271. člen ZFPPIPP

Pritožbeno sodišče pritrjuje sklepu sodišča prve stopnje, da se učinki sodne poravnave, ki je bila sklenjena v postopku med tožničinim dolžnikom in toženko zaradi izpodbijanja istih dejanj, kot jih izpodbija tožnica, raztezajo tudi na slednjo. Za tožničinega dolžnika A. A. je tožbo na izpodbijanje vložil stečajni upravitelj, in sicer torej v korist vseh upnikov, tudi tožnice, ki je predmetno sporno terjatev prijavila tudi v stečaj svojega dolžnika. Postopek osebnega stečaja pa je tekel tudi nad toženko. Soglasje k omenjeni poravnavi je podalo tudi stečajno sodišče v obeh stečajih, nihče od upnikov pa temu ni nasprotoval. Tudi tožnica ne, ki tedaj tudi ni izkoristila nobenega pravnega sredstva, ki ga je imela na voljo, če s tem ne bi soglašala. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je bila to samo njena pravica in ne tudi njena dolžnost. Strogo formalno ima sicer prav, vendar pa zaradi stečaja ne more več izbirati (samostojne) pravne poti za uveljavitev terjatev nad stečajnim dolžnikom. Čeprav pri sklenitvi sodne poravnave tožnica sama kot stečajna upnica ni sodelovala, jo ta poravnava, ki jo je sklenil stečajni upravitelj s soglasjem stečajnega sodišča, veže kot vse druge stečajne

Izpodbojna so tista pravna dejanja stečajnega dolžnika, ki so izvedena v obdobju izpodbojnosti in je posledica takega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (objektivni pogoj izpodbojnosti) ter če je oseba, v korist katere je bilo tako dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo opravljeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo insolventnost (subjektivni pogoj izpodbojnosti). Obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti je potrebno dokazovati, razen v primerih, ko se ta, ker gre za povezane osebe, šteje za izpolnjenega. V skladu s stališčem pravne teorije in sodne prakse predstavlja insolventnost stečajnega dolžnika v času opravljenega izpodbijanega dejanja dodaten pogoj za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika.

Pritožbeno ni prerekana ugotovitev, da je bil v skladu z 277. členom ZFPPIPP uveljavljen zahtevek za izpodbijanje prodajne pogodbe, kar je nadaljnja predpostavka domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Stečajno sodišče ne more in ne sme preverjati vsebine in utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi izpodbojne tožbe, pač pa ugotavlja zgolj to, ali je bila izpodbojna tožba pravočasno vložena. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrekati o ugovornih navedbah glede utemeljenosti izpodbojne tožbe, saj v ničemer ne vplivajo na odločanje o ugovoru proti odpustu obveznosti.

Po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP je neodplačno pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev. Pri neodplačni pogodbi odsvojitelj torej ne pridobi nobene protivrednosti, zato se njegovo premoženje (in s tem možnost poplačila upnikov) zmanjša. V obravnavanem primeru pa prodajna pogodba ni neodplačna, zato ne more zmanjšati premoženja prodajalca (tožnika). V prodajni pogodbi je bila dogovorjena nasprotna storitev, to je plačilo kupnine na način, da bo pobotana z obveznostjo prodajalca do kupca. Nadaljnji obstoj terjatev upnikov do stečajnega dolžnika še tudi po njegovem izbrisu iz registra ne nasprotuje nobenemu od načel stečajnega postopka in tudi ne njegovemu bistvu in namenu. Upnik se lahko ne glede na to, da terjatve sploh ni prijavil, poplača na podlagi poroštva, saj terjatev ne preneha. Položaj upnika mu omogoča, da pride do poplačila zunaj stečajnega postopka in ne glede na stečajni postopek, poplačilo iz poroštva pa ne pomeni ločenega poplačila v razmerju do drugih stečajnih upnikov, saj predmet poroštva ni del stečajne mase in se drugi upniki iz poroš

Izpodbojni zahtevek se po določbah ZFPPIPP vlaga v korist stečajnega dolžnika, zato (lahko) nastopa slednji na strani tožeče, ne pa na strani tožene stranke. Ker so določbe ZFPPIPP lex specialis v razmerju do splošnih pravil o izbrisni tožbi, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da bi morala biti odsvojitelj in pridobitelj tožena kot nujna sospornika. Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Zato so neodplačna razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, pod pogojem, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti, izpodbojna tudi, če so bila opravljena, preden je dolžnik postal insolventen.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da so pravna dejanja stečajnega dolžnika po 271. členu ZFPPIPP ob izpolnjevanju preostalih pogojev izpodbojna, ne glede na to, ali so odplačna ali neodplačna. Četudi je med strankama res obstajal dogovor o odstopu dednega deleža v poplačilo stroškov toženke, ki je temeljil na enakovrednosti nasprotnih izpolnitev, to pomeni, da je toženka v primerjavi z drugimi upniki v skladu z drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Ker je torej jasno, da lahko stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na temelju skupnega pridobivanja, ni nobenega razloga, da bi jim bila odvzeta pravica, da v pravdnih postopkih uveljavljajo s tem povezane ugovore, kot je v konkretnem postopku to storila toženka.

