137. člen SPZ

Ob izhodišču, da se predpostavke za veljavnost zavezovalnega pravnega posla presojajo po pravilih obligacijskega prava, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da so sporne nepremičnine v času sklenitve sporazuma o zavarovanju terjatve obstajale, zato predmet obveznosti (izpolnitveno ravnanje) po sporazumu ni bil nemogoč ali nedopusten (35. in 37. člen OZ). Tožnik ni uveljavljal drugih ničnostnih razlogov. Tudi pritožbeni poudarek, da so bile hipotekarno obremenjene nepremičnine, ki sodijo v sklop zaščitene kmetije, ne terja drugačne presoje. Javnopravne omejitve, katerih cilj je zagotavljanje delovanja kmetij ter preprečevanje drobitve kmetijskih zemljišč, veljajo (le) v primeru dedovanja in pravnoposlovnih razpolaganj, ki so podlaga za pridobitev lastninske pravice. Ker je šlo v obravnavanem primeru za razpolaganje nelastnika, pa razlogi, ki se nanašajo na veljavnost zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, niti niso pravno odločilni.

Manjkajoče sestavine uvoda izpodbijanega sklepa niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Ker v postopkih zaradi insolventnosti veljajo načela hitrosti postopka, zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov in enakega obravnavanja upnikov, je obveznost prizadevanja sodišča za mirno rešitev zadeve omejena. Tudi če je upnik sam v predlogu zatrjeval, da dolžnica nima premoženja, v stečajno maso poleg premoženja stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka, spada tudi vse premoženje in dohodki, pridobljeni med postopkom, zato je podan pravni interes upnika za vodenje postopka osebnega stečaja. Predložitev sklepov sodnega registra o pripojitvi tudi po 24. členu ZIZ zadošča za prehod terjatve na novega upnika. Vpis prenosa hipoteke v zemljiško knjigo ima le publicitetni učinek. Ni pomembno, ali je do blokade računa dolžnice prišlo prav zaradi realizacije sklepa o izvršbi tistega upnika, ki je podal predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti. Zakon te povezave ne zahteva.

Notarska pomočnica je zasebne listine potrdila in jih na predpisan način spojila z notarskim zapisom oziroma jih pripojila k notarskemu zapisu, s tem pa so postale njegov sestavni del. V notarskem zapisu podano soglasje z neposredno izvršljivostjo notarske listine (clausula exequendi) je glede na pojasnjeno dano glede vseh dogovorjenih obveznosti, torej tudi glede obveznosti po kreditni pogodbi, s tem pa ima ta notarski zapis vsebino in naravo izvršilnega naslova po 20.a členu ZIZ in to v celotnem obsegu. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove ničnosti, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove pravilnosti in upniku na tej podlagi, z učinkom pravnomočnosti, trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V zvezi z zastaranjem glavnice po notarskem zapisu obstaja obširna, enotna in ustaljena sodna praksa, po kateri (glavna) terjatev iz izvršljivega notarskega zapisa enako kot judikatna terjatev zastara v desetih letih. V času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije Covid-19 in z namenom njenega obvladovanja

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Razlog za prerekanje ločitvene pravice je lahko tudi, da je ta sicer veljavno nastala, vendar je pozneje prenehala zaradi plačila terjatve, v zavarovanje katere je bila ustanovljena, ali drugega pravnega dejstva, ki povzroči prenehanje terjatve. Če gre za ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, se na pravdo napoti tistega, ki je prerekal ločitveno pravico.

Tožnik je z opustitvijo unovčenja zastavljenih investicijskih kuponov tožencev v januarju 2010 izčrpal svoje upravičenje, da se zapadle obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008 poplačajo v breme tožencev, zaradi česar je tudi ta obveznost tožencev v januarju 2010 prenehala.

