VSL sodba in sklep I Cpg 708/2016

I.

1. Pritožbi zoper točki I. in II. izreka se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se ugotovi, da ne obstojijo ločitvene pravice na znamkah „P.“, reg. št. ... in „K., reg. št. ... za terjatve upnikov:

(1) N., mat. št. 000, v višini 1.553.561,97 EUR s pripadki,

(2) A. d. d., Ljubljana, mat. št. 000, v višini 1.849.555,73 EUR s pripadki,

(3) N. d. d., Maribor, mat. št. 000 v višini 1.882.008,38 EUR s pripadki,

(4) U. d. d., Ljubljana, mat. št. 000 v višini 336.580,03 EUR s pripadki,

(5) S. banka, d. d., Ljubljana, mat. št. 000, v višini 836.172,90 EUR s pripadki,

(6) H. d. d., Ljubljana, mat. št. 000 v višini 1.067.936,97 EUR s pripadki.

v stečajnem postopku nad dolžnikom M. d. o. o. - v stečaju.

2. Prvostopenjska sodba se v odločitvi iz I. točke izreka glede preostalega dela primarnih tožbenih zahtevkov razveljavi in tožba v tem delu zavrže.

II.

Pritožbi proti točki III izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da mora

1. N. d. d. tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 12.498,57 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe;

2. Družba za upravljanje terjatev bank d. d. tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 26.323,30 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe;

3. U. d. d. tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 4.904,07 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe;

4. S. d. d. tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 8.228,57 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe;

5. T. d. o. o. tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 9.753,57 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

III.

1. Toženke morajo tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe, in sicer:
1) N. d. d. 2.813,81 EUR,
2) DUTB d. d. 5.627,62 EUR,
3) U. d. d. 2.813,81 EUR,
4) S. d. d. 2.813,81 EUR,
5) T. d. o. o. 2.813,81 EUR.

2. Druga, četrta in peta toženka same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Postopek pred sodiščem prve stopnje

1Spor se je vodil zaradi obstoja zastavnih in ločitvenih pravic.

2Tožeča stranka je postavila glavni in podredni zahtevek. Z glavnim zahtevkom je zahtevala ugotovitev, da ne obstojijo zastavne pravice na znamkah „P.“ pod reg. št. ... in „K.“ pod reg. št. ... in pravica do ločenega poplačila posameznih terjatev posameznih toženk. Takšen zahtevek je postavila zoper vsako od toženk kot zastavnih upnikov, ki jih je bilo skupaj 6. S podrednim zahtevkom je zahtevala razveljavitev učinkov pogodbe o zastavi blagovnih znamk in ugotovitev neobstoja pravice do ločenega poplačila za terjatve. Tudi takšen zahtevek je postavila zoper vsako od šestih toženk kot upnikov in tudi zoper zastaviteljico M. d. o. o.

3Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo vse glavne in vse podredne zahtevke.

Pritožba tožeče stranke

4Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. Isti dan kot pritožbo je vložila še vlogo, ki jo je poimenovala „dopolnitev pritožbe“. Pritožbeno sodišče jo je obravnavalo kot del pritožbe, ker je bila pravočasna.

5V pritožbi tožeča stranka najprej opisuje razloge, zaradi katerih je 9. 2. 2010 vložila tožbo in kakšen pravni interes je imela ob vložitvi tožbe. V nadaljevanju je pojasnila, da je bil njen primarni zahtevek usmerjen k ugotovitvi neobstoja zastavne pravice na znamkah "P." in "K." in v povezavi z ugotovitvijo neobstoja zastavne pravice se naj bi uveljavljal neobstoj pravice do ločenega poplačila v stečajnem postopku.

6Prav na temelju sodbe z dne 7. 7. 2015, ki jo je v zadevi tožeče stranke P. d.d. - v stečaju kot tožeče stranke zoper M. d. o. o. - v stečaju izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani, opr. št. IV Pg 892/2015, se naj bi za nazaj izkazalo, da sta se obe znamki neupravičeno šteli za del stečajne mase M. Ves čas naj bi bili del premoženja tožeče stranke in zato naj bi na njih ne bilo mogoče pridobiti zastavnih pravic in ne ločitvene pravice. Tožbeni zahtevek, kot je bil postavljen, naj bi bil postavljen pravilno, zahtevek pa utemeljen. Utemeljenosti zahtevka naj ne bi mogla spremeniti okoliščina, da je bil v vmesnem času predmet zastave prodan. Zastavna pravica se naj ne bi mogla prenesti na kupnino (pritožba, str. 7).

7Prvostopenjska sodba naj bi bila sodba presenečenja in tudi toženke naj ne bi opozarjale na nepravilno oblikovan tožbeni zahtevek. Utemeljitev prvostopenjskega sodišča naj bi bila protispisna. Prvostopenjsko sodišče ne bi smelo ugotoviti, da ločitvena pravica ne obstaja zato, ker je bilo premoženje prodano, temveč kvečjemu zato, ker ne more obstajati na premoženju, ki ni bilo nikoli del premoženja stečajnega dolžnika. Pritožba končno še navaja, da če bi bila argumentacija prvostopenjskega sodišča o posledicah prodaje blagovnih znamk pravilna, bi bil ustrezen zaključek za ta postopek le ta, da je zaradi prenehanja zastavne in posledično ločitvene pravice tožeča stranka med pravdo izgubila pravni interes za vodenje pravde, in sicer glede obeh zahtevkov. Tožbo bi potem moralo prvostopenjsko sodišče zavreči.

8Kolikor se pritožba nanaša na podredni zahtevek pa pritožnica navaja, da je zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice glede blagovnih znamk "P." in "K." utemeljen. Glede očitka prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni zmogla navesti nastanka insolventnosti M. d. o. o., pa tožeča stranka navaja, da je insolventnost M. d. o. o. zatrjevala ves čas postopka. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi izvedlo dokazov glede tega, zato naj bi bila njegova ugotovitev nepravilna.

