451. člen ZPP

Toženka s pritožbenimi navedbami in listinskimi dokazi v smeri plačevanja zneskov, ki jih je sicer dolžna plačati po izpodbijani sodbi, uveljavlja napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Gre torej za nedopusten in zato neupošteven pritožbeni razlog. Mejnik časovnih mej pravnomočnosti sodbe je namreč zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti in ob zgoraj opisani pasivnosti toženke pa, ko se je iztekel rok za toženkin odgovor na dopolnitev tožbe, to je dne 10.9.2025 (glej 451., 452. in 453. člen ZPP).

Toženka se je na ničnost nalogov za prevzem pokojnika sklicevala šele v svoji pripravljalni vlogi, ko je glede na pravila postopka v sporih majhne vrednosti že bila prekludirana z navajanjem novih dejstev. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni izjeme od razpravnega načela. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo pravočasno ponudijo stranke.

V sporih majhne vrednosti mora toženka vsa dejstva navesti že v odgovoru na tožbo (oziroma v odgovoru na dopolnitev tožbe, če spor izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine), v nadaljnji pripravljalni vlogi pa lahko odgovori le na navedbe tožnice iz njene pripravljalne vloge, s katero je odgovorila na toženkine navedbe iz odgovora na tožbo. Dejstva in dokazi, navedeni v drugih vlogah, se ne upoštevajo. V sporu majhne vrednosti zato ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, čeprav vplivajo na obstoj terjatve. To velja tudi za (delna) plačila, opravljena po izteku roka za vložitev odgovora na tožbo (oziroma odgovora na dopolnitev tožbe) in pred iztekom rokov za pripravljalni vlogi. Ta dejstva lahko toženka uveljavlja z ugovorom v izvršilnem postopku, če bi ga tožnica predlagala tudi za že plačani del terjatve (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Če se pritožbeni razlogi med seboj prekrivajo, je za pravilno opredelitev pritožbenega razloga odločilen ne le rezultat, temveč tudi zatrjevani vzrok napake. Le če sta oba dejanske narave, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopus

Pritožnica ne more uspeti z očitkom o neveljavni sklenitvi Pogodbe o dobavi toplote, ker ne trdi, da je upravnik z njeno sklenitvijo ravnal v nasprotju s kakšno pogodbeno omejitvijo njegovih pooblastil ali v nasprotju s kakšnim od sprejetih sklepov etažnih lastnikov, s čimer bi prekoračil svoja zakonsko ali pogodbeno določena pooblastila. Poleg tega bi v konkretnem primeru tudi v odsotnosti sklenjene Pogodbe o dobavi toplote že na podlagi določb EZ-1 in Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine Ljubljana (SON) nastalo pogodbeno razmerje med skupnostjo lastnikov poslovnih prostorov in tožnico zaradi dejanskega odjemanja toplote.

Tudi v hipotetičnem primeru, da bi držalo, da toženec dejansko že dlje časa ne uporablja sporne nepremičnine, to ne bi bilo bistveno za zaključek o tožnikovem prikrajšanju. Odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem primeru ne bi mogla biti drugačna. Predmet uporabnine je namreč lahko tudi zgolj potencialna korist, tj. korist, ki bi jo neupravičeni uporabnik (objektivno) lahko dosegel. Tako se uporabnina dolguje že na podlagi dejstva, da je neupravičeni uporabnik onemogočal uporabo stvari, četudi je sam dejansko ni uporabljal.

Sledeč postopkovnim pravilom v 450. do 453. člena ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb in listinskih dokazov toženca glede nestanovanjske rabe stavbe. Toženec je imel možnost in dolžnost nasprotovati tožnikovim navedbam in dokazom (le) do določene faze postopka, na kar je bil tudi izrecno opozorjen. Zakaj te svoje pravice ni pravočasno izkoristil, je pravno nepomembno. Prepozne navedbe in dokazi v nobenem primeru niso dopustni, z njihovim neupoštevanjem pa tožniku ni bila kršena pravica do izjave v postopku. Dejstvo, da na stavbi v času toženčevega lastništva dela stavbe še ni bila vzpostavljena etažna lastnina niti ne začet postopek za vzpostavitev etažne lastnine, ni pravno pomembno. Glede na ugotovitve sodišča o toženčevem solastništvu parcel, na katerih stoji stavba, in o delitvi te stavbe na posamezne dele, je na konkretni stavbi izkazan obstoj dejanske etažne lastnine, kar glede na določbo tretjega odstavka 9. člena SZ-1 zadošča za uporabo določb o upravljanju iz SZ-1.

Vročitev dopolnitve tožbe je bila pravilno opravljena s fikcijo. Stranka mora izvedbo naroka zahtevati izrecno in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj niti ni nujno, da jim bo sodišče sploh ugodilo. Če toženka zaradi trajno zaprtega ventila sploh nima možnosti uporabljati vodo iz javnega vodovoda, ni njegova uporabnica in ni dolžna plačevati fiksnih stroškov oziroma omrežnine oskrbe s pitno vodo. Ker pitne vode sploh nima, iz te pa nastaja komunalna odpadna voda, tudi ni dolžna plačevati omrežnine odvajanja komunalne odpadne vode ter omrežnine čiščenja komunalne vode. Drugače pa velja za stroške čiščenja in odvajanja padavinske odpadne vode. Toženki je čiščenje in odvajanje padavinske odpadne vode omogočeno, saj je ta po ugotovitvah sodišča prve stopnje speljana v kanale za meteorno vodo oziroma kanalizacijo, a tega toženka po lastni odločitvi ne koristi. Zato je dolžna te storitve plačati.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izpolnila svoje dolžnosti, da navede vsa pravno relevantna dejstva oziroma dejstva, ki morajo obstajati, da pride do pravne posledice, ki se izraža v tožbenem zahtevku, pomeni, da ni izkazana sklepčnost tožbe, ki je pogoj za utemeljenost zahtevka.

Če bi tožniki pravilno postavili zahtevek, s katerim bi zahtevali plačilo vtoževanega zneska za vse etažne lastnike na račun upravnika, bi bil ta sklepčen do te mere, da bi sodišče lahko v nadaljevanju ugotavljalo višino terjatve, to je ali je izkazan ključ delitve ter ali je morebiti utemeljen toženkin pobotni ugovor.

V tej zvezi je pravilno izpostavilo stališče sodne prakse, da klic na policijo, ki se kasneje izkaže za neutemeljenega, ne more avtomatsko pomeniti odškodninske odgovornosti, saj bi s tem prišlo do izničenja varstva pravic (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Zamujene vloge je z namenom izvrševanja pravice do izjave dopustno upoštevati le, če so izpolnjeni zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, za kar je potrebno podati ustrezen predlog. V sporu majhne vrednosti lahko sodišče obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka, čemur je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo osebnih dokazov tudi sledilo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot pravno podlago sprejete odločitve naročniško razmerje, kot izhaja iz pogodbe z aneksi in splošnih pogojev poslovanja. Pravilno je uporabilo materialno pravo glede toženčeve obveznosti sporočanja (novih) kontaktnih podatkov, ki je opredeljena v splošnih pogojih poslovanja tako, da je bila določena pisna oblika sporočanja.

V obravnavanem primeru je bila tožba nesklepčna po višini. Iz trditev v dopolnitvi tožbe ni mogoče ugotoviti, zakaj bi bil zahtevek utemeljen ravno v tej višini. Tožnica namreč ni navedla zneska najemnine, zneskov po vtoževanih računih, način upoštevanja plačil toženke, predvsem pa ni pojasnila zakaj je vsak račun izdan v višjem znesku kot je pogodbena dogovorjena najemnina. V nadaljnji pripravljalni vlogi pa je bila prekludirana z navajanjem novih dejstev.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni razpisalo naroka, čeprav ga je toženec zahteval, ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 454. člena ZPP, saj ni izpolnjen zakonski pogoj, da nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala. Pri tem ni pomembno, da je slednje zahteval samo toženec, saj iz jezikovne razlage navedenih določb izhaja, da mora biti podana odsotnost zahteve obeh strank za izvedbo naroka oziroma z drugimi besedami, če narok zahteva vsaj ena stranka, ga sodišče mora izvesti. Dokaznega postopka, v katerem sodišče lahko upošteva načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka, ne gre enačiti z izvedbo naroka. Za razliko od dokaznega predloga zaslišanja toženca je sodišče vezano na zahtevo stranke, da narok izvede. Zato je zmotna utemeljitev sodišča prve stopnje, da naroka ni smotrno opraviti, ker je zavrnilo zaslišanje toženca.

Ravnanje toženke, ki je sicer nesporno kršila pogodbo in na nedovoljen način brez plačila parkirnine zapustila parkirno hišo, na to ne more vplivati oziroma ne more privesti do utemeljenosti zahteve na izpolnitev pogodbene obveznosti, ki temelji na ničnem pogodbenem pogoju.

Očitana kršitev prekluzij na način, da sodišče upošteva navedbe ali dokaze, ki jih naj ne bi smelo, lahko kvečjemu pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

Če je objekt priključen na javno vodovodno omrežje, to pomeni, da ima v vsakem trenutku možnost oskrbe s pitno vodo, zaradi česar je toženec dolžan plačati strošek omrežnine za oskrbo s pitno vodo. Če pitne vode ne koristi, to na dolžnost plačila omrežnine za oskrbo s pitno vodo, ki predstavlja fiksni strošek, ne vpliva.

Toženka se kljub trditvi iz ugovora zoper sklep o izvršbi, da si pridržuje pravico izjaviti se o vtoževanem računu, te možnosti v nadaljevanju postopka ni poslužila, saj na pravilno vročeno dopolnitev tožbe (s priloženim računom) kljub pozivu sodišča ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato navedbe tožnice iz dopolnitve tožbe na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo kot neprerekane in torej nesporne. Pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), saj pritožnica ne zatrjuje, da jih brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ravno nasprotno pa sicer izhaja tudi iz poteka samega postopka.

Pravilno sodišče prve stopnje ni upoštevalo listin predloženih na tretjem naroku, o slednjem pa ima ustrezne razloge v 8. točki obrazložitve. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP).

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Ko gre za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine, za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da tožnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. Toženec pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje. Kot primer, ko sodišče ne ukrepa po tretjem odstavku 226. člena ZPP in si ne priskrbi listine po uradni dolžnosti, pravna teorija omenja ravno izpiske iz zemljiške knjige. Ker je zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin, v obravnavani zadevi ena od temeljnih predpostavk za utemeljenost tožbenega zahtevka, bi morala tožeča stranka dokaze za svoje navedbe o lastništvu nepremičnin predlagati že