275. člen ZFPPIPP

Izpodbojni zahtevek se po določbah ZFPPIPP vlaga v korist stečajnega dolžnika, zato (lahko) nastopa slednji na strani tožeče, ne pa na strani tožene stranke. Ker so določbe ZFPPIPP lex specialis v razmerju do splošnih pravil o izbrisni tožbi, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da bi morala biti odsvojitelj in pridobitelj tožena kot nujna sospornika. Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Zato so neodplačna razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, pod pogojem, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti, izpodbojna tudi, če so bila opravljena, preden je dolžnik postal insolventen.

Na podlagi pravnomočnega napotitvenega sklepa stečajnega sodišča se domneva, da ima stranka, ki je bila napotena na pravdo, pravno korist, da pravdo začne in je ni treba izkazovati, sodišču pa ne ugotavljati. Ker je zastavna pravica kot stranska pravica odvisna ob obstoja terjatve, zavarovanju katere služi (je akcesorne narave; prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika), je v posledici ugotovitve neobstoja terjatve materialno pravno pravilna tudi sprejeta odločitev o neobstoju ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah in na dveh lastnih poslovnih deležih stečajnega dolžnika

Obe pritožbi grajata odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, za kar naj ne bi bilo podlage, saj je tožnica primarno spremenila tožbo postavljeno po 255. členu OZ v tožbo po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP, zatem pa v tožbo po drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP za kar pa več ni imela podlage, saj se je štelo, da je tožba po 255. členu OZ umaknjena, s tem pa je zamudila rok za izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika. Pregled zadeve pokaže, da je tožnica dejansko postavila zahtevek po 255. členu OZ (t.i. paulijansko tožbo), s katero je uveljavljala, da je prodajna pogodba z dne 20. 8. 2020 brez pravnega učinka do tožnice. S spremembo tožbe je postavila zahtevek po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je tožnico s sklepom z dne 31. 3. 2023 pozvalo k popravi tožbe, v skladu s drugim odstavkom 270. členom ZFPPIPP, čemer je tožnica sledila in postavila zahtevek kateremu je sedaj sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. Vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo ima zato oblikovalni in publicitetni učinek. Zemljiškoknjižno dovolilo tako začne učinkovati ob overitvi.

Odplačna pravna dejanja, pri katerih je prišlo zgolj do spremembe v strukturi dolžnikovega premoženja, ne da bi hkrati prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in posledičnega manjšega poplačila drugih upnikov ali privilegiranja določenega upnika, niso izpodbojna. Objektivni pogoj izpodbojnosti je tako po presoji sodišča druge stopnje izpolnjen le v razliki med prodajno ceno vozila (nesporno plačanimi 9.700,00 EUR) in tržno vrednostjo vozila na dan izdaje sodne odločbe (13.223,37 EUR), to je za znesek 3.523,37 EUR, za kolikor je bila zaradi prodaje vozila po nižji ceni zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika (prim. prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

Za izpodbojnost zadošča objektivni pogoj - zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika. ZFPPIPP v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti ne določa, da bi morala biti za zmanjšanje čiste vrednosti stečajne mase krivdno odgovorna druga pogodbena stranka. V primeru, ko je oseba prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, se za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega specialna določba o osebnem stečaju v drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP določa, da so pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro ožje povezanih oseb, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa. ZFPPIPP nima nobene določbe, ki bi govorila o tem, da lahko sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vpliva na izpodbojnost pravnega posla. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 48. člena SPZ, ki govori o nastanku solastnine v primeru, ko graditelj gradi na nepremičnini v lasti druge osebe; toženka se je pri sporni nepremičnini vknjižila v zemljiško knjigo in tako na njej pri

O posegu v zaključen pravni položaj ni mogoče govoriti v primeru absolutno neveljavnih poslov, ki so bili sklenjeni z glavnim namenom (ključnim nagibom) oškodovati upnike. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je na podlagi okoliščin konkretnega primera mogoče zaključiti, da je bil bistveni namen, zaradi katerega sta zakonca sklenila darilno pogodbo, preprečiti možnost, da bi to premoženje postalo del stečajne mase toženkinega zakonca, kar pomeni izigranje upnikov. Iz navedenih ravnanj zakoncev je mogoče zanesljivo sklepati, da je bila sklenitev darilne pogodbe v času, ko je dolg stečajnega dolžnika znašal 151.633,69 EUR, usmerjena k oškodovanju upnikov stečajnega dolžnika. Taka kavza pogodbe je po drugem odstavku 39. člena OZ nedopustna, pogodba pa po četrtem odstavku tega člena nična. Ravnanje pogodbenih strank je nemoralno, saj je v nasprotju z moralnimi vrednotami družbe kot celote in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in prepovedi zlorabe pravic. Pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, pa je nična. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče slediti toženkinim navedbam, da je izpodbijani pravni posel odplačne narave. Iz vsebine darilne pogodb

Z začetkom stečajnega postopka upniki nimajo več pravice izpodbijati pravna dejanja dolžnikov po določbah OZ, ampak le še po določbah ZFPPIPP. Četudi je z začetkom stečajnega postopka stvarna legitimacija prešla na stečajnega dolžnika in je upnik ohranil procesno legitimacijo, to še ne pomeni, da ima pravico zahtevati več od tega, kar bi mu šlo po pravilih OZ.

Stranke absolutno neveljavnih poslov, ki so bili sklenjeni z glavnim namenom (ključnim nagibom) oškodovati upnike, niso imele pravno zavarovanega pričakovanja, da se bodo v primeru, ko stečajni upnik prijavi svojo terjatev v postopek osebnega stečaja nad stečajnim dolžnikom in vloži izbrisno tožbo iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP, lahko zanašale na konvalidacijo ničnega pravnega posla. Pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G absolutno neveljaven posel ni mogel konvalidirati. Presoja, da se v stečajnem postopku lahko vloži tožba iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP za izpodbijanje absolutno neveljavnega pravnega posla ali pravnega dejanja tudi v primeru, če se je na dan uveljavitve novele ZFPPIPP-G obdobje izpodbojnosti na temelju predhodno veljavne ureditve ZFPPIPP že izteklo, ni nezdružljiva z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Zaščita stečajnih upnikov pred možnimi zlorabami in preprečevanje zlorab sta v javnem interesu. Prepoved zlorabe pravic je bila kot temeljno načelo vsebovana v pravnem redu že pred novelo ZFPPIPP-G.

Odločilno dejstvo pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o prodaji, je okoliščina, da dolžnik ni imetnik (so)lastninske pravice na navedenih nepremičninah. Zemljiškoknjižni lastniki nepremičnega premoženja, ki je predmet prodaje v tem postopku, so tretje osebe. Po pravnomočni sodbi so ti dolžni dopustiti izvršbo, vsak na svojem deležu podarjenih nepremičnin, za izterjavo terjatve, ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi. Do izterjave te terjatve lahko pride torej zgolj v izvršilnem postopku. Po določbah ZFPPIPP se lahko v stečajnem postopku prodaja (zgolj) premoženje stečajnega dolžnika.

Sodišče mora pri odločanju v zadevi upoštevati navedbe obeh pravdnih strank in celotno procesno gradivo, ki ga ima v spisu. Kljub dejstvu, da je tožnik tekom postopka navajal različne razloge za neobstoj poroštva stečajnega dolžnika za obveznost glavnega dolžnika, in poroštveni zavezi za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v tožbi niti ni nasprotoval, je cilj tožnika, ki ga ta v predmetni zadevi zasleduje, prav ugotovitev neobstoja terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika A. A. oziroma njegove poroštvene obveznosti do toženke. Veljavnost te pa je, ne glede tožnikovo trditveno podlago, z navedbami v odgovoru na pritožbo in razlago pomena določila zadnjega odstavka 3. člena Druge kreditne pogodbe, pod vprašaj postavila prav toženka sama. Sodišče prve stopnje je bilo tako, ne glede na vprašanje tožnikove pravočasnosti oporekanja obstoju poroštvene zaveze iz razloga neobličnosti (do katere se sodišče prve stopnje posledično niti ni rabilo posebej opredeliti), že glede na toženkino trditveno podlago po materialnem pravu dolžno presoditi obstoj veljavnosti poroštvene zaveze stečajnega dolžnika za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v smislu določila 1013. člena OZ.

Sklep FURS ima dokazno vrednost po prvem odstavku 224. člena ZPP in dokazuje resničnost tistega, kar se v njem kot javni listini potrjuje ali določa. Tožeča stranka pa ni izkoristila možnosti, ki jo daje četrti odstavek 224. člena ZPP in ni dokazovala, da so dejstva v sklepu FURS neresnično ugotovljena. Sodišče prve stopnje je v 15. točki razlogov obrazložilo, da je bil pobot izveden v skladu z določbo 12. člena Sporazuma, bil je tudi realiziran, kot izhaja iz izpiska o zapiranju obveznosti z dne 21. 11. 2017 (A4). 12. člen Sporazuma je določal, da sme tožena stranka kot naročnik katerokoli svojo terjatev do tožeče stranke kot posrednika (iz kateregakoli naslova), pobotati s katerokoli terjatvijo posrednika do sebe iz naslova tega Sporazuma. To pa pomeni, da sta se pravdni stranki o pobotanju sporazumeli in ni potrebna še posebna enostranska izjava volje tožene stranke o pobotanju. V skladu z 10. členom Sporazuma je sodišče prve stopnje ugotovilo, česar tožeča stranka v pritožbi ne napada, da sta se pravdni stranki, ob prenehanju njunega poslovnega odnosa dogovorili za nadomestilo za predčasno prenehanje veljavnosti Pogodbe v višini dveh povprečnih mesečnih provizij. Po vsebini

V trenutku, ko sodišče izda soglasje za plačilo sodne takse, vsak pravdni postopek predstavlja določeno tveganje. Logika pritožnika pomeni, da sodišče nikoli ne bi smelo izdati soglasja za plačilo sodne takse, saj vedno obstaja negotovost tako glede izida pravde kot stroškov, ki bodo nastali v pravdnem postopku. Za razlago, za kakršno se zavzema pritožnik (torej, da bi moral upravitelj v naprej pojasniti in celo izkazati stroške celotnega postopka s tožbo), ni nobene zakonske podlage, niti ni mogoče že pred vložitvijo tožbe pridobiti soglasja sodišča za plačilo celotnih stroškov, povezanih z vloženo tožbo.

Četudi je z začetkom stečajnega postopka stvarna legitimacija prešla na stečajnega dolžnika in je upnik ohranil le procesno legitimacijo, to še ne pomeni, da ima pravico zahtevati več od tega, kar bi mu šlo po pravilih OZ. Po teh pravilih pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev upnikove terjatve. Pravilno je zato stališče v izpodbijani sodbi, da je tožbeni zahtevek utemeljen v delu, v katerem je sporazum izgubil učinke v razmerju do stečajnih upnikov in do višine tožničine terjatve.

Trditve so v nasprotju z vsebino notarskega zapisa, ki ga je tožeča stranka priložila tožbi.

Do uvedbe in začetka stečaja ni mogoče vedeti, ali bo posel lahko oziroma bo izpodbojen ali ne. Če se stečajni postopek ne bi začel, za sporni posel ne bi bi veljalo nobeno izpodbojno obdobje. Glede na navedeno o pridobljeni pravici "neizpodbojnosti posla" pred začetkom stečaja ni mogoče govoriti. Pred začetkom stečaja tožeča stranka ni mogla pričakovati, da bodo za konkreten primer veljala določena stečajna pravila. Pričakovanje, da zakon ne bo spremenjen, ni pravno varovano. Spremenjeno pravilo o daljšem izpodbojnem obdobju 5 let ne učinkuje za nazaj, temveč za naprej. Velja le za tiste stečajne postopke, ki so se začeli po uveljavitvi novele. Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev učinkov darilne pogodbe, a zato po oceni pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek ni nesklepčen. Tudi zgolj z razveljavitvijo učinka darilne pogodbe, to je razveljavitvijo zemljiškoknjižnih dovolil in spremembo v zemljiški knjigi, bo namreč učinek izpodbijanja dosežen.

