37. člen SPZ

Rekonstrukcija ceste sama po sebi ne pomeni "enkratnega dejanja", ki kot tako ne bi moglo upravičevati negatornega varstva. Časovno nezanemarljiv poseg, ki traja tako v času vložitve tožbe kot tudi še v času zaključka obravnavanja, konkretno nekaj let, vsekakor pomeni poseg, ki ga je treba presojati in ustreza tudi kriterijem teorije, da je prepovedano le "trajno ali ponavljajoče se" vznemirjanje. Že zato ni posebej pomembno, koliko časa natančno bo predvidena rekonstrukcija javne ceste, ki meji na tožničino nepremičnino, še trajala. Javne ceste so javno dobro, ki so namenjene splošni rabi in spadajo v upravno premoženje, zato so podvržene javnopravnemu režimu. Pri odločanju o utemeljenosti varstva, kot ga uveljavlja tožnica, je treba upoštevati javni interes, o tem pa se odloča v upravnem postopku.

Trditveno in dokazno breme za navedbe o tem, kdaj je bil zgrajen kanalizacijski priključek čez tožničini nepremičnini ter ali je za to obstajalo soglasje tedanjih lastnikov teh nepremičnin, je bilo na strani tožencev in temu bremenu nista zadostila.

Tožnica nima stvarnopravnega zahtevka na stanovanju na B., saj tudi če je obstajalo fiduciarno razmerje med pravdnima strankama, na katerem bi lahko temeljila tožničina pravica na stanovanju v E., je bilo le- to prekinjeno s toženkino prodajo tega stanovanja. Tožnica ne more na podlagi zatrjevanega fiduciarnega razmerja, ki je obligacijsko pravne narave, raztezati svoje izločitvene (torej stvarno pravno temelječe) pravice na nepremičnini na stanovanje na F. in potem še na stanovanje na B.

Kadar nepremičnine spadajo v območje mejnega prehoda, obveznosti in prepovedi iz 22. člena ZNDM-2 ni mogoče zaobiti pri presoji, ali je lastniku omogočeno mirno izvrševanje lastninske pravice in njihova prosta uporaba. Upoštevati je namreč treba, da vsebina teh obveznosti in prepovedi neposredno na podlagi zakona zavezuje tudi lastnika nepremičnin, ki so v območju mejnega prehoda, in s tem zožuje vsebino lastninske pravice, kot je izoblikovana v prvem stavku prvega odstavka 37. člena SPZ.

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali sta v primeru zahtevka za izbris neveljavne vknjižbe neposredni pridobitelj (oseba iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1) in nadaljnji singularni pridobitelj (oseba iz drugega in tretjega odstavka 244. člena ZZK-1), ki je v razmerju do tožnika - izbrisnega upravičenca tretji, enotna sospornika? (2) Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru podana toženčeva dobra vera? (3) Ali je (bil) v konkretnem primeru tožnikov prenos lastninske pravice na toženko veljaven?

Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato je po splošnem pravilu prvega odstavka 18. člena SPZ nepremičnina opredeljena kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (zemljiška parcela), skupaj z vsemi sestavinami (zgradbami, zgrajenimi na tej zemljiški parceli oziroma pod njo). Od razloženih splošnih pravil, po katerih zgradba oziroma njen posamezni del ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, veljata dve skupini izjem, ki sta urejeni v SPZ: etažna lastnina (prvi odstavek 105. člena SPZ) in stavbna pravica (prvi odstavek 256. člena SPZ). Vendar pritožnik ne zatrjuje stavbne pravice, niti konkretizirano ne napada zaključkov prvostopenjskega sodišča: da v predmetni stavbi etažna lastnina ni urejena, ni v postopku urejanja, ni izkazano, da je v stavbi oblikovanih največ pet enot; zaradi česar mu predkupna pravica po 124. členu SPZ ne gre. Pravna teorija je zavzela stališče, da pri dejanskih etažnih razmerjih, ki formalno še niso urejena (še ni vzpostavljena etažna lastnina), zakonita predkupna pravica ne pride v poštev, saj SPZ ureja formalno (pravno vzpostavljeno) etažno lastnino. Pri klasični lastnini se lastninska pravica razteza na en sam p

