299. člen ZFPPIPP

Pravila o prijavi in preizkusu izločitvenih pravic so namenjena uresničevanju načela koncentracije postopka. Prenehanje izločitvene pravice na podlagi tretjega odstavka 310. člena in tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP na podlagi 2. točke četrtega odstavka 330. člena ZFPPIPP je tudi predpostavka, ki dovoljuje začetek postopka prodaje premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. Unovčenje premoženja stečajnega dolžnika z namenom poplačila upnikov je namreč temeljni namen stečajnega postopka. Poseg v pravico do zasebne lastnine, kot ga predvidevata 310. in 311. člen ZFPPIPP, sicer zasleduje ustavno dopusten cilj, ni pa zakonska ureditev prenehanja izločitvene pravice prestala testa sorazmernosti, saj prenehanje izločitvene pravice (in posledično prenehanje lastninske pravice) na splošno ni pogoj za začetek postopka prodaje premoženja. Upniki, ki izločitvene pravice ne prijavijo (v zakonskem roku treh mesecev), tvegajo le, da bo premoženje prodano, s čimer bodo na podlagi petega odstavka 299. člena ZFPPIPP izločitveno in posledično lastninsko pravico izgubili. Ob upoštevanju načela koncentracije stečajnega postopka iz 227. člena ZFPPIPP izločitveni upnik tako v razmerju do

Po neuspešni prodaji nepremičnine razlog varstva legitimnih pričakovanj kupca odpade, zato kasnejša prijava izločitvene pravice lahko ponovno učinkuje kot ovira za nadaljnjo prodajo, čeprav je bila podana po pravnomočnosti sklepa o predhodni prodaji.

V okviru stečajnega postopka se sodišče ne opredeljuje glede tega, ali je upravitelj prijavljeno izločitveno pravico prerekal utemeljeno ali ne. Ugotavljanju, ali prerekana izločitvena pravica obstoji ali ne, je namreč namenjen poseben pravdni postopek. Stečajno sodišče mora izjavo upravitelja upoštevati in odločiti (le) o tem, koga se napoti na uveljavitev obstoja ali neobstoja prerekane izločitvene pravice. To pomeni, da v pritožbi zoper sklep o preizkusu terjatev ni mogoče izpodbijati upraviteljevih razlogov, zaradi katerih je izločitveno pravico prerekal.

Ker je upravitelj skladno z ZFPPIPP prodal premoženje, ki je predmet izločitvene pravice, je po jasni določbi petega odstavka 299. člena ZFPPIPP tožnica izgubila izločitveno pravico. Uveljavljanje lastninske pravice na nepremičnini, pridobljene na izviren način, pomeni uveljavljanje izločitvene pravice. Ker je tožničina izločitvena pravica s prodajo v stečajnem postopku prenehala, bi bilo sicer bolj prav tožbeni zahtevek zavrniti in ne zavreči. Iz splošne določbe prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP (načelo koncentracije) izhaja, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka. To pomeni, da bi tožnica morala svojo denarno terjatev (ne glede na podlago) najprej prijaviti v stečaju zapuščine. To velja tako za denarno terjatev iz naslova vlaganj kot tudi za nadomestno denarno terjatev izločitvenega upnika po prodaji premoženja v stečajnem postopku. Šele prijava terjatve v stečajnem postopku bi omogočala preizkus terjatve po stečajnem upravitelju in drugih upnikih.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ravnanje upravitelja, ki je (neprijavljeno) izločitveno pravico zakonca stečajnega dolžnika vključil v seznam preizkušenih terjatev in jo prerekal, ni v nasprotju s 83. členom DZ. Vključitev izločitvene pravice zakonca stečajnega dolžnika in njeno prerekanje v okoliščinah konkretnega primera odpravlja negotovost in služi transparentnosti in hitrosti stečajnega postopka (48. člen ZFPPIPP).

Statusa pripadajočega zemljišča nepremičnina ne izgubi niti v primeru, da je lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisana na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku. Z nakupom v stečajnem postopku ni mogoče preseči kogentne prepovedi samostojnega prometa s pripadajočimi zemljišči, pogodbo s takšnim nedopustnim predmetom izpolnitve pa zadenejo sankcije ničnosti, saj ima nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (tj. o predmetu izpolnitve) za posledico ničnost pogodbe v celoti.

V interesu tožnice je, da bo odločitev o ugotovitvi lastninske pravice (na podlagi priposestvovanja kot originarnega načina pridobitve lastninske pravice) učinkovala tudi zoper drugega upnika, ki je njeno izločitveno pravico prerekal. Za to pa mora imeti ta možnost sodelovanja v postopku. S tem je izkazan tožničin pravni interes za ugotovitveno tožbo (tudi) zoper drugega upnika. Tega potrjuje tudi napotitveni sklep stečajnega sodišča. Čeprav je na podlagi tega sklepa tožnica že vložila eno tožbo, ki je bila zavržena, in kljub poteku roka za vložitev tožbe skladno z izrekom tega sklepa, napotitveni sklep ni izgubil veljave. Že sam ZFPPIPP namreč predvideva situacijo, ko upnik zamudi rok za tožbo, s katero uveljavlja prerekano izločitveno pravico v pravdi (četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 310. člena ZFPPIPP), pri čemer ne določa potrebe po izdaji novega napotitvenega sklepa in ne izključuje pasivne legitimacije drugega upnika (drugi odstavek 300. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZFPPIPP).

Izraz izločitvena pravica je uporabljen kot skupni izraz za vsako pravico, ki vključuje upravičenje zahtevati, da se premoženje, ki je predmet te pravice, izroči imetniku te pravice oziroma izloči iz premoženja, ki pripada insolventnemu dolžniku. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja izločitvene pravice, kot (zbirnega) pravnega pojma stečajnega prava, temveč ugotovitev obstoja lastninske pravice kot pravice stvarnega prava.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Tožnica nima stvarnopravnega zahtevka na stanovanju na B., saj tudi če je obstajalo fiduciarno razmerje med pravdnima strankama, na katerem bi lahko temeljila tožničina pravica na stanovanju v E., je bilo le- to prekinjeno s toženkino prodajo tega stanovanja. Tožnica ne more na podlagi zatrjevanega fiduciarnega razmerja, ki je obligacijsko pravne narave, raztezati svoje izločitvene (torej stvarno pravno temelječe) pravice na nepremičnini na stanovanje na F. in potem še na stanovanje na B.

Prijava izločitvene pravice na skupnem premoženju pa glede na določbo petega odstavka 83. člena DZ ni nikoli prepozna, zato četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v tem primeru ni uporabljiv. Izločitvena pravica pa je s prodajo premoženja prenehala. S tem pa je postal zahtevek tožnice materialnopravno neutemeljen (342. člen ZFPPIPP). Z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka, mora sodišče obravnavati podredni zahtevek, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni. Vendar pa tožnica za tovrstni tožbeni zahtevek na plačilo še ne izkazuje pravnega interesa. Slednjega bi pridobila šele s prerekanjem uveljavljene nadomestne terjatve in objavo sklepa o preizkusu terjatev, iz katerega bi izhajalo, da mora ugotovitev njenega obstoja uveljavljati s tožbo (4. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). S tem tožnici ni odvzeta pravica do pravnega varstva, le procesni pogoji za njeno obravnavanje še niso izpolnjeni. Nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, so nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, razen nalog,

Pritožbenih razlogov, ki jih je upnica podala v pritožbah zoper sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe in sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, in ki se nanašajo na zakonitost postopka prodaje, ne more več uveljavljati v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izločitveno pravico pa je upnica glede na določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP tudi izgubila, saj je upravitelj prodal premoženje, ki je bilo predmet njene izločitvene pravice (ki je bila prijavljena po poteku roka iz prvega odstavka 299. člena ZFPPIPP).

Po stališču pravne teorije in sodne prakse mora stečajni upravitelj preizkusiti tudi vse tiste prijave izločitvenih pravic, ki so bile vložene po poteku trimesečnega roka od objave oklica o začetku stečajnega postopka. Če se še ni začel postopek prodaje (ta se začne s pravnomočnostjo sklepa o prodaji), povzroči prijava izločitvene pravice (po poteku trimesečnega roka od objave oklica o začetku stečajnega postopka) pravno oviro za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali začetek stečajnega postopka zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine ni ovira za priposestvovanje te nepremičnine v primerih, ko se pogoji priposestvovanja še niso izpolnili do začetka stečajnega postopka, zlasti z vidika Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in temeljnih načel stečajnega postopka?

Pravnoposlovni pridobitelj posameznega dela v etažni lastnini hkrati s pridobitvijo lastninske pravice na posameznem delu pridobi tudi solastninsko pravico na skupnih delih stavbe. Ne glede na to je pravni naslov za pridobitev te solastninske pravice pravni posel in ne zakon. Pridobitev je izvedena - pridobitelj vstopi v lastninskopravni položaj odsvojitelja. Če odsvojitelj ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, ima pridobitelj na razpolago izpolnitveni ali/in odškodninski zahtevek. Tudi v položaju iz 34. člena ZVKSES kupec ne pridobi solastninske pravice na skupnih delih na izviren način, ampak z vknjižbo. Splošni pogoji zgolj nadomestijo funkcijo akta o oblikovanju etažne lastnine, ne nadomestijo pa vknjižbe. Parkirni prostori niti po zakonski opredelitvi niti po naravi stvari ne sodijo neogibno med skupne dele stavbe.

Zamuda roka za prijavo izločitvene pravice ne povzroči prenehanja izločitvene pravice. Vendar pa z zamudo tega roka preneha ovira za prodajo nepremičnin, ki so predmet izločitvene pravice. Prijava izločitvene pravice je pravočasna le, če je vložena v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 299. člen ZFPPIPP). Četudi je upnik vložil tožbo zaradi uveljavitve prerekane izločitvene pravice, ta tožba ne preprečuje prodaje premoženja v smislu tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP, če izločitvena pravica ni bila pravočasno prijavljena. Vložena tožba na uveljavitev prerekane izločitvene pravice je ovira za prodajo premoženja samo, če je bila izločitvena pravica pravočasno prijavljena. V nasprotnem primeru bi to pomenilo (lahko tudi namerno) oviranje izvedbe stečajnega postopka.

Pritožbeno stališče, da ima procesno legitimacijo vsak, ki v glavnem postopku zaradi insolventnosti zatrjuje terjatev do dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, je zmotno. Tistim upnikom, ki nimajo položaja stranke stečajnega postopka, ZFPPIPP ne daje pravice, da zatrjevane terjatve do stečajnega dolžnika uveljavljajo v stečajnem postopku.