Tožnica zatrjuje, da je na podlagi Sporazuma prišlo do neodplačnega (neekvivalnentnega) prenosa lastninske pravice na spornih nepremičninah. Izpodbija ravno pravne posledice (učinke) tega dejanja. Tožba je torej pravilno usmerjena na del Sporazuma, ki naj bi bil po svoji resnični vsebini darilne narave. Ni treba, da bi tožnica uveljavljala še ugotovitveni zahtevek glede obstoja darila, saj se izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj uveljavlja z oblikovalnim (in v določenih primerih dajatvenim) tožbenim zahtevkom.

Za izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika v osebnem stečaju s povezanimi osebami (med te spadajo tudi ožji sorodniki stečajnega dolžnika) veljajo posebna pravila o izpodbojnosti pravnih dejanj dolžnika (391. člen ZFPPIPP). Izpolnjen mora biti objektivni pogoj po 1. točki 271. člena ZFPPIPP, in sicer, da je posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajne dolžnice tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejemajo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če to dejanje ne bi bilo opravljeno. Gre za objektivno zmanjšanje stečajne mase v škodo upniku. Izpolnitev subjektivnega pogoja (vednost osebe v korist katere je dejanje storjeno, da je dolžnik insolventen) za izpodbijanje pravnih dejanj se pri povezanih osebah, ne zahteva (drugi odstavek 391. člena ZFPPIPP). Obdobje izpodbojnosti takih pravnih dejanj je v postopku osebnega stečaja zadnjih pet let pred uvedbo stečaja (1. točka prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP).

Vsi posli, pogodbi o zavarovanju obveznosti, prodajni pogodbi in kompenzacija, so sklenjeni v izpodbojnem obdobju. To pomeni, da bi upniki lahko prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če ta dejanja ne bi bila opravljena. Tožnica je postavila tožbeni zahtevek na razveljavitev učinka prodaje in prenosa lastninske pravice na nepremičninah. V prodajni pogodbi sta vsebovana zavezovalni pravni posel in razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo). S tem je hkrati izpodbila učinek obeh pravnih poslov in poseben oblikovalni zahtevek za razveljavitev učinkov zemljiškoknjižnega dovolila ni potreben. Določba 278. člena ZFPPIPP ne vsebuje pravil o zamudi in začetku teka zamudnih obresti, zato je treba v tem delu uporabiti splošna pravila, ki so urejena v OZ. Čeprav nastanejo pravne posledice sodbe za izpodbijanje dejanj skladno s prvim odstavkom 278. člena ZFPPIPP po pravnomočnosti sodbe, se v obravnavani zadevi uveljavlja povračilni zahtevek. Zato je treba drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP uporabiti v zvezi s 193. členom OZ, ki določa, da je treba neupravičeno pridobljeno vrniti (vsaj) od dneva vložitve tožbe.

V konkretnem primeru je bilo dejansko stanje, na katerem je tožnik utemeljeval svoj tožbeni zahtevek, ves čas enako. Vse od vložitve tožbe je bilo jasno, da želi izpodbiti dolžnikovo brezplačno naklonitev nepremičnin tožencu. Spreminjal je le tožbeni predlog. Zgolj poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka (torej pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde) ne pomeni spremembe tožbe. Da bi upravičenec (v konkretnem primeru tožnik) pravno dejanje stečajnega dolžnika lahko izpodbil, bi moral (med drugim) zatrjevati, da je bil slednji v trenutku, ko je dejanje opravil, insolventen. Če je ves čas postopka trdil le, da to vprašanje ni pomembno, zgolj okoliščina, da naj bi insolventnost v trenutku sklenitve darilne pogodbe izhajala iz predloženih listin, ne zadošča. Dokazi, ki jih predložijo pravdne stranke, namreč njihove pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti.

Revidentka je izbrala pravilno pravovarstveno zahtevo s tem, ko je kot povračilni zahtevek v skladu s tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP uveljavljala zahtevek izbrisne tožbe. Za izbrisni zahtevek v skladu s prvim odstavkom 243. člena ZZK-1 je aktivno legitimiran vsak, čigar stvarna ali obligacijska pravica na nepremičnini je bila z vknjižbo kršena.