182. člen ZPP

Uspeh tožnice s podrejenim zahtevkom ob neuspehu s primarnim zahtevkom zahteva uporabo pravil za delni uspeh v pravdi. Po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

Za vse zahtevke v konkretni tožbi ni določena stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča, pravilo o atrakciji pristojnosti za materialne sospornike pa v primeru eventualnega sosporništva ni uporabljivo. Tudi razlaga prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 ne daje pravne podlage za avtomatičen odstop vseh uveljavljenih tožbenih zahtevkov (tako primarnih kot podrednih) Okrožnemu sodišču v Mariboru.

Tudi pri objektivni komulaciji več zahtevkov (182. člen ZPP) je treba jasno opredeliti vsak zahtevek posebej in opredeliti vrednost spora za nedenarne zahtevke. Vsak zahtevek mora izpolnjevati enake procesne pogoje, kot če bi bil uveljavljen v posebni tožbi. Za vsakega morajo biti navedena dejstva in dokazi ter opredeljena vrednost spora za vsak zahtevek posebej. Če ni iste dejanske in pravne podlage, je več tožbenih zahtevkov v eni pravdi mogoče združevati le, če je za vsakega od njih podana ista stvarna pristojnost. Odločilna je vrednost spora, od katere je odvisna stvarna pristojnost. Ta se določi za vsak zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP), za skupno obravnavo je potrebna še ista vrsta postopka. Če sodišče ugotovi, da navedeni pogoji za skupno obravnavo niso izpolnjeni, komulacija ni dopustna. Šteti je treba, da gre za več samostojnih tožb, smiselno je treba razdružiti pravdo (300. člen ZPP). Če za enega od več zahtevkov ni pristojno okrajno sodišče, je možen odstop zadeve glede (posameznih) zahtevkov pristojnemu sodišču.

Terjatev po primarnem in po podrednem pobotnem ugovoru ima pravno naravo kondikcijske terjatve in sta do višine nižjega istovetna - toženka z obema uveljavlja povračilo zaradi domnevne obogatenosti tožnikov in je podredna terjatev že zajeta v primarnem pobotnem ugovoru, ki je višji od podrednega. S tem gre za navidezno eventualno kumulacijo pobotnih ugovorov, ki ju je potrebno obravnavati kot en zahtevek in ne za podredni zahtevek v skladu s 182. členom ZPP.

Če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, se lahko uveljavljajo z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (drugi odstavek 182. člena ZPP). Pri tem ni pravno pomembno, ali bi v konkretnem primeru prišle v poštev posamezne specialne določbe določene vrste postopka in katere. Bistveno je, ali so za vse kumulirane zahtevke predpisani postopki iste vrste. Če niso, takšno združevanje zahtevkov ni dovoljeno. Uveljavljanje vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP predstavlja primer privilegirane spremembe tožbe, za kakršno po 186. členu ZPP ni potrebna privolitev tožene stranke.

Priznana dejstva je sodišče dolžno vključiti v podlago sodbe ne da bi preverjalo njihovo resničnost.

Pri tožnikovem primarnem in podrednem zahtevku, s katerima na isti dejstveni podlagi uveljavlja enako izpolnitev, razlikujeta pa se glede višine glavnice ter glede višine zamudnih obresti in njihovega teka, gre za navidezno kumulacijo zahtevkov. Ker tožnik v konkretnem primeru ni uveljavljal drugega zahtevka (poleg obstoječega), ki bi v primeru zavrnitve primarnega od sodišča terjalo odločanje tudi o podrednem zahtevku v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP, ne gre za spremembo tožbe in sodišču prve stopnje ni bilo treba odločiti o njeni (ne)dopustitvi. Tako iz vsebine vloge kot njenega poimenovanja izhaja, da gre za umik tožbe v še preostalem nepripoznanem delu, pri tem pa ni relevantno ločevanje med primarnim in podrednim zahtevkom, saj gre za enoten zahtevek, zato je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 188. člena ZPP postopek v še preostalem delu utemeljeno ustavilo.

Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je po drugem odstavku 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnica navedla v tožbi. Če se v takem primeru pojavi dvom, da je navedena vrednost očitno previsoka ali prenizka in se zato zastavi vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti; o tem bodisi na predlog bodisi po uradni dolžnosti odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP). Pri tem ne gre spregledati, da gre za medsebojno povezana postopka iz tožbe na ugotovitev ničnosti in iz nasprotne tožbe (182. člen ZPP), s tem pa je podana pristojnost okrožnega sodišča v skladu z 32. členom ZPP, zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

V predmetnem zahtevku gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, saj je tožnica vložila primarni zahtevek in z njim zahtevala vračilo plačanega zneska in vmesni ugotovitveni zahtevek ter izbris hipoteke. Nadalje je postavila podrejeni zahtevek za razveljavitev kreditne pogodbe in izbris hipoteke. Slednjega je tekom postopka umaknila. Tožnica je tako zoper toženko uveljavljala več zahtevkov z različno podlago zoper istega toženca. Bistveno v predmetnem postopku je, da se vrednost spornega predmeta določi za vsak zahtevek.

