393. člen OZ

Deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati. Pritožnika, ki sta funkcijo zakonitih zastopnikov stečajnega dolžnika opravljala v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka, nista dokazala, da stečajni dolžnik v tem času ni bil insolventen, kot tudi ne, da na nastanek teh okoliščin nista mogla vplivati. Dejstvo, da nobeden od njiju ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka in ob začetku stečajnega postopka ni bil več poslovodja stečajnega dolžnika, ni relevantno, saj sta to funkcijo oba opravljala v obdobju iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP in v času, ko je bila družba insolventna. Iz sklepa sodišča prve stopnje, zoper katerega sta pritožnika neuspešno ugovar

Ker si tožnik ni pridržal pravice do pogodbene kazni, zaradi zamude te več ne more uveljavljati (251. člen OZ). V skladu s 406. členom OZ se solidarnost na strani upnikov ne domneva, kar pomeni, da mora biti izrecno dogovorjena ali določena z zakonom. Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik predložil predpravdno mnenje izvedenca. V zadevi Rp 58/2022 Okrajnega sodišča v Mariboru, je namreč v postopku zavarovanja bil pritegnjen izvedenec za zavarovanje dokazov, ki se nanaša na ugotavljanje hrupa in vibracij, ki jih povzroča toplotna postaja, pri tem pa je na podlagi slednjega tožnik uveljavljal, da vgrajene obloge niso primerne in zadostne. Pri tem torej ne gre za vprašanje izpolnitev z napako, ampak za vprašanje neizpolnitev, saj namen, zaradi katerega je tožnik sklenil sporazum s toženko, ni bil izpolnjen

Pritožbeno sodišče tudi soglaša stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno razlikovati med stroški, ki se nanašajo na celo stvar in jih v skladu z 68. členom SPZ krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki nastanejo v posledici njegovega delovanja in so vezani na dejansko uporabo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da stroški električne energije (omrežnina in obračunska moč) ter stroški kupljenega kurilnega olja za ogrevanje po računih z dne 6. 8. 2021, 18. 1. 2022, 22.8. 2022 in 20. 1. 2023 ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati glede na dejansko porabo. Pritožbeno ni sporno, da v sporni nepremičnini, in sicer na delu, ki je v posesti toženke, od 1. 8. 2023 biva najemnik, s katerim je toženka sklenila najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča glede zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka neutemeljeno sklicuje, da bi glede na določbo četrtega odstavka 24. člena SZ-1 tožnik moral najprej povrnitev tega stroška zahtevati od najemnika. Kajti navedena določba SZ-1 ureja razmerje med n

Kljub temu, da je tožena stranka ugovarjala višini terjatve, tožeča stranka ni navedla meril in elementov, iz katerih bi bil razviden izračun deleža za dobavljeno količino toplote, ki pripade toženi stranki.

Ker gre za deljivo obveznost, na aktivni strani pa sta dve tožeči stranki, 1. B. A. in 2. dediči po pok. A. A., se obveznost plačila pravdnih stroškov v skupni višini 11.085,08 EUR med obe tožeči stranki razdeli na dva enaka dela. Na prvo tožečo stranko B. A. torej odpade 1/2 od celotnega zneska, to je 5.542,54 EUR, in na dediče po pok. A. A. prav tako 5.542,54 EUR.

Tudi solastnik ali tisti, ki z njegovim dovoljenjem uporablja celo stvar ali del stvari v solasti, uporablja, če nima dovoljenja vseh solastnikov, idealni delež te stvari ali njenega dela brez podlage. Če to počenja brezplačno, je zato načeloma obogaten, kolikor prihrani, ker souporablja idealni del, ki ni njegov, brez podlage in brez plačila.

Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost; pravdno sodišče teh dejstev ne sme ugotoviti drugače oziroma vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča. Po 406. členu OZ se solidarnost upnikov ne domneva; če je več upnikov, jim dolžnik odgovarja solidarno le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. Nič od tega v obravnavanem primeru ni podano. To pa ne pomeni, da tožniki niso aktivno legitimirani. Aktivno legitimacijo so utemeljevali z dejstvom, da so dediči po pokojnem oškodovancu, česar toženec ni prerekal. Dediči v trenutku smrti vstopijo v položaj pokojnega (132. člen ZD), in sicer pod pogojem, da se ne bodo odpovedali dediščini. V spisu je sklep o dedovanju po pokojnem oškodovancu, ki potrjuje, da so tožniki zakoniti dediči po oškodovancu in dedujejo vsak do ¼ zapuščine. Torej so upravičeni vsak do 1/4 dosojene odškodnine. Višje sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženca in izpodbijano sodbo v obsodi

