71. člen SZ-1

Pri subjektivni nevarnosti mora ogroženost za uveljavitev terjatve izhajati iz dolžnikovega razpolaganja s premoženjem. Dejstvo, da toženka ni prostovoljno plačala tožničine terjatve, ne pomeni "razpolaganja s premoženjem, ki kaže na to, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena". Tudi odklonitev sodelovanja pri primopredaji ni takšno ravnanje, ki bi bilo podlaga subjektivne nevarnosti uveljavitve tožničine denarne terjatve, saj je posledica takšne odklonitve, da lahko zapisnik o sprejemu in izročitvi del sestavi sama tožnica brez toženke, skladno s Posebnimi gradbenimi uzancami. Enako velja za odklonitev predložitve seznama neplačnikov, stanja zbranih sredstev, seznama etažnih lastnikov in njihovo porazdelitev obveznosti. Ta ravnanja namreč niso usmerjena v zmanjševanje toženkinega premoženja oziroma ogrožanje uspešnosti morebitne izvršbe, niti niso očitana toženki (etažni lastniki), ampak upravniku v zvezi z njegovimi obveznostmi po 68. in 71. členu SZ-1.

Pritožbena teza, da je tožena stranka pri spornem poslu nastopala v svojem imenu (posredno zastopanje), ker naj bi bila v komunikaciji s tožečo stranko, sama grajala napake pri izvedbi del in sama nakazovala pogodbena plačila po predhodnih dveh računih, ne more vzdržati kritične pravne presoje. Tožena stranka je navedena dejanja opravljala v okviru izvajanja svoje upravniške funkcije zastopanja etažnih lastnikov v pravnem poslu s tretjo osebo, kar pa ne pomeni, da je sama z lastnimi sredstvi odgovorna za njihove pogodbene obveznosti. Sodna praksa je že zavzela stališče, da zgolj zaradi izostalosti seznama etažnih lastnikov kot priloge k pogodbi s tretjo osebo, to še ne pomeni, da pogodba ni bila sklenjena v imenu in za račun etažnih lastnikov.

Od odstopa terjatve dobavitelju tožeča stranka kot upravnik ni bila več upravičena, da sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje obveznosti iz pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami. Z izpodbijano sodbo je bil tožbeni zahtevek zoper oba toženca v celoti zavrnjen, kar jima je v korist in zanju ne predstavlja neugodne odločitve.

Pogodba res ne vsebuje zaveze upravnika, da bo prevzel dolžnost plačila v primeru, če etažni lastniki ne plačajo dolga ali postanejo plačilno nesposobni, vsebuje pa ugotovitev (2. alineja 1. člena), da upravnik nastopa kot plačnik računov za dobavljeno električno energijo ter morebitnih drugih storitev po Pogodbah o dobavi. Drži sicer, da če ima tretji (dobavitelj storitev – tožeča stranka) veljavno sklenjeno pogodbo z etažnimi lastniki (Pogodba o dobavi), mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila (torej, ko jih prejeme) od vsakega posameznega etažnega lastnika (prvi odstavek 71. člena SZ-1). Vendar pa se lahko upravnik skladno z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij z dobaviteljem dogovori tudi drugače.

Med tožnico in toženko (dvema upravnicama) ni nobenega pogodbenega odnosa in tudi SZ-1 med njima samima ne vzpostavlja pravic in dolžnosti (glej predvsem 23. člen SZ-1) v smeri plačevanja obveznosti iz naslova upravljanja. Tožnica je v razmerju do toženke in do etažnih lastnikov dveh stavb, če se v celoti sledi pritožbenim navedbam, tretja oseba, ki je navedene obratovalne stroške plačala in se očitno želi regresirati oziroma od toženke zahteva plačilo odškodnine. Tožnice upoštevaje njene navedbe po SZ-1 ni mogoče šteti niti za dobavitelja v smislu SZ-1 (glej predvsem 71. člen SZ-1). Edina pravna podlaga, na kateri lahko tožnica od toženke zahteva plačilo omenjenih stroškov s pripadki in opomina, je odškodninska, kar v pritožbi priznava tudi tožnica. Za utemeljenost zahtevka na tej podlagi je treba zatrjevati in izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti (pravno priznano škodo, protipravno ravnanje in vzročno zvezo), z izjemo krivde, katere obstoj se domneva. Omenjenega bremena tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogla. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da se toženka skladno s SZ-1 ne bi bila dolžna ravnati po navodilih (sklepih) etažnih lastn

Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica plačila ne more zahtevati niti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (190. in 197. člen OZ), ker naj bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja tožnici priznati kakršnokoli plačilo. Čeprav je tožnica ravnala samovoljno, je treba preprečiti neupravičeno obogatitev tožencev. Ni res, da bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo (190. člen OZ). Še posebej pa verzijski zahtevek ureja 197. člen OZ (izdatek za drugega), ki določa, da kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. Tožnica je navajala, da sta bila toženca na njen račun neupravičeno obogatena, ker sta imela zagotovljene določene storitve (npr. ogrevanje), ne da bi za to plačala potrebne stroške obratovanja in vzdrževanja. Ker je sodišče izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, po katerem je že a priori zavrnilo uporabo navede

Po določbi 311. člena OZ lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Iz tega med drugim izhaja, da lahko dolžnik s svojo obveznostjo pobota le tisto terjatev, ki jo ima do upnika, ne pa do koga drugega.

Ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli prav do vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč se mora opredeliti le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni, kar pa je sodišče prve stopnje storilo. Ni dvoma, da so stroški v zvezi z izdelavo vrat, ki bi morala biti vgrajena, nastali na podlagi veljavno sprejetega sklepa, zato so jih (vsi) etažni lastniki dolžni nositi v skladu s svojimi solastniškimi deleži. Morebitno krivdno oziroma odškodninsko odgovornost za oviranje izvedbe del bodo morali etažni lastniki reševati v notranjem medsebojnem razmerju. Pritožbeno sodišče se strinja, da predstavlja zamenjava prvotnih vhodnih vrat večstanovanjske stavbe, zgrajene leta 1961, posel, namenjen ohranjanju uporabnosti in vrednosti objekta oz. izboljšavo, ki upošteva napredek tehnike oz. zamenjavo dotrajanega elementa, in kot taka tudi posel rednega upravljanja, za katerega je skladno s prvim odstavkom 25. člena SZ-1 potrebno soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.

Toženkina obveznost do tožnice ne temelji (le) na podlagi omenjene pogodbe, ampak na podlagi samega Stanovanjskega zakona (SZ-1). Prvi odstavek 71. člena SZ-1 namreč v primerih, kot je obravnavani, omogoča možnost neposrednega zahtevka tretje osebe za plačilo terjatve iz pogodbe z etažnimi lastniki zoper upravnika. Po navedeni zakonski določbi mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika.

Tožena stranka kot upravnik stavbe ni pasivno legitimirana za tožbo glede plačila komunalnih storitev. K temu je ne more zavezati niti občinski odlok. Prav tako z obvestilom o prevzemu stavbe v upravljanje ni stopila v položaj dolžnika iz razmerja med izvajalcem in uporabniki javne službe.

Sodišče prve stopnje je izrecno zavzelo stališče, da določb SZ-1, ob upoštevanju namembnosti stavbe, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Da se je nato v 13. in 14. točki obrazložitve opredeljevalo do učinkov, ki jih prinaša 71. člen SZ-1, je zgolj posledica podane trditvene podlage strank, pri čemer je v tej zvezi navedlo, da tudi če bi bilo mogoče za razmerja v poslovni stavbi navedeno določbo smiselno uporabiti, le-ta ne predstavlja pravne podlage za direktni zahtevek tožnice proti toženki.

Relativno bistvene kršitve določb postopka, med katere spada tudi kršitev 214. člena v zvezi z 8. členom ZPP, ne predstavljajo dopustnega pritožbenega razloga v postopku v sporih majhne vrednosti.

Po določilu 58. členu OZ je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v pisni obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki iz nje izhajajo (razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega). Ker je bila Pogodba št. 017/2003 sklenjena med tožnico in družbo A. d. d., izvajanje te pogodbe ne pomeni realizacije pogodbenega razmerja med tožnico in etažnimi lastniki. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena OZ), tretjih pa ne zavezuje. Prvostopenjsko stališče, da pogodba št. 017/2003 zavezuje tudi etažne lastnike, temelji torej na zmotno uporabljenem materialnem pravu.

Tožena stranka kot upravnik ni pasivno legitimirana, saj so zavezanci za plačilo računov etažni lastniki. Tožeča stranka bi zoper toženo lahko imela le odškodninski zahtevek, v kolikor slednja na zahtevo tožeče stranke ne bi posredovala podatkov o etažnih lastnikih, ki niso plačali opravljene storitve, ali če bi tožena stranka neupravičeno zadrževala plačana sredstva. Takšnega zahtevka ali navedb v tej smeri pa tožeča stranka ni podala.

Ugovor zastaranja mora biti obrazložen. Tožena stranka neuspešno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje s trditvami v pritožbi, da bi se izkazalo, če bi sodišče kot začetek zastaralnega roka vzelo in upoštevalo prvi dan, ko so zakonske zamudne obresti začele teči, da je zahtevek tožeče stranke v celoti zastaran. V kolikor bi želela tožena stranka doseči presojo njenih zatrjevanih dejstev pred pritožbenim sodiščem, bi morala hkrati tudi trditi, da je pred sodiščem prve stopnje podala relevantne trditve o tem, katerega dne so v vsakem primeru zamude po njenem mnenju začele teči zakonske zamudne obresti. O teh dejstvih je imela kot upravnik stavbe prav gotovo vse relevantne podatke in bi lahko svoj ugovor zastaranja v delu, ki se nanaša na odškodnino, ker tožeči stranki ni pravočasno sporočila plačnikov, ki so mesečne račune plačevali z zamudo, tudi ustrezno obrazložila, pa ga ni. Poleg tega tudi v pritožbi ni konkretno navedla, na kateri del zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, se njene trditve sploh nanašajo, saj iz razlogov sodbe jasno izhaja, da se zahtevek ne nanaša zgolj na odškodnino v zvezi z zamudami plačil, zgolj na te pa se v pritožbi pritožnica sklicuje.</

Tožeča stranka bi na predloitev podatkov v skladu s citirano zakonsko določbo morala pozvati upravnika, to je tisto osebo, ki je upravnik v trenutku, ko tretji pozove na predložitev podatkov. Na temeljno razmerje, to je razmerje med etažnimi latniki, v imenu in na račun katerih je bila dobava kurilnega olja naročena, in tožečo stranko, namreč zamenjava upravnika ne vpliva.

Upravnik v tej zadevi ni hkrati delil in tudi prejemal plačil od posameznega etažnega lastnika ter jih nato posredoval tožeči stranki. Vendar pa zgolj dogovor, da tožeča stranka kot dobavitelj račune neposredno izstavlja etažnim lastnikom, upravnika zakonske obveznosti po drugem odstavku 71. člena SZ-1 ne more razbremeniti. V Aneksu št. 1 je bil namreč določen le drugačen način plačevanja obveznosti, kot ga predvideva prvi odstavek 71. člena SZ-1, delitev stroškov pa je še vedno ostala v domeni upravnika.

Tožnik mora natančno navesti vsa dejstva, ki substancirajo tožbeni zahtevek in so nujna za sklepčnost tožbe. Tožnica bi zato morala opredeliti za vsak vtoževani obratovalni strošek, po kakšnih ključih oziroma merilih ali kriterijih se stroški delijo na posamezne postavke ter na posamezne zavezance, na kakšen način so bili posamezni stroški obračunani znotraj posameznega odjemnega mesta ter po katerih ključih so bili ti stroški obračunani za toženko in kako, za svoje obračune pa bi morala tudi predložiti ustrezne dokaze.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je tožeča stranka, poleg pogodbe, s katero si je zagotovila izterjavo in plačilo neporavnanih zapadlih zavarovalnin z upravniki večstanovanjskih stavb, sklenila pogodbena razmerja, s katerimi naj bi upravniki večstanovanjskih stavb zanjo opravljali tudi dejavnost zavarovalnega posredovanja v smislu 548. člena ZZavar-1 in v posledici kršila 560. člena ZZavar-1.

Dejstvo, da tožena stranka tožeči stranki še vedno ni sporočila potrebnih podatkov za vložitev tožbe zoper posameznega dolžnika, ne pomeni, da tožeči stranki škoda še ni nastala oziroma da zastaralni rok za njeno odškodninsko terjatev še ni začel teči. Ko je vsakokrat tožena stranka prekršila obveznost sporočanja, so bile tožeči stranki znane vse okoliščine, na podlagi katerih je lahko in tudi je ugotovila obseg ter višino škode, saj je pripravila seznam dolgovanih obveznosti in izračun zakonskih zamudnih obresti, na podlagi katerih je vložila obravnavano tožbo.