Sklep, s katerim sodišče prve stopnje ne dopusti nasprotne tožbe, je sklep procesnega vodstva. Pritožbe zoper tak sklep ni. Napačen pravni pouk ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje. Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njiju je podvrženo vrstnemu redu, kot ga izbere tožnik. Če sodišče tožbo po primarnem zahtevku zavrže, nastopijo pogoji za obravnavanje podrejenega zahtevka, ki s tem postane primarni.

Tožnik je tožbo vložil po tem, ko se je nad toženko začel stečajni postopek. V stanovanju je živel, odkar ga je kupil, intervenient pa predtem že vse od 1999, ko je posest pridobil na podlagi prodajne predpogodbe s toženkino univerzalno pravno prednico, ki je bila investitorka izgradnje stanovanj v tej stavbi. Kupec ima v položaju, kakršen je tožnikov oziroma kakršen je bil predtem intervenientov, nasproti vrnitvenemu zahtevku prodajalca ugovor rei venditae et traditae po 93. členu SPZ. Tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in pridobitve lastninske pravice na posameznem delu se prilegata pridobitvi lastninske pravice, ki je že nastala na podlagi zakona (v tožnikovem primeru s priposestvovanjem), medtem ko se zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi Pogodbe 1 in 2 prilega pridobitvi na podlagi pravnega posla, s katerim se torej iztožuje še manjkajoča prodajalčeva dajatev, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Protislovno pa je iztoževati (in prisoditi) oboje hkrati. Te zahtevke je sicer dopustno kopičiti, vendar na način eventualnega kopičenja.

Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se

Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se

Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se

Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se

Podlaga odločitve sodišča v sporu o dopustnosti spremembe tožbe je, kot določa zakon, zgolj vprašanje smotrnosti spremembe za dokončno ureditev razmerja med strankama. Navedeno pravilo pomeni kompromis med interesi obeh strank in podpira zahtevo po ekonomičnosti postopka. V obravnavanem primeru bi tudi po spremenjeni tožbi odločalo isto (stvarno in krajevno) pristojno sodišče. Postopek je na začetku. Če tožeča stranka želi varstvo lastninske pravice in ne le posestnega varstva, bi pomenila dopustitev spremembe tožbe izognitev še enemu postopku. Končna odločitev o zahtevanem varstvu lastninske pravice s spremenjeno tožbo pa je tudi nedvomno bližja dokončni ureditvi razmerja med strankami kot pa končna odločitev v posestnem sporu, ki (načeloma) zagotavlja zgolj provizorno in začasno varstvo do končne odločitve v lastninskem sporu.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri očitani protipravni opustitvi tožene stranke, češ da bi morala ta tožnici, če zanjo ni imela ustreznega dela, pogodbo o zaposlitvi odpovedati že prej, s čimer bi tožnici omogočila, da bi že prej pričela prejemati invalidnino. Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno pojasnilo, zakaj je tožena stranka pričela postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki predhodno ni želela podati soglasja k odpovedi) šele po odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 144/2018 z dne 5. 3. 2019.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je pogoj za uveljavljanje podrednega (eventualnega) zahtevka obstoj medsebojne zveze zahtevkov iz razmerja, ista vrsta postopka in ista stvarna pristojnost. Vsi pogoji morajo biti podani hkrati, da je dopustno uveljavljanje podrednega (eventualnega) zahtevka. V konkretnem primeru pogoji niso izpolnjeni že iz razloga, ker ni podana stvarna pristojnost naslovnega sodišča za obravnavanje podrednega zahtevka. Odločitev o zavrženju podrednega zahtevka je zato pravilna in skladna z določilom četrtega odstavka 182. člena ZPP.

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sklep o prekinitvi postopka. Res je, kar izpostavlja pritožba, da se z začetkom stečajnega postopka nedenarne terjatve pretvorijo v denarne po tržni vrednosti v začetku stečajnega postopka (253. člen ZFPPIPP) in da zahtevek, ki je predmet stopničaste tožbe iz prvega odstavka 182. a člena ZPP (zahtevek na izročitev listin), takšne terjatve ne vsebuje. Nedenarna terjatev iz drugega odstavka 20. člena ZFPPIPP je namreč takšna terjatev, s katero upnik od dolžnika zahteva izpolnitev neke nedenarne terjatve ali izvedbo storitve. V obeh primerih je treba to zakonsko dikcijo dopolniti tako, da gre za terjatve, ki neposredno vplivajo na obseg stečajne mase (povzeto iz že citirane objave v reviji Odvetnik 2013). Takšna terjatev po pravilnih izvajanjih pritožbe v zahtevku, ki se obravnava v predmetni pravdi, ni vsebovana, vendar pa ta okoliščina ne vpliva oziroma ne more vplivati na dejstvo prekinitve postopka. Slednji se iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, zaradi začetka stečaja prekine po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Okoliščina, da zahtevek ne vsebuje nedenarne terjatve, ki se z začetkom stečaja

Na tek zastaranja terjatve kupca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni vplival pravdni postopek po tožbi tretje osebe zaradi kršitve njene predkupne pravice, saj ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec v pravdnem postopku pripoznal svojo obveznost do kupca. Zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja pa kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ).