308. člen ZFPPIPP

V 65. členu ZIZ je od novele ZIZ-L dalje izrecno predpisana le ustavitev izvršbe glede določenega predmeta, takšna ureditev pa dopušča možnost, da ostanejo v veljavi opravljena izvršilna dejanja, če bi z njihovo razveljavitvijo bile prizadete pravice drugih. Ker zakonodajalec razmerij med upniki v konkurenci pravic fiduciarnih upnikov s pravicami izvršilnih upnikov ni uredil, mora ustrezno ravnovesje poiskati sodišče upoštevaje dejanske okoliščine v vsakem posamičnem primeru, z namenom čim manjšega poseganja v zavarovane pravne položaje prizadetih udeležencev. Pri obsežni globalni anticipirani cesiji je razumno pričakovati, da bodo terjatve fiduciarnih upnikov (v obravnavanem primeru tretjih) v določenem časovnem obdobju poplačane in da se bodo dolžnikove terjatve do njegovega dolžnika slej kot prej sprostile tudi za upnike kasnejšega vrstnega reda. Pravica kasnejših upnikov do vrstnega reda je zato v primeru anticipiranih globalnih cesij zelo pomembna. Pravdni postopek zaradi izpodbijanja ločitvenih pravic v stečaju je namenjen vsebinski presoji pravice upnikov do poplačila,pridobljene v tem izvršilnem postopku. Upnika bi jo v izvršilnem postopku izgubila na podlagi

Postopek preizkusa terjatev in ločitvenih ter izločitvenih pravic ni namenjen preizkusu sodišča o utemeljenosti ali neutemeljenosti upraviteljeve izjave o prijavljenih terjatvah, ločitvenih in izločitvenih pravicah, torej o utemeljenosti priznanja ali prerekanja le-teh. Sodišče se v tem postopku v razloge, zaradi katerih je terjatev in ločitvena pravica priznana, ne more spuščati; utemeljenost priznanja in / ali prerekanja je namreč stvar pravdnega postopka.

Na podlagi pravnomočnega napotitvenega sklepa stečajnega sodišča se domneva, da ima stranka, ki je bila napotena na pravdo, pravno korist, da pravdo začne in je ni treba izkazovati, sodišču pa ne ugotavljati. Ker je zastavna pravica kot stranska pravica odvisna ob obstoja terjatve, zavarovanju katere služi (je akcesorne narave; prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika), je v posledici ugotovitve neobstoja terjatve materialno pravno pravilna tudi sprejeta odločitev o neobstoju ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah in na dveh lastnih poslovnih deležih stečajnega dolžnika

S sklepom o preizkusu terjatev v zvezi s končnim seznamom preizkušenih terjatev je bila tožnica napotena na pravdo, da v zakonsko določenem roku meseca dni po objavi sklepa o preizkusu terjatev vloži tožbo z zahtevkom za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve ter ločitvene pravice. Tožeča stranka bi lahko v tej pravdi tožbo spremenila tako, da bi, poleg obstoječega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe, uveljavljala še tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve in/oziroma zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, česar pa ni storila. Pri ugotavljanju, ali ima tožeča stranka pravno korist od vložene ugotovitvene tožbe, mora sodišče upoštevati dejansko in pravno stanje v času zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje.

Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki ne vloži ustrezne tožbe oziroma ne nadaljuje prekinjenega pravdnega postopka, hkrati pa te terjatve in ločitvene pravice ne prereka nihče od upnikov, kot tudi ne insolventni dolžnik sam, je torej materialna procesna dispozicija strank. Zagotavlja, da je o terjatvi, zavarovani z ločitveno pravico, odločeno z učinkom pravnomočnosti brez predhodnega vsebinskega obravnavanja.

