626. člen OZ

Dejstvo, da izvajalec gradbenega dnevnika ne vodi, samo po sebi ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko opravljenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da je bilo prevzeto delo opravljeno v celoti, kot je bilo dogovorjeno in po pravilih posla. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju dejstev, ki se vanj vpisujejo, nima pa pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.

Že v zgornji obrazložitvi je izpostavljeno, da se plačilo za izdelavo strokovne ekspertize s strani strokovne organizacije, ki nima statusa sodnega izvedenca, določi z dogovorom (pogodbo) med sodiščem kot naročnikom in strokovno organizacijo na osnovi njenega predračuna oziroma ponudbe.

Kriterij okoljskega prispevka zaradi ureditve objekta z večjo uporabo lesa je tožeča stranka uveljavljala, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Res je, da je iz odločbe (B5) razvidno, kot da ta kriterij ne bi bil uveljavljan, a vendar bi spričo tega, da dopolnitev vloge (B4) vsebuje dejstva, ki se nanašajo na ureditev objekta z večjo uporabo lesa, odločba (B5) pa o tem nič ne reče, toženec lahko to uveljavljal z ustrezno pritožbo v upravnem postopku. Nevložitev pritožbe ne more iti na račun tožeče stranke, ki ni bila stranka postopka niti toženčeva pooblaščenka in se zato zoper odločbo tudi ni mogla pritožiti.

Znižanje plačila je eden izmed podrejenih jamčevalnih zahtevkov iz tretjega odstavka 639. člena OZ. V skladu z navedenim zakonskim določilom lahko naročnik v primeru, ko podjemnik ne odpravi napake do izteka roka, napako po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe. Navedeni podrejeni jamčevalni zahtevki imajo pravno naravo alternativne obveznosti, kar pomeni, da lahko naročnik izbere le enega. S tem, ko je toženka pod točko 1 uveljavljala znižanje plačila v višini 2.488,76 EUR, pod točko 5 pa še strošek odprave napake v višini 2.540,00 EUR je neupravičeno kumulirala alternativno določene jamčevalne zahtevke za napake izvršenega dela. Materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma pomanjkanje dokazov opozori že nasprotna stranka. Materialno procesno vodstvo tudi ne gre tako daleč, da bi moralo sodišče prve stopnje toženko še dodatno pozivati, naj odgovori na ugovor in dokaze tožnika tako, da odbitek iz naslova čiščenja in odvoza odpadkov konkretizira in zanj predloži dokaze.

V splošnem estetska pomanjkljivost ni že kar samodejno napaka izpolnitve in z njo istovetna. Je pa lahko njena zunanja manifestacija: da izvajalec samovoljno odstopi od načrta, je že samo po sebi napaka, neestetski videz pa to zgolj razkrije navzven. Estetske pomanjkljivosti pa bodo napaka v posebnem tipu primerov, kadar je estetska funkcija pomembna glede na konkretni namen stavbe ali kadar je, neoziraje se na ta namen, specifičen videz dogovorjen, končni izdelek pa ni tak.

Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi. Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke. Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo

Določenost roka v pogodbi ne pomeni vedno, da je pogodba ob poteku časa avtomatsko razvezana. Upoštevaje naravo pogodbene obveznosti zato pogodbenega določila o natančnem času, ko je treba opraviti izpolnitev, ne gre razumeti dobesedno. Pomen časa v taki pogodbi je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno, saj je izvršitev gradbenih del odvisna tudi od izpolnjevanja naročnikovih - torej obveznosti tožene stranke. Zaradi njene upniške zamude (z izpolnitvijo nasprotnih obveznosti - kar pritožbeno ni izpodbito) namreč tožeča stranka ni bila v zamudi in zato njena obveznost ni prenehala.

Višje sodišče je ugotovilo (glej točki 46 in 47 obrazložitve te sodbe), da toženka tožnice o tej kršitvi oziroma neizpolnitvi Pogodbe (o neizročitvi pobranega denarja oziroma o prisvajanju gotovine) ni obvestila oziroma ji ni postavila primernega roka za odpravo napake (105. člen OZ) ter da tudi ni izpolnjen dejanski stan iz 106. oziroma 107. člena OZ. Odstop od Pogodbe zato tudi na podlagi te kršitve ni utemeljen. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do toženkinega dokaznega gradiva. Pritožnica sicer v točki 12 pritožbe navaja, do katerih dokazov naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, vendar pa pri tem ne pojasni, na katera pravno odločilna dejstva se ti dokazi nanašajo. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen (medtem ko se zgolj višina prepušča odločitvi s končno sodbo). Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk (nedopustno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost in škoda), njen

Ker si je okna vnaprej ogledal in ker so bile vnaprej znane zahteve ZVKDS in naročnika glede rezultata obnove, za tak rezultat pa se je z obema pogodbama tudi zavezal (3. člen pogodb), bi kot strokovnjak lahko tožnik že ob sestavi ponudbe in podpisu pogodbe pričakoval, da v PZI priporočena tehnologija ni ustrezna za dosego zahtevanega cilja in bi moral na to opozoriti investitorja in toženo stranko, oziroma na to računati pri pripravi ponudbe11. Zahteve naročnika so bile ves čas enake, uporabo dražje tehnologije pa bi tožnik lahko kot strokovnjak predvidel že ob sklenitvi pogodbe. Pogoji za spremembo cene zato niso podani in tožeča stranka s svojim zahtevkom ne more uspeti.

Podjemnik je dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Bistvena značilnost podjemne pogodbe je, da podjemnik delo opravlja samostojno, saj prevzame tveganje glede uspeha, to je glede rezultata posla, ki se ga je s sklenitvijo podjemne pogodbe zavezal doseči. Podjemnikova obveznost je zato pravilno opravljena le, če ima opravljeni posel (končni rezultat opravljenega posla) lastnosti, ki so bile pogodbeno dogovorjene. Kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene. Kot okoliščino, ki kaže na to, da bodoče obveznosti ne bodo izpolnjene, je treba upoštevati tudi položaj ponavljajočih se zamud. Ker tožena stranka svoje obveznosti po tretjem naročilu ni (niti delno) izpolnila, tožeča stranka zaradi odstopa od pogodbe utemeljeno uveljavlja povračilni zahtevek in zahteva vrnitev tistega, kar je sama vnaprej izpolnila, to je vrnitev avansa, plačanega po tretjem naročilu.

Določba drugega odstavka 628. člena OZ dopušča naročniku odstop od podjemne pogodbe pred iztekom roka, četudi rok ni bil bistvena sestavina pogodbe. Takšen odstop je možen ob okoliščinah nastopa "take zamude" (ta besedna zveza se nanaša na prvi odstavek 628. člena OZ, ki govori o zamudi z začetkom ali dovršitvijo posla), iz katere je očitno, da podjemnik posla ne bo pravočasno končal, in zaradi katere naročnik očitno nima več interesa za izpolnitev pogodbe. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bil primeren rok za izpolnitev pogodbene obveznosti v okoliščinah obravnavane zadeve približno dva meseca, in ker je ugotovilo, da je tožeča stranka 14. 2. 2018 še izkazovala interes, da tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izpolni, ne more držati, da je tožeča stranka že naslednji dan veljavno odstopila od podjemne pogodbe, ker naj bi bila tedaj tožena stranka v taki zamudi, da je bilo očitno, da obveznosti v primernem roku dveh mesecev ne bo izpolnila.

Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa v roku 30 dni ni odgovorila na tožbo in ker v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, in utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama, ali z dejstvi, ki so splošno znana, presodilo, da so izpolnjene vse zakonske predpostavke v skladu s 318. členom ZPP. Sodišče je zato na podlagi 314. in 318. člena ZPP izdalo delno zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko za plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2019 dalje do plačila. Pri obeh tožbenih zahtevkih gre za dajatvena tožbena zahtevka, ki ju tožeča stranka vtožuje potem, ko je skladno z določbo 639. člena OZ kot naročnica del izbrala jamčevalni zahtevek, ki ji daje pravico do odstopa od pogodbe in je to oblikovalno pravico uresničila z enostransko izjavo volje, ki jo je sporočila toženi stranki,

Sodišče prve stopnje je dogovor med pravdnima strankama, po katerem se je tožeča stranka zavezala, da bo izvršila popravilo oziroma zamenjavo poškodovanega parketa, toženec pa se je kot naročnik dela zavezal, da ji bo izvršeno delo plačal, pravilno opredelilo kot podjemno pogodbo oziroma pogodbo o delu. Predmet (vsebina) obveznosti tožeče stranke (podjemnik) je bil opravljen (uspešno končan) posel, in ne opravljanje dela. Za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost, je pomembno le, ali je dosegel ta končni rezultat, torej ali je posel (uspešno) opravil in s tem naročniku omogočil, da uresniči (končni) interes, zaradi katerega je naročnik z njim sploh sklenil pogodbo. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da je toženec dolžan plačati tisto delo, ki je bilo opravljeno. Če podjemnik končnega rezultata ni dosegel, ni upravičen do nikakršnega plačila, ne glede na to, koliko dela in materiala je vložil v svoje delovanje, da bi dosegel končni rezultat.

Izvajalec mora z izbranim načinom odprave napak doseči (ustrezen) pravilen rezultat in napako odpraviti tako, da ima delo značilnosti pravilne izpolnitve, torej značilnosti prevzete obveznosti. Za izbiro (primernega) načina odprave napake tudi niso sami po sebi pomembni stroški, ki bodo s takšno odpravo napake nastali.

Sodišče prve stopnje materialnega prava ni nepravilno uporabilo, ko je pojasnilo, da je bilo s tem, ko ogrevanje v kuhinji Hotela v zimskem času ni delovalo pravilno, kršeno pogodbeno določilo 'do popolne funkcionalnosti', da to pomeni, da tožeča stranka dela ni opravila po dogovoru in po pravilih posla ter da je bila zato dolžna napako, ki se je odkrila na začetku kurilne sezone v zvezi z ogrevanjem, odpraviti.

Tožeča stranka bi morala narediti vse, da je škoda čim manjša in s tem odpeljati vozilo (četrti odstavek 243. člena OZ). Ker ne gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke za poškodovanje vozila, ampak za neizpolnitev pogodbe o delu, je lahko izhodišče za presojo vrednosti le vrednost vozila, ki ga je imelo vozilo, ko ga je tožena stranka prevzela v popravilo. Tožniku gre tista škoda zaradi neizpolnitve, ki je cena vozila ob prevzemu (poškodovanega), upoštevaje čas amortizacije oziroma propadanja do maja 2016, ko bi tožnik vozilo moral odpeljati.

Ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli prav do vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč se mora opredeliti le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni, kar pa je sodišče prve stopnje storilo. Ni dvoma, da so stroški v zvezi z izdelavo vrat, ki bi morala biti vgrajena, nastali na podlagi veljavno sprejetega sklepa, zato so jih (vsi) etažni lastniki dolžni nositi v skladu s svojimi solastniškimi deleži. Morebitno krivdno oziroma odškodninsko odgovornost za oviranje izvedbe del bodo morali etažni lastniki reševati v notranjem medsebojnem razmerju. Pritožbeno sodišče se strinja, da predstavlja zamenjava prvotnih vhodnih vrat večstanovanjske stavbe, zgrajene leta 1961, posel, namenjen ohranjanju uporabnosti in vrednosti objekta oz. izboljšavo, ki upošteva napredek tehnike oz. zamenjavo dotrajanega elementa, in kot taka tudi posel rednega upravljanja, za katerega je skladno s prvim odstavkom 25. člena SZ-1 potrebno soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.

Že od uveljavitve novele ZPP-E, ki velja od 14. 9. 2017, sodišče v postopkih, ki izvirajo iz izvršbe na podlagi verodostojne listine, ne odloča več o usodi plačilnega naloga, temveč se na obrazložen ugovor dolžnika sklep o izvršbi razveljavi v celoti (kot je v tem primeru sodišče tudi storilo) in o zahtevku odloči kot pri običajni tožbi (primerjaj 436. člen ZPP). Tožnica je ves čas uveljavljala denarni zahtevek in sodišče prve stopnje ji je to tudi prisodilo. V sporu majhne vrednosti narok ni obvezen, temveč ga je sodišče dolžno opraviti le, če sodišče to oceni za potrebno ali če katera od strank izvedbo naroka izrecno zahteva v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP (primerjaj 454. člen ZPP). Sodbo brez naroka je mogoče izdati tudi, če je dejansko stanje sporno. Izvedbo naroka mora izrecno zahtevati stranka. Sodišče prve stopnje ni ugodilo zahtevku (le) na podlagi listinskih dokazov, temveč predvsem na podlagi trditvenega bremena strank in dejstva, da toženec nekaterih ključnih trditev tožnice sploh ni prerekal. Sklicevanje, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nekaterih dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je neupošte

Dokazni predlog za zaslišanje zakonite zastopnice V. V. ter prič M. M. in T. T. v postopku na prvi stopnji (v vlogah oziroma na naroku) ni bil substanciran na način, da bi prvostopenjsko sodišče moralo preverjati, ali sta se pravdni stranki po doseženem soglasju o obročnem plačilu vtoževane terjatve dogovorili še za odlog, kot ga zatrjuje toženka. Dokazni predlog mora biti oprt na konkretne trditve (prvi odstavek 7. člena ZPP). Če tožena stranka trdi, da je bil (kasneje) med strankama dodatno dogovorjen še odlog plačila vseh neplačanih obrokov, potem bi morala konkretno navesti, kdaj, s kom in na kakšen način je bil takšen dogovor sklenjen, pa tudi v kakšnem svojstvu so pri tem dogovoru sodelovali tisti, katerih zaslišanje je predlagano. Zgolj posplošena navedba o dodatnem dogovoru (ki ga je tožnica konkretizirano prerekala) ne more zadostovati, niti ne more biti podlaga za izvedbo dokaza z zaslišanjem.

Iz prvega odstavka 626. člena OZ izhaja, da je podjemnik dolžan delo izvršiti po dogovoru in po pravilih posla. To pomeni, da v kolikor se pogodbeni stranki dogovorita glede načina izvajanja storitev, ki so predmet podjemne pogodbe, in je izvajalcu znan specifično izražen končni interes naročnika, je izvajalec pri načinu izvajanja svojih storitev vezan na dogovorjen način izvajanja storitev in je z njim omejen. Navodila naročnika podjemniku tako lahko postanejo opredelilni element vsebine izpolnitve podjemnika in odstopanje od teh pogojev pomeni nepravilnost v izpolnitvi.