9Pritožba je bila vložena tudi zoper odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka navaja, da je o vrednosti spornega predmeta odločilo prvostopenjsko sodišče s posebnim sklepom z dne 19. 1. 2016. Z njim je odločilo, da se zavrnejo predlogi tožencev za določitev nižje vrednosti spornega predmeta. Po pravnem mnenju tožeče stranke je relevantna le vrednost spornega predmeta, kot jo določi ona. Prvostopenjsko sodišče naj bi jo moralo upoštevati že na tem temelju. Sicer pa meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ugoditi ugovorom tožencev in že s tem sklepom znižati vrednost spornega predmeta na 268.827,00 EUR. Prej navedena vrednost spornega predmeta naj ne bi imela opore v dejanskem stanju. Dosežena naj bi bila le kupnina v navedeni višina. Ločitvene pravice se naj bi lahko uveljavljale največ do tega zneska.

Odgovori na pritožbo

10Na pritožbo so odgovorili: pravna naslednica 2. in 3. toženke (sedanja druga toženka) to je DUTB, v nadaljevanju: DUTB; sedanja četrta (nekdanja peta toženka), to je S. d. d.; sedanja peta toženka, pravna naslednica nekdanje šeste toženke, to je T. d. o. o. in sedanja šesta toženka (nekdanja sedma toženka), to je M. d. o. o. - v stečaju.

11DUTB v odgovoru na pritožbo pritožbeno sodišče najprej pouči o svoji pravici do odgovora na pritožbo in o dolžnosti sodišča, da obrazloži svojo odločitev. Obvesti ga tudi, da želi izčrpati pravna sredstva zaradi morebitne vložitve ustavne pritožbe.

12DUTB v odgovoru na pritožbo navaja, da niti SPZ niti ZIL-1 ne urejata izrecno, da je register znamk javna knjiga s publicitetnim učinkom. Vendar meni, da bi bilo mogoče z analogno uporabo določb obeh zakonov in s pomočjo teleološke razlage priti do sklepa, da sta A. d. d. in N. d. d. (pravni prednici DUTB) pridobili zastavno pravico ne glede na to, da je bila nična prodajna pogodba med tožečo stranko in M. d. o. o. Meni, da je bila DUTB pri pridobitvi zastavne pravice dobroverna. V nadaljevanju DUTB še podaja razloge, zaradi katerih bi po njenem mnenju moralo veljati načelo zaupanja v register znamk. Zavzema se za smiselno uporabo 1. odstavka 156. člena SPZ, ki naj bi se uporabil na temelju 191. člena SPZ. Sklicuje se tudi na 2. odstavek 29. člena ZUKSB.

13DUTB v odgovoru na pritožbo še meni, da tožeča stranka od trenutka plačila kupnine za znamki "P." in "K." v stečajnem postopku nad M. d. o. o. naprej ni mogla biti več v negotovosti glede obstoja zastavnih pravic toženih bank na blagovnih znamkah, saj naj bi te prenehale po zakonu. Da so bile znamke prodane in je bil kot njihov imetnik vpisan kupec v stečajnem postopku, naj bi tožeča stranka vedela, saj naj bi bila prav ona tista, ki je sodišču v tej zadevi predložila sklep z dne 30. 3. 2015 o prenosu pravic industrijske lastnine v korist kupcev. Tožeča stranka naj bi si nepravilno razlagala, da znamki nista nikoli predstavljali stečajne mase v stečajnem postopku. Tožeča stranka bi morala uveljavljati v skladu s 4. odstavkom 299. člena ZFPPIPP izločitveno pravico, vendar je ni. Tožeča stranka naj ne bi imela pravice zahtevati ugotovitve neveljavnosti prodajne pogodbe v stečajnem postopku, s katero se je preneslo imetništvo na spornih znamkah. To utemeljuje odgovor na pritožbo s 5. odstavkom 342. člena ZFPPIPP. Del primarnega zahtevka naj ne bi vseboval ne navedbe imetnika terjatve, ne podlage za nastanek terjatve, niti navedbe konkretnega premoženja, na katerem se naj bi ugotovil neobstoj ločitvene pravice. Tožeča stranka naj ne bi imela pravnega temelja za postavitev zahtevka do ločenega poplačila kot takšnega. Takšen zahtevek naj bi namreč po mnenju DUTB postavila.

14S. d. d. je v svojem odgovoru na pritožbo navedla, da naj bi zahtevek tožeče stranke ne bil oblikovan v skladu z dejstvom, da zaradi prodaje znamk in izročitve kupcem v tem sporu S. d. d. ni imela več zastavne pravice na obeh znamkah, poleg tega naj ne bi bilo konkretizirano premoženje, na katerem je bila S. d. d. priznana pravica do ločenega poplačila, oziroma na katero konkretno premoženje se naj bi nanašala. Upoštevati naj bi bilo treba, da je S. d. d. pridobila zastavni pravici v dobri veri. Veljalo naj bi načelo zaupanja tudi za register znamk na temelju 3. odstavka 117. člena ZIL-1. Pravno mnenje tožeče stranke (v pritožbi), da znamki sploh nikoli nista bili del stečajne mase, naj bi bilo nepravilno. Če naj blagovni znamki ne bi bili del stečajne mase, ne bi bilo potrebe po izpodbijanju ločitvene pravice. Pritožba tožeče stranke naj bi tudi v ničemer ne konkretizirala, kateri dokazi glede nedobrovernosti tožene stranke naj ne bi bili izvedeni.

15T. d. o. o. (pravna naslednica H. d. d.) je v odgovoru na pritožbo navedla, da naj bi primarni zahtevek ne bil postavljen določno, kar se tiče ugotovitve neobstoja pravice do ločenega poplačila terjatev toženih strank. Ta del zahtevka naj bi bil v celoti nekonkretiziran. Prvostopenjsko sodišče naj bi prav presodilo, da bi morala tožeča stranka svoj primarni tožbeni zahtevek prilagoditi dejstvu prodaje znamk med pravdo. Tožeča stranka bi morala hkrati z zahtevkom uveljavljati tudi izpodbojni zahtevek, in sicer ne kot podrejeni zahtevek, temveč kot glavni zahtevek. Odgovor na pritožbo to svoje stališče utemeljuje s 6. odstavkom 275. člena ZFPPIPP. Tudi ta odgovor na pritožbo navaja, da so bile toženke dobroverne.

16M. d. o. o. v odgovoru na pritožbo izraža svoje soglasje z odločitvijo prvostopenjskega sodišča.