Toženca sta enotna sospornika, ker četrti odstavek 243. člena ZZK-1 določa, da izbrisni upravičenec proti odsvojitelju in pridobitelju kot "nujnima sospornikoma" uveljavlja zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe, ker je tožnik s tožbo zajel oba toženca, ker učinki delne zamudne sodbe posegajo v pravni položaj toženca, ker je tožbeni zahtevek zoper toženko lahko utemeljen le ob predhodni predpostavki, da je utemeljen tožbeni zahtevek zoper toženca, ker je glede na ZZK-1 in naravo spornega razmerja spor mogoče rešiti le na enak način, ker presoja ničnosti pogodb ne predstavlja ločenega zahtevka, temveč je zgolj predhodno vprašanje v kontekstu izbrisnega zahtevka, glede katerega ni mogoče odločiti različno v razmerju do tožencev, ker je ugotovitev ničnosti pogodbe, neveljavnost vknjižbe pridobitve lastninske pravice v korist toženca in izbris te pravice, predpostavka za dopustnost presoje izbrisnega zahtevka zoper toženko. Nepremičninsko stvarno pravo ne dopušča pogojnih ali z rokom omejenih vknjižb lastninske pravice, s tem, da je ničnost pravnega posla skrajna sankcija. Namen prepovedi pogojnega razpolaganja z lastninsko pravico iz drugega odstavka 37. člena SPZ je zaščiti

Toženka v pritožbi v zvezi z verjetnostjo terjatve navaja razloge, ki jih v ugovoru ni navajala in zato kot novota niso upoštevni (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ugovor zoper začasno odredbo je samostojno pravno sredstvo in mora zato stranka v njem navesti vse razloge, s katerimi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o izdani začasni odredbi. V pritožbi zato teh razlogov ni dopustno širiti. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je podana tudi nevarnost, da bi toženka brez izdane začasne odredbe stanovanje odtujila, s tem pa bi onemogočila, da bi v primeru, da tožnik uspe z denarnim zahtevkom, slednji lahko prišel do poplačila. Zakaj izjavi dveh prič nista dovolj za verjetnost o zatrjevani nevarnosti, pa pritožnica ne pojasni. Da jih je tožnik očitno nagovoril k neresničnim izjavam, pa je zgolj pavšalna in neobrazložena navedba, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. S prehodom lastninske pravice na stvari ne pride tudi do prehoda odškodninske terjatve.

Prvi odstavek 490. člena OZ določa, da v primeru, ko prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar odvzame, je pogodba razdrta po samem zakonu; če pa je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, sme kupec po svoji izbiri odstopiti od pogodbe ali zahtevati sorazmerno znižanje kupnine. To določilo torej razlikuje med primeri, ko pride do popolnega odvzema stvari in primeri, ko je stvarna pravica kupca le (začasno) omejena oziroma zmanjšana. Razdrtje pogodbe je možno le pri popolnem odvzemu stvari. V primeru, ko je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, ima kupec na voljo zahtevek za sorazmerno znižanje kupnine, lahko pa pogodba v tem primeru preneha na podlagi kupčevega odstopa od pogodbe po drugem odstavku 490. člena OZ. Za uresničitev odstopne pravice po tem določilu mora biti izpolnjena dodatna predpostavka: kupec mora pred uresničitvijo odstopne pravice prodajalcu dati primeren dodatni rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake oziroma izročitev druge stvari brez napake.

Nesprejemljivo je stališče o absolutnosti človekove pravice do zasebne lastnine, ko ta pride v nasprotje s človekovima pravicama do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Solastniku je mogoče odreči določeno lastninsko pravno varstvo takrat, ko bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v ti solastnikovi ustavni pravici. Če pride do spora, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank in po njunem tehtanju dati prednost tisti stranki, katere pravica je vrednostno močnejša, tako da je poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice v skladu z načelom sorazmernosti. (So)lastnik lahko v določenih primerih upravičeno in legitimno varuje svoj dom pred neželenimi vstopi drugega v svojo zasebnost, tudi z zamenjavo ključavnice in čeprav je ta solastnik, kar temu fizično preprečuje izvrševanje tistega vidika svojega spektra solastninskih upravičenj, ki se manifestira v posedovanju solastne nepremičnine. Ta omejitev mu ne odvzema prostega in svobodnega razpolaganja z ostalimi vidiki (so)lastninske pravice, saj takšna odločitev ne pomeni, da so onemogočena vsa (so)lastnikova upravičenja, ampak le

