275. člen OZ

Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ZPIZ prijavljeno terjatev umaknil v času, ko ni bil več njen imetnik. Glavni učinek zakonske subrogacije je prehod izpolnjene upnikove terjatve na izpolnitelja. V trenutku izpolnitve terjatev preide iz upnikove premoženjske mase v izpolniteljevo in postane del izpolniteljevega premoženja. Upoštevajoč navedeno je A. A. v pravni položaj ZPIZ vstopil, ko mu je 5. 2. 2026 izpolnil obveznost stečajnega dolžnika. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da ZPIZ po 5. 2. 2026 s terjatvijo do stečajnega dolžnika ni mogel več veljavno razpolagati, saj ni bil več njen imetnik.

Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je prišlo do izpolnitve s subrogacijo po zakonu na podlagi 275. člena OZ in je posledično pravica tožeče stranke zahtevati povrnitev stroškov od tožene stranke dejansko prenehala (in morebiti prešla na naročnika). Če je stroške intervencije res plačal naročnik, jih tožena stranka tožnici ni dolžna povrniti. Navedeno pa ne velja, če ima tožeča stranka kot upravljalec letališča obveznost, da naročniku plačane stroške povrne.

Drži trditev pritožnice, da je trditveno in dokazno breme na tožeči stranki, vendar pa se procesno dokazno breme v postopku premešča glede na navedbe in dokaze pravdnih strank. Presoja, da je tožeča stranka podala ustrezne navedbe in dokaze glede načina, kako je prišla do vtoževanih zneskov, utemeljuje presojo, da je procesno dokazno breme prešlo na toženo stranko. Ta pa v nadaljevanju svojih ugovorov ni konkretizirala in ni zmogla bolj usmerjenih ugovorov, ki bi izpodbijali dokazanost v zvezi s plačili konkretnih, specificiranih računov.

Neplačevitost dolžnika (kot objektivno stanje) je eden od elementov objektivnega pogoja izpodbojnosti (drugi odstavek 255. člena OZ). V pravni teoriji in sodni praksi je bilo oblikovano stališče, da če lahko upnik uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso podani. Dokazno breme o tem, da do poplačila ne more priti drugače kot z izpodbojno tožbo, je na upniku. V pravni teoriji in sodni praksi je bilo oblikovano tudi stališče, da pride kot dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti v poštev predvsem dejstvo, da je bila izvršba denarne terjatve na dolžnikovo premoženje delno ali v celoti neuspešna. Kar pa ne pomeni, da je neuspešna izvršba edini možni dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti.

Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je predlog prvega upnika za začetek stečaja nad dolžnikom zavrnilo, čeprav je z istim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Predloga prvega in drugega upnika v konkretnem primeru nista enaka le glede zahtevka, temveč je enaka tudi terjatev, na katero se opirata in na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka. Gre za isto odškodninsko terjatev zoper dolžnika, ki je bila pravnomočno prisojena prvemu upniku, ki jo je tudi uveljavljal v predlogu za začetek stečaja (v celotnem znesku), nato pa je nanjo (v polovičnem znesku) enak predlog oprl še drugi upnik, ki je to terjatev med predhodnim postopkom plačal prvemu upniku kot solidarni zavezanec v izvršbi. Dolžnikova zaveza s tem plačilom ni prenehala; obveznost, ki jo je imel prej do prvega upnika, ima sedaj (v polovični vrednosti) do drugega upnika. V opisanih okoliščinah je sodišče prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pravilno oprlo na verjetno izkazano odškodninsko terjatev, ki je ob uvedbi postopka pripadala prvemu upniku, ob začetku postopka pa drugemu upniku. Ker je na tej podlagi izreklo pravno posledico, ki u

Za odločanje o spornem ugotovitvenem tožbenem zahtevku glede na okoliščine konkretnega primera pravnomočen odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja nad toženko ni relevanten. Za presojo obstoja sporne terjatve je tako bistveno le, da je tožnik kot zastavitelj poplačal terjatev upnika do toženke ter da je z dnem poplačila ta terjatev prešla nanj. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom tožnik ne uveljavlja plačila obveznosti (izpolnitve terjatve) ter da z odpustom dolgov toženki terjatev upnika ni prenehala. Sodišče prve stopnje ni ustrezno (dosledno) upoštevalo, da je bilo v ponovnem sojenju dolžno odločiti o ugotovitvenem in ne o dajatvenem tožbenem zahtevku. Odločitev je nepravilno oprlo na določbo 409. člena ZFPPIPP glede pravnih učinkov odpusta obveznosti, ki bi bila uporabljiva v primeru odločanja o dajatvenem tožbenem zahtevku. Določba 409. člena ZFPPIPP namreč ne predpisuje prenehanja upnikove terjatve, za katero učinkuje pravnomočen odpust obveznosti, temveč govori o prenehanju upnikove pravice do sodnega uveljavljanja plačila takšne terjatve. Tovrstni odpust obveznosti ima torej za posledico zgolj neiztožljivost terjatev (glej p

Za obstoj procesne legitimacije zadošča tožnikovo zatrjevanje stvarne legitimacije in ni potrebna že tudi njena izkazanost. Sodišče po tem, ko upravnik jasno pojasni način delitve in obračuna stroškov, brez konkretnega ugovora toženke, ni dolžno iskati po razdelilnikih in preveriti vse posamezne obračune, ali kateri morda ni pravilen. Pritožnica zgrešeno navaja, da se plačilo računa lahko dokazuje le z overjenimi računovodskimi izkazi ali s strani izvajalca plačilnih storitev potrjenimi potrdili o plačilih, saj ZPP ne vsebuje formalnih dokaznih pravil, ki bi narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, niti dokazne moči posameznega dokaznega sredstva.

Predlog se zavrne.

Materialnopravni zaključek, da je toženka dolžna tožniku plačati vtoževano terjatev, sodišče prve stopnje opira na presojo, da je A. A. iz naslova unovčenja garancije v zvezi s pogodbami o leasingu na podlagi zakonske subrogacije pridobil terjatev zoper toženko (275. člen OZ), nato pa to terjatev, katere odstop ni bil zakonsko prepovedan, odstopil tožniku, pri čemer toženka zoper terjatev ni uspešno uveljavljala nobenega ugovora (417., 421. člen OZ). Odgovornost A. A. za dolgove do toženke je zakoniti zastopnik toženke očitno utemeljeval z njegovo vlogo družbenika podjetja B., d. o. o. Družbeniki d. o. o. pa za dolgove družbe, razen v primeru spregleda pravne osebnosti, ne odgovarjajo z osebnim premoženjem.

Vendar izpostavljeno izhodišče glede pravnih posledic toženčeve pasivnosti ne pomeni, da je za utemeljenost zahtevka po tožbi iz prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP potrebna zgolj tožnikova navedba, da je imetnik ločitvene pravice, ki je bila prerekana s strani drugega upnika. Vprašanje pridobitve ločitvene pravice spada v sfero uporabe materialnega prava, saj predstavlja ločitvena pravica pravico upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (drugi odstavek 19. člena ZFPPIPP).

Ob doslednem pravnem pojmovanju odločba sklada ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo preživninskih terjatev v višini nadomestila preživnine, ampak javno listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, ki izkazuje prehod preživninske terjatve preživninskega upravičenca do preživninskega zavezanca v višini priznanega nadomestila preživnine na sklad. Položaja, ko pride po izdaji izvršilnega naslova, s katerim je določena preživninska obveznost dolžnika, do (začasne) ponovne vzpostavitve družinske skupnosti, v kateri starša dejansko izvajata skupno vzgojo in varstvo otrok ter preživljata otroke v okviru skupnega gospodinjstva, ni mogoče enačiti s položajem, ko izvršilni naslov preneha veljati zaradi prenehanja otrokovega rednega šolanja po 18. letu starosti, sklenitve zakonske zaveze ali dopolnjenega 26. leta starosti. V teh primerih že po zakonu (ex lege) preneha sama pravica do preživljanja, zaradi česar sodna odločba ali sodna poravnava, s katero je bila določena preživnina, izgubi lastnost izvršilnega naslova. Ob ponovni vzpostavitvi družinske skupnosti staršev in otroka, ki sta ga starša dolžna preživljati, pa ne preneha pravica do preživljanja, temveč nastopi položaj

Sodna praksa ni obvezni pravni vir, zato sodišče načeloma ni vezano na odločitve sodišč v drugih primerih, četudi med istima strankama. V posledici razlik v načinu pravdanja, zlasti glede ponujene trditvene in dokazne podlage, so odločitve tudi sicer težko medsebojno primerljive. Sodišče mora zaradi kavtel iz 22. člena Ustave pri odločanju upoštevati le ustaljeno (enotno) sodno prakso, od katere ne sme samovoljno (brez navedbe razumnih razlogov) odstopiti, za kar pa v danem primeru ne gre in tega ne pritožnica niti ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje zato že iz tega razloga pri odločanju ni bilo vezano na odločitev v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi med istima strankama, ki jo navaja pritožnica. Pravilna in v skladu z ustaljeno sodno prakso je presoja sodišča prve stopnje, da pravno podlago iztoževanih stroškov obratovanja in vzdrževanja predstavljajo pravila o subrogaciji po zakonu (275. člen OZ), ter da se določbe o verziji uporabijo le takrat, ko pravo upravičencu ne daje drugega pravnega varstva. Za to v predmetni zadevi ne gre, saj ima upravnik, kot že rečeno, navedene stroške pravico vtoževati po pravilih zakonske subrogacije, da bo njun spor presojalo po tej za

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo udeleženci solidarno. Oškodovancu ni potrebno izkazati vzročne zveze med ravnanjem posamezne odgovorne osebe in nastalo škodo.

Tako teorija, kot sodna praksa, izpostavljata, da do subrogacije po zakonu pride, če obveznost izpolni nekdo (tretji), ki ima pri tem kakšen pravni interes. Že v prejšnjem sklepu II Cp 5/2023 je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je pravni interes v teoriji definiran, kot kakršenkoli splošni ali ekonomski interes, ki bi lahko (potencialno) vplival na izpolniteljev pravni položaj. Pri tem ni bistveno vprašanje kako realna je grožnja izvršbe na nepremičninah. 'Grozeča sila', kot jo imenuje pritožba, namreč ne predstavlja enega izmed zahtevanih pogojev zakonske subrogacije.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Dokazno breme o dogovoru, da se obročno poplača le glavnica, je na tistem, ki to zatrjuje, torej na toženi stranki. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da podlage za drugačni vrstni red vračunavanja delnih plačil od tega, ki ga določa 288. člen OZ, ni (toženka v pritožbi to, da dogovora v tej smeri ni bilo, celo sama prizna), je ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo dopolnjeno mnenje izvedenke. V njem je izvedenka potrdila, da je toženka, ob upoštevanju neobstoja drugačnega dogovora, delno odplačevala zapadli dolg, kar pa ni zadoščal niti za pokrivanje zapadlih zakonskih zamudnih obresti.

Neizvedba dokaza lahko pomeni bodisi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja bodisi kršitev pravice do izjave; na nobenega od teh pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, zato morata biti v pritožbi izrecno in konkretizirano uveljavljana. Stranka, ki zatrjuje, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče, mora v pritožbi določno povedati, zakaj meni, da bi bilo zaslišanje te priče potrebno oziroma kaj bi ta priča vedela povedati relevantnega za zadevo. Kadar sodišče prve stopnje navede vsebinske razloge, zakaj določenega dokaza ni izvedlo, lahko to odločitev pritožba uspešno izpodbije le z vsebinsko kritiko tozadevnih razlogov izpodbijane prvostopenjske odločitve. Obravnavana pritožba tem kriterijem ne zadosti, saj le posplošeno navaja, da naj bi sodišče ne izvedlo predlaganih dokazov. Toženec je najel kredit, od katerega je izročil (posodil) tožnici 10.000 EUR, preostali del kredita pa je očitno porabil zase; ker je tožnica za poplačilo toženčevega kredita zastavila svojo družinsko hišo, je, da bi preprečila njeno prodajo v izvršilnem postopku, imela pravni interes, da hipotekarni dolg poplača, zato je sk

Polovična globa se je lahko plačala tudi po pravnomočnosti plačilnega naloga, zato ni bilo nobenega razloga, da je tožnica plačala polovico globe, preden je postal plačilni nalog pravnomočen in preden je nastala obveznost toženca, da plača izrečeno globo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnica ne more terjati plačane globe na podlagi 197. člena OZ, saj ob plačilu tožnice še ni obstajala zakonska obveznost toženca. Poleg tega je tožnica vedoma plačala tuj dolg, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da si ob plačilu ni pridržala pravice terjati tega plačila nazaj, saj dogovor o tem ni bil sklenjen, prav tako pa ni bilo zatrjevano, da je plačala tuj dolg, da bi se izognila sili.

Za obstoj zakonske subrogacije je potrebno ugotavljati in preverjati dejstva pravnega interesa in višine dolga posameznega poroka od več porokov, poleg zatrjevanja plačila, čemur pa izvršilni postopek ni namenjen in tega tudi ne omogoča 24. člen ZIZ. ZIZ ne dopušča procesne situacije, ko bi bila ista oseba za del izterjevane terjatve upnik, za drug del izterjevane terjatve pa dolžnik, torej da bi nastopala v istem izvršilnem postopku na strani upnika in dolžnika hkrati.