29. člen SZ-1

Toženka je s postavitvijo ograje tožnika v celoti izključila iz uporabe določenega dela dvorišča, ki predstavlja skupni del vseh etažnih lastnikov, ki ga imajo pravico uporabljati vsi solastniki sorazmerno svojemu deležu. Njeno ravnanje predstavlja nedopusten poseg v solastninsko pravico tožnika, saj tožnik ne more več uporabljati določenega dela zemljišča, ki ga je pred posegom toženke lahko uporabljal oziroma bi ga imel kot solastnik pravico uporabljati.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je lahko veljaven del sicer neveljavne pogodbe, pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v obravnavanem primeru za vprašanje (zadostnega) soglasja volj pogodbenih strank in ne za vprašanje obličnosti. Prerekanje trditev nasprotne stranke mora biti določno in obrazloženo. Zgolj navedbe, kot jih je podal toženec: "da prereka vse terjatve domnevno neporavnanih vplačil v rezervni stanovanjski sklad, stroške upravljanja, vzdrževanja ter obratovanja večstanovanjske hiše, ki jih tožeča stranka iz naslova zemljiškoknjižne lastnice dveh stanovanj izterjuje", ne zadostijo standardu obrazloženih trditev, s katerimi bi na ravni konkretnosti prerekal trditve tožnika, da je bil dolžan plačati stroške, izhajajoče iz predloženih računov, v vtoževani višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z navzočnostjo pooblaščenca, ki lahko opravlja vsa procesna dejanja, ki jih je na podlagi prvega odstavka 279.c člena ZPP na pripravljalnem naroku potrebno opraviti, je zadoščeno zakonski zahtevi po strankini navzočnosti. Če se stranka, na zahtevo sodišča po osebni navzočnosti na pripravljalnem naroku iz šestega odstavka 279.c člena ZPP,

Nadomestitev soglasja neskladne gradnje še ne legalizira, ampak predlagateljem zgolj omogoča, da postopek, v katerem bo o tem odločeno, sprožijo. Z legalizacijo se ureja le pravno stanje objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju s pogoji v gradbenem dovoljenju tako, da se po uspešno zaključenem postopku vzpostavi zakonska domneva, da objekt ni neskladen in da ima uporabno dovoljenje oziroma se zanj uporabno dovoljenje lahko izda. Predmet tega postopka torej ne bo vprašanje, kdo je lastnik stavbe in njenih delov, ampak vprašanje, ali so za vzpostavitev te domneve izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZGO-1.

Ureditev glede zahtevanega soglasja etažnih lastnikov za kratkoročni turistični najem stanovanj je razmeroma nova, saj je bil (šele) letos, septembra 2025, sprejet nov Zakon o gostinstvu (ZGos-1), ki med drugim ureja tudi te primere. Zakon o gostinstvu ureja kratkoročno oddajanje stanovanj kot del gostinske dejavnosti. Po novi ureditvi se zahteva soglasje več kot 75 % etažnih lastnikov, potrebno pa je tudi soglasje vseh lastnikov stanovanj, ki mejijo na tisto stanovanje, ki se ga namerava oddajati (četrti odstavek 20. člena ZGos-1). Sklicevanje pritožbe na zakon, ki v času spora še ni veljal in ki se tekom trajanja celotnega spornega razmerja še ne uporablja, zato ni relevantno. Kvečjemu lahko služi kot indikacija konteksta razlage sporne problematike na podlagi veljavnih, relevantnih predpisov. Uporaba stanovanja v druge namene se po drugem odstavku 29. člena SZ-1 šteje za posel, ki presega redno upravljane, za kar se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov, sicer pa se za (druge) posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, zahteva soglasje več kakor treh četrtin etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže. Pri turističnem oddajanju stanovanj gre za kra

V pritožbenem postopku ni sporno, da soglasje etažnih lastnikov za delitev stavbe ni bilo doseženo. Ker sklep o delitvi stavbe ni bil veljavno sprejet in zato ne velja, predlagatelj ne more zahtevati njegove razveljavitve.

Sklep etažnih lastnikov, sprejet v okviru upravljanja skupnih delov, ima pravne učinke za vse etažne lastnike, tudi če se ta (deloma) nanaša na posamezni del. Čeprav imajo strešna okna v sporni večstanovanjski stavbi dvojno namembnost (so sestavni del strehe in obenem okno za posamezni del tožencev), se z njimi zagotavlja funkcija strehe za celoten objekt in s tem funkcija večstanovanjske stavbe kot celote. To pomeni, da strešna okna v okoliščinah konkretnega primera spadajo v skupne dele.

