44. člen ZPP

Glede na to, da vrednost spornega predmeta obstaja že ob vložitvi tožbe, je logično, da sklep, ki to vrednost le ugotovi ali popravi, učinkuje za celoten postopek, torej ex tunc (za nazaj).

V primeru navedbe vrednosti spornega predmeta je odprava formalnih pomanjkljivosti mogoča omejeno - le do določene faze postopka, in sicer končanega predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče opravo procesnega dejanja zamudi (t.j. poziv k dopolnitvi), mora tožbo vsebinsko obravnavati. Upoštevajoč načelo a maiori ad minus, to še toliko bolj velja v primeru, da je vrednost spornega predmeta sicer navedena, a ne diferencirana po posameznih zahtevkih. Če je sodišče prekludirano v preverjanju navedene vrednosti spornega predmeta in njene pravilnosti, mora enaka prekluzija veljati tudi za toženko; tudi toženka mora v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta jasno ugovarjati oz. zahtevati, da tožnik določi vrednost spornega predmeta za posamezne zahtevke, le do začetka obravnavanja glavne stvari. Položaj nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta je enak položaju, ko ta sploh ni določena. Posledično se za vrednost storitve za odmero odvetniške nagrade upošteva najnižja vrednost po tarifni številki 18 OT.

Predlog se zavrne.

Uspeh tožnice s podrejenim zahtevkom ob neuspehu s primarnim zahtevkom zahteva uporabo pravil za delni uspeh v pravdi. Po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

Načelo ekonomičnosti je mogoče upoštevati le v primeru, ko je za reševanje tožbe in nasprotne tožbe stvarno pristojno isto sodišče oziroma, ko pride do atrakcije krajevne pristojnosti. Ko gre za vprašanje stvarne pristojnosti, se mora načelo ekonomičnosti postopka podrediti določilom o stvarni pristojnosti glede na vrednost spornega predmeta.

V postopku je izkazano, da imajo obravnavane parcele trenutno status najboljšega kmetijskega zemljišča. Vendar pa je bilo za presojo utemeljenosti zahtevka potrebno ugotoviti, kakšen status so imela zemljišča v času tožnikove gradnje - tožnik, ki ni bil kmet, namreč z gradnjo na tujem ne bi mogel pridobiti lastninske pravice na zemljiščih, ki so bila uvrščena v prvo območje kmetijskih zemljišč. Takega statusa zemljišč pa toženki, na katerih je bilo glede na njune trditve glede statusa zemljišč dokazno breme, nista uspeli dokazati. Toženki sta za gradnjo in kasnejšo uporabo zidanice vedeli in jo dopuščali, zato z ugovorom, da gre za črno gradnjo, v pravdnem postopku po tolikih letih ne moreta uspeti. Reševanje in rezultat inšpekcijskega postopka zaradi črne gradnje se nanaša na varovanje javnopravnega interesa in na to pravdno zadevo nima vpliva.

Zoper sklep, s katerim sodišče ugotovi vrednost spornega predmeta, je dovoljena le nesamostojna pritožba. Ta je v konkretnem primeru pridružena pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog. Navedbe o vrednosti spornega predmeta, s katerimi pritožnik izpodbija odmero sodne takse, so torej dopustne (v primeru drugačnega stališča bi bila strankina pravica do pravnega sredstva zoper taksno odmero zgolj navidezna).

Za vmesni ugotovitveni zahtevek se ne določi vrednost spornega predmeta. Toženka v odgovoru na tožbo in v ugovoru niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute, ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja (kreditna pogodba je bila sklenjena za 20 let). Iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22 izhaja, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek. A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče ob upoštevanju evrske glavnice brez obrestnega dela v tej fazi postopka (zavarovanja) pravilno za verjetno zaključilo, da je do preplačila že prišlo.

Zoper sklep, s katerim sodišče ugotovi vrednost spornega predmeta, je dovoljena le nesamostojna pritožba. Ta je v konkretnem primeru pridružena pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog. Za odmero takse ni odločilna vrednost skupnega premoženja, temveč navedena vrednost spornega predmeta. Sodišče ima podlago za korekcijo vrednosti spornega predmeta za nedenarni zahtevek le v primeru, ko se postavi vprašanje stvarne pristojnosti. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen.

V procesni situaciji, ko je sodišče prve stopnje pozvalo tožnico k popravi in dopolnitvi tožbe zaradi opredelitve tožbenega zahtevka, je lahko tožba šele z dopolnitvijo oz. popravo postala popolna (108. člen, 180. člen ZPP). Šele tedaj je moglo postati jasno, kaj je predmet tožbe (in s tem predloga za izdajo začasne odredbe) in koliko znaša vrednost spornega predmeta (za posamezni zahtevek). Poziv sodišča k popravi tožbe je zato vplival na odmero sodne takse za postopek z začasno odredbo. Dokler ni jasno, kaj tožnica s tožbo uveljavlja in kolikšna je vrednost spora, odmera sodne takse za postopek z začasno odredbo (za zavarovanje enega od zahtevkov) ni mogoča.

