izhaja, da toženec izpodbija zgolj ugotovljeno dejstvo, da je pri tožniku naročil storitev izvedbe tečaja za dve osebi. Ker v postopkih v sporih majhne vrednosti izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno, je pritožba v gornjem delu neutemeljena.

Breme dokazovanja omejitve podjemnikove pravice do plačila oziroma odtegljajev v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika je na strani slednjega samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini. Pri protispisnosti gre za napako tehnične narave, ko sodišče v obrazložitev sodbe nepravilno prenese tisto, kar je o izvedbi dokazov zapisano v zapisniku ali listini. V obravnavanem primeru do tega ni prišlo. Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko skozi postopek voditi za roko na način, da ji predlaga točno katera dejstva naj zatrjuje in katere dokaze naj predlaga. S tem bi bilo kršeno temeljno procesno načelo razpravnosti.

Tožene stranke, ki je odstopila od podjemne pogodbe zaradi neizpolnitve oz. nepravilne izpolnitve (delno izgrajen nadstrešek je bil po novem izvajalcu zaradi slabe gradnje povsem odstranjen in tako tožena stranka od gradnje ni imela nobene koristi) pa v primeru, da od take gradnje nima nobene koristi, zaradi odstopa od pogodbe na podlagi 648. člena OZ v zvezi s splošno določbo o učinkih razveze pogodbe zaradi neizpolnitve v primeru odstopa od pogodbe (111. člen OZ), ne gre plačilno obremeniti.

Materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno (tj. njegova opustitev ne predstavlja niti relativne procesne kršitve), če stranko na pomanjkljivosti njene trditvene in dokazne podlage opozori nasprotna stranka. Odsotnost formalne in vsebinske primopredaje pomeni ravno to, da tožeča stranka tožene stranke ni izrecno pozvala k prevzemu makete na način, ki bi toženi stranki oziroma za to usposobljenim pooblaščenim osebam na njeni strani, omogočil strokoven pregled makete in preizkus njenega delovanja. Vendar pa je bila maketa izročena toženi stranki v uporabo s konkludentnimi dejanji, ki jih je bilo mogoče razumeti kot izročitev toženi stranki. Izročitev izdelane stvari v rabo, tudi, če izrecnega poziva k pregledu in prevzemu stvari ni bilo, naročniku ne daje upravičenja, da stvar vrne. V takem primeru ima naročnik (če trenutek izročitve v rabo za pregled in prevzem stvari ni bil primeren) le pravico odložiti pregled in prevzem stvari do trenutka, ko bi bilo takšen pregled stvari mogoče objektivno opraviti, in k prevzemu pozvati podjemnika. Pogoji, ki jih določajo pravila v postopkih javnega naročanja, bi lahko predstavljali "izrecen pogodbeni pogoj" v smis

V zvezi s tem zaključkom je izhajalo iz materialno pravne podlage 648. člena OZ, ki ureja prenehanje podjemne pogodbe po volji naročnika. Glede uporabe tega določila se je sodišče prve stopnje sklicevalo na citirano sodno prakso, vendar je pri tem spregledalo, da se navedeno določilo smiselno uporablja samo glede vprašanja višine plačila, ki ga je dolžan naročnik podjemniku v primeru podjemnikovega odstopa od pogodbe.

Tožnica je z vročitvijo odločbe Socialne inšpekcije vedela, da ne sme nadaljevati z opravljanjem storitev po koncesijski pogodbi. Ukrep prepovedi je bil tožnici izrečen s strani oblastnega organa. Načelo pravne varnosti zagotavlja posameznikom, ki se zanesejo na veljavne pravne akte, da zaradi tega ne bodo trpeli škodljivih posledic. V konkretnem primeru to pomeni, da toženka, ki se je zanesla na to, da bo tožnica spoštovala prepoved v času, ko je bila le-ta izrečena z odločbo Socialne inšpekcije in je veljala, ne more trpeti škodljivih posledic samovoljnega ravnanja tožnice. Zahteva po plačilu storitev, opravljenih v tem času, namreč pomeni, da bi se učinek načela pravne varnosti izničil.

Sodišče prve stopnje je z opustitvijo materialnega procesnega vodstva in posledičnim zaključkom, da je tožbeni zahtevek v višini 9.419,09 EUR neopredeljen in tudi neizkazan in ga je zato zavrnilo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Če drži, da je drugotožena stranka 20.2.2016 (listina B5) kot naročnik prvič zvedel, da prvotožena stranka kot podjemnik dolguje tožeči stranki kot sodelavcu, potem bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, koliko je v tistem trenutku bil dolg prvotožene stranke do tožeče stranke in kolikšen dolg drugotožene stranke iz istega posla do prvotožene stranke ob upoštevanju navedb strank, da je prvotožena stranka račune tožeče stranke prefakturirala na drugotoženo stranko in da je na podlagi tega drugotožena stranka plačevala prvotoženi stranki (obračuni plačil B9, B10 in B 19) in če je kakšen odprt in nesporen dolg drugotožene stranke do prvotožene stranke iz posla, ki ga je opravila tožeča stranka tedaj obstajal, potem je k plačilu zavezana od 20.6.2016 dalje tudi drugotožena stranka, ker je po 631. členu OZ.