Predmet varstva kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 niso zgolj civilnopravna razmerja med posamezniki, temveč predvsem javni red in pravni promet. Namen te inkriminacije je preprečevati samovoljno udejanjanje dejanskih ali domnevnih pravic izven za to predpisanih pravnih postopkov. Pri presoji obstoja tega kaznivega dejanja pa je vendarle treba pretehtati, ali posameznikovo samovoljno jemanje pravice dosega tisto stopnjo družbene nevarnosti, ki terja kazenskopravni odziv kot ultima ratio sredstvo urejanja družbenih odnosov. Iti mora za samovoljno uveljavitev oziroma izvršitev pravice, ki storilcu na podlagi denimo obligacijskega ali stvarnega prava dejansko pripada, oziroma glede katere storilec (vsaj) misli, da mu pripada. To vključuje storilčevo opravičljivo zmoto in zmoto, ki je posledica njegove malomarnosti. Če pa se bo storilec zavedal, da mu pravica ne pripada, a contrario že pojmovno ne bo šlo za to kaznivo dejanje. Ne bo več šlo za samovoljno jemanje pravice, torej udejanjanje pravice izven pravno predpisanega načina, kar je tudi namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, temveč za nekaj drugega. V takšnem primeru bi s

Na podlagi jezikovne, sistematične in namenske metode lahko ugotovimo, da so predpostavke veljavnosti Pogodbe (podpoglavje III.2 "Pogodba o medsebojnih razmerjih") in drugih načinov odločanja etažnih lastnikov (III. 3 "Zbor lastnikov in nadzorni odbor") ločene in različno urejene. Za veljavnost Pogodbe ni določen noben poseben rok, temveč je predpisan le kvorum, ta pa je lahko dosežen kadarkoli in nanj je vezan tudi pričetek veljavnosti Pogodbe - ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev, prične Pogodba veljati, njena sklenitev pa je obvezna (kogentna). Za odločitev v tej zadevi je zato bistveno, da so v Pogodbi etažni lastniki uredili tudi način uporabe navedene nepremičnine in sicer so ga delno namenili za parkiranje (skupno 20 parkirnih mest; prvi stavek drugega odstavka 9a. člena). Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankami postopka, učinkovanje na osebo, ki ni stranka postopka je izjema in zato je potrebna restriktivna razlaga, saj takšni učinki pomenijo tudi poseg v ustavno (in konvencijsko) pravico do izjave. Posebnost v tem primeru pa je, da gre za Pogodbo o medsebojnih razmerjih, ki mo

Za motenje posesti ne zadošča sprememba dejanske oblasti na stvari, pač pa mora biti izvajalcu očitno, da protipravno posega v tujo posest. Zgolj seznanitev z vložitvijo predloga v nepravdnem postopku ne utemeljuje protipravnosti očitanega motilnega ravnanja, ki ga je opravil v okviru svoje dejavnosti po izrecnem navodilu lastnikov, brez lastne koristi v smislu pridobitve posesti oziroma od spremembe posestnega stanja (tu ne gre za vprašanje finančne koristi). Toženec ni štel, da ravna v svojo korist. V motenjskih sporih bi dopuščanje pasivne legitimacije izvajalcem, ki se poklicno ukvarjajo z določeno dejavnostjo in zgolj izvršujejo pogodbeno naročilo, lahko onemogočilo nemoteno opravljanje njihove osnovne dejavnosti, saj bi bili nenehno izpostavljeni možnosti, da bo zoper njih vložena tožba. Zato mora sodišče vse okoliščine skrbno pretehtati, kar je v konkretnem primeru tudi storilo. Vsakršne spremembe dejanskega stanja še ni mogoče okvalificirati za dejanje, ki bi terjalo posestno varstvo v luči 33. člena SPZ. V ugoditev zahtevku vodi le tisto spremenjeno dejansko ali posestno stanje, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti.