Stališče, da je t. i. informativni dokaz prepovedan, je sicer pravilno, vendar pri konkretno predlaganem dokazu ne gre za tak dokaz. Tožnika sta namreč višino stroška v klimatsko napravo konkretizirala. Te trditve za izvedbo dokaza z izvedencem zadostujejo. Drži sicer pritožbena navedba toženke, da sama določilo razume drugače kot tožnika in je v tej smeri tudi podala določene navedbe, a to za zaključek, da je določilo v smislu razlagalnih pravil, ki jih določa 82. člen OZ, sporno in ga je treba razlagati po metodi, ki jo določa drugi odstavek iste določbe, ne zadošča. Pogodbena določba, ki je jasna, objektivno enopomenska, ni sporna. In taka je tudi konkretna pogodbena določba. Zaključek sodišča prve stopnje, da je določilo jasno in ni sporno, je zato pravilen. Toženka spregleda, da je bilo s pogodbo dogovorjeno, da tožnika v prostorih vzpostavita stanje kot je bilo ob prevzemu (z izjemo predelav, ki bi povzročile nesorazmerne stroške). To pa ne pomeni nič drugega kot to, da se je toženka koristim od vlaganj, ki sta jih izvedla tožnika, odpovedala. Navedbe o tem, da je bil vložek tožnikov ob deložaciji uničen, zato za presojo zahtevka po tožbi niso odločilne. Stanje

Obveznost tožencev iz naslova uporabnine do tožeče stranke je torej deljiva in toženci dolgujejo tožeči stranki vsak svoj enak del obveznosti.

Četudi tožnik v postavljenem roku še ni razpolagal s potrebnimi podatki in zato objektivno ni mogel dopolniti tožbe, bi mogel in moral še pred iztekom roka zaprositi za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe. Tožnik je tisti, ki je začel pravdo, zato se mora pravdati z ustrezno stopnjo skrbnosti.

Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost zahtevka, sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe (tretji odstavek 318. člena ZPP), razen če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje zaradi pasivnosti drugega toženca ni ugotavljalo dejanskega stanja in ni ocenjevalo predloženih dokazov v smeri, ali so v tožbi zatrjevana dejstva resnična ali ne. Predpostavlja se namreč, da toženec, ki odgovora na tožbo ne poda, priznava dejanske navedbe tožeče stranke, kot resnične. Ker se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), so pritožbeni očitki v tem delu, neupoštevni. Glede pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče v celoti sledi presoji sodišča prve stopnje, da so bile tožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na drugega toženca, nesklepčne. Sklepčnost namreč predstavlja trditveno breme (oz. dolžnost substanciranja) tožeče stranke, da navede vsa (pra

Na vprašanje, ali je treba zahtevo za zmanjšanje pogodbene kazni po 252. členu Obligacijskega zakonika uveljavljati z oblikovalnim tožbenim zahtevkom ali zadošča materialnopravni ugovor, Vrhovno sodišče odgovarja, da v pravdi za plačilo denarne pogodbene kazni dolžnik lahko uveljavlja njeno zmanjšanje tudi z ugovorom.

Denarna obveznost, določena v izreku izpodbijanega sklepa, je po naravi stvari deljiva. Ker torej v izreku ni navedeno, da sta toženki solidarni dolžnici, velja, da je vsaka od njiju dolžna tožnikoma polovico zneska.

Toženci niso uspeli dokazati, da četrta toženka in njeni otroci stanovanje upravičeno zasedajo kot lastniki oziroma, da bi imeli kakšno drugo pravno podlago za uporabo spornega stanovanja, ki bi preprečevala njegovo izpraznitev. Hipotetična možnost odkupa stanovanja ni dovolj. Če toženci menijo, da imajo na spornem stanovanju lastninsko pravico, morajo to uveljavljati z ustreznimi zahtevki v pravdi. Ker gre pri obveznosti na strani več tožencev kot dolžnikov za deljivo obveznost in ni določena drugačna delitev, se obveznost deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Takšna obveznost je manj od solidarne.

Solidarnost dolžnikov se ne domneva, zato mora biti jasno določena v izreku stroškovne odločitve. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak odgovoren za svoj del obveznosti. Tožencema (dolžnikoma) s sodbo (izvršilnim naslovom) ni bilo naloženo, da v korist tožnika (upnika) nekaj solidarno data, storita ali opustita. O nerazdelni odgovornosti za glavno stvar ni mogoče govoriti.

Drugi toženec ni izkazal, da bi ga prvi toženec in tretja toženka po zakoniti zastopnici pooblastila za zastopanje, hkrati pa tudi ne, da ima opravljen pravniški državni izpit. V posledici navedenega njegova pritožba v navedenem obsegu ni dovoljena, saj jo je vložila oseba, ki te pravice ni imela (četrti odstavek 343. člena ZPP). Sodišče druge stopnje jo je s sklepom zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP).

Tožnici utemeljeno očitata prvemu sodišču, da v zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru prvega toženca in o nasprotni tožbi v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, ni napravilo nobene dokazne ocene oziroma izpodbijana sodba v tem delu o odločilnih dejstvih nima nobenih razlogov. Ker prvi toženec ni predlagal izdaje dopolnilne sodbe se šteje, da je v tem delu umaknil nasprotno tožbo zoper drugo tožnico. Pritožbeno sodišče je že ob prvi razveljavitvi opozorilo, da bo moralo prvo sodišče izdelati dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP in se argumentirano opredeliti do vseh pomembnih trditev pravdnih strank. Ker v ponovljenem postopku ta napotila pritožbenega sodišča niso bila upoštevana, je pritožbeno sodišče sklenilo, da se zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Razpravno načelo ni kršeno že s tem, ko stranka v okviru svoje izpovedbe podrobneje pojasni svoje že podane trditve, sodišče pa njeno izpovedbo povzame. Po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki ni bila v ničemer odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je lahko navedla vsa dejstva, ki govorijo njej v prid.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.