42. člen ZIL-1

Znamki v razmerju do firmskega prava pripada enako varstvo kot znotraj prava znamk, zato je presoja konflikta med firmo in znamko podobna presoji konflikta med dvema znamkama. Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo celostno presojo in ni upoštevalo zgolj dominantnega dela, za katerega pritožnica zatrjuje, da ga predstavlja njena znamka BISOL. Tudi pri presoji podobnosti firme in znamke je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika zadevnega blaga in storitev, za katerega je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je treba obstoj verjetnosti zmede vselej presojati celovito, saj potrošnik tudi firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov. Opisni značaj znamke, ki nakazuje na dejavnost tožnice, že sam po sebi niža njen nivo razlikovalnosti, še zlasti, če se upošteva, da so potrošniki glede na specifičnost blaga in storitev iz določenega kroga. Sodišče Evropske unije je za ugotavljanje poznanosti znamke v zadevi General Motors določilo kvantitativna in kvalitativna merila, med katere sodijo tržni delež, intenzivnost, geografska razsežnost, doba tra

Nacionalno pravo mora imetniku neregistriranega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu, priznati pravico, da prepove uporabo oziroma registracijo poznejše znamke. Tožnici domena po nacionalnem pravu ne daje pravice prepovedati registracije znaka. Domensko ime ima vlogo naslova internetne spletne strani, pridobitve, prenehanja in vsebine tega imena pa ne ureja noben predpis ampak pogodba med registratorjem in imetnikom domene. Kot taka, tj. kot pogodbeni odnos inter partes, ni izključna pravica, tj. ne more ustvarjati učinkov v razmerju do tretjih oseb. Tožnica bi uživala pravno varstvo na podlagi domene hobby.si le, če bi bila domena tudi blagovna znamka ali če bi tožnica dokazala, da gre za znano znamko. Znana znamka ni sinonim ugledni znamki. Ugledna znamka je (za razliko od "znane znamke") znamka, ki je registrirana. Zaradi njenega ugleda pa se znak ne registrira ne glede na to, ali so blago ali storitve, za katere je znamka prijavljena, enaki, podobni ali niso podobni tistim, za katere je varovana prejšnja znamka. Ne registrira se torej niti v primeru, če označuje drugačno blago oziroma storitve od tistih, ki jih označuje znamka z ugledom. Niti Pariš

Besedni znak „COLOR AKTIV“ kot celota ne presega pomena, ki ga ima ta izraz, to je živahna, aktivna, dejavna barva. V povezavi s proizvodi, za katere je Urad zavrnil varstvo s položaja slovenskega povprečnega potrošnika, je opisen. Navedbe tožeče stranke o tem, da je tožena stranka spregledala pomen „color aktiv“ oziroma mu pripisala napačnega, ne držijo. Nasprotno, tožena stranka je ocenila celotni vtis znaka, preučila je zaznavanje znaka kot celote s strani povprečnega potrošnika prijavljenega blaga. Ravno slednji bi znak „COLOR AKTIV“ za izdelke, namenjene ohranjanju ali doseganju čistoče perila, posode ali gospodinjstva, zaznal kot ključno lastnost oziroma značilnost proizvoda: čistilo, pri katerem se barve ohranijo (se ne poškodujejo, ne obledijo). V tej luči zadevni znak služi za opis bistvene lastnosti prijavljenih izdelkov. Povprečnemu potrošniku ni treba narediti nadaljnjih miselnih korakov, kot trdi tožeča stranka. Izraz takoj prepozna kot odraz opisane osnovne lastnosti čistil in ga neposredno poveže z njimi. Kot tak pa mora ostati v prosti uporabi in si ga ne sme lastiti podjetje, ki ga je prijavilo kot znamko. Ne gre prezreti, da se na trgu čistilnih sredstev

Podlaga za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje, da gre za firmo druge družbe. Firma upnika in dolžnika imata res skupen del, to je besedo KRAS, vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizualno, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem primeru za spoštovanja načela izključnosti zadošča. Firma upnika je namreč samo KRAS, firma dolžnika pa je PRŠUTARNA S' KRASA, ki se z dodatno (prvo) sestavino fantazijskega dodatka, to je PRŠUTARNA S', jasno razlikuje od firme upnika. Pri presoji razlikovanja teh firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj je le-ta firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov. Tudi pri znamki z ugledom s

