22. člen ZFPPIPP

Izraz izločitvena pravica je uporabljen kot skupni izraz za vsako pravico, ki vključuje upravičenje zahtevati, da se premoženje, ki je predmet te pravice, izroči imetniku te pravice oziroma izloči iz premoženja, ki pripada insolventnemu dolžniku. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja izločitvene pravice, kot (zbirnega) pravnega pojma stečajnega prava, temveč ugotovitev obstoja lastninske pravice kot pravice stvarnega prava.

Vsebina izločitvenega zahtevka je odvisna od vrste premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. V primeru izločitvenega zahtevka, ki ga ima oseba, ki je s priposestvovanjem pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, se poleg ugotovitve, da je izločitvena pravica priznana, zahteva tudi ugotovitev, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik. Ugotavljanje, kdo so (dokončni) dediči po zapustniku, ki je izločitveni upnik v stečajnem postopku, ni predmet stečajnega postopka, temveč zapuščinskega postopka. Prav tako ni predmet stečajnega postopka ugotavljanje, ali je nastala skupnost dedičev, niti ugotavljanje imen sodedičev. Sodna praksa se je že opredelila, da se v takem primeru odločba (v izreku) glasi na poimensko še nedoločene dediče.

Stečajna dolžnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja izločitveno pravico. Kot zemljiškoknjižna lastnica stanovanjske hiše, ki je predmet prodaje, te pravice nima. Izločitvena pravica je namreč pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP).

Tožnica nima stvarnopravnega zahtevka na stanovanju na B., saj tudi če je obstajalo fiduciarno razmerje med pravdnima strankama, na katerem bi lahko temeljila tožničina pravica na stanovanju v E., je bilo le- to prekinjeno s toženkino prodajo tega stanovanja. Tožnica ne more na podlagi zatrjevanega fiduciarnega razmerja, ki je obligacijsko pravne narave, raztezati svoje izločitvene (torej stvarno pravno temelječe) pravice na nepremičnini na stanovanje na F. in potem še na stanovanje na B.

Opustitev stečajne dolžnice, da stečajnemu upravitelju poroča o prijavljeni in pravnomočno priznani izločitveni pravici na solastnem deležu na stanovanju, brez dvoma predstavlja kršitev njene obveznosti, da kot stečajna dolžnica sodeluje s stečajnim upraviteljem in mu poroča o stanju vsega svojega premoženja (prvi odstavek 383.b člena, prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP). Ko se je sestala s stečajnim upraviteljem in izpolnila vprašalnik o svojem premoženju, je navedla, da je lastnik stanovanja njen mož, sama pa ni lastnica nobene nepremičnine. Ker je s podpisom vprašalnika jamčila za resničnost in celovitost sporočenih podatkov, bi zato ti morali vsebovati tudi informacijo o prijavljeni in priznani izločitveni pravici na stanovanju. Ob tem višje sodišče ugotavlja, da stečajna dolžnica ni podala nobenih razlogov, zakaj je to informacijo stečajnemu upravitelju zamolčala, oziroma razlogov, ki bi to življenjsko logično pojasnili in opravičili.

Tožnik je tožbo vložil po tem, ko se je nad toženko začel stečajni postopek. V stanovanju je živel, odkar ga je kupil, intervenient pa predtem že vse od 1999, ko je posest pridobil na podlagi prodajne predpogodbe s toženkino univerzalno pravno prednico, ki je bila investitorka izgradnje stanovanj v tej stavbi. Kupec ima v položaju, kakršen je tožnikov oziroma kakršen je bil predtem intervenientov, nasproti vrnitvenemu zahtevku prodajalca ugovor rei venditae et traditae po 93. členu SPZ. Tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in pridobitve lastninske pravice na posameznem delu se prilegata pridobitvi lastninske pravice, ki je že nastala na podlagi zakona (v tožnikovem primeru s priposestvovanjem), medtem ko se zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi Pogodbe 1 in 2 prilega pridobitvi na podlagi pravnega posla, s katerim se torej iztožuje še manjkajoča prodajalčeva dajatev, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Protislovno pa je iztoževati (in prisoditi) oboje hkrati. Te zahtevke je sicer dopustno kopičiti, vendar na način eventualnega kopičenja.

Zakonski pobot terjatev, ki ga ureja 261. člen ZFPPIPP, se nanaša na položaj, ko ob začetku stečajnega postopka obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika. Ti (obligacijski) terjatvi veljata z začetkom stečajnega postopka za pobotani. Konkretni primer ne sodi v okvir urejanja 261. člena ZFPPIPP, saj tožnik v stečajnem postopku ni prijavil terjatve, temveč izločitveno pravico.

Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti kot da je njegova, in ne ve in niti ne more vedeti, da ni upravičen do posesti. Priposestvovalec mora biti v opravičljivi zmoti glede pravice do lastniške posesti. Prav tako pa je pomembno, da se tudi od lastnika, ki mu je znano posestno stanje, zahteva skrbno ravnanje, s katerim prepreči priposestvovanje.

Vsebina odločitve glede pravne posledice priznane izločitvene pravice je odvisna od vrste premoženja, ki je predmet izločitvene pravice ter pravnega temelja za njeno pridobitev. 309. člen ZFPPIPP sodišču nalaga, da s sklepom o preizkusu terjatev ugotovi, da je izločitvena upnica (so)lastnica te nepremičnine, saj je izvirno pridobila solastninsko pravico na navedeni nepremičnini. Ker izločitvena pravica ni bila prerekana, je kot nepotrebna odpadla odločitev sodišča prve stopnje (s tem pa tudi obrazložitev te odločitve), kdo bi moral v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane izločitvene pravice. Enako velja tudi glede odločitve o ugovorih in o verjetno izkazanih terjatvah. V primeru, če je izločitvena pravica priznana, sledi v sklepu o preizkusu terjatev, glede na vrsto prijavljene in priznane izločitvene pravice, še ustrezna odločitev o pravni posledici iz 309. člena ZFPPIPP. Iz rednega poročila upravitelja izhaja, da je v obdobju poročanja potekal postopek vnovčevanja premoženja stečajnega dolžnika, ki je predmet izločitvene pravice, vendar pa do poteka roka za oddajo ponudb na naslov upravitelja ni prišla nobena pon

Odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali v zvezi z njim, se stečajnopravno prilega bodisi denarni terjatvi bodisi izločitveni pravici, kar govori zoper analogno uporabo trinajstega odstavka 374. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na ločitveno pravico. Okoliščina, da ta odstavek glede premoženja, v zvezi s katerim so bila v stečajnem postopku opravljena dejanja, katerih posledica je nastanek stroškov, prostovoljnemu pridobitelju tega premoženja nalaga tudi breme teh stroškov, ne utemeljuje analogne uporabe tega člena v zadevnem primeru. Odkar se je od slovenskega priznanja zavarovanja odvzema koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in izvedbe tega zavarovanja v zemljiški knjigi jasno kazalo kot možnost, da stečaj ostane brez vse stečajne mase - kar se je pozneje tudi uresničilo -, je bilo treba z opravljanjem vseh dejanj zastati.

Pravilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP o povračilu stroškov pravdnega postopka je izjema od splošnega načela povračila stroškov glede na uspeh po 154. členu ZPP. Njegov namen je sankcioniranje upnika, ki je zaradi nepopolne prijave terjatve ali izločitvene pravice (manjkajoče trditvene podlage ali manjkajočih dokazov) povzročil, da se upravitelj o njej ni mogel izjaviti in jo je iz tega razloga prerekal. Ker gre za izjemo od splošnega pravila iz 154. člena ZPP, jo je treba tolmačiti ozko. Uporabljiva je le v zgoraj navedenem primeru, ne pa tudi v primeru, če je bila izločitvena pravica prerekana tudi iz drugih razlogov. Prav za tak primer izključitve izjeme iz četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP v obravnavanem primeru gre, saj je tožena stranka tožnikovo prijavo izločitvene pravice prerekala tudi zato, ker pri predmetni nepremičnini še ni vpisana kot zemljiškoknjižni lastnik. S tem pa je izpodbijala prijavljeno izločitveno pravico tudi iz razloga, ker ni izpolnjen pogoj za njen obstoj iz 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP (pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ali na drugi izviren način na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan stečajni dol

Materialno pravo določa kako mora biti oblikovan tožbeni zahtevek. ZFPPIPP glede uveljavljanja izločitvene pravice v pravdi v prvem odstavku 310. člena določa, da mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je bila prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP. Ta v primeru uveljavljanja izločitvene pravice na nepremičnini zaradi pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem ali na drug izviren način (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP), v 2. točki določa zahtevo po ugotovitvi, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Tožnik mora torej s tožbo zahtevati ugotovitev obstoja lastninske pravice. Podlaga za izločitveno pravico je tako lahko le izvirno, ne pa tudi pravnoposlovno (izvedeno) pridobljena lastninska pravica. V kolikor bi tožnik svojo izločitveno pravico utemeljeval (le) na pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice, bi bila takšna tožba nesklepčna.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da okoliščina, da je bila toženi stranki izločitvena pravica v stečajnem postopku priznana, ne spremeni dejstva, da se je na podlagi priznane izločitvene pravice v istem stečajnem postopku že pred tem na Posameznem delu stavbe v zemljiški knjigi kot lastnik vpisal B. B. Tožeča stranka bi tako morala dodatno pojasniti, zakaj oziroma na kakšni podlagi je bil vpis B. B. neveljaven, oziroma kako bi si tožena stranka lahko zagotovila vpis, saj v času priznanja izločitvene pravice stečajni dolžnik ni bil več lastnik, temveč je bil lastnik B. B.

Sklenitev prodajne pogodbe z osebami, navedenimi v prvem odstavku 337. člena ZFPPIPP, je prepovedana zaradi preprečitve nasprotja interesov.

Ugovora, ki jih je sodišče prve stopnje zavrglo, sta bila ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev, ki sta jih upnika vložila zato, ker dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev sploh ni vseboval njunih ugovorov, ki sta jih vložila zoper osnovni seznam - saj je upravitelj skladno z navodili sodišča smatral, da sta jih vložila subjekta brez ustrezne procesne legitimacije. Vendar o njunih ugovorih ni bilo odločeno ne procesno (da bi jih sodišče zavrglo) ne vsebinsko (da bi jih upravitelj vključil v seznam). Zato je sodišče prve stopnje ugovora pritožnikov proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev nepravilno zavrglo, saj imata kot vložnika ugovora o prerekanju terjatev (o katerih še ni bilo odločeno) pravico do ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev. Namen ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je namreč prav saniranje morebitnih napak glede upoštevanja ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali ugovora o prerekanju terjatev.

Pri mednarodnem sodelovanju v kazenskih zadevah v okviru EU bi bilo treba upoštevati okoliščino, da je iz razlogov sklepa o izdani začasni odredbi preiskovalne sodnice zakonitemu zastopniku stečajnega dolžnika o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin izhajala potencialna možnost, da bo treba navedene nepremičnine izločiti iz premoženja stečajnega dolžnika. V nobenem primeru namreč izkupiček od prodaje ne bi mogel biti namenjen poplačilu upnikov in stroškov v tem stečajnem postopku. Potencialni upniki tega premoženja so namreč lahko kot primarni upniki le oškodovanci iz storjenih kaznivih dejanj. Upnica Republika Slovenija ima v teh postopkih subsidiarno terjatev in se je v postopku zastavilo vprašanje njene izločitvene pravice, ki naj bi jo imela pri primarnem odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. S pravnomočnostjo sklepa o priznanju pravnomočne odločbe o odvzemu premoženjske koristi je podana pravna podlaga za vpis lastninske pravice v korist Republike Slovenije v zemljiški knjigi. Vprašanje prijave izločitvene pravice se ne pojavi. Sporno premoženje bo iz stečajne mase izločeno. Zato sodišče v stečajnem postopku v zvezi s tem premoženjem

Preložitev naroka je izjema, ki jo je treba strogo presojati, na obravnavano zadevo pa vpliva tudi načelo hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP, po katerem mora sodišče prednostno obravnavati tudi zadeve, v katerih je kot stranka postopka udeležen stečajni dolžnik. Še posebej je to treba upoštevati v obravnavani zadevi, ko uveljavitev izločitvene pravice lahko predstavlja oviro za prodajo v stečajnem postopku. Od pravdne stranke, na predlog katere je celo že bil preložen narok zaradi službenih obveznosti (pred tem pa vsaj dvakrat iz zdravstvenih razlogov), pa se pričakuje tudi, da si bo našla pooblaščenca, ki jo bo lahko zastopal na naroku, pri čemer je imela vsekakor dovolj časa od prejema vabila na narok za glavno obravnavo do samega naroka. Odsotnost pritožnika z naroka zaradi službene poti tako resnično ni predstavljala upravičenega razloga v smislu prvega odstavka 115. člena ZPP, ponovna preložitev naroka pa bi preveč posegla tudi v pravico tožene stranke (in njenih upnikov) do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS. Če je pravdna stranka tako zaposlena, da že na drugi zaporedni razpisani narok zaradi službenih obveznosti naj ne bi mogla priti, je