133. člen SPZ

Ob izhodišču, da se predpostavke za veljavnost zavezovalnega pravnega posla presojajo po pravilih obligacijskega prava, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da so sporne nepremičnine v času sklenitve sporazuma o zavarovanju terjatve obstajale, zato predmet obveznosti (izpolnitveno ravnanje) po sporazumu ni bil nemogoč ali nedopusten (35. in 37. člen OZ). Tožnik ni uveljavljal drugih ničnostnih razlogov. Tudi pritožbeni poudarek, da so bile hipotekarno obremenjene nepremičnine, ki sodijo v sklop zaščitene kmetije, ne terja drugačne presoje. Javnopravne omejitve, katerih cilj je zagotavljanje delovanja kmetij ter preprečevanje drobitve kmetijskih zemljišč, veljajo (le) v primeru dedovanja in pravnoposlovnih razpolaganj, ki so podlaga za pridobitev lastninske pravice. Ker je šlo v obravnavanem primeru za razpolaganje nelastnika, pa razlogi, ki se nanašajo na veljavnost zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, niti niso pravno odločilni.

Res je sicer, da je bila tožnica pri sklepanju (fiktivne) prodajne pogodbe nedobroverna oziroma je ravnala nepošteno. A nepošteno je ravnal tudi toženec, saj je aktivno sodeloval pri izogibanju plačila davkov s strani tožničinega moža. Zato v takšnih okoliščinah ne bi bilo primerno uporabiti drugi odstavek 87. člena OZ.

Že z opredelitvijo registra (v njegovem okviru pa Vpisnika čolnov) kot javne knjige, ki omogoča vsaki zainteresirani osebi vpogled v podatke, ki se v register vpisujejo in dolžnost organa, pristojnega za vodenje registra, da osebi, ki to zahteva, izda potrdilo o stanju vpisov v vpisniku, ki je javna listina, je publicitetni učinek vpisov v register, ki je v tem, da za v registru objavljeni podatek ve vsakdo in učinkuje proti vsem, evidenten. Še najbolj jasno se odraža v določbi šestega odstavka 208. člena PZ, po kateri dobroverne osebe ne zadenejo pravne posledice, ki izvirajo iz nepravilnosti podatkov iz registra. V navedeni določbi je publicitetni učinek vpisa določenega podatka v register nadgrajen z načelom zaupanja v register kot javno knjigo, katerega vsebina je varovanje tistega, ki pridobi pravice v zaupanju v register proti pravicam tretjih, ki niso bile vpisane v register. Zmotno je pritožbeno stališče, da se publicitetno načelo ne nanaša na vse v Vpisnik čolnov vpisane pravice, pač pa le na podatke o identiteti čolna in njegove tehnične značilnosti in zato služi le namenom javnega evidentiranja premičnin, ker PZ nima določb o tem, kako stvarne pravice na čolnih

Ena od ključnih predpostavk za ustanovitev neposestne zastavne pravice je razpolagalna sposobnost zastavitelja. Zahteva po razpolagalni sposobnosti praktično zlasti pomeni, da mora biti zastavitelj lastnik predmeta zastavne pravice.

Pridobitev pravic na temelju zaupanja v register znamk je mogoča le v primerih iz 117. člena ZIL-1. Tisti, ki izpodbija ločitveno pravico, mora vložiti tožbo na ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja. Če bi ločitvena pravica na obeh znamkah res obstajala, bi zaradi prodaje obeh znamk ločitvena pravica sama po sebi ne bi prenehala, saj se ločitvena pravica uveljavi šele s poplačilom iz izkupička. Zahtevek na ugotovitev obstoja ločitvene pravice ostaja torej smiseln tudi še po prodaji in ga samo zaradi prodaje ne bi bilo treba spremeniti. V tej zadevi pa tožeča stranka ni zahtevala ugotovitve obstoja ločitvene pravice, temveč ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Če zahtevku ne bi bilo ugodeno, bi to pomenilo, da ločitvena pravica obstaja. Obstajala pa bi, kot je že bilo pojasnjeno, tudi še po prodaji. Zato zahtevka kljub prodaji obeh domnevno zastavljenih znamk ni bilo potrebno spremeniti. ZIL-1 ne določa, da bi imel vpis v register znamk publicitetni učinek, tako da je vsakršno omenjanje publicitete registra znamk v tej zadevi nepravilno. Tožeča stranka je postavila izključno nedenarne zahtevke, zato je odločilna vrednost spornega predmeta, kot jo

