47. člen ZIL-1

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da trditve predlagatelja zavarovanja z začasno odredbo, da nasprotnik zavarovanja krši znamko, same po sebi še ne utemeljijo predlagateljeve težko nadomestljive škode, ter da tožnica ni več kot samo abstraktno in posplošeno zatrjevala možne tržne situacije pri kršitvi znamk.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus ali je v Sporni grafični podobi stopnja intenzivnosti posnemanja v prej naštetih podobnostih takšna, da je v njej zaznavno že obstoječe delo. Povsem identično so v obeh podobah oblikovani naslednji elementi, ki jim je pritožbeno sodišče dalo bistven pomen: cel obraz je prikazan frontalno, obe imata očala, pričeski sta si podobni, lase imata spete v bujno pričesko, zataknjeno kuhalnico, enak prifrknjen nos, enak nasmeh, ki je obrnjen v desno stran obraza, jamica v istem licu, enaka oblika brade, enaki okrogli uhani. Po prepričanju pritožbenega sodišča, ne more iti za naključje, da bi se toženec z oblikovanjem Sporne grafične podobe v navedenih podobnostih tako približal Grafični podobi, ne da bi šlo za njeno posnemanje. Po naravi stvari so proizvodi strank, torej slaščic namenjeni splošni, širši javnosti in je potrošnik, ki slaščice kupuje povprečni potrošnik. Potrošniki so bili dejansko zmedeni glede izvora blaga predvsem so izrazili razočaranje nad "izdelki tožnikov," ki sta oglaševala le 100% naravne izdelke,izdelki pa so bili manj kvalitetni. Ob primerjavi Grafične podobe in Sporne grafične podobe se je treba omejiti na prim

Znamki v razmerju do firmskega prava pripada enako varstvo kot znotraj prava znamk, zato je presoja konflikta med firmo in znamko podobna presoji konflikta med dvema znamkama. Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo celostno presojo in ni upoštevalo zgolj dominantnega dela, za katerega pritožnica zatrjuje, da ga predstavlja njena znamka BISOL. Tudi pri presoji podobnosti firme in znamke je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika zadevnega blaga in storitev, za katerega je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je treba obstoj verjetnosti zmede vselej presojati celovito, saj potrošnik tudi firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov. Opisni značaj znamke, ki nakazuje na dejavnost tožnice, že sam po sebi niža njen nivo razlikovalnosti, še zlasti, če se upošteva, da so potrošniki glede na specifičnost blaga in storitev iz določenega kroga. Sodišče Evropske unije je za ugotavljanje poznanosti znamke v zadevi General Motors določilo kvantitativna in kvalitativna merila, med katere sodijo tržni delež, intenzivnost, geografska razsežnost, doba tra

Pritožnik nima prav, da mu pravnega interesa za pritožbo ni treba posebej utemeljevati. Prvi odstavek 36. člena ZSReg namreč pravice do pritožbe ne podeljuje vsakomur, kdor meni, da je s sklepom prizadeta njegova pravica, kot tudi ne katerakoli pravica. Posegi v pravice, ki temeljijo na pogodbenih zavezah, ki se ne vpisujejo v sodni register, niso predmet preizkusa v registrskem postopku. Registrsko sodišče presoja le, ali je z vpisom poseženo v tiste pravice in interese pritožnika, ki so vpisane v register (npr. pravica tretjega, katere predmet je poslovni delež - 4. točka drugega odstavka 4.a člena ZSReg) in tiste, ki temeljijo na zakonu, in ki jih ta varuje (npr. pravica do znamke). Pravni interes za pritožbo je tako odvisen od vrste vpisa in položaja pritožnika (vsebine pravic in razmerij), v danem primeru le v razmerju do družbe, ne pa tudi v razmerju do (posrednega) družbenika subjekta vpisa.

Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko. Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina. Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1).

Izpodbijana sodba je docela korekten kolaž relevantnih in še aktualnih delov odločb iz dosedanjega sojenja: sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 68/2018, odločbe Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 345/2021 in odločbe sodišča prve stopnje iz prejšnjega sojenja.

Začasna odredba in zavarovanje dokazov predlagatelju ne nudita enakovrstnega varstva. Namen postopka zavarovanja dokazov je izvedba tistih dokazov, glede katerih obstaja bojazen, da se pozneje ne bodo mogli izvesti ali da bo njihova izvedba pozneje težja. Institut začasne odredbe pa ni namenjen zagotavljanju izvedbe dokazov, ampak zavarovanju terjatve.