Na podlagi pravnomočnega napotitvenega sklepa stečajnega sodišča se domneva, da ima stranka, ki je bila napotena na pravdo, pravno korist, da pravdo začne in je ni treba izkazovati, sodišču pa ne ugotavljati. Ker je zastavna pravica kot stranska pravica odvisna ob obstoja terjatve, zavarovanju katere služi (je akcesorne narave; prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika), je v posledici ugotovitve neobstoja terjatve materialno pravno pravilna tudi sprejeta odločitev o neobstoju ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah in na dveh lastnih poslovnih deležih stečajnega dolžnika

Za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika morajo biti izpolnjene ne samo predpostavke v zvezi z obdobjem izpodbojnosti in objektivnim ter subjektivnim pogojem izpodbojnosti, ampak tudi predpostavka, da je dolžnik opravil izpodbijano dejanje v času insolventnosti. Navedeno velja tudi za neodplačna razpolaganja, za katera je sicer v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP določeno, da so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena (t.i. subjektivni pogoj insolventnosti). Stanje insolventnosti dolžnika je tako pogoj za izpodbojnost neodplačnega pravnega dejanja. Za izpodbojnost tovrstnega dejanja je brez pomena le okoliščina, ali je oseba, ki je prejela neodplačno izpolnitev, za obstoj insolventnosti dolžnika vedela ali bi morala vedeti.

Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno in posledično odločitev o dejanskem stanju glede dedne odpravljenosti tožnika gradilo na izpovedbah strank, prič in upravitelja ter predloženih listinskih dokazih. Pritožnik nima prav glede dokazne moči listin, saj slovensko civilno procesno pravo ne pozna izbora dokaznih sredstev in stranke lahko predlagajo ter sodišče nato izvede katerokoli dokazno sredstvo.

Odplačna pravna dejanja, pri katerih je prišlo zgolj do spremembe v strukturi dolžnikovega premoženja, ne da bi hkrati prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in posledičnega manjšega poplačila drugih upnikov ali privilegiranja določenega upnika, niso izpodbojna. Objektivni pogoj izpodbojnosti je tako po presoji sodišča druge stopnje izpolnjen le v razliki med prodajno ceno vozila (nesporno plačanimi 9.700,00 EUR) in tržno vrednostjo vozila na dan izdaje sodne odločbe (13.223,37 EUR), to je za znesek 3.523,37 EUR, za kolikor je bila zaradi prodaje vozila po nižji ceni zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika (prim. prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

Objektivni pogoj izpodbojnosti je pri dejanju, ki ima značilnost neenake obravnave upnikov, torej izpolnjen le tedaj, če se kaže v posledici manjšega poplačila drugih upnikov stečajnega dolžnika. Izpodbojno je le dejanje, ki se negativno odraža na dolžnikovem premoženju. Asignacija je izpodbojna, če je asignant asignatov upnik. V takem primeru je obveznost preko asignata poravnana asignatarju na račun drugih asignantovih upnikov. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala.

Za izpodbojnost zadošča objektivni pogoj - zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika. ZFPPIPP v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti ne določa, da bi morala biti za zmanjšanje čiste vrednosti stečajne mase krivdno odgovorna druga pogodbena stranka. V primeru, ko je oseba prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, se za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega specialna določba o osebnem stečaju v drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP določa, da so pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro ožje povezanih oseb, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa. ZFPPIPP nima nobene določbe, ki bi govorila o tem, da lahko sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vpliva na izpodbojnost pravnega posla. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 48. člena SPZ, ki govori o nastanku solastnine v primeru, ko graditelj gradi na nepremičnini v lasti druge osebe; toženka se je pri sporni nepremičnini vknjižila v zemljiško knjigo in tako na njej pri

Ker je predmet revizijskega izpodbijanja pravnomočna sodba, izdana pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 370. člena ZPP), se v okviru uveljavljanja tega revizijskega razloga preizkuša (le) pravilnost materialnopravnih stališč, ki jih je zavzelo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. V primeru, ko se tožeča stranka, ki izpodbija učinke pravnega dejanja stečajnega dolžnika, pri tem sklicuje na posamezno domnevo iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ni dolžna utemeljevati in ponujati dokazov glede insolventnosti dolžnika v času oprave izpodbijanega dejanja. Sodišče se mora s to dejansko predpostavko ukvarjati šele v primeru, ko to postane med strankama sporno. To pa je šele takrat, ko želi tožena stranka z ustrezno trditveno podlago v tej smeri ovreči učinek zakonske domneve. Tako pojasnjeno trditveno in dokazno breme na strani tožene stranka pa seveda temelji na predpostavki, da je tožeča stranka pred tem ponudila ustrezne trditve in dokaze glede dejstev, ki tvorijo domnevno bazo same domneve. Dokler tožeča stranka temu ne zadosti, ni mogoče očitati niti toženi stranki, da ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, s katerim naj bi ovrgla učinek zakonske domneve

Darilna pogodba, s katero je stečajni dolžnik sinu podaril več nepremičnin, predstavlja neodplačno razpolaganje v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, ki ima lastnost izpodbojnega pravnega dejanja, za katerega je bil pravočasno uveljavljen zahtevek za njegovo izpodbijanje. Ker gre za izpodbojno zakonsko domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, je bilo na stečajnemu dolžniku, da izpodbije, da so bili z navedenim neodplačnim razpolaganjem upniki oškodovani, ker je posledica darilne pogodbe zmanjšanje čiste vrednosti premoženja zaradi odsvojitve nepremičnin tako, da bodo zaradi tega upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če darilna pogodba ne bi bila sklenjena. Razpolaganj po začetku stečajnega postopka (dvigi iz transakcijskega računa in odpoved dediščini) stečajni dolžnik ne more opravičiti s sklicevanjem na nevednost, ker je menil, da do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka ni omejen v svoji poslovni sposobnosti.

Ker je prvostopenjsko sodišče zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo že na naroku za glavno obravnavo, takšne obrazložitve ni bilo potrebno ponovno navajati še v izpodbijani sodbi. Glede na navedeno pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da mu je sodišče prve stopnje kršilo temeljna jamstva poštenega postopka in s tem njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj mu je bilo že na naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2021 omogočeno, da se seznani z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga.

Ker vrednostno ni bistvene razlike med premoženjem, ki ga je prejel vsak od zakoncev, sta s sklenitvijo Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja zgolj razdelila skupno premoženje. To dejanje zato nima značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja po 271. členu ZFPPIPP. V kolikor zakonca Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja ne bi sklenila, bi bilo treba šteti, da je žena stečajnega dolžnika v stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici.

Zakon določa eno izmed (izpodbojnih) domnev, da je dolžnik trajneje nelikviden, če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožba pa temu ne oporeka, da je imela tožeča stranka blokirana oba transakcijska računa od 11. 8. 2014 dalje. Pritožbene navedbe, da je bila blokada računov posledica davčne izvršbe v visokem znesku, ki jih ni bilo mogoče takoj poravnati, in da je obveznosti do tožene stranke poravnala s kompenzacijo so nerelevantne in tudi povsem pavšalne. Pritožba namreč ne navaja, da je dolgove iz naslova davčne izvršbe poravnala kako drugače. Zato z njimi tožeča stranka ne more izpodbiti domneve iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bilo trditveno in dokazno breme glede obstoja insolventnosti stečajnega dolžnika A., d. o. o., v času izvršitve izpodbijanega pravnega dejanja na strani tožeče ali tožene stranke.

Sodišče druge stopnje v tem kontekstu pritrjuje stališču izpodbijane sodbe v točki 17 obrazložitve, da v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo 227. člena ZPP, a ne (le) zato, kar tožnica poslovnega prostora nima več v posesti. V primeru edicijske dolžnosti namreč materialno dokazno breme še vedno ostane tam, kjer je bilo v začetku spora, v obravnavani zadevi na toženki, saj slednja zatrjuje, da je lastnica spornih premičnin B. B., da jih je omenjena kupila in da v zvezi s tem obstajajo listine. Tudi procesno breme ostane na stranki, ki nosi breme za trditev, ki naj bi se dokazala (v obravnavani zadevi na toženki). Ta stranka mora namreč predlagati dokaz z listino, pri čemer mora poleg dejstva, ki ga želi dokazati, navesti tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da je listina pri nasprotni stranki. Hkrati mora stranka, ki zahteva edicijo, za primer, če nasprotna stranka zanika, da je listina pri njej (kar velja za obravnavano zadevo), za svojo nasprotno trditev, da temu ni tako, predlagati izvedbo ustreznega dokaza, saj je temeljna predpostavka edicijske obveznosti ta, da je listina sploh pri nasprotni stranki. Sodišče namreč izda sklep o predložitvi listine iz prvega odstavka 227