Pravnomočno razsojena zadeva vsebuje domnevo, da tisto, kar ugotavlja, ustreza resnici. Pravnomočna sodna odločba, na podlagi katere je toženka lastnice sporne nepremičnine, na katero so pravdni stranki in sodišče vezani, torej pomeni, da je o toženkini lastninski pravici odločeno s stopnjo prepričanja. S tem je (ob odsotnosti trditev, da bi imela tožnika kakšno drugo podlago za uporabo stvari) z enako stopnjo materialne resnice odločeno tudi o pravici uporabljati nepremičnino, saj sta v skladu s 37. členom SPZ dva od bistvenih elementov lastninske pravice pravici stvar imeti v posesti in jo uporabljati. V takšni situaciji ni mogoč sklep, da bi bilo s stopnjo verjetnosti izkazano nasprotno, torej, da toženka nima lastninske pravice oziroma pravice uporabljati sporno nepremičnino oziroma, da bo tožnikoma nastala terjatev zaradi toženkine uporabe nepremičnine.

Končno izpodbijani sklep niti ne pojasni, katera objektivna okoliščina bi še morala biti podana za ugotovitev o obstoju objektivne nevarnosti, ki jo, poleg verjetnosti terjatve, za izdajo začasne odredbe zahteva določilo drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je za dokazovanje te predpostavke dovolj že verjeten izkaz nastanka nevarnosti za bodočo izterjavo ali uveljavitev zahtevka, ni pa treba izkazati ravnanja ali opustitve dolžnika ali koga tretjega, ki bi lahko povzročilo tako posledico, niti dolžnikovega namena povzročiti nevarnost. Sodišče prve stopnje je bilo pri presoji te predpostavke prestrogo in je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Posledično je prenagljeno sklepalo, da niso izpolnjeni pogoji za predlagano zavarovanje.

Bistvo solastninske pravice je njena soodnosnost, sobivanje in zato tudi imanentna konfliktnost, ki nastaja zaradi različnih interesov njenih nosilcev. To različnost je v prisilni skupnosti, v kateri ni dovoljeno zahtevati ne delitve solastnine na skupnih delih in se ji tudi ne odpovedati (četrti in peti odst. 105. člena SPZ) potrebno uskladiti na način, da bo omogočal nadaljnje izvrševanje upravičenj vsem upravičencem (solastnikom). Tožnica kot solastnica pa z zahtevkom na "odstranitev igral" želi izključiti oziroma preprečiti preostalim solastnikom uporabo predmetov - "igral", glede katerih obstaja veljavna pravna podlaga - Akt o oblikovanju etažne lastnine - ki izrecno dovoljuje način uporabe navedenega zemljišča na točno takšen način. Ob tako postavljenem tožbenem zahtevku zato tisto, kar sodišče prve stopnje izpostavlja kot odločilno, da namreč "kje" bodo igrala postavljena, nikjer ni določeno, ne more biti nosilni razlog za odločitev, da se igrala "odstranijo". V 27. členu SZ-1 je določeno: "Etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, lahko sprejmejo hišni red, s katerim določijo temeljna pravila sosedskega sožitja v večstanovanjski stavbi." V drug

V obravnavani zadevi bistveno, ali je bila z namestitvijo oddajnika na antenski stolp že pridobljena služnost razširjena, ali je dejansko po vsebini ostala enaka. Izjemno naravo služnosti v javno korist, ki jo v bistvenem razlikuje od siceršnjih nepravih stvarnih služnosti, določa njena javnopravna lastnost, to je, da gre pri njej za razlaščujoč poseg (v obravnavani zadevi ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavno pravnimi varovali. Služnosti v javno korist ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, če je za pridobitev le-te obstajala druga zakonsko določena možnost, pa je upravičenec ni izkoristil. Načeloma ni mogoče omejevati služnostne pravice na določeno tehnologijo, saj so vanjo praviloma vključene vse tehnologije, ki se uporabljajo v določenem razvojnem obdobju kot "tehnologije", vendar pod pogojem, da uvajanje novih "tehnologij", ki eventualno po obsegu presegajo dosedanje načine, ne pomenijo prevelike obremenitve služečega zemljišča. V tem primeru je treba lastniku služečega zemljišča priznati, da se brani pred povečano in spremenjeno obremenitvijo.