Tožnici naj bi nenadomestljiva škoda nastajala s toženkinim trženjem njenega izdelka WAYA RefluStop, ki da je tožničinemu izdelku RefluSTAT zelo podoben, zaradi česar naj bi med potrošniki, ki sta jim oba izdelka - oba namenjena zdravljenju refluksa iz požiralnika - dostopna brez recepta, nastajala zmeda o izvoru izdelkov. Vendar pa je zmeda potrošnikov o izvoru blaga ali storitev zaradi dvojne podobnosti na eni strani primerjanih znakov in na drugi s temi znaki označenega blaga ali storitev predpostavka kršitve znamke po točki b) drugega odstavka prvega odstavka 47. člena ZIL-1, ta zmeda pa ni na takšni ravni splošnosti zatrjevana, kot izhaja iz tožničinega predloga, in torej že kar samodejno istovetna s težko nadomestljivo škodo v smislu točke b) drugega odstavka 123. člena ZIL-1. Člen 124.b ZIL-1 vsebuje pravico materialnega prava, ki jo je kot takšno mogoče uveljavljati v postopku zavarovanja z začasno odredbo (pod pogoji iz 272. člena ZIZ, ki so praktično enaki kot tisti iz 123. člena ZIL-1).

Bruseljska uredba v členu 25. določa tihi ali izrecni dogovor o pristojnosti, na kar se sklicuje tudi četrti odstavek 125. člena Uredbe EUTM, ki določa, da se člen 25. Bruseljske uredbe uporabi, če stranke soglašajo, da ima pristojnost drugo sodišče za blagovne znamke EU, oziroma se člen 26. Bruseljske uredbe uporablja, če toženec potrdi navzočnost na drugem sodišču za blagovno znamko EU. Glede na to, da je tožeča stranka, ki ima sedež v Albaniji, vložila tožbo zoper toženo stranko, ki ima prav tako sedež v Albaniji, v Sloveniji, in upoštevaje, da se je tožena stranka spustila v spor in ni ugovarjala sodne pristojnosti slovenskega sodišča, je moč zaključiti, da je podana situacija iz b. alineje četrtega odstavka 125. člena Uredbe EUTM in je za sojenje v tem sporu pristojno slovensko sodišče.

Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice, ki jih določa ZIL-1 (prvi odstavek 47. člena ZIL-1). Imetništvo blagovne znamke je pravica, ki preprečuje izvršbo. V tožbi za nedopusnost izvršbe in ugotovitev pravice sta stranki na toženi strani upnik in dolžnik, ki sta v razmerju navadnih sospornikov.

Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke je potrebno presojati vse pomembne okoliščine uporabe znamke v pravno pomembne obdobju.

Znamke tožeče stranke so med drugim registrirane za storitve iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, in sicer za storitve skladiščenja, hrambe in transportiranja odpadnih olj in drugih za ljudi in okolje nevarnih odpadkov. In prav navedene storitve je na svojih bencinskih servisih opravljala tožena stranka s tem, ko je sporne zbiralnike uporabljala za zbiranje odpadnih olj, zaoljene plastične embalaže in zaoljenih krp. To je počela že v času poslovnega sodelovanja z družbo A., d. o. o., in tudi kasneje. Stališče tožene stranke, da znamk tožeče stranke ni kršila, ker zbiralnikov ni proizvedla, bi bilo pravilno le, če znamke tožeče stranke ne bi bile registrirane kot storitvene znamke, ampak bi bile registrirane le kot blagovne znamke za označevanje zbiralnikov. Uporaba zbiralnikov za storitve skladiščenja in hrambe odpadkov iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, za katere so znamke registrirane, brez dvoma pomeni uporabo, ki posega v bistveno funkcijo znamke, to je označevanje navedenih storitev z znamko. Tožeča stranka ima pravico tretjim osebam v gospodarskem prometu prepovedati uporabo svojih znamk za storitve, za katere so znamke registrirane. Na podlagi 122.a člena ZIL-1

Verjetnost zmede, ki jo mora sodišče pri presoji vizualne podobnosti upoštevati vsekakor prevlada nad slušno podobnostjo. V zvezi s prekrivanjem dveh elementov, ki nimata razlikovalnega učinka in sta opisna, to je beseda TOWEL in besedna zveza TO GO, je treba ugotoviti, da se takšni znamki, kjer obstajajo še dodatni, četudi ne prevladujoči elementi, ne moreta šteti za podobni. Upnik zatrjuje, da njegova znamka ni le figurativna, temveč figurativna znamka z besednim elementom. Ne glede na to, pa ima nesporno upnik zaščiteno le figurativno znamko oziroma sestavljeno znamko, kar sicer povsem jasno pripelje le do varstva zgolj določene kombinacije elementov (besednih in slikovnih skupaj), ne pa tudi do varstva samega opisnega elementa, ki je del te kombinacije. Niso utemeljene pritožbene trditve, da se težko nadomestljiva škoda izraža s tem, da je upnik primoran konkurirati nekomu, ki je globalna multinacionalna družba z lastno distribucijsko, prodajno in marketinško infrastrukturo in visokimi finančnimi možnostmi. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu očitku, da bi sodišče moralo upoštevati, da se blago ne trži le na slovenskem trgu, ampak ga tržijo tudi

