25. člen SZ-1

Pogodba o upravljanju je sklenjena, ko jo podpišejo upravnik in toliko etažnih lastnikov, kot je potrebno za sprejem sklepa o določitvi upravnika (drugi odstavek 53. člena SZ-1). Etažni lastniki lahko, ob določitvi upravnika, za sklenitev pogodbe pooblastijo tudi enega ali več etažnih lastnikov. V takem primeru se pogodba šteje za sklenjeno, ko jo podpišejo upravnik in vsi pooblaščenci za sklenitev pogodbe (drugi in tretji odstavek 53. člena SZ-1).

Etažni lastniki kot solastniki splošnega skupnega dela zaradi nedovoljene uzurpacije s strani enega etažnega lastnika stavbe in njene najemnice vlagajo tožbo na plačilo uporabnine (njim) na podlagi s strani večine etažnih lastnikov sprejetega sklepa, s katerim so pooblastili upravnika, da v imenu vseh etažnih lastnikov in na njihov račun sproži postopek za plačilo uporabnine. Še posebej v skupnostih z velikim številom etažnih lastnikov lahko vztrajanje pri samostojnem procesnem položaju vsakega od etažnih lastnikov privede do znatnih zastojev v postopku. Za priznanje sposobnosti biti stranka je pomembno zakonsko pooblastilo upravnika za zastopanje etažnih lastnikov v poslih upravljanja, kar zajema tudi zastopanje etažnih lastnikov v teh razmerjih pred sodišči.

Pritožbeno sodišče resno dvomi v pravilnost ugotovitve, da etažni lastniki niso vedeli, o čem so glasovali, oziroma da niso izglasovali (niti) nižje izmed obeh ponudb, do česar bi pripeljala že uporaba pravil o dokaznem bremenu. Namreč, ker se je moglo glasovati bodisi o višji bodisi o nižji tožničini ponudbi in če tožnica ne uspe dokazati, da se je glasovalo o višji, potem se je pač o nižji. O tem, katere postopkovne nedoslednosti pri odločanju etažnih lastnikov pomenijo takšno oblikovno hibo, da je treba zato izreči ničnostno sankcijo v smislu prvega odstavka 55. člena OZ, se sodna praksa še oblikuje. Če je toženka vedela za odločanje oziroma potek glasovanja in imela v njem realno možnost sodelovati (ki jo je izkoristila, ko je odrekla soglasje), tako sprejeti sklep etažnih lastnikov ne more biti ničen zaradi kršitve pravil o obliki (prvi odstavek 55. člena OZ).

V predmetni stavbi so tudi poslovni prostori, več kot polovica površine pa je namenjena stanovanjem (oskrbovana stanovanja in dom starejših občanov). Zaključek sodišča prve stopnje, da gre po SZ-1 za stanovanjsko-poslovno stavbo, je zato pravilen. Ob takšni ugotovitvi so materialnopravna podlaga plačila stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja določbe SZ-1. Vzdrževalni stroški so tudi glede na dikcijo prvega odstavka 30. člena SZ-1 podvrženi avtonomiji volje, saj je zakonodajalec pustil možnost, da se glede delitve teh stroškov etažni lastniki dogovorijo s pogodbo o medsebojnih razmerjih.

Sklep etažnih lastnikov, sprejet v okviru upravljanja skupnih delov, ima pravne učinke za vse etažne lastnike, tudi če se ta (deloma) nanaša na posamezni del. Čeprav imajo strešna okna v sporni večstanovanjski stavbi dvojno namembnost (so sestavni del strehe in obenem okno za posamezni del tožencev), se z njimi zagotavlja funkcija strehe za celoten objekt in s tem funkcija večstanovanjske stavbe kot celote. To pomeni, da strešna okna v okoliščinah konkretnega primera spadajo v skupne dele.

Predmet varstva kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 niso zgolj civilnopravna razmerja med posamezniki, temveč predvsem javni red in pravni promet. Namen te inkriminacije je preprečevati samovoljno udejanjanje dejanskih ali domnevnih pravic izven za to predpisanih pravnih postopkov. Pri presoji obstoja tega kaznivega dejanja pa je vendarle treba pretehtati, ali posameznikovo samovoljno jemanje pravice dosega tisto stopnjo družbene nevarnosti, ki terja kazenskopravni odziv kot ultima ratio sredstvo urejanja družbenih odnosov. Iti mora za samovoljno uveljavitev oziroma izvršitev pravice, ki storilcu na podlagi denimo obligacijskega ali stvarnega prava dejansko pripada, oziroma glede katere storilec (vsaj) misli, da mu pripada. To vključuje storilčevo opravičljivo zmoto in zmoto, ki je posledica njegove malomarnosti. Če pa se bo storilec zavedal, da mu pravica ne pripada, a contrario že pojmovno ne bo šlo za to kaznivo dejanje. Ne bo več šlo za samovoljno jemanje pravice, torej udejanjanje pravice izven pravno predpisanega načina, kar je tudi namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, temveč za nekaj drugega. V takšnem primeru bi s

Posel vgradnje merilnikov ali odštevalnih števcev, ki omogočajo posredno določanje deležev za porabljeno toplo in hladno vodo v posamezni obračunski enoti, je posel rednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.

Sklicujoč se (tudi) na sodno prakso, je s pravilno zapolnitvijo pravnega standarda rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti, kamor sodi namestitev protizdrsne preproge, pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer je pravilno štelo, da bi potrebo po namestitvi slednje ob rednih pregledih upravnik lahko zaznal. Gre za zakonsko dolžnost upravnika, za katero ta po členu 51/2 SZ-1 ne potrebuje predhodnega sklepa etažnih lastnikov, kot je to izpostavilo že prvostopno sodišče ki je utemeljeno zavrnilo predlog prvotoženke za pridobitev zapisnikov zborov lastnikov.

Od stranke, ki določeno dejstvo enkrat že prereka oziroma navede nasprotno dejstvo, ni mogoče zahtevati, da ob nasprotovanju oziroma vztrajanju druge stranke vsakokrat znova ponovi svoje stališče. Listinski dokazi so namenjeni zgolj preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedb dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto strank storilo sodišče. Pri presoji načela materialnega procesnega vodstva je treba upoštevati, da je tožnica profesionalni subjekt (gospodarska družba), ki jo v postopku zastopa kvalificiran pooblaščenec (odvetnica), in da ne gre za pravno zapleteno zadevo, sodna praksa glede trditvene podlage pa je jasna.

Predlog se zavrne.

Namen dopolnjene zakonske ureditve (13. točka prvega odstavka 25.a člena SZ-1) je v določitvi zakonskega okvira, v katerem bo skupnost oseb, ki jih povezuje (le) lastništvo etažnih enot v isti zgradbi in ki so zaradi tega neogibno soodvisne pri izvrševanju solastninskih upravičenj glede skupnih delov zgradbe, lahko dejansko delovala in bila sposobna urejati skupne zadeve. Med njimi so tudi take, ki terjajo izvedbo sodnih (in drugih) postopkov. Priznanje sposobnosti biti stranka skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov je ustrezen način za izvršitev sklepa etažnih lastnikov o uveljavitvi sodnega varstva v obravnavani zadevi. Skupnost ima lastnosti, ki jo približujejo pravnim osebam in ki so po stališču teorije pomembne za presojo, ali naj se ji podeli sposobnost biti stranka. Je trajna (dokler obstaja stavba z več etažnimi lastniki); ima svoje organe in predviden postopek sprejemanja odločitev; zastopnik je vezan na navodila, sprejeta po tako predvidenem postopku; stroškovno breme je razporejeno med vse, ki imajo potencialno korist od sodne odločbe, toženec pa ima razumne možnosti za izterjavo morebitne stroškovne terjatve iz takega spora.