Kupec se v obravnavani zadevi neutemeljeno zavzema za varstvo svojega pričakovanja, da bo postal lastnik na javni dražbi prodanih nepremičnin. V koliziji lastninske pravice dolžnic in kupčeve pričakovalne pravice ima namreč v obravnavani zadevi prva večjo težo in se ji mora druga umakniti. Odobritev upravne enote glede prodaje kmetijskega zemljišča je zakonska zahteva, da sodišče sme domakniti nepremičnino. Zakonodajalec je izrecno določil, da izvršilno sodišče v takem primeru domik odloži in zgolj ugotovi najboljšega ponudnika, zato v obravnavani zadevi navedena ugotovitev najboljšega ponudnika sama zase še ne zadošča za pojasnjeno ustavnopravno varstvo pričakovalne pravice kupca. Navedeno razlikovanje med ugotovitvijo najboljšega ponudnika in odločitvijo izvršilnega sodišča o domiku je še posebej pomembno pri spletni dražbi, ki je bila opravljena v obravnavani zadevi. Pri presoji kolizije kupčeve pričakovalne pravice in lastninske pravice dolžnika moramo opraviti ustrezno tehtanje, ki šele lahko da odgovor, katera pravica ima v določeni fazi izvršilnega postopka prednost. Pojasnjena ustavnosodna praksa je nastala v času, ko je bila zakonodajna ureditev bistveno dru

Priposestvovalni čas je pričel teči šele od razdružitve solastninske skupnosti (poravnava z dne 4.1.2005) in od takrat naprej, in ves čas priposestvovalne dobe, je morala pri tožnici in njenih pravnih prednikih biti podana dobra vera. Od uveljavitve SPZ naprej (1.1.2003) pa velja razlaga:“Pogoj dobre vere pa ni izpolnjen, če je bila med lastnikom gospodujoče stvari in lastnikom služeče nepremičnine sklenjena samo pogodba o ustanovitvi služnosti, služnost pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo.“ Razlaga pojma „dobra vera“ vključuje elementa opravičljive zmote (subjektivni pogoj) in ustrezne raziskovalne skrbnosti posestnika (objektivni pogoj), (ne)obstoj teh elementov pa je odvisen od ugotovljenih odločilnih dejstev.

Dediči so zapustnikovi univerzalni pravni nasledniki. Z uvedbo dedovanja vstopijo v pravni položaj, ki ga je imel zapustnik. Pravni položaj zapustnika pa je bil v obravnavanem primeru zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad njim že pred njegovo smrtjo tak, da je njegovo razpolagalno upravičenje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, prešlo na upravitelja in stečajni dolžnik z njim ne more več razpolagati (prvi odstavek 386. člena ZFPPIPP). Ker stečajni dolžnik ni imel neomejene lastninske in drugih premoženjskih pravic, saj je pravico razpolaganja pridobil stečajni upravitelj za račun in v imenu upnikov, ki so stranke postopka osebnega stečaja, tudi ni podlage, da bi s smrtjo stečajnega dolžnika na dolžnikove dediče prešla pravica razpolaganja s tem premoženjem. Ker je ZFPPIPP že v postopku osebnega stečaja v prvem odstavku 386. člena dolžniku odrekel razpolagalno upravičenje na premoženju, ki spada v stečajno maso, torej pravica, ki je dolžnik - zapustnik v času svoje smrti ni imel, ob uvedbi dedovanja ni prešla na njegove dediče.

Tožena stranka je na podlagi 236.a člena ZPP predložila pisno izjavo priče. V skladu s šestim odstavkom tega člena je v diskreciji sodišča prve stopnje odločitev, ali bo pričo zaslišalo ali bo namesto tega le prebralo njeno pisno izjavo. Zaslišanje priče mora sodišče izvesti le, če tako zahteva katera od strank. Ker v konkretnem primeru nobena stranka take zahteve ni dala, sodišče prve stopnje navedene priče utemeljeno ni zaslišalo, temveč se je pravilno oprlo na njeno pisno izjavo, v zvezi s katero je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po 236.a členu ZPP. Pritožničino stališče, da s predložitvijo pisne izjave te priče predloga za njeno neposredno zaslišanje ni umaknila, tako ni utemeljeno. Kot že pojasnjeno, bi morala podati izrecno zahtevo za njeno zaslišanje. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravice tožene stranke do izjave in načela kontradiktornosti. Dejstvo, da je sodišče zaslišalo priče, zaslišanje katerih je po predložitvi pisnih izjav skladno s šestim odstavkom 236.a člena ZPP izrecno zahtevala tožeča stranka, navedenega ne more spremeniti. Ker sta nadstrešek in talna obloga spojeni z nepremičnino in torej predstavljata sestavino nepremičnine (8. člen SPZ), nis