Četrti odstavek 305. člena ZFPPIPP ne zahteva, da bi v primeru neustreznega pravočasnega oziroma prepoznega pravega zahtevka za uveljavitev prerekane ločitvene pravice v pravdi (kot se je oboje pripetilo v tožničinem primeru), avtomatično v celoti propadel tožnik, čigar pravočasna tožba je poleg navedenega obsegala tudi pravilen zahtevek za ugotovitev terjatve. Že na splošno bi moralo veljati, da dolžnost sodišča, da izvaja materialno procesno vodstvo, vznikne šele, ko je bila predtem stranka dovolj skrbna pri izvrševanju svojega trditvenega in dokaznega bremena. Pri izjemoma potrebnem materialnem procesnem vodstvu pri tožbenih zahtevkih pa je ta pogoj nepogrešljiv.

Ni utemeljeno pritožnikovo opozarjanje v zvezi z njegovo napotitvijo glede izvršnic. V tem delu je na vložitev tožbe za ugotovitev obstoja ločitvene pravice pravilno napoten pritožnik. Izvršnica je listina, ki vsebuje dolžnikovo izjavo, s katero se ta zaveže plačati upniku z izvršnico določen denarni znesek. Upnik lahko na podlagi izvršnice zahteva plačilo obveznosti, ki mu jih dolžnik dolguje, kar neposredno na banki dolžnika. Izvršnica je sicer izvršilni naslov za denarno terjatev, pritožnik pa niti ne trdi, da bi z njo pridobil ločitveno pravico. Za prisilno izterjavo neplačanih zneskov po izvršnici je treba vložiti predlog za izvršbo, šele v nadaljnjem teku izvršilnega postopka pa bi upnik (lahko) pridobil ločitveno pravico. Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. Ločitvena pravica lahko po zakonu obstaja le na premoženju stečajnega dolžnika, le iz dolžnikovega premoženja se upniki lahko poplačajo. Kot izhaja iz upraviteljičinih pojasnil, s prerekanjem ločitvene pravice pravzaprav ni zanikala z izvršilnim naslovom pridobljene ločitvene pr

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Razlog za prerekanje ločitvene pravice je lahko tudi, da je ta sicer veljavno nastala, vendar je pozneje prenehala zaradi plačila terjatve, v zavarovanje katere je bila ustanovljena, ali drugega pravnega dejstva, ki povzroči prenehanje terjatve. Če gre za ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, se na pravdo napoti tistega, ki je prerekal ločitveno pravico.

V skladu z 61. členom ZFPPIPP je upravitelj tisti, ki se izjavi o prijavljenih terjatvah in v zvezi s tem sestavi osnovni seznam preizkušenih terjatev. To je torej njegova obveznost, stečajno sodišče pa nima podlage za odločanje o pravilnosti izjave upravitelja. Vsekakor pa ne more presojati o tem, ali je upravitelj pravilno upošteval določila 83. člena Družinskega zakonika ter pravilno priznal ali prerekal terjatev, ločitveno ali izločitveno pravico.

Ker je s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov in z izkazanim obvestilom AJPES-a o vpisu zastavne pravice na premičninah po seznamu kot prilogi navedenega notarskega zapisa nastala neposestna zastavna pravica na teh nepremičninah, je torej prerekana ločitvena pravica na opremi po seznamu kot sestavnem delu notarskega zapisa nastala na podlagi izvršilnega naslova. Čim pa je tako, mora tisti, ki je prerekal tako nastalo ločitveno pravico, vložiti tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja. Zgolj s trditvijo o opremi kot sestavinah ali pritiklinah samega reportažnega vozila pritožnik ne more uspeti brez dodatnih pojasnil, katero in zakaj je določeno opremo šteti za sestavino in katero in zakaj za pritiklino. Njegova pritožbena trditev v tej smeri je zato nepreizkusljiva.

Namen ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je saniranje morebitnih napak glede upoštevanja ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali ugovora o prerekanju terjatev. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je o napotitvi odločal kar upravitelj namesto sodišča. V skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZFPPIPP se mora upravitelj o pravočasno prijavljenih terjatvah izreči tako, da sodišču predloži seznam. Po določilu tretjega odstavka 69. člena ZFPPIPP sodišče v izreku sklepa o preizkusu terjatev svoje odločitve oblikuje tako, da navede končni seznam preizkušenih terjatev, ki je sestavni del tega sklepa. Sodišče mora v rokih iz 1. in 2. točke četrtega odstavka 69. člena ZFPPIPP sprejeti sklep o preizkusu terjatev in o tem obvestiti upravitelja, upravitelj pa nato v treh delovnih dneh predloži končni seznam preizkušenih terjatev, ki ga sodišče objavi skupaj s sklepom o preizkusu terjatev tako, da končni seznam postane sestavni del izreka tega sklepa. Če je terjatev oziroma ločitvena pravica prerekana v stečajnem postopku, o obstoju oziroma neobstoju slednjih odloča pravdno sodišče. Predmet preizkusa terjatev je zgolj odločitev o tem, kdo mora v

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z nadomestno sodbo odpravilo v razlogih sodbe le stroškovno obrazložitev. Odpravilo je položaj, za katerega je štelo, da bi pritožnik uspel s pritožbo tako, da bi pritožbeno sodišče pritožbi v izpodbijani III. točki izreka ugodilo. Navedeno postopanje bi bilo primerno in potrebno le v primeru, če bi se zoper sodbo pritožila le ena stranka in izključno zoper odločitev o pravdnih stroških, sicer pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča napačno uporabilo določbe ZPP o izdaji nadomestne sodbe, ki pa niso vplivale na pravilnost odločitve. Ker sta ločitvena pravica in zavarovana terjatev v konkretnem primeru akcesorni (ni ene brez druge) in ker je pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke, da se terjatev iz notarskega zapisa posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju poplača v stečajnem postopku iz kupnine za sporne nepremične, ki so v lasti tožeče stranke, se posledično izkaže kot pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tudi ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke (da se za terjatev, ki jo ima do stranskega intervenienta poplača iz spornih n

Napotitev, v primeru, ko ločitvena pravica temelji na izvršilnem naslovu, ima (načeloma) podlago v 308. členu ZFPPIPP. Vendar pa je možna le v primeru, ko gre za premoženje stečajnega dolžnika. V primerih, kot je obravnavani, pa ni podlage za napotitev kogarkoli na pravdo, saj stečajni dolžnik (zanj upravitelj) ne more prodajati premičnin, ki niso (več) njegova last in s tem niso del stečajne mase. Na takih premičninah že pojmovno ne more obstajati ločitvena pravica, zaradi katere bi bil upnik lahko prednostno poplačan iz določenega premoženja stečajnega dolžnika.

Sodišče mora pri odločanju v zadevi upoštevati navedbe obeh pravdnih strank in celotno procesno gradivo, ki ga ima v spisu. Kljub dejstvu, da je tožnik tekom postopka navajal različne razloge za neobstoj poroštva stečajnega dolžnika za obveznost glavnega dolžnika, in poroštveni zavezi za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v tožbi niti ni nasprotoval, je cilj tožnika, ki ga ta v predmetni zadevi zasleduje, prav ugotovitev neobstoja terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika A. A. oziroma njegove poroštvene obveznosti do toženke. Veljavnost te pa je, ne glede tožnikovo trditveno podlago, z navedbami v odgovoru na pritožbo in razlago pomena določila zadnjega odstavka 3. člena Druge kreditne pogodbe, pod vprašaj postavila prav toženka sama. Sodišče prve stopnje je bilo tako, ne glede na vprašanje tožnikove pravočasnosti oporekanja obstoju poroštvene zaveze iz razloga neobličnosti (do katere se sodišče prve stopnje posledično niti ni rabilo posebej opredeliti), že glede na toženkino trditveno podlago po materialnem pravu dolžno presoditi obstoj veljavnosti poroštvene zaveze stečajnega dolžnika za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v smislu določila 1013. člena OZ.

Upnik bi lahko po stališču avtorja izjavo o umiku prijavljene terjatve podal do izdaje sklepa o razdelitvi stečajne mase. V konkretnem primeru je bila priznana terjatev, ločitvena pravica pa je bila prerekana. To pomeni, da ločitvena pravica ni bila pravnomočno ugotovljena s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic. Do pravnomočnega sklepa o razdelitvi posamezne posebne razdelitvene mase ima upnik možnost prijavljeno ločitveno pravico umakniti. Zato ni pravno odločilnega pomena ali je postal sklep o preizkusu prijavljenih ločitvenih pravic pravnomočen ali ne. Od trenutka, ko je upnik (tožena stranka v tem postopku) umaknila prijavo ločitvene pravice, ki ne bo mogla biti upoštevana v sklepu o razdelitvi posebne razdelitvene mase, tožeča stranka nima več pravnega interesa za vztrajanje pri tožbenem zahtevku. Tožeča stranka je imela zaradi pravnomočnega napotitvenega sklepa pravni interes za vložitev tožbe 13. 8. 2019. Končni seznam preizkušenih terjatev je bil sestavljen 11. 7. 2019, sklep o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic je postal pravnomočen 30. 7. 2019. Tožena stranka bi morala takoj po 18. 4. 2019 umakniti prijavo ločitvene prav

Če je prerekana ločitvena pravica, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova, mora tožbo za ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja, vložiti tisti, ki je ločitveno pravico prerekal (2. točka drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru je ločitveno pravico prerekala upraviteljica, zato ima pritožba prav, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo pri navedenih štirih premičninah v zvezi s prerekanjem ločitvene pravice na pravdo napotiti upraviteljico in ne upnika.

Stečajna dolžnica je s sklenitvijo pogodbe o hipoteki v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa s svojo nepremičnino kot zastaviteljica prevzela jamstvo za tuj dolg in s tem odgovornost za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika. Kot realna dolžnica ni obenem tudi osebna dolžnica tožene stranke, zato toženka iz tega naslova nima terjatve zoper njo. Kot je bilo navedeno, ima le pravico, da se iz njenega nepremičnega premoženja, ki je obremenjen s hipoteko v njeno korist, poplača terjatev, ki jo ima iz omenjene kreditne pogodbe. Tožnik kot drugi upnik je bil zato napoten na pravdo oziroma na vložitev tožbe za ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja, ne pa tudi na neobstoj glavne terjatve. Podlaga njegovi tožbi je torej v 2. točki drugega odstavka 308. členu ZFPPIPP in ne v 300. členu navedenega zakona.

Glede na pravila ZFPPIPP in predviden potek postopka po preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic ter ob dejstvu, da je pravni interes za tožbo v predmetnem postopku izkazan v zakoniti napotitvi na pravdo s pravno veljavnim napotitvenem sklepom, v katerega ni bilo z ničemer poseženo, je pri tožeči stranki pravni interes za njen ugotovitveni tožbeni zahtevek še vedno izkazan in podan, zato zavrženje tožbe iz tega razloga ni bilo utemeljeno. Gre za t.i. predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora, katerega namen je, da se zaradi razbremenjevanja dela državnih odvetnikov, pa tudi sodišč in države kot potencialnega dolžnika, išče rešitev spornih razmerij že pred uvedbo pravdnega postopka. Temu pa je bilo v konkretnem primeru zadoščeno že z interakcijo, ki je potekala v stečajnem postopku tožeče stranke skozi postopek preizkusa terjatev, ki se je izvedel po pravilih ZFPPIPP. Dejstvo, da tožeča stranka pred vložitvijo tožbe ni postopala v skladu z določbo 27. člena ZDOdv, zato v tem primeru ne more predstavljati razloga za zavrženje tožbe.

Terjatev pravdnih stroškov, ki so bili upniku prisojeni v pravdnem postopku po tožbi dolžnika proti upniku (Republika Slovenija) zaradi plačila odškodnine na podlagi 26. člena Ustave, ni terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP. Pravilo iz drugega odstavka 305. člena ZFPPIPP se uporablja tudi pri terjatvah iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP. Terjatev stroškov upravne izvršbe in glob, o katerih je organ odločal po uradni dolžnosti, kot izhaja iz priloženih izvršilnih naslovov, je terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP. Upravne odločbe MOP, ki jih upnik navaja, so izdane v postopku javnega naročanja izbiranja ponudnika za odstranitev odpadkov. Tako prijavljena terjatev predstavlja strošek odstranitve odpadkov in ni terjatev iz prvega odstavka 314. člena ZFPPIPP.