Posledice, ki so s kaznivim dejanjem nastale zasebni tožilki, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne teže, da bi bilo obdolžencema utemeljeno izreči denarno kazen. Čeprav je bila zasebni tožilki odvzeta pravica do sodelovanja pri upravljanju in razpolaganju s skupnim premoženjem nepremičnine v etažni lastnini na samovoljen način, so tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje stopnice sedaj trdnejše, pravilnejše izvedene ter za večino ljudi lepše, shramba, ki je sedaj več ni pa je bila vlažen, izrazito majhen in za marsikoga neuporaben prostor. S prenovo skupnih prostorov pa se je tudi vrednost stanovanja zasebne tožilke nedvomno povečala. Upoštevajoč vse navedeno so izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina obdolžencema.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so na strani zavarovancev toženke podane okoliščine, ki so v danem primeru znatno prispevale k nastanku škode, s tem, ko niso bila nameščena protizdrsna varovala, manjkalo je držalo, ki bi lahko preprečili padec, tla so zaradi kondenza bila mokra oz. je nastajala luža.

Upravnik mora skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov (2. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ), to pa brez rednih dobav ni mogoče. Zato mora upravnik, čeprav k temu ni izrecno zavezan, kljub temu poravnati te stroške, saj le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni svojo obveznost kot upravnik večstanovanjske stavbe in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil. V takšnih primerih ima zato upravnik pravico do povrnitve plačanega, in sicer na temelju pravil o subrogaciji. Skupni deli so solastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov (skupni deli) ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov (posebni skupni deli) (četrti odstavek 3. člena SZ-1), pri čemer je ureditev splošnih skupnih delov predpisana kot pravilo, ureditev in obstoj posebnih skupnih delov pa kot izjema. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena SZ-1 spadajo med skupne inštalacije, naprave in opremo tudi dvigala. Poseben skupni del se lahko določi že s pogodbo o medsebojnih razmerjih, v vsakem primeru pa je za oblikovanje posebnega skupnega dela potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov (22. člen SZ-1 in drugi odstavek 32. člena S

Trditev, da je bila pogodba o upravljanju sklenjena s soglasjem večine etažnih lastnikov, ki ima v lasti več kot polovico etažnih delov oz., kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila pogodba sklenjena z več kot 50 % soglasjem etažnih lastnikov, je tožnica podala, kar je odločilno dejstvo po navedenih materialnopravnih določbah, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni zmogla trditvenega bremena (ker ni navedla točnega odstotka), napačen. Sodišče je nadalje navedlo, da tožnica tudi dokaznega bremena ni zmogla, kljub temu, da je tožnica glede zatrjevanega dejstva predložila ustrezen dokaz, tj. pogodbo o upravljanju s podpisi etažnih lstnikov, ki pa je sodišče dokazno ni ocenilo in ni presojalo, ali je s predložitvijo tega dokaza tožnica dokazala, da je bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena. Sodišče tako dokazne ocene sploh ni napravilo in razlogov o odločilnih dejstvih ni navedlo, kar onemogoča preizkus izpodbijane sodbe.

Bistvo solastninske pravice je njena soodnosnost, sobivanje in zato tudi imanentna konfliktnost, ki nastaja zaradi različnih interesov njenih nosilcev. To različnost je v prisilni skupnosti, v kateri ni dovoljeno zahtevati ne delitve solastnine na skupnih delih in se ji tudi ne odpovedati (četrti in peti odst. 105. člena SPZ) potrebno uskladiti na način, da bo omogočal nadaljnje izvrševanje upravičenj vsem upravičencem (solastnikom). Tožnica kot solastnica pa z zahtevkom na "odstranitev igral" želi izključiti oziroma preprečiti preostalim solastnikom uporabo predmetov - "igral", glede katerih obstaja veljavna pravna podlaga - Akt o oblikovanju etažne lastnine - ki izrecno dovoljuje način uporabe navedenega zemljišča na točno takšen način. Ob tako postavljenem tožbenem zahtevku zato tisto, kar sodišče prve stopnje izpostavlja kot odločilno, da namreč "kje" bodo igrala postavljena, nikjer ni določeno, ne more biti nosilni razlog za odločitev, da se igrala "odstranijo". V 27. členu SZ-1 je določeno: "Etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, lahko sprejmejo hišni red, s katerim določijo temeljna pravila sosedskega sožitja v večstanovanjski stavbi." V drug

Za presojo pravnega razmerja med pravdnima strankama v zvezi z dobavo toplotne energije je treba uporabiti tako zakonske določbe Energetskega zakona, kot tudi splošne akte Agencije za energijo in sistemskih operaterjev distribucije toplote (distributerjev toplote). Gre za specialne pravne predpise na področju energetike, ki so kogentne narave in zavezujejo udeležence pravnih razmerij s področja energetike, torej tako tožečo stranko kot distributerja toplote, kot tudi etažne lastnike večstanovanjske stavbe, ki so odjemalci toplote. Tožeča stranka se zato utemeljeno sklicuje na določbe teh predpisov, ki določajo, da v primeru, ko ni sklenjena pisna pogodba o dobavi toplote, pa odjemalec (skupno odjemno mesto) dejansko odjema toploto, se šteje, da je pogodbeno razmerje med distributerjem toplote in odjemalcem nastalo z dnem dobave toplote (19. člen Splošnih pogojev, 59. člen SON in 530. člen EZ-1).

Da lahko upravnik zahteva povrnitev stroškov opravljenega posla od etažnih lastnikov (tudi tistih, ki mu ugovarjajo), mora imeti ustrezno pravno podlago (pooblastilo) za njegovo izvedbo – predhodno soglasje kapitalske večine etažnih lastnikov ali odločbo sodišča. Trditveno in dokazno breme glede pravne podlage je bilo na tožnici, ki pa mu ta ni zadostila. Toženka je v tem sporu ugovarjala višini stroškov, tožnica pa bi morala pojasniti in dokazati, na kakšen način je prišla do iztoževanega zneska. Dokazati bi torej morala tudi, da so bili računi dobaviteljev in izvajalcev res izdani v zatrjevani višini. Tega dokaznega bremena pa tožnica ni zmogla, saj računov dobaviteljev in izvajalcev za stroške rednega upravljanja (kljub toženkinemu ugovoru) ni predložila.

Med posle upravljanja se štejejo tudi posli obratovanja (25. člen SZ-1), med udeleženci pa je spor prav v zvezi z zagotavljanjem pogojev za dobavo in storitev na način, da bo mogoč individualni obračun elektrike za posamezne porabnike. Da je nadomestitev soglasja v zvezi s priklopom na elektro omrežje posel, nujen za redno vzdrževanje stvari, izhaja tudi iz sodne prakse.

Odločanje o načrtu vzdrževanja se na podlagi tretjega odstavka 26. člena SZ-1 res šteje za posel rednega upravljanja. To pomeni, da lahko etažni lastniki ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 37. člena SZ-1 o njem odločajo (tudi) na ponovljenem zboru etažnih lastnikov in sicer z večino prisotnih etažnih lastnikov po solastniških deležih. Vendar pa to velja le, če načrt vzdrževanja dejansko obsega dela, ki se štejejo za vzdrževanje. Sodišče prve stopnje se je zato utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, ali sporna sanacija fasade predstavlja vzdrževanje in s tem posel rednega upravljanja (drugi in četrti odstavek 25. člena SZ-1) ali pa gre za posel, ki redno upravljanje presega (29. člen SZ-1). Konkretno sanacijo fasade, pri kateri je po ugotovitvah sodišča prve stopnje šlo za energetsko sanacijo in ne zamenjavo zaradi iztrošenosti, bi lahko uvrstili kvečjemu med izboljšavo, ki upošteva napredek tehnike. SZ-1 tako v 29. členu in citiranem Pravilniku iz poslov rednega upravljanja izrecno izvzema nekaj izboljšav, ki bi jih sicer lahko uvrstili med izboljšave, ki sledijo tehničnemu napredku v smislu 41. točke 3. člena GZ. Ker tudi konkretna energetska sanacija fasade, ki je bi