Za poplačilo upnika je pomembno le za koliko je bila njegova terjatev poplačana v stečaju in ne koliko je morda upnik nato na trgu s prodajo tega premoženja dejansko iztržil. Ker je ločitvena pravica upnice pravnomočno ugotovljena v ustreznem sodnem postopku in gre za pravnomočno rešeno stvar (res iudicata), je v tem postopku v okviru pritožbe zoper sklep o prodaji nepremičnin, na katere se hipoteka oziroma ločitvena pravica nanaša, sodišče ne more več presojati. Če med stečajnim dolžnikom in upnikom ni osebne zaveze, pač pa ta obstaja med upnikom in njegovim dolžnikom, ki je nekdo drug, hipoteka pa je vpisana na premoženju stečajnega dolžnika, govorimo o realnem dolžniku. Do njega ima upnik „terjatev“ kot pravico, da se za svojo terjatev, ki jo ima do osebnega dolžnika, poplača iz posebne stečajne mase, v kateri sodi premoženje, na katerem ima vpisano hipoteko v svojo korist.

Ob upoštevanju konkretnih značilnosti pogodbenega razmerja je treba pogodbeno razmerje umestiti med bančne posle, pri katerih so bili vrednostni papirji dani zgolj v fiduciarno lastnino kot zavarovanje za vračilo kredita.

Dovolilo za prenos zastavne pravice na DUTB d. d. v obravnavani zadevi ni nepomembno. Pri zastavni pravici je načelo akcesornosti logična posledica temeljne funkcije zastavne pravice - če ni predmeta zavarovanja (zavarovane terjatve) ne more biti niti zavarovanja. Zastavna pravica je zato odvisna od zavarovane terjatve tako glede svojega nastanka in obsega kot glede prenosa, poplačila in prenehanja. Zastavna pravica torej deli pravno usodo glavne stvari oziroma pravice. Izhajajoč iz akcesorne narave zastavne pravice je tako mogoč edino zaključek, da je s prenosom zastavne pravice najkasneje s Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 25. 4. 2014 prišlo tudi do prenosa terjatve, ki je z zastavno pravico zavarovana. Ločena pravna pripadnost terjatve in zastavne pravice namreč pravno ni mogoča.

Tožnica pravi, da je bil nekdo izmed toženih zastavnih upnikov (tega, ali je bila to prvo tožena pogodbena zastavna upnica ali eventualno tožena izvršilna upnika, ne ve) poplačan iz zastavljenih terjatev, kljub temu, da so terjatve, ki so bile predmet zastave, takrat že prenehale zaradi poplačila drugih zastavnih upnikov. Čim je tako, je jasno, da je tudi v tej zadevi, upoštevajoč prednostno pravilo in odvisnost zastavne pravice od obstoja njenega predmeta, bistveno prav vprašanje, ali so terjatve, ki so bile predmet zastave, res (v celoti oziroma do višine v tej pravdi spornih zneskov) takrat že prenehale, ali ne. Pritožnica ima prav, da dolžnikov dolžnik nikakor ne more biti tisti, ki naj odloči, komu izmed pretendentov na izpolnitev bo poravnal svoj dolg. A hkrati spregleda, da pravni red dolžniku, ki je negotov, komu naj izpolni, ker obstaja več oseb, ki zatrjujejo, da so upravičene sprejeti njegovo izpolnitev, daje možnost, da izpolni brez nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu upniku. Dolgovani znesek namreč lahko položi pri sodišču in s tem postane prost svoje obveznosti

Kadar je prerekana zavarovana terjatev, je odločitev o napotitvi na pravdo odvisna od tega, ali gre za ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Ugotovljena okoliščina, da sta toženca kot samostojni pogodbeni stranki sklenili pravni posel o ustanovitvi hipoteke – vsaka v okviru svojega solastninskega deleža na nepremičnini, mogoča in pogojna terjatev pa se je zavarovala z vknjižbo hipoteke na vsakem od idealnih solastniških deležev posebej - predstavlja podlago za nujen zaključek, da bi lahko bili odločitvi zoper vsakega toženca različni. Zato prvotoženka ne uživa procesne koristi v smislu 197. člena ZPP, ki določa, da če se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje vse do takrat, ko še teče rok za kateregakoli izmed njih. Ker prvotoženka ni pravočasno izpodbijala sodbe sodišča prve stopnje z rednim pravnim sredstvom, je tudi izgubila pravico izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom sodbo sodišča druge stopnje. Ker toženi stranki, nista enotna sospornika, pa revizijske navedbe drugotoženca prav tako ne morejo koristiti prvotoženki (primerjaj določbo 196. člena ZPP, po kateri se le pri enotnih sospornikih raztezajo učinki pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki, tudi na tiste sospornike, ki so zamudili kakšn

(Neposestna) zastavna pravica na premičnini ne predstavlja pravice, ki bi preprečevala izvršbo, in to ne glede na čas nastanka te pravice. Obstoj neposestne zastavne pravice na premičnini že po sami naravi stvari ne more biti odvisen od lokacije, na kateri se premičnina nahaja. Ali je bila zarubljena premičnina, na kateri ima zastavni upnik prednostno poplačilno pravico, in kje se v tem postopku zarubljena premičnina sedaj dejansko nahaja, bo postalo pravno pomembno šele v primeru dejanske prodaje zarubljene premičnine oziroma ob razdelitvi kupnine od prodane premičnine.

Sodbi ne vsebujeta ugotovitev o pravno odločilnem dejstvu obstoja vrednostnih papirjev, na katerih naj bi obstajala ločitvena pravica. Ta pomanjkljivost pa onemogoča preizkus pravilnosti odločitve v izpodbijanih sodbah. Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja, da je iz podatkov spisa razvidno, da se je tožeča stranka že v prvi pripravljalni vlogi sklicevala na nepravdni postopek za amortizacijo spornih vrednostnih papirjev, ki naj bi na predlog izdajatelja obveznic tekel pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem. Iz takšnih trditev tožeče stranke posredno izhaja, da izdajatelj obveznic, pri katerem naj bi bile v hrambi v korist imetnika oziroma zastavitelja, z njimi ne razpolaga. Šele morebitna pozitivna odločitev v amortizacijskem postopku bi imela učinek razveljavitve prej izdanih delnic in hkrati konstitutiven učinek, saj bi takšna odločba nadomestila izgubljeno listino.

Pravna narava oziroma namen rubeža terjatve in njenega prenosa v izterjavo ni v tem, da bi upnik v razmerju do dolžnikovega dolžnika pridobil izvršilni naslov, saj to niti ni potrebno. Gre za zakonito cesijo, in s tem za prenos procesne legitimacije na upnika, ki tako dobi pravico, da terjatev od dolžnikovega dolžnika prisilno izterja, v kolikor je le-ta noče prostovoljno poravnati. Tako je v obravnavani zadevi upnik vložil predlog za izvršbo in svojo terjatev izterjal od dolžnikovega dolžnika, pri čemer je zgolj vstopil v to procesno razmerje namesto svojega dolžnika. Glede na zgoraj obrazloženi prenos procesne legitimacije na novega upnika ni nobenega razloga, da bi moral 67. člen ZIZ v primeru razveljavitve izvršilnega naslova izrecno dovoljevati nasprotno izvršbo tudi dolžnikovemu dolžniku.

V našem pravu zaradi učinkovanja načela akcesornosti (po katerem stranske stvari oziroma pravice delijo pravno usodo glavne stvari oziroma pravice) ni predvidena možnost prenosa že ustanovljene, vendar zaradi plačila ali drugega razloga izpraznjene hipoteke, na novo terjatev oziroma možnost zamenjave zavarovane terjatve.

Ker postopek prisilne poravnave na zavarovane terjatve nima učinka, se s potrditvijo prisilne poravnave ne spremenita niti višina niti dospelost teh terjatev. Dolžnik je svoje obveznosti glede plačila zavarovanih terjatev dolžan izpolniti v rokih, ki so določeni v osnovnem obligacijskem razmerju, iz katerega zavarovane terjatve izhajajo, sicer je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti. Odlog, določen v sklepu o potrditvi prisilne poravnave, za te obveznosti ne velja. Zamuda pri izpolnitvi dolžnikove obveznosti ni odvisna od tega, ali je upnik zastavno pravico, ki jo lahko prisilno uveljavi, že uveljavil ali ne. Določba tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP nima učinka na dospelost zavarovane terjatve. Namen tega določila je, da so upniki, ki so v enakem položaju do dolžnika obravnavani enako, kar zadeva poplačilo njihovih terjatev. Citirano določilo zato pride v poštev šele v primeru, ko je že opravljeno poplačilo ločitvenih upnikov iz zastavljenega premoženja, ki je predmet zastavne pravice, za tisti del terjatve, ki po poplačilu iz zastavljenega premoženja ostane nepoplačan. Zamude, ki predstavlja dejanski stan domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 1