10. člen SPZ

Izhajajoč iz namena določbe prvega odstavka 224. člena SPZ ni stvarnih razlogov za razlikovanje med različnimi vrstami služnosti glede na njihov nastanek. Služnost preneha z združitvijo, tudi če je nastala s priposestvovanjem in ni bila vknjižena v zemljiško knjigo. Pogojenost oživitve vpisane služnosti z odsotnostjo izbrisa (negativna predpostavka) še ne pomeni, da se pravilo o oživitvi zaradi razdružitve ne nanaša na nevpisane služnosti. V času združenega lastništva miruje tudi nevpisana služnost, a je oživitev mogoča le takrat, ko je služnost očitna, navzven vidna. Pravilna razlaga drugega in tretjega odstavka 224. člena SPZ je le takšna, ki "združenemu" lastniku, tudi če očitna stvarna služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, priznava, da z enostranskim razpolagalnim pravnim poslom razpolaga s svojim upravičenjem tako, da stvarno služnost dokončno odpravi. Tudi če izbris nevpisane stvarne služnosti v zemljiški knjigi po naravi stvari ni mogoč, to ne pomeni, da ni mogoča in potrebna izrecna in nepogojna izjava volje "združenega" lastnika o prenehanju stvarne služnosti.

Kadar je očitno, da nepremičnina ni v neposredni posesti prenosnika, kupec ne ravna pošteno, če se zanaša zgolj na zemljiškoknjižne podatke. Standardu poštenega ravnanja je v tem primeru zadoščeno le v primeru, če poskuša pravnoposlovni pridobitelj raziskati neskladje. Ker je bila sporna parcela po dejanski rabi javna površina, se toženka ne bi smela zanesti zgolj na zemljiškoknjižni podatek, da gre za splošni skupni del stavbe. Toženki je bilo znano, da je predmet prodaje denacionalizirano premoženje, zato bi morala glede na neskladje med pravnim in dejanskim stanjem nepremičnine preveriti, ali je bila pravni prednici prodajalcev na podlagi denacionalizacijskih odločb, navedenih v prodajni pogodbi, vrnjena tudi sporna parcela.

Ne glede na manjkajoč vpis v zemljiški knjigi sta se stvarna služnost in stvarno breme ob združitvi in kasnejši delitvi parcel prenesla. Zemljiškoknjižni prenos obstoječih pravic in bremen s služeče nepremičnine na novo nastale parcele namreč nima konstitutivnega učinka, ampak do prenosa pride že na podlagi zakona.

Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo. Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v

Kadar trčita na eni strani pravica tistega, ki ni vpisan v zemljiško knjigo, in na drugi strani pravna varnost - pravica dobroverne osebe, ki jo je pridobila v zaupanju v zemljiško knjigo, je treba dati prednost slednji. Nasprotno pa nepoštenega pridobitelja pravo ne sme varovati.

Ustavno sodišče, enako kot novejša pravna teorija vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ne pripisuje več izključnih absolutnih učinkov. Že pred vknjižbo (in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje) začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen (nedobroverne osebe). Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, kot to velja za toženca.

Kdor ima na nepremičnini pravico, ki je ne vpiše, lahko nosi negativne posledice le v primeru učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo, torej, ko upnik na tej nepremičnini pridobi pravico na pravnoposlovni podlagi. Ker toženke, ki je pridobila hipoteko šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi, ne varuje dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je za odločitev nepomembno, da tožnica s priposestvovanjem pridobljene pravice ni vpisala v zemljiško knjigo. Za odločitev v izločitvenih pravdah, v katerih pridobi upnik hipoteko šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi in se torej ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je potrebno odgovoriti le na vprašanje, ali je posameznik (tretji) na nepremičnini, ki jo izloča, pred začetkom učinkovanja zaznambe sklepa o izvršbi (oziroma trenutkom pridobitve prisilne hipoteke) pridobil pravico, ki preprečuje izvršbo. Ni pa potrebno oziroma je celo zmotno presojati, ali je upnik tudi vedel oziroma moral vedeti za to pravico, saj upnika s prisilno hipoteko načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. Za odločitev v konkretni zadevi je ključno, ali so bili pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba sk

Glede na dejanske ugotovitve konkretnega primera, po katerih je tožničin pravni prednik izkazal, da je že pred toženčevo pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, razpolagal z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporno nepremičnino, bi nižji sodišči, kot pravilno poudarja revizija, morali upoštevati, da so nanj, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa, že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da mu zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi. Tožnica je izkazala obstoj lastninske pravice v pričakovanju in s tem pravice, ki preprečuje izvršbo.

Ob izhodišču, da se predpostavke za veljavnost zavezovalnega pravnega posla presojajo po pravilih obligacijskega prava, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da so sporne nepremičnine v času sklenitve sporazuma o zavarovanju terjatve obstajale, zato predmet obveznosti (izpolnitveno ravnanje) po sporazumu ni bil nemogoč ali nedopusten (35. in 37. člen OZ). Tožnik ni uveljavljal drugih ničnostnih razlogov. Tudi pritožbeni poudarek, da so bile hipotekarno obremenjene nepremičnine, ki sodijo v sklop zaščitene kmetije, ne terja drugačne presoje. Javnopravne omejitve, katerih cilj je zagotavljanje delovanja kmetij ter preprečevanje drobitve kmetijskih zemljišč, veljajo (le) v primeru dedovanja in pravnoposlovnih razpolaganj, ki so podlaga za pridobitev lastninske pravice. Ker je šlo v obravnavanem primeru za razpolaganje nelastnika, pa razlogi, ki se nanašajo na veljavnost zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, niti niso pravno odločilni.

