4. člen ZNPPol

Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po pogodbi o zaposlitvi z aneksi dolžan opravljati tudi naloge v skladu s 4. členom ZNPPol, ter se zavzema za to, da se skladno s to določbo lahko stalnemu dežurnemu odrejajo samo naloge, ki so opredeljene v razdelku 3.1 Pravil policije (dežurstvo). Navedeno ne drži. Kljub temu, da je naziv tožnikovega delovnega mesta višji policist - stalni dežurni, naloge tega delovnega mesta ne vključujejo le nalog iz 77. do 87. člena Pravil policije, ki opredeljujejo dežurstvo, temveč še številne druge naloge, ki se po svoji naravi opravljajo na terenu (denimo nadzorovanje in urejanje prometa, vzdrževanje javnega reda in miru, nadziranje na mejnih prehodih ter varovanje javnih shodov in prireditev, prim. 3. člen aneksa z dne 20. 7. 2018, A 12), in izvajanje nalog v skladu s 4. členom ZNPPol. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta patruljiranje in dežurstvo dve obliki dela za izvrševanje nalog policije. To izhaja iz Pravil policije, ki skladno z opredelitvijo v 1. členu urejajo medsebojna razmerja, odnose in način dela policijskih enot in uslužbencev policije. Opredelitev dežurstva v Pravilih policije je treba razumet

Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso1 je stališče sodišča prve stopnje, da je za tek roka za podajo izredne odpovedi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj se je z razlogom za izredno odpoved tožniku (z vsemi bistvenimi elementi kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve) seznanil generalni direktor policije, ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave (GPU), in ne tožnikovi nadrejeni v njegovi matični policijski upravi oziroma služba, ki je pripravljala predlog za izredno odpoved. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v sodbi VIII Ips 28/2022, je končna odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved, v sferi formalnega zakonitega zastopnika delodajalca, torej generalnega direktorja policije, čeprav so v takšnih večjih organizacijskih sistemih, kakršen je tudi Policija, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, za predhodni postopek z zbiranjem informacij in pripravo odločitve zadolžene posamezne podrejene službe.

Ko sta policista na osameli kmetiji z zemljiščem in gospodarskimi poslopji, ki niso ograjeni in je na zemljiške prost dostop, pri čemer ni bilo nobene oznake, da je vstop na zemljšče prepovedan, prehodila parcelo v zasebni lastnini in skozi zastekljeno okno in vrata garaže (kjer ljudje ne živijo) opazovala notranjost na način, da sta stopila na prste oziroma si nekako pomagala se dvigniti, nista postopala v nasprotju s policijskimi pooblastili in nista posegla v ustavno (človekovo) pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Šlo je za klasično policijsko opazovanje, ki je imelo podlago v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ni bilo nesorazmerno in ni predstavljalo posega oz. kršitve ustavne pravice obrožencev do lastnine ali zasebnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno, ob upoštevanju prisluhov in izpovedi prič ter poročila o notranje varnostnem postopku zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba dogovoril z zdravnikom, da je slednji izdal skupaj najmanj 39 zdravniških spričeval, ne da bi bile športnice preventivno zdravstveno pregledane. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba moral zavedati, da morajo biti tekmovalke pred izdajo potrdila zdravniško pregledane in da ne zadošča zgolj potrditev obrazca, ki jih za nastopanje v prvi ligi NZS predpisuje pravilnik. Dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga iz 2. odstavka 84. člena ZDR-1 je res na delodajalcu, vendar pa mora tudi delavec biti aktiven in po predložitvi dokazov tožene stranke konkretno navesti, v čem je neskladje med njegovimi telefonskimi pogovori in prepisi prisluhov. To ne pomeni prevalitev dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP.

Delavec v postopku presoje zakonitosti odpovedi pred delovnim sodiščem lahko navaja vse, da ovrže očitke iz odpovedi, tudi če v predhodnih postopkih teh trditev ni navajal. Toženka je bila v tem individualnem delovnem sporu dolžna dokazati utemeljenost odpovedi oziroma razlogov, navedenih v njej. Dokazala je, da iz njej dostopne dokumentacije in pojasnil tožnika v predhodnih postopkih ni bilo mogoče razbrati zakonitega razloga za določene vpoglede v osebne podatke. Glede na to je dokazno breme, da so za vsakega izmed 34 vpogledov obstajali zakoniti razlogi za vpogled oziroma so bili vpogledi v osebne podatke storjeni v povezavi s tožnikovim z zakonom skladnim policijskim delom, prešlo na tožnika. Da bi se lahko ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, mora tožnik s stopnjo prepričanja dokazati, da je vsakega izmed očitanih vpogledov napravil zato, ker je tak vpogled zahtevalo z zakonom skladno policijsko delo. Ne zadostuje, da tožnik zgolj navede, da je bil vpogled povezan z njegovim opravljanjem nalog v službi, temveč mora dokazati, v čem je bil posamezni vpogled povezan s konkretnim delom, ki ga je opravljal kot policist skladno s predpisi.

