351. člen ZPP

Za presojo pravočasnosti odpovedi je odločilno, kdaj se je delodajalec seznanil z dejstvi, ki tvorijo posamezen odpovedni razlog. Ker sta bila podpisnika odpovedi z dejanskimi bistvenimi okoliščinami očitka glede polnjenja električnega vozila seznanjena že 24. 10. 2024, je pravilno zaključilo, da je bila odpoved, vročena 30. 11. 2024, glede tega očitka podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka.

Toženka je možnost, da se opredeli do razlage pravne podlage in stališč v navedeni sodbi SEU izkoristila in o tem podala navedbe v vlogi, vloženi 20. 6. 2023, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča za izključitev učinka sodbe presenečenja. Stranki sta namreč bili prikrajšani, da se izjavita o novih oziroma nadgrajenih stališčih Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, ter da v zvezi s tem podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze.

Statusa pripadajočega zemljišča nepremičnina ne izgubi niti v primeru, da je lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisana na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku. Z nakupom v stečajnem postopku ni mogoče preseči kogentne prepovedi samostojnega prometa s pripadajočimi zemljišči, pogodbo s takšnim nedopustnim predmetom izpolnitve pa zadenejo sankcije ničnosti, saj ima nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (tj. o predmetu izpolnitve) za posledico ničnost pogodbe v celoti.

Za presojo zakonitosti odpovedi je odločilno, ali je poslovni razlog ob podaji odpovedi resničen in konkreten. Delodajalec sicer sme reorganizirati delo, vendar reorganizacija ne sme biti le formalna (ukinitev delovnega mesta na papirju), če se isto delo v bistveni vsebini in obsegu dejansko nadaljuje in ga opravlja drug, na novo zaposleni delavec. Bistvo odpovednega poslovnega razloga je prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je potreba po tožnikovem delu dejansko obstajala tudi po odpovedi in se je v celoti izvajala še najmanj tri mesece v isti organizacijski obliki, le da je to delo opravljal A. A. Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka ni dokazala, da je ob odpovedi prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi; dokazano je le, da je delodajalec celotno delo tožnika preusmeril na drugega, novo zaposlenega delavca A. A. in šele kasneje organiziral drugačno razporeditev operative. Tožniku je bilo odrejeno čakanje na delo doma, čeprav je bilo delo očitno prisotno in ga je opravljal A. A. Ker je ta delovnopravni institut dopustno uporabiti le, kad

Pritožba zoper stroškovne sklepe v upravnem sporu ni dovoljena. Ustavitev postopka upravnega spora pred Upravnim sodiščem v obravnavanem primeru temelji na izjavi tožeče stranke, da ne vztraja več pri tožbi (razen v stroškovnem delu), za katero iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila ta resna, jasna in izrecna. V delu, v katerem tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka), pritožba ni dovoljena, saj zanjo tožena stranka očitno nima pravnega interesa (351. člen v zvezi s 343. členom ZPP, in 22. členom ZUS-1). Ustavitev postopka upravnega spora je namreč v njeno korist, saj s tem ni več tožena v upravnem sporu.

Predlog se zavrne.

Odločitev sodišča druge stopnje, da sta obravnavani kreditni pogodbi nični, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prikrajšana za pravico do izjave v postopku.

Prvi odstavek 269. člena OZ, ki govori o sodnih penalih, dovoljuje določitev sodnih penalov za primer dolžnikove zamude pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti. Sodni penali so torej civilna sankcija za zamudo pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti. Pravilna je presoja, da prepovedni del tožbenega zahtevka ni individualiziran, saj ni namen izvršilnega postopka v tem, da bo izvršilno sodišče opravljalo tehtanje med svobodo izražanja in varstvom osebnostnih pravic, ampak je to tehtanje treba opraviti že v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov. Drži tudi, da tožencu ni mogoče prepovedati nekaj, česar sploh ni kršil in nima namena kršiti. V obravnavanem primeru gre za objavo posameznika, bivšega moža hčere tožnikov in očeta njune vnukinje. Zaradi teh osebnih povezav tožencu ni mogoče vnaprej preprečiti pisanj o lastnem življenju in o ljudeh, s katerimi na opisan način prihaja v stik.

Navedena sistemska navodila kot podzakonski akt, ki so veljala v času neupravičenega odjema, je na podlagi Energetskega zakona (EZ-1) sprejel (torej na podlagi javnih pooblastil) tedaj še C. d.o.o.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče višjega sodišča, da zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijske terjatve kreditojemalca prične teči šele z zaključkom pogodbenega razmerja.

Prepoved izdaje sodbe presenečanja je namenjena varstvu strankine pravice do izjave v primeru, ko kljub zadostni skrbnosti ni mogla računati na presojo po takšni pravni podlagi.

Toženka utemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Skladno z novejšo sodno prakso delavec v sporih o prenehanju delovnega razmerja po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 ne more zahtevati ugotovitve nezakonitosti odpovedi, ampak le, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oziroma ne preneha), kar je predmet odločitve v II. točki izreka. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo ter zavrglo tožbo v tem delu zahtevka (prvi odstavek 351. člena ZPP).

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, da bi sodišče pravdnima strankama kakorkoli omogočilo, da se o stališčih, ki (v primerjavi s prejšnjo ustaljeno sodno prakso) pomenijo novo (drugačno) razlago relevantne pravne podlage, tudi izjavita. Zaradi spremenjene sodne prakse je zanjo drugostopenjska odločba pomenila prepovedano presenečenje.

Sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni upoštevalo stroškov, ki so bili plačani iz proračuna za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 629,02 EUR, kar je sodišče prve stopnje želelo popraviti z izdajo delnega nadomestnega sklepa in kar je središčna ost pritožbenega izpodbijanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da so bili ti stroški izvedencu priznani in plačani ter da so bili založeni iz proračunskih sredstev. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da (tudi) v tem delu ni bilo zakonske podlage za izdajo delnega nadomestnega sklepa iz 343.a člena ZPP, zmotne pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu sprejelo na podlagi pritožbe toženca in da je s tem kršilo prepoved reformationis in peius iz 359. člena ZPP ter da sodišče prve stopnje s sklepom ne bi smelo naložiti tožencu, da plača v proračun tudi te stroške. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi 46. člena ZBPP odločilo o teh stroških po uradni dolžnosti. Na podlagi te zakonske določbe je sodišče, ki vodi postopek, dolžno po uradni dolžnosti upoštevati vse stroške, ki so bili izplačani iz proračuna iz naslova