Pravo intelektualne lastnine

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je dopuščanje izbirne pravice imetnika kršenih pravic intelektualne lastnine glede pravne podlage za uveljavljanje zahtevkov zoper kršitelje skladno z določbami 13. člena, v zvezi z določbami prvega odstavka 2. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine ter cilji in namenom citirane direktive, ki jo je sodišče v skladu z določbami 3.a člena, v zvezi z določbami 23. člena Ustave RS dolžno upoštevati pri odločanju, tj. ali lahko imetnik avtorske pravice oz. kolektivna organizacija v primerih, ko avtorska pravica ni bila prenesena oz. nadomestilo za uporabo avtorske pravice ni bilo plačano, zahtevke zoper uporabnike uveljavlja bodisi na podlagi implementacijskega predpisa, to je na odškodninski pravni podlagi po določilih ZASP (168. člen ZASP), bodisi na podlagi splošnih predpisov, tj. na obogatitveni pravni podlagi po določilih OZ (190., 198. čl. OZ)?

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo. Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga. Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.

Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih. Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih. ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu. Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizac

Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12. Sodišče v konkretnem postopku ne določa splošno veljavne tarife, temveč le višino primernega nadomestila za konkreten primer, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neupoštevne vse navedbe toženke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami. Velja za ustaljeno stališče, da presoja primernosti tarif ni v pristojnosti rednega sodišča. Ker gre za zelo zahtevna dejanska vprašanja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP).

Pravnomočna odločba Sveta za avtorsko pravo je splošen in abstrakten podzakonski pravni akt. Zato tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da zahtevek za plačilo nadomestila na podlagi Odločbe SAP ne pomeni enostranskega spreminjanja Tarife III-C/1, kot je to v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje.

Za presojo o tem, ali je dejansko stanje med strankama sporno, ni odločilna vložitev posamezne vloge, temveč predvsem vsebina trditev ene in druge stranke. Ker trditev, ki bi nasprotovale trditvam iz dopolnitve tožbe, toženka ni podala, ne more uspeti z očitkom, da je predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika. Možnost izdaje odločbe brez razpisa naroka iz 488. člena ZPP je izjema od obligatornosti glavne obravnave, ki je namenjena uresničevanju načela hitrosti postopka v gospodarskih sporih, saj je njihovo hitro reševanje še posebej pomembno. Obravnavano izjemo torej osmišlja narava gospodarskih sporov, ki pa ni v ničemer odvisna od okoliščine, ali se postopek začne z običajno tožbo ali izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ni razumnega razloga za stališče, da bi se določba 488. člena ZPP nanašala le na tiste gospodarske spore, v katerih je vložen odgovor na tožbo, ne pa na tiste, v katerih je (po ugovoru zoper sklep o izvršbi) predviden odgovor na dopolnitev tožbe. Izdaje odločbe na podlagi 488. člena ZPP prav tako ne ovira okoliščina, da odgovor na dopolnitev tožbe ni vložen. V gospodarskem sporu, ki izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine,

V primeru, če bo tožeča stranka izvršila naloženo v izpodbijani odločbi, bo prišlo do nepovratnega posega v bodoče pogodbene odnose med tožečo stranko in vsemi novimi uporabniki (takšnimi, ki s tožečo stranko še nimajo sklenjene pogodbe). Prav tako tožeča stranka v primeru uspeha s to tožbo, nastale razlike v prejetih plačilih verjetno ne bo mogla od uporabnikov naknadno zahtevati za nazaj, saj za takšen zahtevek ne bo imela podlage v sklenjenih (novih) pogodbah, niti ne v zakonskih določbah o neupravičeni obogatitvi. Predlogu za izdajo začasne odredbe je treba delno ugoditi že zgolj zaradi izkazane nepovratnosti pogodbenega položaja tožeče stranke. Brez odložitve izvršitve naloženega v izpodbijani odločbi bi sodno varstvo tožeče stranke izgubilo pomen, kar za tožečo stranko predstavlja težko popravljivo škodo. V primeru neizdaje začasne odredbe bi prišlo do nove (dodatne) neenakosti med uporabniki. Poleg uporabnikov, ki imajo s tožečo stranko že sklenjene pogodbe po obstoječih vzorcih, ki se sklicujejo na Pravilnik/Tarifo 2006, bi namreč nastala nova (pod)množica uporabnikov, ki bi imeli s tožečo stranko sklenjene pogodbe, ki se ne bi sklicevale na Ta

Če sta pravdni stranki že poslovno sodelovali glede podobnega izkoriščanja pravic, je takrat dogovorjeno plačilo najboljše merilo za ovrednotenje prikrajšanja pri nedovoljenem izkoriščanju. Res je, da pravdni stranki nista sklenili avtorske pogodbe, vendar je tekom njunega poslovnega sodelovanja tožnik očitno dopuščal, da toženka svoje poslovalnice opremlja z elementi, nad katerimi ima avtorsko pravico tožnik. Za to (ter za svoje siceršnje projektantske, nadzorne in koordinacijske storitve) je prejemal tudi plačilo, in sicer za vse skupaj v višini 10 % od vrednosti investicije v posamezno poslovalnico. V taki situaciji se primerne odškodnine ne določi po eni izmed metod za ugotavljanje običajnega honorarja, ampak je potrebno ugotoviti, kolikšen del dogovorjenega honorarja je oziroma bi predstavljalo nadomestilo za zakonito uporabo. Eno izmed pomembnih meril pri določanju višine civilne kazni je tudi to, kako visok je avtorski honorar: če je ta manjši, bo utemeljeno višje povečanje, če je razmeroma velik, pa bo povišanje nižje. Ker je v obravnavani zadevi avtorski honorar za uporabo tožnikovih elementov v 12 poslovalnicah po vsej Sloveniji sorazmerno nizek, je ustrezno, da

Izključne pravice, ki so zagotovljene imetniku patenta, določa 18. člen ZIL-1. Tožnik ni navedel terjatve, v zavarovanje katere je predlagal izdajo začasne odredbe, oziroma ni navedel dejstev, ki bi omogočala presojo verjetnosti obstoja ali prihodnjega nastanka terjatve, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe.

Ker je tožnica zatrjevala tudi, da je Skupni sporazum široko sprejet in uporabljen v praksi, ter se uporablja pri sklepanju individualnih pogodb z istovrstnimi uporabniki avtorskih del, je uporaba Skupnega sporazuma utemeljena po drugem odstavku 81. člena ZASP-1. Gre za presoja običajnega nadomestila, zato niso bistvene pritožbene navedbe o reprezentativnosti, članstvu v KUDUS, ki je sklenilo Skupni sporazum in podpisniki skupnega sporazuma. Odločilna je dejanska uporaba, kar je sodišče prve stopnje prepoznalo in je ugotavljalo, če je tarifo iz Pravilnika 1998 v praksi zamenjal Skupni sporazum. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno zaključilo, da so z večletno dejansko uporabo nadomestila po Skupnem sporazumu postala običajna plačila v smislu drugega odstavka 81. člena ZASP-1.

80. člen ZASP res določa, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče v sodnem postopku vsebino pogodb o prenosu potrditi zgolj z njihovo predložitvijo. Še posebej, če (tako kot v obravnavani zadevi) ne gre za spor med imetnikom in avtorji, slednji pa tretjim osebam relevantne vsebine pogodb ne želijo razkriti. Ker lahko vsebino pogodb o prenosu potrdijo tudi na drug način, so predložene izjave avtorjev primerno dokazno sredstvo. Pritožnica se ne sooči z razlogi sodišča o dokazni vrednosti predloženih „cue sheets“, ki temelji na ugotovitvi, da so bili ti sestavljeni na podlagi podatkov, ki so jih kontrolorji tožnice pridobili na način, da so za prepoznavo glasbenih del, predvajanih v trgovinah toženke, uporabili mobilno aplikacijo Shazam. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo ugovoru o nezanesljivosti aplikacije Shazam, s pomočjo katere so kontrolorji prepoznali, da naj bi toženka javno predvajala varovana glasbena dela iz repertoarja tožnice. In ugotovitve sodišča prve stop

Revizija se dopusti glede vprašanja: - Ali je materialnopravno pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je dopuščanje izbirne pravice imetnika kršenih pravic intelektualne lastnine glede pravne podlage za uveljavljanje zahtevkov zoper kršitelje skladno z določbami 13. člena, v zvezi z določbami prvega odstavka 2. člena, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine ter cilji in namenom citirane direktive, ki jo je sodišče v skladu z določbami 3.a člena, v zvezi z določbami 23. člena Ustave dolžno upoštevati pri odločanju, to je ali lahko imetnik avtorske pravice oziroma kolektivna organizacija v primerih, ko avtorska pravica ni bila prenesena oziroma nadomestilo za uporabo avtorske pravice ni bilo plačano, zahtevke zoper uporabnike uveljavlja bodisi na podlagi implementacijskega predpisa, to je na odškodninski pravni podlagi po določilih ZASP (168. člen ZASP), bodisi na podlagi splošnih predpisov, to je na obogatitveni pravni podlagi po določilih OZ (190., 198. čl. OZ)?

Trditveno in dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženki kot uporabnici. Ne gre za uporabo zakonske domneve, po kateri bi se vsi fonogrami šteli za primerne starosti in vrste, da bi bilo za njihovo predvajanje potrebno plačilo, ki po navedbah pritožnice iz zakona ne izhaja. Gre za materialno trditveno in dokazno breme tožnice, ki ga v konkretnem primeru opredeljujeta citirani določbi prvega in tretjega odstavka 130. člena ZASP. Temu je tožnica zadostila. Uporabnik sicer lahko ugovarja, da je predvajal zgolj fonograme, ki niso bili izdani v komercialne namene ali takšne, na katerih so pravice proizvajalcev fonogramov prenehal, za kar pa je na njem trditveno in dokazno breme.

Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov, za razlago patentnih zahtevkov pa se uporabljajo tudi opis in skice. Razlaga obsega patentnega varstva po eni strani ni omejena zgolj s strogim, dobesednim pomenom besedila patentnih zahtevkov, opis in skice pa uporabljeni le za razrešitev nejasnosti v patentnih zahtevkih. Po drugi strani pa patentnih zahtevkov ni mogoče razlagati le kot smernic, ki bi jih bilo mogoče razširiti na tisto, za kar strokovnjak na podlagi proučitve opisa in skic meni, da je imetnik patenta želel zavarovati. Patent se mora razlagati, kot da določa položaj med tema skrajnostma, ki združuje primerno varstvo za imetnika patenta z razumno stopnjo zanesljivosti za tretje osebe. Pri presoji novosti izuma se druga za drugo primerjajo vse njegove značilnosti z vsemi značilnostmi posameznega predmeta predhodnega stanja tehnike (samo enega naenkrat), kot na primer v obravnavani zadevi s strojem iz časa pred prijavo izuma. Po pravkar opisani analizi značilnosti je zaključek, da izum ni nov, mogoč samo, če so pri primerjanem predmetu navzoče prav vse značilnosti izuma. Uporabljen pristop "problem-rešitev" (problem-solution approach) je

Ureditev zavarovanja dokazov v ZASP je posledica prenosa Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine. Njen 3. člen med drugim določa, da morajo biti ukrepi, postopki in pravna sredstva iz te direktive "pošteni in pravični" ter da morajo biti "sorazmerni […] in se uporablja[ti tako], da […] zagotavljajo zaščito pred zlorabo". Uporaba vseh teh ukrepov, postopkov in sredstev je močno odvisna od okoliščin in posebnosti posameznega primera, vključno z morebitnimi interesi tretjih oseb. V pravu Evropske unije velja temeljno načelo lojalne razlage, skladno s katerim je obveznost držav članic doseči cilj, predviden z direktivo, njihova dolžnost, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, pa zavezuje vse njihove organe, vključno s sodišči. Z uporabo nacionalnega prava in zlasti določb nacionalnega zakona, ki so bile sprejete prav za izvajanje direktiv, morajo nacionalna sodišča svoje nacionalno pravo razlagati v luči besedila in namena teh direktiv. Pogoje iz prvega in drugega 171. člena ZASP je treba razlagati tudi v luči načela sorazmernosti, upoštevajoč veliko i

Cenik F. je primerno izhodišče za ugotavljanje običajnega honorarja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženka kot javni zavod ustrezno poskrbeti za organizacijo dela in arhiviranje, tako da ne prihaja do kršitev avtorskih pravic in da je od toženke utemeljeno pričakovati, da pri opravljanju poklicne dejavnosti ravna z večjo skrbnostjo. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je do kršitve avtorskih pravic prišlo iz hude malomarnosti, zaradi česar je utemeljen zahtevek za plačilo civilne kazni (168. člen ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine pa sodišče po četrtem odstavku 168. člena ZASP upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Pri namerno povzročeni škodi bo tako kazen večja kot pri hudi malomarnosti. Pomembna pa je tudi višina honorarja, saj je ta tudi obračunska enota za povečevanje: če je osnovni honorar za tovrstno uporabo nizek, bo toliko bolj utemeljeno njegovo povečanje za polnih 200%; če pa je razmeroma visok, bo potrebno bolj previdno povečevanje.

Sodišče Evropske unije je opredelilo dejavnike za ugotavljanje podobnosti blaga, in sicer: narava blaga, namen blaga, način njegove uporabe, njegova dopolnilnost, konkurenčnost ali zamenljivost, distribucijske poti/prodajne točke, upoštevna javnost, običajni izvor. Ti dejavniki so pravni pojmi, opredelitev meril za njihovo presojo je vprašanje prava. Vendar pa je vprašanje dejstev, ali in v kakšnem obsegu so ti dejavniki v konkretnem primeru izpolnjeni. Verjetnost zmede v javnosti v smislu točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Tako je verjetnost zmede izključena, če se ne zdi, da potrošnik pripisuje spornemu blagu, da izvira od enega ali od ekonomsko povezanih subjektov. Razumevanje pojma skupnega izvora blaga se neločljivo navezuje na funkcijo znamke, da zagotavlja potrošniku, da je blago, označeno z znamko, proizvedeno pod kontrolo istega subjekta in bo zato po vsej verjetnosti imelo enako kvaliteto. Razlikovalni učinek prejšnje znamke je pomemben dejavnik pri presoji verjetnosti zmede: verjetnost zmede je toliko večja, kolikor je večji razlikovalni učinek prejšnje znamke, znamke z večjim razlikovalnim učinkom

S predlagano začasno odredbo upnika želita preprečiti zasičenje trga, zaradi katerega ne bi mogla prodati svojega prevoda. S tožbo, ki jo nameravata vložiti, pa želita preprečiti skazitev njunega dela - z oglaševanjem skupaj z imeni prevajalcev brez renomeja ter označevanjem, da sta prevajalca in avtorja dodatnega besedila. Zato se izkaže, da predlagana izdaja začasne odredbe ne more doseči svojega namena, saj nedenarne terjatve na preprečitev skazitve dela ne zavaruje.

V obravnavanem primeru ni bilo pogojev za takojšnjo zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Upnik je ob sklicevanju na posebno zakonsko ureditev o varstvu in zavarovanju avtorske pravice konkretno opredelil terjatev, ki jo želi zavarovati, konkretiziral pravno relevantna dejstva o obstoju te terjatve in predložil dokaze za svoje trditve.

Glede dopustitve izjeme iz drugega odstavka 10. člena ZKUASP je treba upoštevati, da je obvezno kolektivno upravljanje izjema, ki jo morajo upravičiti tehtni razlogi. Takšnih razlogov v konkretnem primeru ni. Družba A. je namreč imetnica vseh avtorskih in sorodnih pravic na glasbenih delih in ima nad posnetki tudi popoln nadzor.