Sicer drži, da beseda RED, ki jo povprečni potrošnik razume, ker je angleški jezik v Sloveniji prisoten do te mere, da je temu tako, ni močan distinktivni element v sestavini firme. Vendar se te besede ne sme ločiti od besede WISTTON. Zmotno je pritožbeno stališče, da je dopustno pri presoji podobnosti firme in znamke narediti izsek iz celotnega fantazijskega dela firme ozira črk firme subjekta vpisa in jo primerjati z blagovno znamko WINSTON. Pri presoji podobnosti celotnega fantazijskega dela firme subjekta vpisa (WISTTONRED) z registriranimi znamkami nasprotnega udeleženca (Winston) in ne le dela fantazijskega dela firme, fantazijski del firme WISTTONRED že na prvi pogled vizualno, fonetično in pomensko ni podoben znamki WINSTON oziroma Winston. Zato sporna firma ne bo povzročila zmede na trgu, tudi ob dejstvu, da je potrošnik znamke Winston kadilec, katerega sodna praksa označuje kot nadpovprečno pozornega kupca svoje znamke cigaret.

Podlaga za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje, da gre za firmo druge družbe. Firma upnika in dolžnika imata res skupen del, to je besedo KRAS, vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizualno, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem primeru za spoštovanja načela izključnosti zadošča. Firma upnika je namreč samo KRAS, firma dolžnika pa je PRŠUTARNA S' KRASA, ki se z dodatno (prvo) sestavino fantazijskega dodatka, to je PRŠUTARNA S', jasno razlikuje od firme upnika. Pri presoji razlikovanja teh firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj je le-ta firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov. Tudi pri znamki z ugledom s

Stranska intervenientka je potencialna kršiteljica pravic iz znamke, če se ne dokaže, da znamka sploh ni bila kršena. Interes, da zmaga v pravdi tožena stranka iz razloga, da kršitev pravice tožeče stranke ni podana, ima tudi stranska intervenientka, saj je od tega odvisno, katera dejanja so posledično prepovedana tudi njej na podlagi določb Uredbe o blagovni znamki EU ali določb ZIL-1 o absolutnih in izključujočih pravicah, ki jih daje znamka. Kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu. Za znak je namreč značilno, da njen obseg ni jasno določen, temveč je treba v konkretnem primeru ugotavljati, kaj obsega. Zato je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da zaradi prevelike različnosti znakov verjetnost zmede ni podana niti za obravnavano znamko EU št. 017429325 niti ne posledično za ostale znamke tožeče stranke, ki vsebujejo Skënderbegovo ime v različnih jezikovnih različicah in slogih pisave. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opravljati bolj podrobne primerjave preostalih znamk tožeče stranke z znakom, s katerim

Mogoče je zahtevati prepoved kršitve ravnanj, ki so v ozki povezavi s kršitvijo in jih je glede na okoliščine mogoče pričakovati. Tožeča stranka je utemeljeno zahtevala še prepoved izvoza, skladiščenja, ponujanja na trgu in oglaševanja. Ne le zato, ker so takšna ravnanja prepovedana po Uredbi št. 207/2009 o blagovni znamki EU, temveč tudi zato, ker je obstajala stvarna nevarnost takšnih ravnanj.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o bistvenosti besede "Vrtovčan" v znamki tožeče stranke, v obravnavanem primeru obstaja verjetnost zmede v javnosti zaradi enakosti ali podobnosti blaga in podobnosti med znamko/znakom tožeče stranke in znakom, ki ga uporablja tožena stranka, ne glede na dejstvo, da ima izraz "Vrtovčan" šibak razlikovalni učinek. Primerjana znaka sta namreč v bistvenem delu povsem enaka, razlike med njima pa so po ugotovitvah sodišča prve stopnje nebistvene. Slovenski potrošnik bi ob uporabi istega imena "Vrtovčan" za enako vrsto vina gotovo mislil, da oba proizvoda izvirata od istega proizvajalca. Nepravilno bi bilo zanemariti dejavnik podobnosti znamk v korist dejavnika, ki temelji na šibkem razlikovalnem učinku prejšnje znamke, saj to ne bi bilo v skladu z naravo celovite presoje, ki jo je treba napraviti pri presoji verjetnosti zmede v javnosti.