195. člen ZPP

S prvo toženko, pri kateri je imela zavarovano svojo civilno odgovornost, je druga toženka solidarno odgovorna za nastalo škodo, vendar ne gre za enotno, ampak navadno sosporništvo, zato se procesna dejanja prve toženke ne raztezajo tudi na drugo toženko. Vsak sospornik je samostojna stranka postopka, njegova dejanja ali opustitve pa ne koristijo in tudi ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). S tem, ko je prva toženka odgovorila na tožbo, je ustvarila procesni učinek le zase. Druga toženka bi morala sama odgovoriti na tožbo, da bi preprečila izdajo zamudne sodbe, česar pa ni storila, zato mora nositi posledice svoje opustitve.

Družbeniki stečajnega dolžnika, ki jim je ta odsvojil svoj poslovni delež v drugi družbi na način, da ga nanje ni prenesel kot celoto (tako, da bi jim pripadal skupno), temveč po delih, ki so samostojno pripadli posameznemu od njih, so v pravdi zaradi izpodbijanja tega pravnega dejanja stečajnega dolžnika navadni sosporniki. V enakem položaju so glede denarnega zahtevka za vračilo prepovedanih plačil, ki jih je prejel vsak od njih posebej. Pravilo o samostojnosti navadnega sospornika (195. člen ZPP) velja tudi v zvezi s potekom in zaključkom postopka. Družbenik navadnega sospornika, na katerega se učinki izrednega pravnega sredstva ne raztezajo, nima pravnega interesa, da se mu pridruži v postopku, ki se nadaljuje zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva drugega navadnega sospornika.

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali sta v primeru zahtevka za izbris neveljavne vknjižbe neposredni pridobitelj (oseba iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1) in nadaljnji singularni pridobitelj (oseba iz drugega in tretjega odstavka 244. člena ZZK-1), ki je v razmerju do tožnika - izbrisnega upravičenca tretji, enotna sospornika? (2) Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru podana toženčeva dobra vera? (3) Ali je (bil) v konkretnem primeru tožnikov prenos lastninske pravice na toženko veljaven?

Pogodba o izvajanju del na večstanovanjski stavbi, sklenjena med izvajalcem del (gospodarsko družbo) in naročniki - etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe, ni gospodarska pogodba.

Ugotovitev očetovstva z vsemi pravnimi posledicami ureja družinska zakonodaja. V skladu s stališči teorije in dolgoletne usklajene sodne prakse ga je dopustno ugotavljati le kot glavno in ne kot predhodno vprašanje. Gre namreč za statusno vprašanje, ki velja erga omnes, predhodna vprašanja pa se rešujejo samo v razmerju med pravdnima strankama. Za ugotavljanje očetovstva je predpisan poseben postopek. Kot glavno ali predhodno vprašanje je vselej dopustno obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja. Med brati in sestrami ekonomska soodvisnost ni značilna in običajna. Za polbrate in polsestre pa tudi ne bi bilo tako nenavadno, da ne bivajo ves čas skupaj, vendar kljub temu tvorijo enotno trajnejšo življenjsko skupnost s polbrati in polsestrami.

Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo udeleženci solidarno. Oškodovancu ni potrebno izkazati vzročne zveze med ravnanjem posamezne odgovorne osebe in nastalo škodo.

Ugotovljeni prihod toženca na skupno zemljišče, sprehod okoli hiše in enourno zadrževanje na zemljišču ter snemanje in fotografiranje hiše, kar je presenetilo in vznemirilo drugo tožnico, a ni povzročilo nobenih objektivnih sprememb na stvari, izgube posesti, spremenjenega načina izvrševanja posesti tožnikov in ni otežilo izvajanja posesti, ne predstavlja takšnega dejanja, zaradi katerega je dopustno sodno varstvo posesti.

Nepristojnost sodišča zaradi sklenjenega arbitražnega sporazuma se upošteva zgolj na ugovor stranke. Ker prva toženka tega ugovora ni podala, druga toženka pa ga kot navadna sospornica ne more podati namesto prve toženke, ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Prva toženka in druga toženka sta sospornici, zaradi atrakcije pristojnosti je za obe stranki krajevno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za eno izmed strank.

Odgovor na vprašanje, ali je treba postopek v primeru nastanka pravnih posledic začetka stečajnega postopka za enega od tožencev prekiniti le proti temu tožencu ali pa v celoti (tj. proti vsem tožencem), je odvisen od tega, ali sta/so toženci navadni ali enotni sosporniki. Spisovni podatki v konkretnem primeru ne omogočajo zaključka, da sta toženca enotna sospornika. Po presoji pritožbenega sodišča ju je zato treba obravnavati kot navadna sospornika. Vsak navadni sospornik je v pravdi samostojna stranka; njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Tudi zastoji v postopku v enem procesnem razmerju na procesno dejavnost ostalih subjektov ne vplivajo. Če torej nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, se postopek po 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP prekine le glede sospornika v stečaju, ne pa tudi glede ostalih sospornikov.

Po pravilni ugotovitvi sodišča je druga toženka pred nezgodo ustrezno obvestila tožnika, da sodelovanje pri nakladanju na prikolico tovornega vozila ne spada med njegove delovne obveznosti. Drugi toženki kot delodajalcu bi sicer lahko očitali neustrezen ali pomanjkljiv nadzor v primerih, če bi se ugotovilo, da se delavci ne držijo ustreznih napotkov delodajalca in te kršijo, kar pa v tem primeru ni bilo ugotovljeno. Toženki sta navadni sospornici, zato dejanja ali opustitve ene ne koristijo in ne škodujejo drugi (195. člen ZPP), kar pomeni, da pri presoji zahtevka proti prvi toženki ni mogoče upoštevati kakršnihkoli zatrjevanih dejstev s strani druge toženke.

V sodni praksi je utrjeno stališče, da gre pri negatorni tožbi v primeru, kadar je na toženi strani več strank, za navadno sosporništvo.

Sodišče je odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je vložil prvi toženec. Ker sta toženca navadna (materialna) sospornika, se učinek njegovega ugovora ne razteza na drugo toženko. Tudi izpodbijana odločitev zanjo nima nobenih posledic. Če bi kot kraj, kjer je nastala škodljiva posledica (praviloma) razumeli kraj, kjer oškodovanec trpi poseg v svojo pravno varovano sfero, ne bi bilo nobene potrebe po določitvi izjeme, ki jo določa drugi odstavek 52. člena ZPP in jo utemeljujejo izjemno hude posledice za oškodovanca. Tudi kraj, kjer je nastala škodna posledica, je zato praviloma kraj, kjer je bilo storjeno škodno dejanje.

Ne glede na to, da sta dolžnika v obravnavani zadevi ugovora vložila v isti vlogi, je treba vlogo glede na njeno vsebino in upoštevaje procesni položaj dolžnikov obravnavati kot dve samostojni pravni sredstvi, tj. kot dva samostojna ugovora vsakega od dolžnikov, o katerih mora sodišče sprejeti tudi samostojni odločitvi in sklep o izvršbi, če so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo ugovorov, upoštevaje razloge, ki jih je v ugovoru uveljavljal posamezni dolžnik, in uradoma upoštevne razloge preizkusiti ločeno v razmerju do posameznega dolžnika. Ker Zakon o sodnih taksah (ZST-1) nima izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov, za taksno obveznost vsakega od dolžnikov velja prvi odstavek 3. člena ZST-1, ki določa, da s tem zakonom predpisane takse plača tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, če ta zakon ne določa drugače. Za vsakega od dolžnikov je zato že z vložitvijo vloge z dne 11. 1. 2022 nastala samostojna obveznost za plačilo sodne takse za postopek o njegovem ugovoru zoper sklep o izvršbi (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1; prvi odstavek 29.b člena ZIZ), zaradi česar v obravnavani zadevi tudi ni podlage za upo

Utemeljeni so pritožbeni pomisleki, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom ocenilo, da tožba ni sklepčna, ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj sta toženca v solidarni zavezi. Solidarni dolžniki namreč niso enotna pravdna stranka, vsak od njih je kot sospornik v pravdi samostojna stranka in je spor mogoče rešiti za vsakega sospornika različno ter torej izdati zanje različne odločbe. Kljub temu, da se je tožbeni zahtevek glasil na solidarno plačilo obeh tožencev, bi sodišče prve stopnje glede tožencev lahko izdalo različne odločitve. Če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati, se postopek prekine, zato je v času odločanja sodišče prve stopnje pravilno odločilo zgolj o zahtevku zoper drugega toženca, saj je bil postopek zoper prvo toženko še vedno prekinjen in s tem onemogočeno odločanje o zahtevku zoper njo.

Drugotožena stranka je vložila predmetno pritožbo v zadevi, v kateri je sodišče odločilo v individualnem delovnem sporu med tožečo stranko in prvotoženo stranko in tožbo zoper prvotoženo stranko zavrglo. Individualni delovni spor, ki se je vodil pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. Pd 158/2019 je tekel med tožečo stranko in štirimi toženimi strankami, ki so bile vse navadne sospornice po določbi 195. člena ZPP. O tožbenih zahtevkih zoper štiri tožene stranke je bilo odločeno različno s sodbo in sklepom Pd 158/2019 in nato s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 624/2020, torej ne gre za procesno situacijo po 196. členu ZPP. Ker torej drugotožena stranka vlaga pritožbo o odločitvi, v kateri ni pravdna stranka, je bilo potrebno njeno pritožbo zavreči na podlagi določbe prvega odstavka 351. člena ZPP, ker tega ni storil že predsednik senata sodišča prve stopnje na podlagi določbe 343. člena ZPP.

ZPP določa, da se nadomestna sodba lahko izda le pod pogojem, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo stranka uveljavlja v pritožbi. V konkretnem primeru ti pogoji niso bili izpolnjeni.

Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice, ki jih določa ZIL-1 (prvi odstavek 47. člena ZIL-1). Imetništvo blagovne znamke je pravica, ki preprečuje izvršbo. V tožbi za nedopusnost izvršbe in ugotovitev pravice sta stranki na toženi strani upnik in dolžnik, ki sta v razmerju navadnih sospornikov.

Sodna taksa za pravno sredstvo je odvisna od vrednosti tistega dela odločbe, ki se s pravnim sredstvom izpodbija (peti odstavek 18. člena ZST-1). Sodne takse se plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu (prvi odstavek 19. člena ZST-1), za njeno ugotavljanje pa se, če ni v tem zakonu določeno drugače, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (drugi odstavek 19. člena ZST-1). ZST-1 za v tožbi postavljene zahtevke, z izjemo zahtevka za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ne vsebuje specialnih določb. V konkretnem primeru se zato pri denarnem zahtevku kot vrednost spornega predmeta upošteva vrednost glavnega denarnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena v zvezi z drugim odstavkom 44. člena in 45. člena ZPP), torej zneska 26.255,18 EUR in 8.523,29 EUR. Pri nedenarnih zahtevkih pa se za zahtevek za izpraznitev in izročitev upošteva vrednost enoletnega nadomestila (22. člen ZST-1), za ostale nedenarne zahtevke pa vrednost navedena v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Dejstvo, da so toženci navadni materialni sosporniki, ima vpliv na odmero in plačilo takse za (skupaj) vloženo pri