191. člen ZPP

V primeru navedbe vrednosti spornega predmeta je odprava formalnih pomanjkljivosti mogoča omejeno - le do določene faze postopka, in sicer končanega predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče opravo procesnega dejanja zamudi (t.j. poziv k dopolnitvi), mora tožbo vsebinsko obravnavati. Upoštevajoč načelo a maiori ad minus, to še toliko bolj velja v primeru, da je vrednost spornega predmeta sicer navedena, a ne diferencirana po posameznih zahtevkih. Če je sodišče prekludirano v preverjanju navedene vrednosti spornega predmeta in njene pravilnosti, mora enaka prekluzija veljati tudi za toženko; tudi toženka mora v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta jasno ugovarjati oz. zahtevati, da tožnik določi vrednost spornega predmeta za posamezne zahtevke, le do začetka obravnavanja glavne stvari. Položaj nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta je enak položaju, ko ta sploh ni določena. Posledično se za vrednost storitve za odmero odvetniške nagrade upošteva najnižja vrednost po tarifni številki 18 OT.

Toženki je v postopku res zastopal isti pooblaščenec, ki je zanju vložil enoten odgovor na tožbo, a to v konkretni zadevi ni vplivalo na višino njegove nagrade. Zahtevki z istovrstno dejansko podlago kljub morebitnemu skupnemu obravnavanju ohranijo svojo samostojnost in se vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Prvi odstavek 7. člena OT predvideva povišanje vrednosti storitve le v primeru materialnega sosporništva, ki v tej zadevi ni podano.

Kdor se pridruži tožbi, mora prevzeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo. Že opravljena dejanja v postopku so mu lahko tako v korist, kot tudi v morebitno škodo. To pomeni, da mora tudi v primeru, ko s tožbenim zahtevkom ne uspe, nasprotni stranki povrniti tudi tiste stroške, ki so nastali, še preden se je pridružil prvotni tožnici. Odločanje o stroških po četrtem odstavku 163. člena ZPP poteka v dveh fazah, in sicer v končni odločbi o glavni stvari sodišče odloči o stroških postopka zgolj po podlagi, o njihovi višini pa s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločbe. Slednji pomeni zgolj odmero stroškov oziroma njihov končni izračun, ki pa mora biti oblikovan tako, da ne pomeni samostojnega izvršilnega naslova.

Glede na zakonsko določeno izbirno pristojnost je torej stvar avtonomije tožnikov, pri katerem krajevno pristojnem sodišču bosta vložila tožbo. Pravila 51.b člena ZPP so namreč usmerjena v varstvo šibkejše stranke, v tem primeru tožnikov kot oškodovancev. Ker je v obravnavanem primeru kot tožena stranka udeležena tudi zavarovalnica, za določitev krajevne pristojnosti ni mogoče uporabiti niti četrtega odstavka 51.b člena ZPP, za kar si prizadeva pritožba. Ta namreč določa krajevno pristojnost zgolj za primere, ko je tožen zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja.

Pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo tudi v primeru, ko poleg gospodarskih družb v gospodarskem sporu nastopajo fizične osebe kot sosporniki iz 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP (484. člen ZPP). V obravnavanem primeru se zahtevek pritožnika (fizične osebe) opira na isti historični dogodek in isto pravno podlago (kršitev najemne pogodbe) kot zahtevek prve tožeče stranke (gospodarske družbe). Gre torej za materialno sosporništvo po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP. Zato je potrebno spor tudi v delu, ki se nanaša na pritožnikov zahtevek, presojati po postopkovnih pravilih, ki veljajo za gospodarske spore.

V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni dovolilo razširitve tožbe na A. A., ki je zaposlena kot sodnica na Višjem sodišču v Ljubljani, ki bi bilo po splošnih pravilih o stvarni in krajevni pristojnosti pristojno za odločanje o pritožbi tožnic zoper prvostopenjsko odločitev. Hkrati gre za odločitev, ki pomembno vpliva na pravni položaj morebitne nove toženke, saj mora v primeru razširitve tožbe nanjo sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko stopi vanjo (tretji odstavek 191. člena ZPP). Vrhovno sodišče ocenjuje, da so navedene okoliščine take narave, da bi bilo z odločanjem Višjega sodišča v Ljubljani v tej zadevi lahko ogroženo zaupanje udeležencev postopka v nepristranskost sojenja na drugi stopnji in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije ter zato pomenijo tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo višje sodišče.

Z nakupom stanovanja je A. A. skladno z določbo 107. člena s SZ-1 stopil v pravice in obveznosti toženke kot dotedanje lastnice stanovanja.

V primeru, ko tožena stranka zahtevek pripozna, sodišče ni upravičeno, pa tudi dolžno ne, presojati, ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljeno uveljavljan.

Ker tožnik tožbe ni vložil tudi zoper tretjega dediča, ni tožil vseh nujnih sospornikov in je zaradi tega tožil napačno stranko. V pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe oziroma njene razveljavitve, tožene vse pogodbe stranke, saj so dediči po smrtni zapustnika, njegovi univerzalni pravni nasledniki in iz tega razloga vstopajo v vsa pravna razmerja njihovega pravnega prednika. Enotno in nujno sosporništvo pa velja tudi za spore o obsegu zapuščine, saj je spor o tem, ali določena stvar ali lastninska pravica na njej spada v zapuščino, zaradi narave skupnostnega razmerja dedičev mogoče rešiti samo na enak način za vse dediče. Morebitni dediči, ki ne želijo nastopati kot tožniki, morajo zato biti zajeti na pasivni strani. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnika na naroku pozvalo, da se izjavi o tem, zakaj je v tožbi zajel samo toženko in obrazloži pasivno legitimacijo - je sodišče prve stopnje povsem ustrezno opravilo dolžnost materialno procesnega vodstva, ki mu ga nalaga določba 285. člena ZPP.

Kadar gre za naknadno sosporništvo na aktivni strani, soglasje tožene stranke ni potrebno. Po novejši sodni praksi sodišče o dopustnosti vstopa novega tožnika ni dolžno odločiti s sklepom. Če meni, da predpisani pogoji niso izpolnjeni, zadevo razdruži in tožbo novega tožnika obravnava posebej, sicer pa nadaljuje postopek tudi z novim tožnikom. Morebitnega toženčevega nasprotovanja sodišče ne more nadomestiti s svojim sklepom, kot lahko stori takrat, ko toženec nasprotuje objektivni spremembi tožbe (prvi odstavek 185. člena ZPP). Toženec lahko oporeka odločitvi sodišča šele v pritožbi zoper končno odločbo.

Procesna zakonodaja omogoča, da se tožba s prvotne tožene stranke razširi še na novega toženca, vendar pod dodatno izpolnjeno predpostavko, da se (novi) toženec s tem strinja, kar predstavlja nadaljnji pogoj, predviden v 191. členu ZPP. ZPP glede privolitve ne določa, ali se ta od novega (potencialnega) toženca zahteva šele od vročitve tožbe prvotnemu tožencu ali celo še preden je tožba vročena prvotnemu tožencu. Vendar je glede na namensko razlago citirane določbe, ki skuša zaradi navzkrižja interesov tožeče in tožene stranke pri razširitvi tožbe (kot v obravnavani zadevi, ki predstavlja primer naknadnega sosporništva na pasivni strani), s postopkovnimi pravili položaj obeh strank uravnotežiti, potrebno upoštevati mogoče materialnopravne posledice tožbe. Te praviloma nastanejo že z vložitvijo tožbe (in ne šele z vročitvijo) in lahko procesni položaj nove tožene stranke poslabšajo.

Po novejši sodni praksi sodišče o dopustnosti vstopa novega tožnika ni dolžno odločiti s sklepom. Če meni, da predpisani pogoji niso izpolnjeni, zadevo razdruži in tožbo novega tožnika obravnava posebej, sicer pa nadaljuje postopek tudi z novim tožnikom. V določbah ZKolT ni podlage za zaključek, da je možnost vložitve kolektivne tožbe ali predloga za potrditev kolektivne poravnave s strani več oseb predvidena le, ko vsaka izmed upravičenih oseb zastopa del oškodovancev ali posamezne skupno. Določena oseba je lahko procesno upravičena za vložitev kolektivne tožbe oziroma predloga za sodno poravnavo, čeprav ne izpolnjuje pogoja reprezentativnosti.

Sodišče je implicite, s tem, ko je opisalo podlago tožbenih zahtevkov, razgrnilo razloge, zakaj je tožence prav obravnavati kot navadne materialne sospornike in potemtakem odločiti le o enem - pripoznanem zahtevku. Ko je ugodilo zahtevku tožnice, ki se nanaša na prenos lastninske pravice zgolj solastninskega deleža četrtega toženca, se ni dotaknilo lastninske pravice na preostalih treh četrtinskih idealnih deležih. Njihovi imetniki so - in tudi po izdaji izpodbijane delne sodbe ostajajo - prvi trije toženci. Da tovrsten položaj solastnikov ne postavlja v razmerje, ki bi terjalo njihovo enotno obravnavo, saj tožnica ne zahteva novega solastninskega deleža in s tem spremembe solastniškega razmerja na nepremičninah, je tudi ustaljeno stališče sodne prakse.

V obravnavani zadevi sta predlagatelja solastnika, ki zahtevata delitev stvari. Glede na to, da sta predlagatelja soupravičenca oz. sozavezanca iz istega materialnopravnega razmerja, gre za materialna sospornika. Taksna oprostitev za skupen predlog za delitev stvari se torej razteza tudi na drugo predlagateljico.

Tožnici je moral le zagotoviti standard prebivanja, kot ob sklenitvi pogodbe. Zaradi višje sile (plaz) je bilo treba urediti začasno rešitev za bivanje tožnice in to je toženec s tem, ko ji je ponudil bivanje pri njih (E.), tudi skušal zagotoviti, a tožnica na ponudbo ni pristala. Toženec seveda tožnice ne more prisiliti v določeno (začasno) rešitev, po drugi strani pa na podlagi sklenjene pogodbe ni dolžan adaptirati sosednje hiše. Zaveza z dne 21. 9. 2017 ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, zato ne more biti del pogodbe (o preužitku), saj ne zmanjšuje obveznosti katere od pogodbenih strank, ampak gre za samostojno, novo obveznost, ki jo je prevzel toženec. Tožnica bi izpolnitev te lahko zahtevala z ustreznim zahtevkom, nikakor pa neizvršitev te zaveze ne more voditi do razveze pogodbe. Drugi odstavek 568. člena OZ določa, da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba o preužitku razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Gre seveda za obveznosti iz pogodbe, ne pa druge obveznosti.

Na ničnost se lahko sklicuje tudi tožnica, ker lahko sporni pravni posli škodljivo oziroma nedopustno posegajo v njen pravni položaj.

ZPSVIKOB-1 ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno prisojnost sodišč in posebna postopkovna pravila. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, po posebnih postopkovnih pravilih. Za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije ne velja izključna pristojnost sodišča niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.