17Že po izteku roka za vložitev pritožbe je tožeča stranka pritožbeno sodišče obvestila, da je od sedanje šeste toženke (M. d. o. o.) izterjala 268.827,00 EUR s pripadki, do česar je bila upravičena na temelju sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Pg 892/2015. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj ta dejstva upošteva pri svoji odločitvi.

18Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev ločitvene pravice (355. člen ZPP). V preostanku, kolikor se nanaša na ugotovitev obstoja zastavne pravice, pa je tožbo zavrglo (1. odstavek 351. člena ZPP).

19Ker je bilo z odločitvijo pritožbenega sodišča primarnemu tožbenemu zahtevku delno ugodeno, je s tem odpadel razlog za odločanje o podrednemu zahtevku (3. odstavek 182. člena ZPP).

I. RAZLOGI ZA ODLOČITEV O PRITOŽBI GLEDE LOČITVENE PRAVICE

1) Odločitev o predlogu tožeče stranke, naj pritožbeno sodišče upošteva izterjavo 268.827,00 EUR

20Temelj za odločitev pritožbenega sodišča je dejansko stanje, kot je obstajalo ob zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo. Takšna je ustaljena praksa, vendar tudi stališče literature (Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, str. 296). Šele kasneje nastala dejstva so neupoštevna v vsakem primeru. Vloga tožeče stranke, naj pritožbeno sodišče upošteva uspešno izterjavo zneska v višini 268.827,00 EUR, je torej že iz tega razloga brez vsakega pomena za odločitev v tej zadevi.

2) Dejansko stanje

21Dejanskega stanja, kolikor se nanaša na bistveni del primarnega zahtevka, pritožnica ne izpodbija. Takšno ugotovljeno dejansko stanje je temelj tudi za odločitev pritožbenega sodišča, saj dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne preizkuša po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zaradi boljšega razumevanja odločitve bo pritožbeno sodišče zato najprej povzelo bistveno dejansko in procesno stanje.

2221. 12. 2006 je bila sklenjena prodajna pogodba glede obeh blagovnih znamk („P.“ in „K.“). Pri tej pogodbi je bila prodajalka obeh znamk tožeča stranka, M. d. o. o. pa njun kupec. V času sklenitve te pogodbe M. d. o. o. še ni bila v stečaju. Glede obeh znamk je M. d. o. o. sklenila tudi zastavne pogodbe, in sicer v juliju 2008. Te zastavne pogodbe so bile sklenjene v obliki notarskega zapisa. Z zastavnimi pogodbami so banke – kreditodajalke (v tem postopku so to toženke) poskušale zavarovati svoje terjatve, ki so jih imele iz sklenjenih kreditnih pogodb. Te kreditne pogodbe so banke sklenile z M. d. o. o. Zastavne pravice so bile vpisane tudi v register znamk 4. 8. 2008 (prvostopenjska sodba, tč. 4 na str. 6 in 7).

23V stečajnem postopku nad M. d. o. o. - v stečaju (opr. št. stečajnega spisa: St 292/2009) so toženke (banke) prijavile terjatev in tudi ločitvene pravice na znamkah "P." in "K.". Stečajni upravitelj je priznal terjatve in ločitvene pravice. Vendar je toženkam prerekala ločitveno pravico tožeča stranka. Tožeča stranka je bila končno tista, ki je bila napotena na vložitev tožbe na ugotovitev neobstoja prerekanih ločitvenih pravic. Napotena je bila s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic opr. št. St .../2009 z dne 8. 10. 2010, v zvezi s končnim seznamom preizkušenih terjatev (prvostopenjska sodba, tč. 4 na str. 6).

24Znamki sta bili prodani v stečajnem postopku M. d. o. o. in tudi izročeni kupcem s sklepom z dne 30. 3. 2015 o izpolnjenih pogojih za vpis prenosa pravic iz teh znamk v korist kupcev. Kupnina za obe znamki je znašala 268.827,00 EUR; v tem znesku je že upoštevan DDV. Kupcev sicer prvostopenjska sodba ne označuje kaj bolj natančno.

25Tožeča stranka je v tem postopku z glavnimi zahtevki zahtevala ugotovitev, da ne obstojijo zastavne pravice na znamkah "P." in "K." in pravica do ločenega poplačila za terjatve. Zahtevek je povzet le v bistvenih delih, podrobnosti so zaradi večje preglednosti te obrazložitve namerno izpuščene. Takšen zahtevek je tožeča stranka uperila zoper vsako od šestih toženk kot upnic. Zahtevki so se sicer razlikovali po podrobnostih, po svojem bistvu so bili vsi enaki.

26Tožeča stranka je vodila še en pravdni postopek, in sicer zoper M. d. o. o. - v stečaju. V njem je zahtevala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 21. 12. 2006 glede obeh znamk. Šele precej po začetku stečajnega postopka nad M. d. o. o. je bilo s sedaj že pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani (opr. št. IV Pg 892/2015 z dne 7. 7. 2015) ugotovljeno, da je pogodba o prodaji znamk "P." in "K." nična, in je bila torej tožeča stranka v tem postopku uspešna. Vendar je bilo z isto sodbo M. d. o. o. - v stečaju naloženo, da tožeči stranki namesto vračila znamk plača znesek 268.827,00 EUR, za kolikor sta bili prodani znamki (prvostopenjska sodba, tč. 4 na str. 6).

3) Pravilnost dela postavljenega primarnega zahtevka

27V tej zadevi je šlo za to, da je tožeča stranka vseskozi trdila, da zastavna pravica ni nastala. Ker naj po njenih trditvah ne bi nastala zastavna pravica, naj bi toženke tudi ne imele ločitvene pravice. Zato jo je prerekala.

28Kako je treba pri takšnem zatrjevanem dejanskem in pravnem položaju postaviti zahtevek, je določeno v 2. točki 2. odstavka 308. člena ZFPPIPP. Tisti, ki izpodbija ločitveno pravico, mora vložiti tožbo na ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja.