Stranska intervenientka je potencialna kršiteljica pravic iz znamke, če se ne dokaže, da znamka sploh ni bila kršena. Interes, da zmaga v pravdi tožena stranka iz razloga, da kršitev pravice tožeče stranke ni podana, ima tudi stranska intervenientka, saj je od tega odvisno, katera dejanja so posledično prepovedana tudi njej na podlagi določb Uredbe o blagovni znamki EU ali določb ZIL-1 o absolutnih in izključujočih pravicah, ki jih daje znamka. Kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu. Za znak je namreč značilno, da njen obseg ni jasno določen, temveč je treba v konkretnem primeru ugotavljati, kaj obsega. Zato je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da zaradi prevelike različnosti znakov verjetnost zmede ni podana niti za obravnavano znamko EU št. 017429325 niti ne posledično za ostale znamke tožeče stranke, ki vsebujejo Skënderbegovo ime v različnih jezikovnih različicah in slogih pisave. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opravljati bolj podrobne primerjave preostalih znamk tožeče stranke z znakom, s katerim

Sodišče druge stopnje ne pritrjuje stališču tožene stranke, da je tožeča stranka tista, ki bi morala zatrjevati pridobljeni razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo. To ne more držati že na podlagi besedne uporabe drugega odstavka 43. člena ZIL-1. Le tožena stranka je tista, ki lahko zatrjuje in dokaže dolgotrajno uporabo blagovne znamke in s tem prepreči, da bi sodišče pri presoji absolutnega razloga za zavrnitev znamke upoštevalo, da je znamka brez slehernega razlikovalnega učinka (točka b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1), ali opisna (točka c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1). Tožena stranka ni uspela v postopku dokazati, da je povprečen uporabnik storitev in blaga, ki ga je takrat nudila tožena stranka enačil pojma "1A INTERNET" s toženo stranko, kot enim prvih ponudnikov takih storitev v Sloveniji. Sodišče je opravilo presojo tržnega deleža znamke, intenzivnosti, geografskega obsega in trajanja uporabe znamke, višino naložb, ki so jih podjetja namenila promociji. V luči povezave med znakom ter blagom in storitvami, za katere je bila prijavljena registracija, je treba presojati ali je ta zadostna in natančna ter konkretna, neposredna in razumljiva brez dodatnega

Predmet varstva modela po drugem odstavku 33. člena ZIL-1 je lahko videz izdelka, ki pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti, zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture oziroma materialov izdelka samega ali ornamentov na njem. Vendar pa iz priloženih listin ne izhaja, v čem je zidni vložek po navedenih elementih iz drugega odstavka 33. člena ZIL-1 zaščiten z modelom z izjemo, da gre za zidni vložek iz plastike. Po določilu prvega odstavka 42. člena ZIL-1, se sme kot znamka registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogoča razlikovanje blaga ali storitev podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z vsemi imeni, črke, številke, figurativni elementi, 3D dimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže in kombinacije barv, kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov. Z zelo povečevalnim pregledom je mogoče zaznati, da je na zidnem vložku tožene stranke znak SX, ki se nadaljuje še z dodatnimi podatki, ki pa so na 4 strani tožbe tako slabo vidni, v zajemu spletne strani tožene stranke pa sploh ne, da zapisa ni mogoče razb

Postopek z dopuščeno revizijo poteka v dveh fazah. V prvi fazi odloča Vrhovno sodišče o predlogu za dopustitev revizije, ki je enostranski postopek, v katerem se odloča na podlagi predloga in njemu priloženih listin. Dokončna odločitev o dovoljenosti revizije je zato mogoča šele, ko Vrhovno sodišče razpolaga s celotnim spisom, v katerem je vložena revizija. Ker je Vrhovno sodišče na podlagi spisovnih podatkov, s katerimi ni razpolagalo ob odločanju o dopustitvi revizije, ugotovilo, da niso izpolnjene vse predpostavke za dovoljenost revizije, jo je kot nedovoljeno zavrglo.

Po drugem odstavku 23. člena ZGD-1 ima družba, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prek registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, pravico, da s tožbo zahteva opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino. Navedena materialnopravna določba torej pove, kdo je subjekt uveljavljanja materialne pravice (na opustitev uporabe firme in njen izbris iz registra) in kdo je subjekt zatrjevane obveznosti in s tem ureja materialnopravno razmerje med njima. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa izhaja, da je tožeča stranka v sodni register vpisana s firmo PEKO, tovarna od 2. 12. 1974 dalje, njena skrajšana firma pa se glasi PEKO d.d. - v stečaju, tožena stranka pa se je v sodni register vpisala kasneje kot tožeča stranka in sicer dne 14. 6. 2016 s skrajšano firmo PEKO KOOPERATIVA z.o.o., pri čemer je dejavnost obeh enaka: proizvodnja obutve. Pritožbeno sklicevanje na izvorno avtorstvo fantazijskega dodatka firme PEKO se tako v zvezi s tožbenim zahtevkom, uperjenim zoper toženo stranko, izkaže kot nerelevantno. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, d

Revizija se dopusti glede vprašanja ali v skladu z 42. členom ZIL-1 kombinacija dveh ali več generičnih, običajnih besed v znamki lahko ustvari razlikovalni učinek.

