181. člen ZPP

Tožnica in toženci so v zemljiški knjigi vpisani kot solastniki nepremičnine: stavbišča s stanovanjsko stavbo, poslovno stavbo, dvoriščem in potjo. Tožnica uporablja prvo nadstropje in podstrešje stanovanjske stavbe, kar skupaj tvori zaokroženo bivanjsko enoto. Trdi, da je resnična izključna lastnica tega dela zgradbe. Stanovanje je namreč leta 1995 kupila od prve toženke. Predmet presoje Vrhovnega sodišča je bilo, ali pravo tožnici priznava pravni interes za tožbo, s katero naj se ugotovi obstoj njene izključne lastninske pravice na realnem delu nepremičnine (dejanskega stanovanja v navidezni solastnini). Odgovor Vrhovnega sodišča na dopuščeno pravno vprašanje je pritrdilen. Tožnica v obravnavani ugotovitveni pravdi lahko relativno učinkovito (skladno s 23. členom Ustave) stabilizira svoj stvarnopravni položaj. Ta postopek ji nudi, da se končata negotovost in spor o tem, da ji pripada izključna lastninska pravica na opredeljenem delu zgradbe ter da bo takšna tudi končna zemljiškoknjižna formalizacija njenega stvarnopravnega položaja, ko bodo nekoč v nejasni prihodnosti rešena vsa ostala odprta vprašanja med subjekti konkretne lastninske skupnosti, vprašanja, v razmerju do

Ničnostno sankcijo, določeno v 110. členu ZJN-2, za neizvedbo predpisanega postopka javnega naročanja, je treba presojati tudi v zvezi z določbami OZ, ki na splošno urejajo ničnost pogodb, torej v duhu načela afirmacije pogodb in s teleološko razlago. V konkretnem primeru tožnica (občina) kot naročnica uveljavlja ničnost pogodb iz razloga, za katerega je sama odgovorna. Tožnica kot naročnica je bila po ZJN-2 dolžna izvesti javno naročanje gradnje, vendar ga ni izvedla. Projekt je bil realiziran in izvajan. Toženka je vrtec in dve zobozdravstveni ordinaciji zgradila in občina je toženki plačevala najemnino do vključno decembra 2011. To pomeni, da z eventualno ugotovitvijo ničnosti spornih pogodb namen pravil javnega naročanja, v smislu učinkovitega pravnega varstva ponudnikov, ne bo dosežen. Poleg tega je zakonodajalec sankcijo za neizvedbo predpisanega postopka javnega naročanja omilil (iz ničnosti na izpodbojnost), ker je spoznal, da je časovno neomejeno uveljavljanje neveljavnosti pravega posla vsakemu, zlasti v primerih gradenj, prestroga sankcija. Upoštevaje navedeno, torej 1.) da je po sedaj veljavni zakonodaji za kršitev pravil o javnem naročanju predpisana sam

Trajno pogodbeno razmerje je prva toženka kot banka - mandatar lahko odpovedala, četudi gre za politično stranko. Veljavne obveznosti toženk (voditi poslovni račun pravni osebi) zakonodaja ne vzpostavlja.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni dopustna, če ima stranka v izvršilnem postopku na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči isti cilj. Dolžnik lahko vprašanje veljavnosti prehoda terjatve učinkovito uveljavlja v izvršbi, saj ZIZ za tak položaj vsebuje poseben ugovorni razlog. To pomeni, da izvršilni postopek omogoča presojo istega vprašanja in s tem zagotavlja polno in učinkovito varstvo glede veljavnosti oziroma učinkov cesije.

Ustavna pravica do sodnega varstva ni neomejena. Kot vsako pravico jo je treba izvrševati skladno z njenim namenom, ki je pri institutu ugotovitvene tožbe v tem, da se zagotovi sodno varstvo tožnikom, ki imajo pravni interes za pozitivno odločitev sodišča, dajatvenega oziroma oblikovalnega zahtevka pa ne morejo učinkovito postaviti.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 4. 2. 2008 v razmerju do denarnega zahtevka za plačilo 16.265,28 EUR predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP). Je torej prejudicialnega pomena. Zahtevka je mogoče obravnavati le skupaj, ne glede na isto(vrstno) oziroma različno dejansko ali pravno podlago. Odločitev sodišča prve stopnje, da iz svoje pristojnosti izvzame le odločanje o denarnem zahtevku, medtem ko kljub temu odloča o zatrjevani ničnosti kreditne pogodbe, iz katere denarni zahtevek izvira, je zmotna.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

V sodni praksi se postopoma opušča (vsebinsko) obravnavanje ugotovitvenega zahtevka. V primerih, ko ga sodišče obravnava po vsebini, odločitev deli usodo odločitve o restitucijskem ali prepovednem zahtevku. Tudi v teh primerih ugotovitveni del služi zgolj jasnejši vsebini dajatvenih zahtevkov. Samostojnega pravnega interesa za odločitev o ugotovitvenem delu tožnik nima.

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Namen javne dražbe je doseči najvišjo možno ceno, v skladu z načeli skrbnega, gospodarnega ravnanja upravljalcev stvarnega premoženja (načelo mini-max). Namen javne dražbe pa se lahko doseže, če k dajanju ponudb pristopi čim več dražiteljev, saj to med njimi vzpostavlja konkurenco. Velja, torej tudi načelo enakega obravnavanja in z njim povezano načelo preglednosti (transparentnosti).

Za zakonitost odpovedi ni odločilno, ali so bila tožnikova dela res zgolj začasne narave in ali se je obseg teh del dejansko zmanjšal, saj se lahko delodajalec za reorganizacijo odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela. Reorganizacija je namreč izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravljal z manj zaposlenimi. Ker gre za obdobje krajše od enega meseca, je neutemeljen zahtevek za plačilo (sorazmernega dela) regresa za letni dopust in nadomestila za neizrabljen letni dopust.

Za presojo zakonitosti odpovedi je odločilno, ali je poslovni razlog ob podaji odpovedi resničen in konkreten. Delodajalec sicer sme reorganizirati delo, vendar reorganizacija ne sme biti le formalna (ukinitev delovnega mesta na papirju), če se isto delo v bistveni vsebini in obsegu dejansko nadaljuje in ga opravlja drug, na novo zaposleni delavec. Bistvo odpovednega poslovnega razloga je prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je potreba po tožnikovem delu dejansko obstajala tudi po odpovedi in se je v celoti izvajala še najmanj tri mesece v isti organizacijski obliki, le da je to delo opravljal A. A. Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka ni dokazala, da je ob odpovedi prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi; dokazano je le, da je delodajalec celotno delo tožnika preusmeril na drugega, novo zaposlenega delavca A. A. in šele kasneje organiziral drugačno razporeditev operative. Tožniku je bilo odrejeno čakanje na delo doma, čeprav je bilo delo očitno prisotno in ga je opravljal A. A. Ker je ta delovnopravni institut dopustno uporabiti le, kad

Tožnik je sodno varstvo uveljavljal z ugotovitveno tožbo, zanjo pa 181. člen ZPP kot predpostavko določa "pravno korist" oziroma pravni interes. Gre za procesno predpostavko, s katero se omejuje uporaba ugotovitvene tožbe kot procesne oblike uveljavljanja materialnih pravic, zaradi njene posebne narave in omejenih učinkov. S to tožbo pa tožnik zahteva ugotovitev, da je v tožbenem zahtevku določno opredeljeno pravno razmerje nično. Za to vrsto sankcije pa OZ v 92. členu določa, da se na to vrsto sankcije lahko "sklicuje vsaka zainteresirana oseba". Ta predpostavka je širše opredeljena v smislu, da ni vezana na vrsto oziroma procesen način uveljavljanja sankcije ničnosti, kajti nanjo mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, torej tudi v primerih, ko se ta sankcija ne uveljavlja s tožbenim zahtevkom temveč kot predhodno vprašanje (ali tudi z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom). Čeprav torej po kriteriju funkcionalnosti med njima ("interesoma") ni moč postaviti enačaja (različnost pogojev, po katerih se "interes" ugotavlja), pa je njuno skupno pomensko jedro objektivno pridobljena možnost uveljavljati lastno konkretno pravico (upravičenje). Ničnost mora torej osebi odpreti stvarne, obj

Citiranje in prepisovanje daljših pasusov sodne prakse ne more nadomestiti trditvene in dokazne podlage tožbenega zahtevka. Tožeča stranka bi morala zato, da bi bil dajatveni zahtevek sklepčen, podati zaokroženo celoto trditev o tem, da je bila ona na eni strani prikrajšana, tožeča stranka pa obogatena, če je uveljavljala neupravičeno obogatitev oziroma podati drugo dejansko podlago, na katero bi sodišče potem lahko apliciralo zgornjo premiso sodniškega silogizma, torej pravno normo in v končni fazi pravno posledico.

Tudi v kolikor sta tožnika ob prvem povišanju tečaja CHF leta 2009, 2010 oziroma leta 2015 (občutni porast tečaja CHF) realizirala, da sta bila izpostavljena neomejenemu valutnemu tveganju in kako to vpliva na njun ekonomski položaj (bistveno povišanje mesečne anuitete v domači valuti ob po več letih odplačevanja neznižani glavnici kredita, preračunani v domačo valuto), k čemur je pripomoglo tudi obravnavanje te tematike po javnih občilih, ter sta se odločila za konverzijo, pa ob neskladnih stališčih pravne stroke o vprašanju ničnosti potrošniških kreditnih pogodb, vezanih na CHF, sploh ko glede tega vprašanja ustaljena sodna praksa še ni bila izoblikovana, v nasprotju s prepričanjem pritožbe v letu 2015 ni bilo mogoče govoriti o tem, da bi se tožnika mogla in morala zavedati, ali in pod kakšnimi pogoji lahko uveljavljata pravno varstvo zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja (zavedanje o tem, da je pogoj o valutnem tveganju v kreditni pogodbi nepošten in da je toženka kršila pojasnilno dolžnost) in v tej smeri poiskati pravno pomoč. Glede na to, da toženka v pritožbi izpodbija tudi prvostopenjsko odločitev o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku ter odločitev o pobotnem ugovoru, s

Novejša sodna praksa šteje, da je v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi bistveno vprašanje, ali je odpoved učinkovala ali ne; da se učinkovanje nanaša na (pravno in dejansko) podlago odločitve, ne pa na predmet odločitve in da če sodišče ugotovi, da je odpoved nezakonita, je podana podlaga za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo oziroma da še vedno traja. Načeloma torej velja, da je le izrek o ugotovitvi razmerja predmet dopustnega odločanja v skladu s 181. členom ZPP, ne pa tudi odločanje o tem, ali je odpoved nezakonita. Vendar pa je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi glede na okoliščine primera (specifičen položaj, ko je tožnik sprejel ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023, zato mu z nezakonito odpovedjo delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in je obstajalo še do 30. 11. 2024) in dikcijo tretjega odstavka 91. člena ZDR-1, po katerem se "v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem", ustrezno ugodilo postavljenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi in njeno razveljavitev ter razvezo novo podpisane pogodbe o zaposlitvi. Ni