Delavec je upravičen do plače tistega delovnega mesta, katerega delo mora dejansko opravljati in je delovno mesto višje vrednoteno kot tisto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Stališče, da delavec zaradi spoštovanja načela pacta sunt servanda ni upravičen do plačila za dejansko opravljeno delo, kljub temu, da mu delodajalec ni zagotavljal dela v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi oziroma mu je mimo sklenjene pogodbe o zaposlitvi odrejal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, bi bilo v nasprotju z delodajalčevo obveznostjo ustreznega plačila za opravljeno delo (44. člen ZDR-1). Tožena stranka oceni višine spornega predmeta ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje je posledično pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo vrednost spornega predmeta, kot jo je ocenil in obrazložil tožnik (drugi odstavek 44. člena ZPP).

V obravnavani zadevi je po ugovoru tožencev sodišče pravilno opravilo svojo korekturno dolžnost po tretjem odstavku 44. člena ZPP, saj se je postavilo vprašanje o stvarni pristojnosti. Tožnik v obravnavani zadevi podaja stvarnopravni zahtevek, pri čemer zahteva, da se pri več nepremičninah njegov lastniški delež zaradi priposestvovanja, poveča iz 1/4 na celoto, torej za ¾. Glede na vsebino tožbenega zahtevka je pravilna določitev vrednosti, ki sledi vrednosti nepremičnin na podlagi javno dostopnih podatkov GURS. Pri presoji teh vprašanj je sodišče prve stopnje sledilo ustaljeni sodni praksi, ki poudarja, da so podatki GURS, ki so vsem javno dostopni, hiter in primeren način za ugotavljanje pravilnosti vrednosti spora.

Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je po drugem odstavku 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnica navedla v tožbi. Če se v takem primeru pojavi dvom, da je navedena vrednost očitno previsoka ali prenizka in se zato zastavi vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti; o tem bodisi na predlog bodisi po uradni dolžnosti odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP). Pri tem ne gre spregledati, da gre za medsebojno povezana postopka iz tožbe na ugotovitev ničnosti in iz nasprotne tožbe (182. člen ZPP), s tem pa je podana pristojnost okrožnega sodišča v skladu z 32. členom ZPP, zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

V kolikor tožeča stranka v individualnem delovnem sporu zahtevek oblikuje tako, da vtožuje plače v neto znesku, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih neto zneskov. Če pa zahtevek oblikuje tako, da vtožuje bruto zneske, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih bruto zneskov.

Bistveno za odločitev v obravnavani zadevi je, da po določbi tretjega odstavka 44. člena ZPP, zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta ni posebne pritožbe.

Sodno takso za vloženo izredno pravno sredstvo je potrebno plačati od vrednosti izpodbijanega dela odločbe. Ker se v našem primeru izpodbija odločba v celoti, je vrednost spora v postopku revizije enaka vrednosti spora, ki jo je tožeča stranka označila v tožbi.

Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma o delitvi skupnega premoženja med bivšima zakoncema in tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o neodplačnem prenosu poslovnega deleža zasledujeta isti cilj, izigrati upnike in zato predstavljata celoto. Ker vsi tožbeni zahtevki temeljijo na enaki pravni in dejanski podlagi, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določila 41. člena ZPP in določiti pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.

Z vročitvijo sodbe tožničini hčerki, to je odraslemu članu gospodinjstva, je bila osebna vročitev pravilno opravljena. Gre za nadomestno vročitev po prvem odstavku 142. člena v zvezi s prvim odstavkom 140. člena ZPP. Družinski član je sodno pisanje dolžan sprejeti.

Čeprav je sodišče prve stopnje hkrati obravnavalo dve tožbi (z dvema glavnima in enim podrednim tožbenim zahtevkom), je predmet obeh tožb in vseh zahtevkov isti - denarna sredstva v višini 80.000 EUR, ki naj bi jih toženec prejel od svoje matere, zapustnice. Ne gre za dve tožbi, ki bi se nanašali na dve različni darili, temveč je bil predmet obravnave in dokaznega postopka zgolj en, to je sporni znesek 80.000 EUR. Toženec je s svojimi navedbami in dokaznimi predlogi hkrati odgovarjal obema tožnicama, saj je bilo ves čas govora o enem, istem predmetu. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo, da skupna vrednost predmeta odvetniške storitve tudi po združitvi pravd znaša 80.000 EUR, in tožencu glede na ugotovljeno sporno vrednost pravilno odmerilo pravdne stroške. Ni mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških postopka neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegov izid, in s tem širiti dejanske podlage odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid. Krivdnega načela tako ni mo

V takšnih primerih, ko sodišče z enim sklepom ugotovi novo vrednost spornega predmeta in se hkrati izreče za stvarno nepristojno (oziroma ugovor stvarne pristojnosti zavrne), je pritožba dopustna tudi v delu, ki se nanaša na določitev vrednosti spora. V skladu s 43. členom ZPP se v primeru, če se zahteva s tožbo samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki se naj zavaruje; če pa ima zastavni predmet manjšo vrednost kot terjatev, ki se naj zavaruje, se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost zastavnega predmeta. Enako naj bi po stališču pravne teorije veljalo tudi tedaj, ko se s tožbo zahteva izbris zastavne pravice, kot to zahteva tožnik v obravnavani zadevi. V zvezi z izbrisnim zahtevkom je namreč med strankama sporno, ali obstaja terjatev v znesku 21.000,00 EUR, ki upravičuje vpisano hipoteko na nepremičnini tožnikov.