Imetnik znamke lahko praviloma prepreči uporabo enakega ali podobnega znaka za enako ali podobno blago ali storitve. Z znamko podeljeno varstvo pa praviloma preko teh mej ne sega; izjeme glede blaga ali storitev veljajo za ugledne in znane znamke. Tožeča stranka v pritožbi presoje in ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede nepodobnosti znamk sploh ne izpodbija, temveč skuša utemeljiti svojo pritožbo s tem, da so (na obeh revijah) „uporabljene enake barve in postavitve znaka in naslovnice ter celotna vsebina revije“. Tega pa se z znamko ne varuje. Z znamko se varuje izključno znak, in ne konkretno oblikovanje revije. Primerjava podobnosti znamk je povsem materialnopravno vprašanje, na katerega odgovori sodišče. Tudi izvedenca za odločanje o materialnopravnih vprašanjih ni mogoče postaviti.

Zastavni upnik ima zagotovljeno varstvo zastavne pravice tudi proti tretjim osebam. V skladu s 164. členom SPZ je izenačen z lastnikom stvari in lahko pod istimi pogoji zahteva vrnitev stvari, prenehanje vznemirjenja in posestno varstvo. Čeprav je ta določba umeščena v 3. oddelek VI. dela SPZ, ki ureja ročno zastavo, jo je treba razumeti kot splošno določbo, veljavno tudi za položaj zastavnega upnika v primeru neposestne zastavne pravice. Zato je tudi zastavnemu upniku v primeru zastavne pravice na znamki treba priznati tožbeno upravičenje za uveljavljanje vseh zahtevkov, ki so usmerjeni v ohranitev vrednosti zastavljene pravice. Ker izbrisna tožba zaradi izbrisnega razloga iz točke b) prvega odstavka 119. člena ZIL-1 zasleduje prav ta namen, je zanjo aktivno legitimiran tudi zastavni upnik.

V zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo za ugotovitev ničnosti znamke ni odločilno, da tožeča stranka svoja zdravila trži pod imeni, ki spornim znamkam niso podobna. Prav tako v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo ni pomembno, da na absolutne razloge za zavrnitev znamke pazi že država v postopku registracije, da tožeča stranka registraciji ni ugovarjala in da je preverjanje imen zdravil v pristojnosti JAZMP. Razlogi za ničnost znamke se presojajo ob upoštevanju datuma vložitve prijave znamke in so vezani na registracijo znaka, ne na uporabo znaka. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka podjetje, ki nastopa na trgu in ima dovoljenja za promet z zdravili, ki vsebujejo učinkovino ivabradin. Tožeča stranka je zatrjevala, da so sporne znamke tožene stranke tako podobne mednarodnemu nelastniškemu ime (INN) ivabradin, da so podani absolutni razlogi za zavrnitev registracije spornih znamk. V primeru, da bi se trditve tožeče stranke o monopoliziranju INN ivabradin izkazale za utemeljene, bi bila podana situacija, v kateri je tožeči stranki, kot udeleženki na trgu, ki trži zdravila z navedeno zdravilno učinkovino, treba priznati pravni inter

Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da lahko tožbo po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik enake ali zamenljivo podobne prej registrirane znamke. Za takšno sklepanje v besedilu 119. člena ZIL-1 ni podlage. V primeru, da je znamka postala običajno ime za blago in storitve, za katere je registrirana ali imetnik z njeno uporabo zavaja javnost, upravičenosti do vložitve tožbe za izbris znamke ni mogoče povezovati z obstojem prejšnje znamke. Navedeni razlogi so vsebinsko smiselno enaki absolutnim razlogom za zavrnitev registracije znamke po točki e) in h) 43. člena ZIL-1, ki so lahko razlog za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti znamke. Tako tožbo pa lahko vloži vsaka zainteresirana oseba. Na podlagi argumenta sklepanja po podobnosti (argumentum a simili ad simile), je tudi tožbo za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka po 119. členu ZIL-1 iz omenjenih razlogov upravičena vložiti vsaka zainteresirana oseba. V primeru registracije znamke v slabi veri, je treba upoštevati, da ZIL-1 med druge pravice industrijske lastnine, ki so relativni razlog za zavrnitev registracije znamke ne uvršča znakov, ki uživajo varstvo prek sistema nelojalne konkurence. Imetni

Materialnopravni ugovori zoper registriranega imetnika znamke so dopustni, ne da bi bilo zato treba sprožiti poseben postopek - bodisi s tožbo bodisi z uveljavljanjem ničnosti v okviru postopka pred registrskim organom. Razlika je le v dometu varstva, saj uspeh s tožbo na ugotovitev ničnosti po 114. členu ZIL-1 povzroči prenehanje registrirane pravice (prim. prvi in drugi odstavek 72. člena ZIL-1), medtem ko ima uveljavljanje ugovorov ničnosti učinek le v konkretnem sporu.