Naročniku je v 648. členu OZ dano posebno zakonsko upravičenje, da od pogodbe kadarkoli odstopi, ne da bi bil dolžan razloge za odstop sploh pojasnjevati izvajalcu. Zaradi vzpostavitve pravičnega ravnotežja je po drugi strani dano upravičenje izvajalcu, da v takšnem primeru terja popolno plačilo vseh (tudi neopravljenih) del, od katerih mora odbiti le stroške, ki jih je zaradi odstopa prihranil. Temeljni pogoj za uporabo določila 648. člena OZ je, da razlog za odstop naročnika od pogodbe v celoti izvira iz njegove sfere in ne iz sfere izvajalca. Uporaba 648. člena OZ je možna le v primerih, ko si naročnik (iz svojih lastnih razlogov) premisli in ko na strani izvajalca ni bilo nobenih (niti naknadno ugotovljenih) kršitev njegovih pogodbenih obveznosti. Tudi neupravičen odstop naročnika od pogodbe zaradi napak izvajalca (če npr. izvajalcu ne dovoli njihove odprave in pogodbo razdre) izvajalcu ne daje upravičenja po 648. členu OZ, pač pa ima poleg kondikcijskega zahtevka na vrnitev tega, kar je bilo izpolnjeno, na voljo le zahtevek na povrnitev morebitne škode.

Ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli prav do vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč se mora opredeliti le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni, kar pa je sodišče prve stopnje storilo. Ni dvoma, da so stroški v zvezi z izdelavo vrat, ki bi morala biti vgrajena, nastali na podlagi veljavno sprejetega sklepa, zato so jih (vsi) etažni lastniki dolžni nositi v skladu s svojimi solastniškimi deleži. Morebitno krivdno oziroma odškodninsko odgovornost za oviranje izvedbe del bodo morali etažni lastniki reševati v notranjem medsebojnem razmerju. Pritožbeno sodišče se strinja, da predstavlja zamenjava prvotnih vhodnih vrat večstanovanjske stavbe, zgrajene leta 1961, posel, namenjen ohranjanju uporabnosti in vrednosti objekta oz. izboljšavo, ki upošteva napredek tehnike oz. zamenjavo dotrajanega elementa, in kot taka tudi posel rednega upravljanja, za katerega je skladno s prvim odstavkom 25. člena SZ-1 potrebno soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.

Pravno nevzdržno bi bilo, da bi lahko posamezniki ignorirali odločbe pristojnih inšpekcij z zanašanjem na to, da bodo dosegli odpravo v nadaljnjih postopkih. Odprava odločbe učinkuje za nazaj (ex tunc). V primeru odprave določene odločbe, se odpravijo tudi posledice, ki so na njeni podlagi nastale. Tega pravila vendarle ni mogoče uporabiti na način, da se z odpravo za nazaj odobri ravnanje, ki je nasprotovalo inšpekcijski odločbi v času, ko je ta še veljala in bila tudi izvršljiva. Zakon za takšne primere predvideva druga sredstva, in sicer odškodninsko odgovornost države oz. samoupravne lokalne skupnosti za škodo, ki je bila zavezancu ali drugi osebi povzročena s protipravnim dejanjem ali opustitvijo dejanja inšpektorja pri izvajanju nalog inšpekcijskega nadzora. Takšna ugotovitev ne pomeni poseganja v pristojnost Socialne inšpekcije. Treba je namreč upoštevati, da tožnica javne službe ne opravlja več, da zoper njo v tej zvezi niso več v teku inšpekcijski ali drugi upravni postopki. Zato ima takšna ugotovitev sodišča prve stopnje posledice le v civilnopravnem sporu in ne posega v upravno pristojnost.

Tožeča stranka, če bi hotela odstopiti od pogodbe pred iztekom roka skladno z določbo 628. člena OZ, bi morala toženi stranki določiti dodatni rok. Res je, da gre pri določbi 628. člena OZ za specialno ureditev odstopa od podjemne pogodbe glede na določbo 105. člena OZ, ki ureja odstop od vsake pogodbe, pri kateri rok izpolnitve ni bistvena sestavina, vendar pa ureditev iz drugega odstavka 628.člena OZ ne izključuje uporabe 105.člena OZ. Če rok za izpolnitev podjemnikove obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe, naročnik ne pridobi pravice odstopiti od pogodbe že z nastopom zamude, temveč mora prej podjemniku dati primeren dodatni rok za izpolnitev in šele, če se pokaže, da tudi v dodatnem roku delo ne bo opravljeno, sme naročnik pred iztekom dodatnega roka odstopiti od pogodbe. Tožeča stranka ni odstopila od pogodbe zaradi zamude roka, temveč v dopisu 24. 4. 2014 navaja, da ocenjuje, da medsebojno pogodbeno sodelovanje ni več smiselno. Tako je glede na vsebino dopisa z dne 24. 2. 2014 sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ravnanje tožeče stranke presojati skladno z določbo 648. člena OZ, ki določa, da vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naroč