64. člen SPZ

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom izpodbijanega sklepa, da izročitev kupoprodajne pogodbe še ne predstavlja zadostne podlage za pridobitev lastninske pravice na vozilu. Tudi v primeru simbolične izročitve mora prenosnik pridobitelju namreč omogočiti razpolaganje z vozilom, česar pa zgolj sklenjeni zavezovalni pravni posel s pooblastilom za registracijo ne omogoča.

Sankcija zavrženja tožbe, ko je hkrati dosežen namen zakonske določbe, ki takšno sankcijo določa, ni sprejemljiva. Drugačna razlaga bi bila po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom relevantne zakonske ureditve in bi kot taka pomenila pretiran poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Protipravnost ravnanja je v tem, da je uradna oseba opustila preverjanje upravičenosti osebe za uvedbo registracijskega postopka oziroma za postopek spremembe podatkov o lastniku oziroma uporabniku po 22. členu Pravilnika. Iz vsebine določb izhaja dolžnost uslužbenke, da preveri upravičenost za zastopanje. Namen take določbe je ravno v varovanju lastnika vozila, kot upravičenega predlagatelja postopka pred posegi tretjih, nepooblaščenih oseb v njegovo lastninsko pravico. Prepis lastništva (v registru) in izročitev veljavnega prometnega dovoljenja na ime kupca predstavlja končno realizacijo pogodbe, h kateri kupec stremi. Brez tega namreč vozil, kljub temu, da je njihov pravni lastnik, ne more uporabljati oziroma voziti po javnem cestnem omrežju. In tukaj je bil ključen prispevek uradne osebe, ki je s svojim protipravnim ravnanjem omogočila prepis in posledično odtujitev v

Predlog se zavrne.

Zakaj dolžnik stroja ne uporablja v lastne namene, za odločitev ne more biti relevantno, dejstvo, da ga prodaja naprej, pa tudi po zaključku višjega sodišča samo zase niti s stopnjo verjetnosti ne izkazuje zatrjevanega namena prikrajšati upnika, prav tako ne, da je šlo za usklajeno ravnanje dolžnika. Ob odsotnosti kakršnihkoli drugih okoliščin, ki bi kazale na nedobrovernost dolžnika, slednjemu ni mogoče očitati, da ob sklenitvi prodajne pogodbe ni bil v dobri veri glede neobstoja neposestne zastavne pravice.

Dobrovernost je poleg odplačnosti poglavitna predpostavka, ki opravičuje pridobitev lastninske pravice s strani pridobitelja in s tem izgubo lastninske pravice na strani lastnika, ki za pridobitev praviloma sploh ne ve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo dobro vero tožnika ob nakupu avtomobila. Glede na dejstvo, da vozilo ni bilo odtujeno, saj ga je odpeljal dejanski lastnik, sam tožnik pa lastninske pravice na vozilu ni pridobil, pogoji za izplačilo zavarovalnine niso izpolnjeni.

190. člen ZPP ne učinkuje vedno. Tako v teoriji kot v sodni praksi se zastopa stališče, da 190. člen ZPP ne učinkuje, torej ne pride do razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti, če je pridobitelj po posebnih pravilih postal lastnik (po 64. členu SPZ) in pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Uporaba 190. člena ZPP tožnikovega položaja ne zavaruje pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah.

Predlog se zavrne.

Neposestna zastavna pravica, ki je bila ustanovljena s sklenitvijo sporazuma, sklenjenega v obliki notarskega zapisa pred začetkom stečajnega postopka nad zastaviteljem, ima v stečajnem postopku značilnost ločitvene pravice, ne glede na to, ali je bila vpisana v register neposestnih zastavnih pravic. V stečajnem postopku pa bi imel njen vpis v register neposestnih zastavnih pravic, pomen samo, če bi ZFPPIPP določal pravno fikcijo prijave ločitvene pravice, podobno kot tako pravno fikcijo ureja v 298.a členu za prijavo hipoteke oziroma maksimalne hipoteke. V konkretnem primeru ne gre za primer ločitvene pravice iz 281. člena ZFPPIPP in ne iz drugega odstavka 282. člena ZFPPIPP, ki je ločitvenemu upniku ne bi bilo treba prijaviti v stečajnem postopku, ker jo lahko uveljavi zunaj sodno. Razmerje neposestne zastavne pravice namreč preide v razmerje ročne zastave šele tedaj, ko je stvar izročena upniku in šele tedaj nastopi domneva, da je med strankama sklenjen dogovor o izvensodni prodaji zastavne pravice.

Za dopustnost zasega je bistveno izpolnjevanje pogojev, ki jih določa 220. člen ZKP, ne pa vprašanje lastništva stvari, ki se zasežejo. Zasežejo se lahko komurkoli, tudi lastniku.

Stranski intervenient je v izvršilnem postopku zoper tožnico predlagal izvršbo na terjatev na izročitev premičnin, ki je predmet tega postopka. Okrajno sodišče v Celju je predlogu ugodilo in dovolilo izvršbo ter izdalo sklep o prenosu terjatve, ki je bil toženki kot dolžnikovemu dolžniku vročen 28. 12. 2021. S tem trenutkom je intervenient pridobil samostojno pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izročitev premičnin, ki so navedene v sklepu o prenosu (120. člen v zvezi s 156. členom ZIZ), pa tudi pravico, da s tožbo zahteva izročitev stvari, če zanjo nima izvršilnega naslova (drugi odstavek 155. člena ZIZ). Pridobil je torej materialnopravno upravičenje izterjati zarubljeno terjatev. Ker je upnik dolžan ukreniti vse, kar je potrebno, za ohranitev terjatve in jo ob zapadlosti tudi izterjati (120. v zvezi s 156. členom ZIZ), ima po sodni praksi v postopku zaradi ugotovitve obstoja te terjatve položaj sosporniškega intervenienta. Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da je izkazal materialno pravno razmerje glede predmeta spora, torej da je postal nosilec upravičenja, o katerem se odloča, kar predstavlja njegov pravni interes za sodelovanje v postopku kot sosporniški intervenien

Drugi toženec zaradi svoje nedobrovernosti ni pridobil lastninske pravice na čolnu, ki ga je kupil od nelastnika. Pravilna je presoja, da je vknjižba v njegovo korist v vpisniku morskih čolnov materialnopravno neveljavna in se mora izbrisati. Drugi toženec se neutemeljeno sklicuje na pričakovano pravico pridobitelja, ki razpolaga z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim poslom. Pogodba o zavezovalnem poslu, na kateri je podpis overjen in vpisni list ne predstavljata veljavnega dovolila za vknjižbo v vpisnik morskih čolnom, ki ga zahteva zakon.

Presoja o utemeljenosti revizije je odvisna od odgovora na vprašanje, ali sta nižji sodišči kršili pravilo o prepovedi sojenja o isti stvari. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen. Vprašanje o toženčevi (ne)dobrovernosti pri pridobitvi služeče nepremičnine ni bilo zajeto v dejstvenem sklopu, ki je tvoril tožbeni temelj v pravdi, ki se je nanašala na priposestvovanje stvarne služnosti. Tožbeni zahtevek v tem postopku se ni opiral na enako dejansko (tožbeno) podlago kot v postopku III P 317/2014, saj bi toženec v tem postopku lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka, če bi dokazal, da je služečo nepremičnino dobil v dobri veri na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo. Pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah 190. člen ZPP ne zavaruje pravnega položaja tožeče stranke.

Glede na to, da se tožnica sklicuje na prvi odstavek 60. člen SPZ (ki določa, da se lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja) in poudarja, da so bile zarubljene stvari v njeni posesti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za pridobitev lastninske pravice zgolj izročitev stvari v posest ne zadošča. Pravilo 40. člena SPZ, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, se namreč nanaša tako na nepremičnine kot premičnine. V skladu s to določbo se zato za veljaven prenos lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon, ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Pravni naslov in razpolagalna sposobnost sta splošna pogoja, in ima le sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev pri premičninah drugačno vsebino kot pri nepremičninah.

Obvestilo o napaki ni predpostavka prodajalčeve odgovornosti za pravne napake. V takem primeru je lahko podana kvečjemu odškodninska odgovornost kupca, ne more pa opustitev notifikacijske dolžnosti prodajalca razbremeniti odgovornosti iz naslova pravnih napak.

Sodišče mora na (po)tek prekluzivnega roka iz 495. člena OZ paziti po uradni dolžnosti, procesnih položajev in pogojev pa stranki tudi ne moreta priznati kot nesporne. Sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo pravočasnost tožbe, ni kršilo razpravnega načela. Prodajalčeva odgovornost iz 488. člena OZ je podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere, ko je torej pravna napaka nastala ali obstajala še pred prenosom lastninske pravice na kupca. Zato vprašanja dobre vere in/ali krivde prodajalca niso pomembna. Aktiviranje jamčevanja za pravne napake nastopi že, ko si kdorkoli (tretji) lasti (torej ne nujno: ima) kakšno pravico (torej ne nujno le lastninsko), ko torej tretji sklicujoč se na (nekakšno) pravico poseže ali zgolj zagrozi poseči v kupljeno stvar. V takem primeru je dolžnost prodajalca, da pomaga kupcu in stvar pravno »osvobodi« oziroma na kakršenkoli način prepreči, da bi tretji s svojimi zahtevki vznemirjal kupca v mirnem uživanju stvari. Dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljat

Sporna kupoprodajna pogodba je bila sklenjena z namenom izigrati dolžnikove (prodajalčeve) upnike, kar pomeni, da ni imela dopustne podlage in je nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Na podlagi nične pogodbe tožnica ne more utemeljevati svoje (lastninske) pravice na predmetu izvršbe in posledične nedopustnosti izvršbe.

V teoriji se zastopa stališče, da 190. člen ZPP ne učinkuje, torej ne pride do razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti, če je pridobitelj po posebnih pravilih postal lastnik (po 64. členu SPZ) in pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Glede stvarnih pravic na nepremičninah velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V primeru, ko se pridobitelj v dobri veri zanese na zemljiškoknjižno stanje, bo od osebe, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnik, veljavno pridobil lastninsko pravico, čeprav je v teku pravda zoper odsvojitelja glede stvarne pravice na tej nepremičnini. V takem primeru, kot je torej tudi konkretni, (neposredna) razširitev subjektivnih meja pravnomočnosti ne velja.

SPZ v prvem in drugem odstavku 64. člena določa pogoje za pridobitev lastninske pravice na premičnini od nelastnika. Pridobitelj pridobi lastninsko pravico, čeprav ni izpolnjena predpostavka razpolagalne sposobnosti, mora pa izpolnjevati vse druge predpostavke za pridobitev lastninske pravice, to pomeni, da mora njegova pridobitev temeljiti predvsem na veljavnem pravnem naslovu. To pomeni, da mora biti sklenjen veljaven zavezovalni pravni posel, torej veljavna pogodba med prenosnikom (prodajalcem) in pridobiteljem (kupcem). Pogodba, ki jo sklene falsus procurator, zavezuje neupravičeno zastopanega le v primeru, če jo ta pozneje odobri; če odobritve neupravičeno zastopanega ni, se šteje, da pogodba sploh ni bila nikoli sklenjena, zato taka (neobstoječa) pogodba ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi 64. člena SPZ.

Glede na navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da prvo tožena stranka tudi naknadno ni odobrila spornega pravnega posla, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da kupoprodajna pogodba z dne 16. 2. 2015 ni bila veljavno sklenjena (16. člen OZ) in da gre v skladu s sodno prakso za neobstoječ pravni posel.