Ali določeno tridimenzionalno obliko povprečen potrošnik dojema kot znak izvora blaga, je treba presoditi na podlagi celotnega vtisa o znaku. Znak je lahko tudi sam proizvod oziroma njegova oblika, vendar le če je sposoben opravljati funkcijo razlikovanja od ostalih proizvodov.

Zgolj podobnost blaga ali storitev ob popolni odsotnosti podobnosti znamk oziroma znakov sama po sebi ne zadošča za zaključek, da je verjetno izkazana kršitev znamke oziroma, da so podani relativni razlogi za zavrnitev znamke oziroma izbris znamke. Če sta znamki popolnoma različni, kot v obravnavanem primeru, kljub enakosti oziroma podobnosti blaga in morebitni zamenljivosti blaga, kršitev znamke ni izkazana, saj verjetnosti zmede v takem primeru ni možno povezati z upoštevanjem celostnega vtisa ustvarjenega z znamkama in z zaznavo znamke kot celote.

Prvi odstavek 42. člena ZIL-1 izrecno določa, da se sme kot znamka registrirati kakršen koli znak ali kakršna koli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, med njimi tudi tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže. Odgovor na zastavljeno vprašanje torej jasno izhaja že iz zakona: oblika blaga, torej proizvod sam po sebi, je lahko predmet zaščite s tridimenzionalno znamko. Merila za presojo razlikovalnega učinka tridimenzionalnih znakov so načeloma sicer res enaka merilom, ki se uporabljajo za presojo razlikovalnega učinka drugih kategorij znakov, vendar pa je treba v okviru uporabe teh meril pri tridimenzionalnih znakih, ki imajo videz proizvoda ali embalaže, upoštevati, da jih povprečni potrošnik zaznava drugače od besednih ali figurativnih znakov, ki so neodvisni od podobe proizvodov, ki jih označujejo. Povprečni potrošnik namreč oblike proizvoda običajno ne zaznava kot indikator izvora blaga. Takó jo zazna le takrat, ko se videz proizvoda bistveno razlikuje od standarda ali navad v sektorju. Presoja razlikovalnega učinka obl

Besedi imata tudi pri kombinaciji besed radio ROCK in ROCK radio enoznačni opisni pomen v smislu radia, na katerem se predvaja glasba te zvrsti. Takšna kombinacija besednih zveze na trgu radijskih postaj zato ne more ustvariti nobenega razlikovalnega učinka v smislu nakazovanja na izvor oziroma ponudnika tovrstnega blaga na trgu. To pa pomeni, da zgolj z vključitvijo besed Radio in ROCK v figurativni znamki, tožeča stranka ni pridobila izključne pravice do uporabe teh dveh besed na trgu oddajanja radijskih programov, saj ti dve besedi sami zase ali v medsebojni kombinaciji ne ustvarjata razlikovalnega učinka. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi toženki na trgu medijskih storitev uporabljali tiste elemente figurativne blagovne znamke, ki ustvarjajo razlikovalen učinek. Ker beseda rock predstavlja le enega od elementov blagovne/storitvene znamke tožeče stranke, pritožbenemu stališču, iz katerega izhaja, da registrirani znamki hkrati varujeta tudi besedo rock, ni mogoče slediti. Glede na navedeno za odločitev o pritožbi ni pomembno, ali drži pritožbena navedba, da poslušalci zamenjujejo programe tožeče stranke in toženih strank.

Pridobitev pravic na temelju zaupanja v register znamk je mogoča le v primerih iz 117. člena ZIL-1. Tisti, ki izpodbija ločitveno pravico, mora vložiti tožbo na ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja. Če bi ločitvena pravica na obeh znamkah res obstajala, bi zaradi prodaje obeh znamk ločitvena pravica sama po sebi ne bi prenehala, saj se ločitvena pravica uveljavi šele s poplačilom iz izkupička. Zahtevek na ugotovitev obstoja ločitvene pravice ostaja torej smiseln tudi še po prodaji in ga samo zaradi prodaje ne bi bilo treba spremeniti. V tej zadevi pa tožeča stranka ni zahtevala ugotovitve obstoja ločitvene pravice, temveč ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Če zahtevku ne bi bilo ugodeno, bi to pomenilo, da ločitvena pravica obstaja. Obstajala pa bi, kot je že bilo pojasnjeno, tudi še po prodaji. Zato zahtevka kljub prodaji obeh domnevno zastavljenih znamk ni bilo potrebno spremeniti. ZIL-1 ne določa, da bi imel vpis v register znamk publicitetni učinek, tako da je vsakršno omenjanje publicitete registra znamk v tej zadevi nepravilno. Tožeča stranka je postavila izključno nedenarne zahtevke, zato je odločilna vrednost spornega predmeta, kot jo