Prilivi na transakcijskem računu tvorijo dobroimetje, ki ima značilnosti bančnega denarnega depozita, ta pa ima značilnost nepristne hrambe. Deponent (imetnik bančnega računa) ima denarno terjatev, s katero od banke zahteva izplačilo enake količine denarja. Zato je dobroimetje na transakcijskem računu stanje (višine) denarne terjatve imetnika transakcijskega računa do banke na podlagi bančnega denarnega depozita v dobro imetnikovega transakcijskega računa. Zastavna pravica se lahko ustanovi tudi za zavarovanje bodočih terjatev, vendar taka anticipirana ustanovitev zastavne pravice učinkuje le, če zastavitelj naknadno pridobi razpolagalno sposobnost glede zastavljenih terjatev. Toženka je z začetkom stečajnega postopka izgubila razpolagalno sposobnost na prilivih, ki so po začetku stečajnega postopka prispeli na njen transakcijski račun. Tožbeni zahtevek ne dosega standarda konkretiziranosti, saj iz njega ne izhaja, katere terjatve so nastale do začetka stečajnega postopka nad toženko in predstavljajo predmet zavarovanja, torej tisto ločeno premoženje, iz katerega se lahko zastavni upnik prednostno poplača. Sodišče sme naložiti toženi stranki, naj opravi določeno daja

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila domneva dobre vere uspešno izpodbita in ugotovilo, da je bila prva toženka v slabi veri. Vendar razlogi, ki jih poda sodišče prve stopnje so zelo skopi in sodišča druge stopnje ne prepričajo. Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prva toženka vedela, da so sporne nepremičnine prodane s pridržkom lastninske pravice, tega zaključka ni utemeljilo z nobenimi prepričljivimi argumenti, razen s tem, da so priče tako izpovedale, kar pa povsem ne drži.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ob splošnem stvarnopravnem načelu o domnevi dobre vere (9. člen SPZ) ni dokazala, da toženec, ob sklenitvi pogodbe o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, ni bil v dobri veri.

Navkljub razlikam med razpolagalno in poslovno sposobnostjo gre v konkretnem primeru za položaj, primerljiv s tistim, ko želi posel skleniti poslovno povsem nesposobna oseba. Izražena je le volja ene stranke, saj prava razpolagalna upravičenka - tožeča stranka - svoje volje ni izrazila. Teorija in praksa sprejemata stališče, da v takšnem primeru do sklenitve posla sploh ne pride; gre za neobstoječ pravni posel oziroma za 'neposel'. Razpolagalni pravni posel, ki ga sklene razpolagalno nesposobna oseba, po sami naravi stvari nima učinkov - pravica se v svoji pripadnosti in/ali obsegu zaradi takšnega posla ne bo spremenila. In prav v tej lastnosti se konkretni primer bistveno razlikuje od neveljavnih (torej ničnih in izpodbojnih) poslov, ki na pravnoposlovnem področju učinkujejo, čeprav ne ravno tako, kot sta si to stranki zamislili. Še najmanj stičnih točk ima neposel z izpodbojno pogodbo, ki učinkuje, vse dokler ni izpodbita, in vedno lahko konvalidira. Bližje je nični pogodbi, ki pa ji OZ vendarle pripisuje določene pravnoposlovne učinke (86. - 91. čl. OZ). Tu obravnavani sporazum o zavarovanju pa ne more učinkovati niti na tak način, zato je bil ničnostni zahtevek navkljub napa