29Ne glede na to, da je tožeča stranka zahtevala ugotovitev neobstoja zastavne pravice in ločitvene pravice, je bilo iz samega zahtevka mogoče ugotoviti, kaj je pravzaprav zahtevala. Iz zahtevka, kakor ga je oblikovala, je bilo mogoče sklepati, na katerih dveh znamkah naj bi torej ločitvena pravica ne obstajala, opredelila pa je tudi osebe, ki naj bi ločitvene pravice ne imele, in kakšne (zneskovno natančno opredeljene) terjatve naj bi z ločitveno pravico ne bile zavarovane.

30Zahtevek je bil dovolj opredeljen, kolikor je to na temelju 2. točke 2. odstavka 308. člena ZFPPIPP potrebno.

31Tožeča stranka je sicer s svojim zahtevkom, da ne obstaja zastavna pravica, zahtevala nekaj, česar glede na prej navedeno določbo ZFPPIPP ni mogla zahtevati. Odločitev o tem zahtevku bo obrazložena v naslednjem delu te obrazložitve (glej pod II).

32Tožeči stranki ne bi bilo treba vložiti izpodbojne tožbe po 6. odstavku 275. člena ZFPPPIPP, kot menil eden od odgovorov na pritožbo.

336. odstavek 275. člena ZFPPIPP se navezuje na 5. odstavek 275. člena ZFPPIPP, ta na 1. odstavek istega člena. Predpostavlja, da se uveljavlja izpodbojni zahtevek. Materialnopravne predpostavke za takšen zahtevek so opredeljene v 271. členu ZFPPIPP. Učinek izpodbojnega zahtevka je v tem, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno izpodbojno dejanje (1. odstavek 275. člena ZFPPIPP). V tej zadevi pa ni šlo za takšen dejanski stan: tožeča stranka ni trdila, da obstaja kakšen izpodbojni razlog v smislu 271. člena ZFPPIPP, temveč da ločitvena pravica ni nastala iz povsem drugih razlogov. Zadošča torej postavitev zahtevka po 2. točki 2. odstavka 308. člena ZFPPIPP.

34Prav tako ni bilo treba tožeči stranki prijaviti izločitvene pravice po 299. členu ZFPPIPP. Izločitvena pravica obstaja le na premičninah, priposestvovanih nepremičninah, fiduciarno prenesenih stvareh ali pravicah, in v korist lastnika blaga državnih blagovnih rezerv (1. odstavek 22. člena ZFPPIPP). V tej zadevi pa se je odločalo zgolj o obstoju ločitvene pravice, in še to zgolj znamke kot pravice. Znamka ni niti stvar, niti ni bila fiduciarno prenesena in tudi k blagovnim rezervam ni spadala.

4) Pravni interes

35Pritožbeno sodišče bo zaradi jasnosti svoje obrazložitve še enkrat povzelo procesno dejansko stanje.

36Tožeča stranka ni vodila le tega spora (opr. št. XI Pg 675/2010). Ta se je v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom vodil zoper toženke, ki so bile kreditodajalke in hkrati domnevne zastavne upnice. Tožeča stranka je poleg njega vodila še spor zoper M. d. o. o. - v stečaju (opr. št. Okrožnega sodišča v Ljubljani: IV Pg 892/2015). V tem sporu je zahtevala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 21. 12. 2006 glede obeh znamk. Z zahtevkom je uspela; ničnost je bila ugotovljena.

37Pravni temelj za vložitev tožbe je bil v tej zadevi v 2. točki 2. odstavka 308. člena ZFPPIPP. Nobenega razloga ni mogoče najti, zakaj bi pravni interes tožeče stranke odpadel v tej zadevi, če je bilo odločeno v korist tožeče stranke v drugi zadevi (z opr. št. IV Pg 892/2015).

38Razlog za takšno presojo ni le en sam. Zahtevka v obeh zadevah nista bila enaka in tudi ne pravni temelj za odločitev. Odločitev glede ničnostne tožbe je v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Pg 892/2015 rešila eno od predhodnih vprašanj tudi za to zadevo. Ni pa se nanašala naravnost na obstoj ločitvene pravice, ta zadeva (opr. št. XI Pg 675/2010) pa se nanaša prav nanjo. V tej zadevi je bilo torej treba odločiti o povsem drugem zahtevku in o pravnih posledicah ničnosti prodajne pogodbe najprej za zastavno pravico, v zvezi s tem pa za ločitveno pravico. Pravni interes za takšne odločitve pa je obstajal nespremenjen ves čas tega postopka, od vložitve tožbe do sedaj. Ne nazadnje je ostalo prav do postopka pred pritožbenim sodiščem med strankami močno sporno, ali je zastavna pravica na blagovnih znamka kadarkoli obstajala.

39Pravni interes za tožbo tudi ni odpadel zaradi prodaje obeh znamk kupcema v stečajnem postopku nad M. Zastavna pravica in s tem ločitvena pravica bi s prodajo prenehali, če bi kdajkoli obstajali. Toda s prodajo zastavljenega predmeta (stvari ali pravice) pridobi imetnik ločitvene pravice pravico do ločenega poplačila iz kupnine že po zakonu (1. odstavek 19. člena ZFPPIPP). Sodba v tej zadevi je negotovost, ali je takšna pravica kdajkoli obstajala, dokončno odpravila in s tem vzpostavila pravno varnost. Ne nazadnje pa je takšna odločitev pomembna tudi zaradi odločitve o stroških postopka, ki so v tej zadevi nenavadno visoki.

5) Tožbenega zahtevka ni bilo potrebno spreminjati

40Z zastavno pravico, ki obstaja na začetku stečajnega postopka, pridobi zastavni upnik tudi ločitveno pravico v stečajnem postopku. Z ločitveno pravico pridobi upnik v stečajnem postopku pravico do poplačila svoje terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika (1. odstavek 19. člena ZFPPIPP).

41Zastavna pravica in ločitvena pravica sta sicer medsebojno povezani, nista pa identični (prim. različni opredelitvi ene in druge v 128. členu SPZ in v 19. členu ZFPPIPP). Predpostavka za nastanek ločitvene pravice je obstoj zastavne pravice, vendar pa je ločitvena pravica vsebinsko precej drugačna od zastavne pravice. Če bi ločitvena pravica na obeh znamkah res obstajala, bi zaradi prodaje obeh znamk ločitvena pravica sama po sebi ne bi prenehala, saj se ločitvena pravica uveljavi šele s poplačilom iz izkupička. Zahtevek na ugotovitev obstoja ločitvene pravice ostaja torej smiseln tudi še po prodaji in ga samo zaradi prodaje ne bi bilo treba spremeniti. V tej zadevi pa tožeča stranka ni zahtevala ugotovitve obstoja ločitvene pravice, temveč ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Če zahtevku ne bi bilo ugodeno, bi to pomenilo, da ločitvena pravica obstaja. Obstajala pa bi, kot je že bilo pojasnjeno, tudi še po prodaji. Zato zahtevka kljub prodaji obeh domnevno zastavljenih znamk ni bilo potrebno spremeniti.

6) Razlogi, zaradi katerih toženke (banke kreditodajalke) niso pridobile zastavne pravice in s tem ločitvene pravice

42DUTB d. o. o. ni bil imetnik omenjenih znamk. To je že bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Pg 892/2015 z dne 7. 7. 2015. To je bil razlog, da ni mogla nastati zastavna pravica v korist bank, ki so sklenile zastavne pogodbe, ker je manjkala ena od zakonskih predpostavk za nastanek zastavne pravice. To velja ne glede na njihovo morebitno dobro vero. Zaradi tega tudi ločitvena pravica ni mogla nastati.

43V stečajnem postopku nosi zastavni upnik tako breme prijave terjatve, kot tudi prijave ločitvene pravice (1. odstavek 296. člena in 1. odstavek 298. člena ZFPPIPP). Tema bremenoma so toženke zadostile.

44Tožeča stranka je bila napotena na vložitev tožbe, ker je prerekala zgolj ločitveno pravico. Tožbo je zares vložila. Pravni temelj za njen zahtevek je bila 2. točka 2. odstavka 308. člena ZFPPIPP. Njena zastavna pravica je po njenih navedbah nastala na temelju izvršljivega notarskega zapisa (4. člen ZN). Oseba, ki je prerekala ločitveno pravico lahko zahteva ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja. To je torej lahko zahtevala tožeča stranka.

45Znamka je zgolj pravica na znaku (1. odstavek 42. in 47. člen ZIL-1), zato veljajo za njeno zastavitev drugačna pravila, kot za zastavitev stvari.

46Pritožba je pravilno opozorila na to, da M. d. o. o., ki je sedaj v stečaju, nikoli ni mogla postati imetnik znamke. S prodajno pogodbo z dne 21. 12. 2006 je sicer nastala obveznost prenosa znamke v korist M. d. o. o. Ta pogodba pa je bila nična (1. odstavek 86. člena OZ). Zato je bila zaveza k prenosu znamke brez pravnega učinka in tudi do prenosa znamke same ni moglo priti. Če je zaradi nične pogodbe prišlo do vpisa kupca kot domnevnega imetnika v register znamk, vpis ni mogel pripeljati do prenosa znamke, ker za kaj takšnega ni pravnega temelja. Nastal je kvečjemu videz prenosa znamk.

47Enako velja za zastavitev znamke: oseba, ki ni imetnica znamke, sicer lahko sklene zastavno pogodbo, toda takšna pogodba ne vodi do nastanka zastavne pravice (191. člen, 155. člen in naslednji in 128. do 137. člen SPZ).

48Glede na to, da M. d. o. o. ni postala imetnica znamk, jih tudi ni mogla zastaviti. Sklenila je sicer zastavno pogodbo, toda tudi ta je ostala brez učinka. To velja ne glede na to, ali so bile banke – kreditodajalke (v tem postopku toženke) dobroverne ali slaboverne. Dobrovernost je torej glede nastanka pravnih posledic brez pomena.

49Večina odgovorov na pritožbo meni, da je mogoča tudi dobroverna pridobitev zastavne pravice, torej ne glede na to, ali je zastavitelj sam po sebi bil imetnik znamke, ali ne. Nekateri odgovori na pritožbo so navajali razloge, zaradi katerih naj bi vpis v register znamk ustvarjal zaupanje tretjih v vpis v registru. Odgovor na pritožbo DUTB celo omenja publicitetni učinek vpisa v register.

50Za takšna pravna stališča ni pravnega temelja.

51Javna knjiga ima pozitivni publicitetni učinek, če vpis ustvari domnevo, da za vpis ve vsakdo. Kot primer norme, ki pripelje do takšnega učinka, lahko služi 1. odstavek 6. člena ZZK-1. Bistveni učinek pozitivnega publicitetnega učinka je, nihče ne more trditi, da za vpis in njegovo vsebino ni vedel. V tej zadevi seveda ni šlo za to, da bi toženke – banke kreditodajalke ne vedele, kdo je bil vpisan v register znamk, temveč za pravne posledice nepravilnega vpisa. To pa s publiciteto javne knjige nima nobene povezave. Mimogrede dodaja pritožbeno sodišče še, da ZIL-1 sicer ne določa, da bi imel vpis v register znamk publicitetni učinek, tako da je vsakršno omenjanje publicitete registra znamk v tej zadevi nepravilno iz vsaj teh dveh razlogov.

52Toženke – banke tudi niso mogle pridobiti zastavne pravice na temelju zaupanja v register znamk. Pridobitev kakšne pravice od osebe, ki sicer nima upravičenja za ustanovitev ali prenos pravice je sicer mogoč. Ker pa je to izjema od pravila, da nihče ne more prenesti nečesa, česar nima sam, mora takšno izjemo predvideti zakon. Praviloma je predpostavka za pridobitev dobrovernost pridobitelja pravice. Takšnih primerov je v stvarnem pravu nekaj, npr. v premičninskem stvarnem pravu 64. člen SPZ in v nepremičninskem stvarnem pravu 10. člen SPZ. Izjeme so predvidene predvsem na področju stvarnega prava in so same po sebi tudi omejene. Globlji, vsebinski razlog za varstvo dobrovernega tretjega je v publicitetnem učinku vpisa v zemljiško knjigo za nepremičnine. Pri premičninah pa je posest tisti akt, ki indicira (ne pa tudi dokazuje) obstoj lastninske pravice in ima torej tudi posest določen dejanski publicitetni učinek.

53Še najmanj omejitev je pri dobroverni pridobitvi pravice v nepremičninskem pravu, v katerem je zaupanje v zemljiško knjigo temeljno pravilo (10. člen SPZ; 1. odstavek 8. člena ZZK-1). Posledično je tudi dobroverna pridobitev katerekoli pravice od neupravičene osebe praviloma mogoča. Že pri premičninskem stvarnem pravu takšnega pravila ni več, ne glede na to, da SPZ ureja dobroverno pridobitev nekaterih pravic – ampak jo tudi veže na določene, razmeroma ozko postavljene predpostavke.

54Kar se tiče pravic samih, je položaj že na splošno povsem drugačen: upnik lahko odstopi le terjatev, ki jo ima (417. člen OZ). Dobroverna pridobitev terjatve z odstopom ni mogoča, ker je OZ ne predvideva. To je splošno pravilo, ki velja sicer tudi za vse ostale pravice. Pridobitev pravice od osebe, ki ni imetnik pravice, je mogoča le toliko, kolikor jo pravo kot takšno ureja. Ker ne obstajata pri pravicah niti konstitutivni vpis v javno knjigo (z eno izjemo), niti posest, tudi ni posebnega razloga za varstvo zaupanja tretjega.

55Ena takšnih določb, ki varuje tretjega, je tudi v 5. odstavku 342. člena ZFPPIPP. Prav 3. točka 5. odstavka 342. člena ZFPPIPP varuje kupca znamke, ki je znamko kupil iz stečajne mase, pred zahtevki morebitnega upravičenca. Vendar je stvarno področje te določbe omejeno na stečajno pravo, pravilo pa ni splošno.

56Vpis imetnika v register znamk ne varuje dobrovernega domnevnega pridobitelja zastavne pravice, ker za kaj takšnega ni pravnega temelja. Tudi smiselna uporaba drugih določb ne pride v poštev.

57Določila o zastavitvi premičnine se uporabljajo tudi za zastavitev drugih premoženjskih pravic, torej tudi znamke. Za nastanek zastavne pravice na premičnini mora imeti zastavitelj pravico razpolagati s predmetom zastave (133. člen SPZ). Takšno pravico pa ima le lastnik premičnine (1. odstavek 37. člena SPZ). Smiselno isto mora torej veljati tudi za zastavitev pravice. Nastanek zastavne pravice na znamki torej predpostavlja, da znamko zastavi njen imetnik; zastavna pravica na znamki ne more nastati, če zastavitelj ni imetnik znamke.

58Zakonodajalec je v 117. členu ZIL-1 sam uredil obseg pridobitve pravice na znamki od neimetnika. Prav to je pritožbeno sodišče še najbolj prepričalo, da smiselna uporaba določb o pridobitvi pravic pri znamkah v korist dobrovernega tretjega ne pride v poštev še v primerih, ki jih 117. člen ZIL-1 ne ureja. Ureditev v 117. členu ZIL-1 je razmeroma nova, namreč iz leta 2001. V tem času so bila načela npr. zemljiškoknjižnega prava (publiciteta, oblikovalni učinek vpisov, varstvo dobrovernega tretjega) zakonodajalcu dobro poznana; podobna načela obstajajo, sicer z nekoliko drugačno vsebino, tudi pri sodnem registru. Zakonodajalec teh načel očitno ni hotel razširiti še na vpise v register znamk kot splošna, za vse primere veljavna načela. To je očitno posledica zavestne zakonodajalčeve odločitve. Kolikor pa je v 117. členu ZIL-1 vendarle skušal varovati tretjega, je pri tem določil razmeroma stroge predpostavke. Izjeme pa je treba razlagati ozko, da se ne spremenijo v pravilo. V tej zadevi pa 117. člena ZIL-1 ni mogoče uporabiti niti naravnost, niti smiselno.

59117. člen ZIL-1 je povezan s 116. členom ZIL-1. 116. člen ZIL-1 določa, da lahko starejši uporabnik znaka zahteva od novejšega imetnika za isti znak podeljene znamke ugotovitev, da je sam uporabljal znak še pred prijavo znamke. Starejši uporabnik znamke lahko tudi zahteva, da postane imetnik znamke. V bistvu gre za spor, v katerem starejši uporabnik znaka izpodbija v registru znamk vpisanemu imetniku znamke pravico do znamke (116. člen ZIL-1). Če je nekdo pridobil pravico od tistega, ki je bil pred sodbo vpisan kot imetnik pravice, te pravice v razmerju do novega imetnika veljajo še naprej, čeprav so bile pridobljene od neimetnika (3. odstavek 117. člena ZIL-1). V tem in le v tem ozkem obsegu se varuje tretjega, ki se je zanesel na vpis v register.

60V tej zadevi pa ne gre za spor med starejšim uporabnikom znaka in imetnikom znamke o tem, ali imetnik znamke uporablja znak, ki ga je že pred njim uporabljal starejši uporabnik znamke. Vsakršna uporaba 117. člena ZIL-1 je zato nedopustna, in tudi smiselna uporaba, kot je že bilo pojasnjeno, ne pride v poštev. Izjema ne sme postati pravilo.

61Razlogov za to, da se ne varuje zaupanja tretjega v vpis v register, je sicer še več.

62Mogoča je sicer dobroverna pridobitev zastavne pravice na premičnini, vendar le od neposrednega posestnika (1. odstavek 155. člena SPZ). Pravilo pa se ne more smiselno uporabiti tudi za zastavitev pravice že zato, ker posest na pravici kot takšni ne obstaja. Vpis v register znamk se ne opravlja zaradi razkritja posesti nad znamko, in že zato odpade analogna uporaba 1. odstavka 155. člena SPZ tudi za nastanek zastavne pravice tretjih. Odpade tudi zato, ker vpis v register znamk nima oblikovalnega učinka, z izjemo nastanka znamke (1. odstavek 76. člena ZIL-1), na kar je odgovor DUTB na pritožbo sam opozoril. Posest pri premičnini indicira lastništvo, zato je varovanje zaupanja zastavnega upnika opravičljivo prav s to okoliščino. Vpisu v register znamk sam ZIL-1 ne podeljuje ne oblikovalnega učinka (z izjemo 1. odstavka 76. člena ZIL-1), ne publicitetnega učinka. Zato tudi ni posebnih vsebinskih razlogov, da bi se varovalo morebitno dobro vero tretjega.

632. odstavek 29. člena Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank ZUKSB) tudi ni pravni temelj za varstvo tretjega. 2. odstavek 29. člena ZUKSB namreč zgolj določa, da je prenos pravice ne veljajo omejitve glede prenosljivosti, ki bi izhajale iz prepovedi prenosa, zahteve po pridobitvi soglasja, dovoljenja za prenos ali druge podobne omejitve. Očitno gre pri 2. odstavku 29. člena ZUKSB zgolj za to, da se ustvari prenosljivost pravic, nič pa ne določa glede nastanka pravic. Poleg tega je omejen na primere, ki so na primer zajeti s 19. in 2. odstavkom 417. člena OZ; ta zadeva pa se ne nanaša na kakršnokoli omejitev.

64Tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice je torej utemeljen. Ker zastavna pravica sploh ni nastala, torej tudi z njo glede nastanka povezana ločitvena pravica ni nastala.

II. ODLOČITEV O ZAHTEVKU ZA UGOTOVITEV NEOBSTOJA ZASTAVNE PRAVICE

65Zastavna pravica je materialnopravni temelj za nastanek ločitvene pravice. Ločitvena pravica je posebna pravica stečajnem postopku in z zastavno pravico ni istovetna, kot je že bilo pojasnjeno.

66Tožeča stranka je postavila zahtevke na ugotovitev, da ne obstajajo zastavne pravice in da ne obstajajo ločitvene pravice, ki bi sicer lahko nastale na temelju zastavnih pravic.

67Za vložitev ugotovitvene tožbe je potrebna pravna korist, če ni s posebnim predpisom določeno, da se lahko vloži ugotovitvena tožba (2. odstavek 181. člena ZPP). Ker poseben pravni predpis ne določa, da se lahko zahteva ugotovitev neobstoja zastavne pravice, je torej treba izkazati pravni interes za vodenje postopka glede ugotovitve neobstoja zastavne pravice.

68Če je ugotovljeno, da ločitvena pravica ne obstaja, potem stranka nima pravne koristi za ugotovitev da zastavna pravice ni obstajala in ne obstaja. Iz tega razloga je torej bila torej tožba zavržena v delu, v katerem se zahteva ugotovitev neobstoja zastavne pravice.

III. ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

1) Odločitev po temelju

69Ker je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko sodbo, je moralo odločiti še o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

70Tožeča stranka v tem sporu ni uspela s tistimi deli svojih primarnih tožbenih zahtevkov, s katerimi je zahtevala ugotovitev neobstoja zastavnih pravic. V preostalem je s primarnimi zahtevki uspela. Uspela je z bistvenimi zahtevki, to je na ugotovitev neobstoja ločitvenih pravic. Zahtevki na ugotovitev neobstoja zastavnih pravic so bili nepomembni, ker naj bi bila njihova ugotovitev zgolj temelj za to, da se ugotovi neobstoj ločitvenih pravic. S to sodbo je torej tožeča stranka dosegla svoj glavni cilj v tem postopku. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče presodilo, da je njen uspeh tako velik, da morajo toženke tožeči stranki povrniti vse stroške postopka.

71Prvostopenjska sodba se je nanašala tudi na M. d. o. o. - v stečaju. M. d. o. o. ni bila ena od toženk, kolikor se je postopek nanašal na primarni tožbeni zahtevek. Bila pa je ena od toženk, kolikor je bilo odločeno o podrednem tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo v pritožbenem postopku spremenilo tako, da je odločalo le o primarnem tožbenem zahtevku. Temu zahtevku je delno ugodeno. Toženke, ki morajo tožeči stranki povrniti stroške postopka, so torej le tiste, proti katerim je ugodeno iz primarnega tožbenega zahtevka. To pa so bile prvotno banke, ki naj bi imele zastavno pravico na obeh znamkah, sedaj pa je na mesto druge in tretje (prvotne) toženke stopila nova toženka, in tudi namesto šeste prvotne toženke je sedaj toženka njena pravna naslednica.

72O stroških postopka M. d. o. o. v stečaju pritožbeno sodišče ni moglo odločiti, ker ni niti odločalo o podrejenem zahtevku.

73Ker toženke od 1. do 5. v tem postopku niso imele uspeha, morajo same nositi svoje stroške prvo- in drugostopenjskega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

74O stroških postopka M. d. o. o. v stečaju pritožbeno sodišče ni moglo odločiti, ker ni odločalo o podrejenem zahtevku. Ker toženke od 1. do 5. v tem postopku niso imele uspeha, morajo same nositi svoje stroške prvo- in drugostopenjskega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

75V tej zadevi so bile toženke sosporniki, in sicer formalni (2. točka 1. odstavka 191. člena ZPP). Zaradi tega je v tej zadevi bilo toliko spornih predmetov, kolikor je bilo toženk.

76Kako v takšnem primeru odločiti o stroških postopka, ni urejeno v 161. členu ZPP. Ta določba se namreč nanaša le na spor, ki ima en sam sporni predmet. Pritožbeno sodišče je zato odločilo o stroških kot bi odločilo, če bi se vodile ločeni postopki zoper vsako od toženk. Izjemo je napravilo le pri tistih stroških, ki so bili skupni vsem toženkam.

2) Odločitev o višini spornega predmeta

77Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, kolikor se nanaša na višino spornega predmeta. Znižanje vrednosti spornega predmeta so predlagale nekatere toženke. Predlogu za znižanje vrednosti spornega predmeta je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2015 celo nasprotovala in navedla obširne razloge (l. št. 206). O predlogu je odločilo prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 19. 6. 2016 in ga zavrnilo. Sledil je le še en narok za glavno obravnavo, na katerem pa tožeča stranka ni navedla ničesar glede vrednosti spornega predmeta. Vložila je stroškovnik, v katerem je celo upoštevala vrednosti spornih predmetov, za katere je šele v pritožbi spremenila mnenje in začela utemeljevati, da so nepravilne.

78Šele v pritožbi je sploh navedla novo vrednost spornega predmeta. To je glede na 2. odstavek 44. člena ZPP tako ali tako prepozno. Tudi ostali razlogi, ki jih je navedla pritožba, niso podani.

79Tožeča stranka je postavila izključno nedenarne zahtevke, zato je odločilna vrednost spornega predmeta, kot jo je navedla v tožbi (2. odstavek 44. člena ZPP). Kasnejše domnevne spremembe vrednosti se ne upoštevajo. Poleg tega je tožeča stranka uveljavljala v bistvu, da niso utemeljene ločitvene pravice, te pa so obstajale za zavarovanje terjatev. Kakšno je bilo v resnici kritje za terjatev, doseženo s prodajo, ni pomembno. Za oceno vrednost spornega predmeta je bilo v času vložitve tožbe pomembno le, kolikšna je bila zavarovana terjatev ne pa tudi, kolikšen uspeh bi bil lahko dosežen z vnovčitvijo obeh znamk v korist ločitvenih upnikov. Ta je bil takrat tudi še nepoznan.

80Sama okoliščina, da predlogu toženk v prvostopenjskem postopku ni bilo ugodeno, ni okoliščina, na katero bi se lahko sklicevala tožeča stranka, ki predloga za novo določitev vrednost spornega predmeta niti ni dala in mu je celo nasprotovala

3) Odmera stroškov prvostopenjskega postopka

81V tej zadevi sta bila opravljena dva naroka za glavno obravnavo. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev potnih stroškov od vsake od šestih toženk. Ker pa sta bila oba naroka skupna za vseh šest toženk, lahko zahteva od vsake stranke le povrnitev sorazmernega dela stroškov.

82Tožeča stranka je zahtevala povrnitev potnih stroškov za po dve vožnji iz Celja v Ljubljano in nazaj. Vsakič naj bi tožeča stranka prevozila po 80 km v eno smer. Ta zahteva je utemeljena. Tožeči stranki so tako nastali skupni stroški v višini 118,40 EUR. Ti stroški niso posebej povezani z vrednostjo spornega predmeta, zato jih morajo nositi toženke po enakih delih, in sicer vsaka po 19,73 EUR.

83Prva toženka (N. d. d.) mora povrniti 10.187,50 EUR kot nagrado za postopek in nagrado za narok, materialne stroške v višini 20,00 EUR, 17,50 EUR kot stroške po tar. št. 6000 ZOdvT, 19,73 EUR kot potne stroške in DDV od vsote obeh zneskov, skupaj torej 12.498,57 EUR.

84Druga in tretja toženka (A. d. d., Ljubljana in N. d.d., Maribor) imata skupnega pravnega naslednika, namreč Družbo za upravljanje terjatev d. d., Ljubljana (v nadaljevanju: DUTB). Vendar pa je tožeča stranka začela postopek in daleč najdaljši del postopka vodila zoper prvotni dve toženki. Zoper njiju je tudi uveljavljala dva različna zahtevka. Zato je potrebno odmeriti stroške postopka, ki so nastali v zvezi s postopkom zoper vsako od nekdanjih toženk.

85Kolikor je DUTB pravna naslednica A. d. d., mora povrniti 11.687,50 EUR kot nagrado za postopek in nagrado za narok, materialne stroške v višini 20,00 EUR, 17,50 EUR kot stroške po tar. št. 6000 ZOdvT, 19,73 EUR kot potne stroške in DDV od vsote prej navedenih zneskov, skupaj torej 14.328,57 EUR.

86Kolikor je DUTB pravna naslednica N. d. d., mora povrniti 11.937,50 EUR kot nagrado za postopek in nagrado za narok, materialne stroške v višini 20,00 EUR, 17,50 EUR kot stroške po tar. št. 6000 ZOdvT, 19,73 EUR kot potne stroške in DDV od vsote prej navedenih zneskov, skupaj torej 11.994,73 EUR.

87Nekdanja četrta toženka (sedanja tretja toženka - U. d. d., Ljubljana) mora povrniti 3.962,50 EUR kot nagrado za postopek in za narok, materialne stroške v višini 20,00 EUR, 17,50 EUR kot stroške po tar. št. 6000 ZOdvT, 19,73 EUR kot potne stroške in DDV od prej navedenih zneskov, skupaj torej 4.904,07 EUR.

88Nekdanja peta toženka (sedanja četrta toženka, S. d. d., Ljubljana) mora povrniti 6.687,50 EUR kot nagrado za postopek in za narok, materialne stroške v višini 20,00 EUR, 17,50 EUR kot stroške po tar. št. 6000 ZOdvT, 19,73 EUR kot potne stroške in DDV od prej navedenih zneskov, skupaj torej 8.228,57 EUR.

89Pravna naslednica nekdanje šeste toženke (sedanja peta toženka; T. d. o. o.) mora povrniti 7.937,50 EUR kot nagrado za postopek in za narok, materialne stroške v višini 20,00 EUR, 17,50 EUR kot stroške po tar. št. 6000 ZOdvT, 19,73 EUR kot potne stroške in DDV od prej navedenih zneskov, skupaj torej 9.753,57 EUR.

90Poleg tega je tožeča stranka zahtevala povrnitev sodne takse. Ker je bila oproščena njenega plačila, toženkam seveda ne bo treba povrniti ničesar.

91Te zneske bodo morale toženke povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bodo s plačilom zamudile, bodo morale plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

4) Odmera stroškov pritožbenega postopka

92Tožeča stranka je zahtevala povrnitev po 2.286,40 EUR nagrade od vsake od nekdaj sedmih toženk.

93Do takšne nagrade od vsake od nekdanjih šestih toženk je vsekakor upravičena, saj je takšen znesek bistveno nižji, kot bi lahko zahtevala od katerekoli od toženk (tar. št. 3210 ZOdvT). Upravičena je tudi do povrnitve po 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT.

94Glede na to, da je D. d. d. pravna naslednica dveh toženk, bo torej morala povrniti stroške v višini 4.612,80 EUR na teh dveh pravnih temeljih, z DDV vred torej 5.627,62 EUR.

95Ostale toženke bodo morale povrniti po 2.306,40 EUR brez DDV, skupaj z DDV pa 2.813,81 EUR.

96Poleg tega je tožeča stranka zahtevala povrnitev sodne takse. Ker je bila oproščena njenega plačila, toženkam seveda ne bo treba povrniti ničesar.

97Te zneske bodo morale toženke povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bodo s plačilom zamudile, bodo morale plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.