Pri presoji, ali ima prednost na podlagi ZLNDL pridobljena lastninska pravica toženke, ki ni bila nikoli vknjižena v zemljiško knjigo, ali kasneje vpisana lastninska pravica tožnice, ki jo je ta pridobila z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi prodajane pogodbe, je potrebna celovita presoja vseh zatrjevanih v naravi (in zemljiški knjigi) vidnih okoliščin, ki šele omogočajo sklepanje o tem, kakšna, če sploh, je bila raziskovalna dolžnost tožnice ob ustrezni skrbnosti in nazadnje, ali ji je zadostila.

Položaj hipotekarnega dolžnika in s tem stranke izvršilnega postopka torej ne izključuje tudi sočasnega pravnega varstva tretjega, vendar pa ima ta oseba takšen položaj le, če uveljavlja, da je imela že pred nastankom sporne prisilne hipoteke na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tretji tako lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (t.i. izločitveno tožbo) uspe, če verjetno izkaže, da je imel na predmetu zavarovanja v trenutku nastanka zavarovanja pravico, ki to zavarovanje preprečuje. Tožeča stranka se v tožbi na nedopustnost izvršbe ne more uspešno sklicevati na lastninsko pravico v pričakovanju svojega prodajalca, D., saj je bilo z zaznambo sklepa o izvršbi poseženo v njegovo, in ne njeno pravico. Lahko pa ugovore, ki se nanašajo na vpisano zastavno pravico, uveljavlja kot hipotekarna dolžnica na podlagi prvega odstavka 56.a člen ZIZ v zvezi s četrtim odstavkom 24. člena ZIZ.

Stališče tožencev, da priposestvovanje stvarne služnosti na solastni stvari ni mogoče, je zmotno. Res je sodna praksa do odločbe VS RS II Ips 109/2019 stala na stališču, da to ni mogoče, a je bilo tako stališče s to odločbo preseženo.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali se v okoliščinah konkretnega primera tožnica lahko v razmerju do toženke učinkovito sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo oziroma na lastno vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi pri spornem parkirnem mestu št. 4?

Raziskovalna dolžnost zajema ravnanje, ki naj odpravi objektivno obstoječ, navzven zaznaven dvom v netočnost zemljiškoknjižnih podatkov ali pa ga, nasprotno, potrdi. Zahteve pa ne smejo biti pretirane, torej takšne, da bi hromile pravno poslovni promet, temelječ na sistemu zemljiške knjige. Iz dejanskih okoliščin konkretne prodaje tako osmemu tožencu ni mogoče očitati, da glede navedenih parcel, ki so nedvomno tudi funkcionalno povezane s stavbo, ni izpolnil svoje raziskovalne dolžnosti s tem, ko ni pomislil na napako pri usklajevanju in prenosu podatkov v računalniško vodeno zemljiško knjigo in pred nakupom ni preveril še ročne zemljiške knjige.

Ključnega pomena pri izreku sklepa o napotitvi na pravdo je, da se odloči, kdo in glede katerega spornega dejstva je dolžan vložiti tožbo. Napoteni dedič pa ni vezan na izrek napotitvenega sklepa, temveč je dolžan sam oblikovati tožbeni zahtevek tako, da bo njegova tožba sklepčna.

O pričakovalni pravici, temelječi na utemeljenih pričakovanjih, lahko govorimo, ko je nastanek lastninske pravice odvisen izključno od ravnanja v sferi pričakovalca. Ne zadošča torej, da zgolj overi svoj podpis na listini, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, temveč mora prodajalec kupcu tudi omogočiti, da to listino tudi uporabi - da se lahko izključno po svoji volji samo še vknjiži kot lastnik nepremičnine.

Zavrnitev tožnikovega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja že v tej fazi postopka v nasprotju s prepričanjem pritožbe ni mogoča, tudi v kolikor bi se v nadaljevanju predmetnega postopka izkazalo, da tožnik več ni lastnik spornih nepremičnin do idealne polovice. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, tožbeni zahtevek v delu, o katerem je odločeno z izpodbijano delno sodbo, predstavlja izbrisno tožbo iz 243. člena ZZK-1. Ta tožba pa je usmerjena zgolj v izbris zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice pri spornih nepremičninah na ime toženke do idealne polovice, ki pa, z ozirom, da je Darilna pogodba iz leta 2012 nična, v nobenem primeru, četudi toženki lastninska pravica v tem obsegu pripada na drugi dejanski in pravni podlagi, ne more ostati v veljavi. Z ozirom, da sta bila Darilna pogodba in Sporazum med pravdnima strankama sklenjena izključno z namenom izognitve poplačila tožnikovega davčnega dolga, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bil nagib (namen) za sklenitev spornih pravnih poslov za pravdni stranki tako pomemben, da je že prerasel v pravno podlago (kavzo) sklenjenih pogodb. V kolikor pravdni stranki ne bi hoteli preprečiti popla