Po 91. členu SPZ se za priključitev na javna komunalna in druga omrežja smiselno uporabljajo določila o nujnih poteh.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali bi moralo sodišče II. stopnje odločati o vseh tožbenih temeljih, ki utemeljujejo pravno posledico iz tožbenega zahtevka, v konkretnem primeru, ali se glede na čas in način uporabe ter obseg igral, umeščenih na sporni nepremičnini pod stanovanjem tožnice povzroča prekomeren hrup, kar jo moti pri izvrševanju lastninske pravice na tem stanovanju. 2. Ali je postavitev igral na splošnih skupnih delih, ob nedefinirani lokaciji postavitve teh igral po aktu o vzpostavitvi etažne lastnine, posel rednega upravljanja, za sprejem katerega zadošča, da ga sprejmejo etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pogodbo 16/92 v delu, v katerem se nanaša na določitev upravnika ob ugotovitvi, da je pogodbo 16/92 podpisala več kot polovica etažnih lastnikov, pravilno štelo za veljavno sklenjeno pogodbo o upravljanju z upravnikom. SZ, veljaven v času sklenitve pogodbe 16/92, je namreč v prvem odstavku 31. člena določal, da je za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov, objektov in naprav potreben sporazum solastnikov, katerih deli predstavljajo več kot polovico vseh lastnikov stanovanj. To pa je bilo glede pogodbe v delu, v katerem je določen upravnik stavbe, izpolnjeno. Zamuda roka iz tretjega odstavka 27. člena SZ na veljavnost pogodbe o upravljanju ne vpliva. Vpis v register ima le deklaratorni pomen. Glede na to, da je vpis v register upravnikov stavb le deklaratorne narave, pravno razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom učinkuje že pred vpisom v register in neodvisno od njega, zato morebitni izostanek ali nepravilnost vpisa v register ne vpliva na vprašanje, kdo ima trenutni mandat za upravljanje stavbe. Pravni učinek vpisa v register upravnikov je zgolj publiciteten (učinek javne objave) in služ

Upravnik mora skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov (2. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ), to pa brez rednih dobav ni mogoče. Zato mora upravnik, čeprav k temu ni izrecno zavezan, kljub temu poravnati te stroške, saj le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni svojo obveznost kot upravnik večstanovanjske stavbe in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil. V takšnih primerih ima zato upravnik pravico do povrnitve plačanega, in sicer na temelju pravil o subrogaciji. Skupni deli so solastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov (skupni deli) ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov (posebni skupni deli) (četrti odstavek 3. člena SZ-1), pri čemer je ureditev splošnih skupnih delov predpisana kot pravilo, ureditev in obstoj posebnih skupnih delov pa kot izjema. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena SZ-1 spadajo med skupne inštalacije, naprave in opremo tudi dvigala. Poseben skupni del se lahko določi že s pogodbo o medsebojnih razmerjih, v vsakem primeru pa je za oblikovanje posebnega skupnega dela potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov (22. člen SZ-1 in drugi odstavek 32. člena S

Predlagateljica je s pridobitvijo lastninske pravice na stanovanju vstopila v solastninsko pravno razmerje, kot je bilo urejeno z aktom o ustanovitvi etažne lastnine. Institut nadomestnega soglasja po naravi stvari omejuje lastninski položaj tistih solastnikov, ki niso soglašali s sprejetjem odločitve. Legitimen razlog te omejitve je v zagotavljanju delovanja skupnosti oseb, ki jih povezuje lastništvo etažnih enot v isti zgradbi in ki so zaradi tega neogibno soodvisne pri izvrševanju solastninskih upravičenj glede skupnih delov zgradbe. Nasprotna udeleženca sta ob vstopu v solastniško razmerje vedela (ali vsaj mogla vedeti), da izključna raba vrta ne odraža njunih solastniških upravičenj na skupnih delih, in nista mogla računati z nespremenljivostjo ureditve, določene v Aktu o ustanovitvi etažne lastnine. Ob pridobitvi etažne lastnine sta mogla pričakovati le toliko zasebnosti, kolikor jo lahko nudi bivanje v dvostanovanjski stavbi s skromnim obsegom zemljišča okrog nje.

Bistvo solastninske pravice je njena soodnosnost, sobivanje in zato tudi imanentna konfliktnost, ki nastaja zaradi različnih interesov njenih nosilcev. To različnost je v prisilni skupnosti, v kateri ni dovoljeno zahtevati ne delitve solastnine na skupnih delih in se ji tudi ne odpovedati (četrti in peti odst. 105. člena SPZ) potrebno uskladiti na način, da bo omogočal nadaljnje izvrševanje upravičenj vsem upravičencem (solastnikom). Tožnica kot solastnica pa z zahtevkom na "odstranitev igral" želi izključiti oziroma preprečiti preostalim solastnikom uporabo predmetov - "igral", glede katerih obstaja veljavna pravna podlaga - Akt o oblikovanju etažne lastnine - ki izrecno dovoljuje način uporabe navedenega zemljišča na točno takšen način. Ob tako postavljenem tožbenem zahtevku zato tisto, kar sodišče prve stopnje izpostavlja kot odločilno, da namreč "kje" bodo igrala postavljena, nikjer ni določeno, ne more biti nosilni razlog za odločitev, da se igrala "odstranijo". V 27. členu SZ-1 je določeno: "Etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, lahko sprejmejo hišni red, s katerim določijo temeljna pravila sosedskega sožitja v večstanovanjski stavbi." V drug

Odločanje o načrtu vzdrževanja se na podlagi tretjega odstavka 26. člena SZ-1 res šteje za posel rednega upravljanja. To pomeni, da lahko etažni lastniki ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 37. člena SZ-1 o njem odločajo (tudi) na ponovljenem zboru etažnih lastnikov in sicer z večino prisotnih etažnih lastnikov po solastniških deležih. Vendar pa to velja le, če načrt vzdrževanja dejansko obsega dela, ki se štejejo za vzdrževanje. Sodišče prve stopnje se je zato utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, ali sporna sanacija fasade predstavlja vzdrževanje in s tem posel rednega upravljanja (drugi in četrti odstavek 25. člena SZ-1) ali pa gre za posel, ki redno upravljanje presega (29. člen SZ-1). Konkretno sanacijo fasade, pri kateri je po ugotovitvah sodišča prve stopnje šlo za energetsko sanacijo in ne zamenjavo zaradi iztrošenosti, bi lahko uvrstili kvečjemu med izboljšavo, ki upošteva napredek tehnike. SZ-1 tako v 29. členu in citiranem Pravilniku iz poslov rednega upravljanja izrecno izvzema nekaj izboljšav, ki bi jih sicer lahko uvrstili med izboljšave, ki sledijo tehničnemu napredku v smislu 41. točke 3. člena GZ. Ker tudi konkretna energetska sanacija fasade, ki je bi

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali izvedba del, s katerimi se na skupnem delu večstanovanjske stavbe namesto dotedanje zelenice postavi podložni beton in leseni pod ter izvede spremljajoča dela (drenaža, prod, napeljava), pomeni spremembo rabe skupnega dela, za katerega morajo etažni lastniki sprejeti sklep s 100 % soglasjem vseh etažnih lastnikov?

Skladno z določilom prvega odstavka 29. člena SZ-1 etažni lastniki o poslih, ki presegajo redno upravljanje stanovanjske hiše, odločajo s 75 % solastniških deležev. Kot je zgoraj pojasnjeno, je predmet vzdrževanja v tej pravdi energetska prenova večstanovanjske stavbe, ki pred tem ni imela toplotne izolacije fasade. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so etažni lastniki skladno z zakonom z navadno večino izposlovali sklep o povečanju sredstev za posle rednega vzdrževanja, vendar so ti posli presegali okvir rednega vzdrževanja. Odločanje o načrtu vzdrževanja šteje za posel rednega upravljanja (tretji odstavek 26. člena SZ-1) le, če gre dejansko za zadeve, ki se nanašajo na redno vzdrževanje. Torej za posle, ki se skladno z veljavnimi predpisi štejejo za redno vzdrževanje. Drugačno razlaganje tega določila bi pomenilo obid zakona, saj bi omogočalo, da se za navadno solastniško večino sprejme tudi odločitev o povišanju plačil v rezervni sklad zaradi izvedba poslov, ki ne predstavljajo rednega vzdrževanja. To pa ni skladno z naravo in namenom rezervnega sklada.

Dogovor o zmanjšanju obsega varovanja ni dogovor o vzpostavitvi varovanja. Etažni lastniki po določilu prvega odstavka 29. člena SZ-1, ne glede na določbo 67. člena SPZ o poslih, ki presegajo okvir rednega upravljanja večstanovanjske stavbe, odločijo s soglasjem več kakor 3/4 lastnikov glede na njihove solastniške deleže. Le takrat, kadar gre za spremembe v razmerju med skupnimi in posameznimi deli, za posebne omejitve rabe posameznih delov in skupnih delov ter spreminjanje rabe skupnih delov, za spremembe sporazuma o določitvi solastniških deležev, za uporabo stanovanja v druge namene ter za najem in odplačevanje posojil v breme rezervnega sklada, je z določilom drugega odstavka istega člena potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov.