19. člen ZFPPIPP

Zaradi neobstoja s hipoteko zavarovane terjatve, je neveljavna vknjižba hipoteke, ločitvena pravica toženke kot ločitvene upnice na nepremičninah prvega tožnika, ki je stečajni dolžnik, pa ne obstoji.

Na podlagi pravnomočnega napotitvenega sklepa stečajnega sodišča se domneva, da ima stranka, ki je bila napotena na pravdo, pravno korist, da pravdo začne in je ni treba izkazovati, sodišču pa ne ugotavljati. Ker je zastavna pravica kot stranska pravica odvisna ob obstoja terjatve, zavarovanju katere služi (je akcesorne narave; prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika), je v posledici ugotovitve neobstoja terjatve materialno pravno pravilna tudi sprejeta odločitev o neobstoju ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah in na dveh lastnih poslovnih deležih stečajnega dolžnika

Vendar izpostavljeno izhodišče glede pravnih posledic toženčeve pasivnosti ne pomeni, da je za utemeljenost zahtevka po tožbi iz prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP potrebna zgolj tožnikova navedba, da je imetnik ločitvene pravice, ki je bila prerekana s strani drugega upnika. Vprašanje pridobitve ločitvene pravice spada v sfero uporabe materialnega prava, saj predstavlja ločitvena pravica pravico upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (drugi odstavek 19. člena ZFPPIPP).

Toženka je le realni dolžnik tožnikov, in to le za terjatev vračila kupnine, med kar pogodbena kazen ne spada. Na to ne more vplivati priznanje upraviteljice glede obstoja te terjatve in dolžnosti plačila pogodbene kazni iz posebne stečajne mase (deležev toženke na nepremičninah). Res so zamudne obresti le pripadek terjatve, vendar pa samo priznanje glavnice terjatve še ne predstavlja priznanja terjatve, do katere naj bi prišlo zaradi zamude s plačilom, torej glede zamudnih obresti, toženka pa ves čas zanika zamudo s plačilom pogodbene kazni. Če terjatev sama ne obstaja, pa ne more obstajati niti ločitvena pravica, ki predstavlja le pravico do prednostnega plačila določene terjatve.

Odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali v zvezi z njim, se stečajnopravno prilega bodisi denarni terjatvi bodisi izločitveni pravici, kar govori zoper analogno uporabo trinajstega odstavka 374. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na ločitveno pravico. Okoliščina, da ta odstavek glede premoženja, v zvezi s katerim so bila v stečajnem postopku opravljena dejanja, katerih posledica je nastanek stroškov, prostovoljnemu pridobitelju tega premoženja nalaga tudi breme teh stroškov, ne utemeljuje analogne uporabe tega člena v zadevnem primeru. Odkar se je od slovenskega priznanja zavarovanja odvzema koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in izvedbe tega zavarovanja v zemljiški knjigi jasno kazalo kot možnost, da stečaj ostane brez vse stečajne mase - kar se je pozneje tudi uresničilo -, je bilo treba z opravljanjem vseh dejanj zastati.

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Začetek postopka prisilne poravnave in potrditev prisilne poravnave vplivata le na navadne terjatve upnikov. Navadne terjatve upnikov v primeru potrditve prisilne poravnave zapadejo v plačilo šele pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Na drugi strani pa zavarovane terjatve upnikov z začetkom postopka prisilne poravnave ne zapadejo v plačilo, prav tako ne zapadejo v plačilo s potrditvijo prisilne poravnave. Zavarovane terjatve tako tudi po začetku in potrditvi prisilne poravnave zapadejo v plačilo v skladu z določili temeljnega obligacijskega posla iz katerega izhajajo. Ko so nastale in še vedno nastajajo terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., te najprej za t. i. "juridično sekundo" zastanejo v premoženju tožene stranke nato pa takoj zaživijo učinki fiduciarne cesije in se terjatev avtomatično prenese v premoženjsko sfero družbe F d. o. o. Ko nato pride na vrsto učinkovanje drugega zavarovanja po vrsti (ustanovitev zastavne pravice tožene stranke na bodočih terjatvah) tožeča stranka nima več pravice razpolaganja, saj je bila terjatev že predhodno prenesena v premoženjsko sfero družbe F. d. o. o. Zato na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih na terjatva

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru tožeči stranki poslalo poziv s konkretno določenim rokom 30 dni za podajo dodatnih navedb in dokaznih predlogov, z opozorilom, da kasnejše vloge sodišče v skladu z 286.a členom ZPP ne bo upoštevalo. Nato je na predlog tožeče stranke rok za vložitev omenjene pripravljalne vloge še enkrat podaljšalo za dodatnih 30 dni. Ker tožeča stranka pripravljalne vloge tudi v novo določenem roku 30 dni ni predložila, temveč jo je predložila šele na prvem naroku za glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je bila prepozna. (Smiselna) uporaba ZIZ v primeru davčne izvršbe na denarno terjatev ne pride v poštev. Tožena stranka z davčno izvršbo na dolžnikovi denarni terjatvi ne more pridobiti zastavne pravice.

Ker vrednostno ni bistvene razlike med premoženjem, ki ga je prejel vsak od zakoncev, sta s sklenitvijo Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja zgolj razdelila skupno premoženje. To dejanje zato nima značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja po 271. členu ZFPPIPP. V kolikor zakonca Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja ne bi sklenila, bi bilo treba šteti, da je žena stečajnega dolžnika v stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici.

Način prodaje na javni dražbi z zviševanjem izklicne cene omogoča neposredno soočanje potencialnih interesentov za nakup nepremičnine in s tem možnost dosega višje kupnine od določene izhodiščne cene. Dejanska realna tržna vrednost nepremičnine se namreč pokaže šele po uspešno izvedenem postopku prodaje. Vzpostavitev etažne lastnine, skupne ali ločene lastnine, ni pogoj za dopustnost prodaje nepremičnine, na kateri stojita dve stavbi. Ni sporno, da imata na prodajani nepremičnini solastninsko pravico vsak do ½ dolžnica in A. A., torej solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari po prvem odstavku 65. člena SPZ. Skladno s tretjim odstavkom 66. člena SPZ pa lahko solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Spričo navedenega se pritožbeno stališče o nujnosti določitve služnosti stavbne pravice pri določitvi in ureditvi etažne lastnine izkaže kot neodločilno za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. V stečajnem postopku, katerega edini namen je čimboljše in čimhitrejše poplačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) iz premoženja stečajnega dolžnik

V predmetnem postopku osebnega stečaja je na podlagi sodnih odločb pravnomočno ugotovljen obstoj terjatev upnice ter ločitvena pravica. Vse trditve o tem, da te terjatve in ločitvena pravica ne obstojijo oziroma da nimajo nobenih učinkov ter da naj te terjatve v tem postopku osebnega stečaja ne bi bile preizkušane, so zato neutemeljene. Pritožbeno sodišče se zato do teh pritožbenih navedb podrobneje ne bo opredeljevalo, saj z njimi pritožnica v tem postopku ne more uspeti (res iudicata). Če med stečajnim dolžnikom in upnikom ni osebne zaveze, pač pa ta obstaja med upnikom in njegovim dolžnikom, ki je nekdo drug, hipoteka pa je vpisana na premoženju stečajnega dolžnika, govorimo o realnem dolžniku. Do njega ima upnik „terjatev“ kot pravico, da se za svojo terjatev, ki jo ima do osebnega dolžnika, poplača iz posebne stečajne mase, v kateri sodi premoženje, na katerem ima vpisano hipoteko v svojo korist.

Za poplačilo upnika je pomembno le za koliko je bila njegova terjatev poplačana v stečaju in ne koliko je morda upnik nato na trgu s prodajo tega premoženja dejansko iztržil. Ker je ločitvena pravica upnice pravnomočno ugotovljena v ustreznem sodnem postopku in gre za pravnomočno rešeno stvar (res iudicata), je v tem postopku v okviru pritožbe zoper sklep o prodaji nepremičnin, na katere se hipoteka oziroma ločitvena pravica nanaša, sodišče ne more več presojati. Če med stečajnim dolžnikom in upnikom ni osebne zaveze, pač pa ta obstaja med upnikom in njegovim dolžnikom, ki je nekdo drug, hipoteka pa je vpisana na premoženju stečajnega dolžnika, govorimo o realnem dolžniku. Do njega ima upnik „terjatev“ kot pravico, da se za svojo terjatev, ki jo ima do osebnega dolžnika, poplača iz posebne stečajne mase, v kateri sodi premoženje, na katerem ima vpisano hipoteko v svojo korist.

ZFPPIPP v primeru vložitve tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika napotuje na prijavo pogojne terjatve v stečajnem postopku, nikjer pa ni predvidena tudi prijava (pogojne) ločitvene pravice, kar je tudi edino logično. Če namreč upraviteljica s tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika ne bo uspela, se pogoj iz prijave terjatve ne bo izpolnil, vsled česar bo pogojna prijava brez učinka. Če pa bo stečajna upraviteljica s tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika uspela, bo v skladu s tretjim odstavkom 278. člena ZFPPIPP zaradi izpodbitega pravnega dejanja terjatev upnika znova nastala in se plačala iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov, če je pravočasno prijavljena. Glede na tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP upnik v primeru neuspeha v postopku za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika v nobenem primeru ne bo poplačan iz posebne razdelitvene mase, pač pa iz splošne razdelitvene mase.

Po ustaljeni sodni praksi za odškodninsko odgovornost države ne zadošča kakršnakoli nepravilnost, ki jo zagreši sodnik pri svojem odločanju, ampak mora biti izpolnjen standard kvalificirane napačnosti odločitve zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti kot merila protipravnega ravnanja države.

Po tretjem odstavku 207. člena SPZ pridobi v primeru, če je bila ista terjatev večkrat odstopljena v zavarovanje, terjatev tisti, ki mu je bila terjatev prvemu odstopljena. Glede na to, da imata oba odstopa (v izterjavo in v zavarovanje) pravno naravo fiduciarne cesije, ni razloga, da to pravilo ne bi veljalo tudi v konkurenci odstopov terjatev v zavarovanje in v izterjavo. V konkurenci fiduciarne cesije in navadne cesije je treba uporabiti splošno pravilo iz 420. člena OZ, po katerem je odločilen trenutek obvestitve dolžnika o prenosu terjatve.

V zvezi z vrstnim redom stvarnih in izvedenih pravic 6. člen SPZ določa, da ima prej pridobljena prednostna pravica iste vrste prednost pred pozneje pridobljeno pravico iste vrste. To načelo je dosledno upoštevano tudi v petem odstavku 371. člena ZFPPIPP, ki določa, da se terjatve zavarovane z ločitvenimi pravicami plačajo po vrstnem redu pridobitve ločitvenih pravic tako, da se terjatev zavarovana z ločitveno pravico poznejšega vrstnega reda, plača iz dela posebne razdelitvene mase, ki ostane po plačilu celotnega zneska terjatve, zavarovane z ločitveno pravico predhodnega vrstnega reda.

Ločitvena pravica je akcesorna prijavljeni denarni terjatvi. Izjava o prerekanju prijavljene terjatve vsebuje tudi izjavo o prerekanju ločitvene pravice, s katero je zavarovana ta terjatev. Po oceni pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi upraviteljevega zapisa o prijavi ločitvene pravice na premičninah stečajnega dolžnika, ki temelji na neposredno izvršljivem sporazumu o zavarovanju terjatev z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na premičninah opr. št. SV 0000/2015 z dne 18. 12. 2015, ki jih potrjujejo tudi dokazi priloženi k prijavam, presoditi, da gre v tem delu za primer prerekanja terjatve in ločitvene pravice, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova. Z vpisom rubeža v register so upnice pridobile zastavno pravico na premičninah, to je pravico do plačila terjatve iz določenih premičnin v lasti dolžnika, vpis rubeža pa je bil opravljen na podlagi izvršljivega notarskega zapisa. Ker vse tri upnice uveljavljajo za svoje denarne terjatve ločitveno pravico na istih predmetih, pridobljeno na podlagi istega izvršilnega naslova, bi moralo sodišče napotiti upravitelja, ki je prerekal terjatve in ločitvene pravice, da zoper vse tri upnice vloži

ZFPPIPP v 20. in 21. členu ureja vrste terjatev in v 22. členu opredeli izločitveno pravico. V primeru, ko ureja zavarovane in navadne terjatve, je iz jezikovne razlage zakona mogoče razbrati, da gre pri zavarovani terjatvi za terjatev zavarovano z ločitveno pravico (torej eno terjatev). Ločitvena pravica pa je pravica upnika, da svojo terjatev poplača iz določenega premoženja dolžnika pred drugimi upniki. V 6. členu Pravilnika, kjer je urejeno nadomestilo upravitelja za preizkus terjatev, pa prav tako ni posebej navedeno, da se zavarovana terjatev šteje kot dve terjatvi.

Da bi menica lahko opravljala funkcijo zavarovanja plačil, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, povezani z lastnostjo menice. Temeljni lastnosti, ki menici dajeta učinke zavarovalne funkcije sta načelo abstraktnosti in menične strogosti. V zvezi z zavarovalno funkcijo menice je bistveno, da takšno funkcijo lahko opravlja le akceptirana trasirana menica, ko z akceptom postane primarni menični zavezanec trasat (akceptant) in remitent (menični upnik) lahko zahteva plačilo menice od njega oziroma od trasanta, če akceptant ne plača. Upniku akceptirana trasirana menica zagotavlja podobne učinke kot osebna zavarovanja (poroštvo) ali zavarovanja z zastavno pravico na terjatvi. Pri lastni menici pa ne gre za vzpostavitev tristranega pravnega razmerja, ampak za odnos med izdajateljem menice in meničnim upnikom, ki sta hkrati dolžnik in upnik iz temeljnega razmerja, ki je podlaga za izdajo menice. Gre za pravno stanje, ki je podobno izdaji zadolžnice. Z izdajo menice se za upnika položaj bistveno ne spremeni. Pravno razmerje še naprej obstaja samo med njim in dolžnikom. Pri vtoževani terjatvi gre za eno terjatev (en dolg) tožene stranke do tožeče stranke, ki je nastala