V trenutku policistovega poziva po 52. členu ZNPPol, naj obsojenec izroči prepovedane predmete, je bil sum, da izvršuje prekršek po 33. členu ZPPPD že osredotočen, zato bi ga moral policist poučiti o pravicah, ki izvirajo iz privilegija zoper samoobtožbo. Ker tega ni storil, je zaseg predmetov obremenjen s kršitvijo jamstva iz četrte alineje 29. člena Ustave, vsi kasneje pridobljeni dokazi pa nezakoniti.

Če bi bil odmor zaradi prihoda vozila ali nekega izrednega dogodka (npr. kaznivega dejanja ali prekrška), do katerih je prihajalo redko, prekinjen, bi ga tožnica lahko koristila kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje in s tem mejne kontrole (kot tudi ostalih del) ni bila takšna, da odmora ne bi mogla koristiti. Tega ji ni preprečevala niti naloga opazovanja in varovanja okolice.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejne kontrole in ostale tožnikove naloge) ter frekvenca delovne obremenitve takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom.

Tožnica je z neupoštevanjem navodil toženke in z lažnim prikazovanjem dejstva, da je polno cepljena in torej izpolnjuje pogoj PCT, zaradi česar se ni samotestirala na delovnem mestu, kršila 12. člen ZVZD-1 ter določbe 33., 34., 36., 37. člena ZDR-1, 93. člena ZJU, 4. člena ZNPPol pa tudi Kodeks ravnanja javnih uslužbencev, Kodeks policijske etike, Pravila Policije ter določbe pogodbe o zaposlitvi. Tožnica namreč brez izpolnjevanja pogoja PCT dela na delovnem mestu v obravnavanem obdobju glede na takrat veljavni Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 ne bi smela opravljati.

V primeru tožnika je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristil, zato ni bila podana zatrjevana protipravnost ravnanja toženke, posledično je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni odmor utemeljeno zavrnilo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zaznal sum kaznivega dejanja tatvine (razloge za sum), pri tem pa ni opravil svojih nalog, ki jih je bil kot policist ob tem dolžan opraviti.

Če tožnik meni, da mu toženka dolguje odškodnino za neizkoriščeni odmor, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze, kar je sodišče prve stopnje dosledno upoštevalo. Vendar pa to ne pomeni, da mora tožnik dokazovati negativno dejstvo, tj. da ni imel odmora, kot skuša to zmotno prikazati v pritožbi, temveč, da je delo opravljal v času odmora, kar je tudi trdil. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi štelo, da se je procesno dokazno breme prevalilo na toženko, ki je z izvedenimi dokazi uspela izpodbiti trditve tožnika ter dokazati, da mu je pravico do odmora zagotovila. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu oziroma ker tožnik mejnega prehoda ni smel zapustiti. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela, ali ima delavec tekom delovnega časa tudi, če je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, dejansko možnost koristiti odmor.

Pravica do odmora med delovnim časom tožniku ni bila kršena, ker sta narava in intenzivnost dela omogočala koriščenje odmora med delovnim časom. Obremenjenost mejnih prehodov ni bila takšna, da bi ves čas prihajalo do prehodov meje, prav tako pa tožnik ni bil dolžan ves čas opazovati okolico, kar pomeni, da je odmor lahko koristil, čeprav kdaj morebiti v dveh delih. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Če tožnik meni, da mu toženka dolguje odškodnino za neizkoriščeni odmor, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze, kar je sodišče prve stopnje dosledno upoštevalo. Vendar pa to ne pomeni, da mora dokazovati negativno dejstvo, tj. da ni imel odmora, temveč, da je delo opravljal v času odmora, kar je tudi trdil. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi štelo, da se je procesno dokazno breme prevalilo na toženko, ki je z izvedenimi dokazi uspela izpodbiti trditve tožnika ter dokazati, da mu je pravico do odmora zagotovila. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na samem delovnem mestu oziroma ker tožnik mejnega prehoda ni smel zapustiti. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela, ali ima delavec tekom delovnega časa, tudi če je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, dejansko možnost koriščenja odmora. Vsa dokazna sredstva so si med seboj prirejena in enakovredna, zato bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP stališče, da bi se dejstvo, ali je bilo na mejnem prehodu A. ustrezno število ljudi za zagotovitev zamenjave, l

Narava in intenzivnost dela sta bili takšni, da sta tožniku omogočali koriščenje odmora tudi brez menjave.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel koristiti odmora.

Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu ni preprečevala niti naloga opazovanja okolice niti obhodi.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel izkoristiti pripadajočega odmora.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnica med delovnim časom ne bi mogla izkoristiti pripadajočega odmora.

Zmotno je stališče pritožbe, da je na toženki trditveno in dokazno breme o ustreznem številu policistov na mejnem prehodu, ki bi lahko tožniku zagotovili zamenjavo in s tem pravico do odmora. Če tožnik meni, da mu toženka dolguje nadomestilo za neizkoriščeni odmor, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze.