VSL Sklep I Ip 337/2024

I. Pritožba dolžnice se zavrne in se sklep v izpodbijanih II. točki in delu III. točke izreka, kolikor predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno za dlje kot do konca pravdnega postopka P 832/2022-II, potrdi.

II. Pritožbi upnice se delno ugodi in se sklep:

- v izpodbijani IV. točki izreka spremeni tako, da dolžnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka in postopka s predlogom za odlog izvršbe,

- v izpodbijani VI. točki izreka pa delno spremeni tako, da je dolžnica upnici dolžna v roku 8 dni povrniti 746,64 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje do plačila.

V ostalem se pritožba upnice zavrne in se sklep v izpodbijanih I. točki in III. točki ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu VI. točke izreka (glede zavrnitve stroškov odgovora na predlog za odlog izvršbe) potrdi.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

I. Dolžničinemu ugovoru z dne 17. 4. 2023 zoper sklep o izvršbi opr. št. 0865 I 774/2023-5 z dne 31. 3. 2023 se delno ugodi; izpodbijani sklep o izvršbi se razveljavi za zakonske zamudne obresti od glavnice 160.000,00 EUR od 25. 1. 2013 do 27. 3. 2020; v razveljavljenem delu se izvršba ustavi, predlog za izvršbo zavrne.

II. V neugodenem delu se ugovor zavrne.

III. Dolžničinemu predlogu za odlog izvršbe na nepremičnino ID znak 001 do 1/1 z dne 17. 4. 2023 se ugodi; izvršba se odloži do konca pravdnega postopka opr. št. P 832/2022-11, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

IV. Upnica je dolžna dolžnici v osmih dneh povrniti 1.753,61 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

V. V presežku se dolžničin zahtevek za povrnitev izvršilnih stroškov zavrne.

VI. Upničin zahtevek za povrnitev izvršilnih stroškov se zavrne.

2Zoper II. točko in del III. točke izreka, kolikor predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno za dlje kot do konca pravdnega postopka P 832/2022-II, se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo tako, da se ugovoru v celoti ugodi in da se izvršba odloži do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka P 832/2022-II in tudi do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka II K 000/2019, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Upnica v odgovoru na pritožbo dolžnice predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4Zoper I., III., IV. in VI. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnica, ki meni, da sodišče za sprejem odločitve v tem delu ni imelo pravne podlage. Priglaša pritožbene stroške.

5Dolžnica v odgovoru na upničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

6Pritožba dolžnice ni utemeljena, pritožba upnice pa je delno utemeljena.

7Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

O ugovoru zoper sklep o izvršbi:

8Sodišče prve stopnje je na upničin predlog 31. 3. 2023 zoper dolžnico izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 2834/2012 z dne 25. 7. 2012 v zvezi s cesijsko pogodbo z dne 8. 1. 2015.

9Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

10Dolžnica je zoper sklep o izvršbi vložila pravočasen ugovor, v katerem uveljavlja številne ugovorne razloge, do katerih se bo višje sodišče v nadaljevanju tega sklepa zaradi jasnosti in preglednosti opredeljevalo po ločenih sklopih.

Glede obstoja, primernosti in ničnosti izvršilnega naslova:

11Dolžnica v ugovoru najprej uveljavlja, da listina, na podlagi katere je sodišče dovolilo izvršbo, ni izvršilni naslov, saj je v notarskem zapisu soglašala le z neposredno izvršljivostjo sporazuma o zavarovanju terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi z neposredno izvršljivostjo posojilne pogodbe. Posojilna pogodba je bila sklenjena 24. 7. 2012 in notarju predložena zgolj v potrditev, to pa ne ustvarja obveznosti za dolžnico, za katero bi podala izjavo z učinkom neposredne izvršljivosti. Notar dolžnice ni opozoril in seznanil, da se neposredna izvršljivost nanaša tudi na posojilno pogodbo, tudi upnica je v predlogu za izvršbo navedla, da je bil pri notarju sklenjen le sporazum o zavarovanju denarne terjatve. V notarskem zapisu je šele med določbami o zavarovanju denarne terjatve v točki "tretjič" navedeno, da "posojilojemalec, solidarni poroki in plačniki in zastaviteljica izrecno pristajajo neposredno izvršljivost te notarske listine glede vseh dogovorjenih obveznosti, s čimer pridobi ta notarski zapis moč neposredno izvršljive listine", v notarski listini dogovorjena obveznost pa je samo sporazum o zavarovanju terjatve. Opozarja tudi na ničnost izvršilnega naslova, ker je pravni posel navidezen in sklenjen v nasprotju z moralnimi načeli, načelom vestnosti in poštenja ter kogentnimi pravili, in navaja, da se o tem vodi pravdni postopek P 832/2022-II.

12Upnica v odgovoru na ugovor te trditve prereka in navaja, da je notarski zapis izvršilni naslov, iz katerega izhaja, da je notar pregledal in potrdil vse listine, ki so postale sestavni del notarskega zapisa, ter strankam na razumljiv način opisal vsebino in pravne posledice pravnega posla ter izjav volje. Opozorjeni so bili na znana in običajna tveganja, še zlasti, da ima notarski zapis moč neposredno izvršljive listine, na podlagi katere lahko upnik v izvršilnem postopku zahteva poplačilo svoje terjatve s prodajo zastavljene nepremičnine. Ker so predložene zasebne listine sestavni del notarskega zapisa, je (notarsko določeno), da terjatev v višini 160.000,00 EUR zapade 24. 1. 2013, da je dogovorjeno zavarovanje na nepremičnini z ID znakom 001 ter da se v zemljiški knjigi zaznamuje neposredna izvršljivost, dolžnica kot posojilojemalec ter solidarni poroki in plačniki in zastaviteljica pa izrecno pristajajo na neposredno izvršljivost te notarske listine glede vseh dogovorjenih obveznosti, s čemer pridobi ta notarski zapis (skupaj s pripojenimi listinami), moč neposredno izvršljive listine. Stranke so izjavile, da sta posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju terjatve sestavljena v skladu z njihovo pravno in pristno poslovno voljo in da razumejo pomen svojih dejanj in izjav, istočasno pa je dolžnica s podpisom izrecno potrdila, da jo je notar poučil o vseh pravnih posledicah sklenjenega pravnega posla. Za nerazumljivo se tako izkaže elaboriranje dolžnice, da je neposredno izvršljiv le sporazum o zavarovanju terjatve, posojilna pogodba pa ne. Izrecno je navedeno, da v primeru nespoštovanja posojilne pogodbe, ki je del notarskega zapisa, lahko upnik prične izvršilni postopek, kar je tudi storil, ugovori, ki se nanašajo na neposredno izvršljivost glavne terjatve, pa so neutemeljeni. Prereka tudi navedbe o ničnosti pravnega posla iz izvršilnega naslova, saj je bil tak zahtevek v pravdi P 692/2017-II že pravnomočno zavrnjen.

13V izjavi na upničin odgovor na ugovor dolžnica vztraja pri svojih ugovornih navedbah.

14Sodišče prve stopnje je ugovorne navedbe v tem delu zavrnilo. Na tem mestu je najprej kot neutemeljene zavrniti pritožbene očitke, da je sodišče dolžnici ostalo dolžno odgovor na njene ugovorne trditve, saj se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do njih jasno in izrecno opredelilo in tudi podalo konkretne in obrazložene razloge za njihovo zavrnitev. Sklep zato ni obremenjen s pritožbeno očitanimi kršitvami 22. in 25. člena Ustave RS ter tudi ne s kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Odločitev o zavrnitvi ugovora v delu, ki se nanaša na obstoj in primernost izvršilnega naslova, pa višje sodišče tudi vsebinsko sprejema kot pravilno.

15ZIZ v prvem odstavku 20.a člena določa, da je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN) v 4. členu določa, da je notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti, glede katere je dovoljena poravnava, izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla.

16V predmetni zadevi sta stranki v obliki notarskega zapisa sklenili Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, pri tem pa sta notarski pomočnici predložili tudi zasebne listine (tri poroštvene izjave in posojilno pogodbo). Notarska pomočnica je, glede na izrecen zapis v notarskem zapisu, te listine oblikovno in vsebinsko preizkusila in ugotovila, da ustrezajo predpisom o notarski listini (31. do 35. člen ter 2., 4. in 6. točka prvega odstavka 43. člena ZN), prav tako je ugotovila, da ni zadržkov po 23. in 24. členu ZN. Po tem preizkusu in po podaji vseh ustreznih opozoril strankam po 42. členu ZN je notarska pomočnica te zasebne listine potrdila in jih na predpisan način spojila z notarskim zapisom oziroma jih pripojila k notarskemu zapisu, s tem pa so postale njegov sestavni del (50. člen ZN). V notarskem zapisu podano soglasje z neposredno izvršljivostjo notarske listine (clausula exequendi) je glede na pojasnjeno dano glede vseh dogovorjenih obveznosti, torej tudi glede obveznosti po kreditni pogodbi, s tem pa ima ta notarski zapis vsebino in naravo izvršilnega naslova po 20.a členu ZIZ in to v celotnem obsegu.¹ Nasprotne ugovorne in v pritožbi obširno ponovljene navedbe se ob pojasnjenem izkažejo za neutemeljene. Ob tem pa je še dodati, da so tudi v samem sporazumu o zavarovanju terjatve, v zvezi s katerim dolžnica izrecno priznava obstoj soglasja z neposredno izvršljivostjo, pogodbene stranke kot nesporen ugotovile obstoj terjatve, njeno višino in njeno zapadlost, zato bi tudi v primeru, če posojilna pogodba ne bi bila sestavni del notarskega zapisa, slednji predstavljal primeren izvršilni naslov za izterjevano terjatev.

17V zvezi z ugovorom ničnosti je sodišče prav tako pravilno pojasnilo, da izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove ničnosti, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove pravilnosti in upniku na tej podlagi, z učinkom pravnomočnosti, trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa.² Ugotavljanju takih dejstev izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje. Stališče, da v izvršilnem postopku kot ugovorni razlog ni mogoče uveljavljati ničnosti, je posledica dejstva, da je namen izvršilnega postopka zgolj še realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku (1. člen ZIZ), in je zato ugotavljanje njene utemeljenosti v nasprotju z naravo izvršilnega postopka. Ko je dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, šele njegova razveljavitev ali ugotovitev ničnosti z odločbo pa predstavlja upoštevni ugovorni razlog v izvršilnem postopku.³ Ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete ali vezanosti na izvršilni naslov torej izvršilno sodišče ne sme posegati v izvršilni naslov in presojati njegove pravilnosti, temveč je njegova naloga le, da ga izvrši tako, kot se ta glasi. Z ugovornim uveljavljanjem ničnosti izvršilnega naslova dolžnica v izvršilnem postopku torej ne more uspeti, posledično pa se ob presoji tega pravnega sredstva za nerelevantne izkažejo tudi upnikove navedbe, da ponovna presoja veljavnosti izvršilnega naslova niti ni dovoljena, ker je bilo o enakem zahtevku že pravnomočno odločeno z učinki res iudicata.

Glede veljavnosti cesijske pogodbe:

18Dolžnica v ugovoru uveljavlja, da cesijska pogodba ni izvršilni naslov in meni, da bi upnica kot cesionarka lahko kvečjemu vložila tožbo, ki pa je že zastarala.

19Te navedbe je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo in pojasnilo, da se v izvršilnem postopku ničnost ne presoja, samih formalnih predpostavk za izkaz prehoda terjatve po 24. členu ZIZ pa dolžnica ne izpodbija. Sodišče je te predpostavke preverilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da pogodba o prenosu terjatve z notarsko overjenim podpisom cedenta predstavlja kvalificirano listino po tej določbi. Višje sodišče te razloge sprejema kot pravilne, dolžnica pa v pritožbi konkretnih navedb v zvezi s tem niti ne podaja.

Glede zastaranja terjatve:

20V ugovoru dolžnica nadalje uveljavlja, da je glavna terjatev v celoti zastarala, saj je že potekel splošni petletni zastaralni rok za njeno uveljavljanje. Meni namreč, da terjatev po posojilni pogodbi, ki ni sklenjena v obliki notarskega zapisa, nima značaja judikatne terjatve, tudi če bi bila sklenjena v tej obliki, pa notarski zapis ne predstavlja sodne odločbe, poravnave ali odločbe drugega organa, za katero bi bilo mogoče uporabiti 356. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj nima učinkov pravnomočnosti. Neposredno izvršljivost notarskega zapisa konstituira zgolj dolžnikova izrecna izjava, da soglaša z neposredno izvršljivostjo. Za to izjavo so predpisane stroge obličnosti in ima visoko stopnjo verodostojnosti, vendar pa gre zgolj za soglasje glede postopkovnega uveljavljanja terjatve, nikakor pa ne za podaljšanje roka iztožljivosti. Če bi sodišče 365. člen OZ drugače razlagalo, bi nedopustno in nesorazmerno poseglo v dolžničino pravico do pravne varnosti in bi nedopustno širilo razlago te določbe. Poleg zastaranja glavne terjatve dolžnica uveljavlja tudi zastaranje zakonskih zamudnih obresti ter nasprotuje upničinemu pojasnilu o prekinitvi teka zastaralnega roka po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi, in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (v nadaljevanju ZZUSUDJZ).

21Upnica v odgovoru na ugovor navaja, da je dolžnica že vložila tožbo na ničnost izvršilnega naslova, zaradi odpovedi zahtevku pa je bila izdana sodba na podlagi odpovedi P 692/2017 z dne 13. 6. 2019. Meni, da je dolžnica z odpovedjo zahtevku na ničnost pripoznala dolg, s tem pa je bil zastaralni rok pretrgan. Zavrača navedbe o petletnem zastaralnem roku in meni, da je terjatev judikatna, saj je notariat javna služba, njegovo delovno področje in pooblastila določa zakon, notarji pa imajo javna pooblastila. Kot neutemeljen upnica zavrača tudi ugovor zastaranja obresti, nasprotuje tudi razlogovanju dolžnice glede prekinitve zastaranja po ZZUSUDJZ.

22Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, v zvezi z zastaranjem glavnice po notarskem zapisu obstaja obširna, enotna in ustaljena sodna praksa, po kateri (glavna) terjatev iz izvršljivega notarskega zapisa enako kot judikatna terjatev zastara v desetih letih.⁴ Ta sodna praksa v bistvenem poudarja, da je notarski zapis javna listina o pravnih poslih in izjavah volje s strogo obličnostnimi zahtevami in z visoko stopnjo verodostojnosti, je tudi izvršilni naslov in ima ob dolžnikovem strinjanju učinek neposredne izvršljivosti, notariat pa je po Ustavi RS javna služba, notarji so imenovani po posebnem z zakonom določenem postopku in država izvršuje nadzor nad opravljanjem njihovega dela. Vse to daje podlago za sklep, da je terjatev, ugotovljena v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, po svojih značilnostih podobna terjatvi, ugotovljeni s sodno poravnavo, zato se glede teka zastaralnega roka uporabljajo pravila OZ za judikatne terjatve, torej 356. člen. Takemu stališču pritrjujeta in mu sledita tudi razpravljajoče sodišče prve stopnje in višje sodišče.

23Ker je torej obširna sodna praksa glede tega vprašanja enotna in ustaljena, sporna vprašanja pa so konkretizirano in argumentirano razrešena, ni mogoče slediti v pritožbi ponovljenem ugovornem vztrajanju dolžnice, da vprašanje zastaranja terjatve iz notarskega zapisa eksplicitno ni zajeto v nobenem predpisu in da bi bilo zato treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok. Iz istega razloga tudi ni mogoče slediti uveljavljanju, da je stališče Vrhovnega sodišča RS, na katerem temelji prej navedena sodna praksa, napačno in pravno zmotno ter da nedopustno širi veljavnost 356. člena OZ in podaljšuje upnikovo pravico do izterjave. Neutemeljeni so tudi očitki, da se sodišče prve stopnje do teh dolžničinih sploh ni opredelilo, saj jih je z jasno izraženim sledenjem ustaljeni sodni praksi implicitno zavrnilo. Očitana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tako ni podana.

24V predmetni zadevi je glavna terjatev iz notarskega zapisa v plačilo zapadla 24. 1. 2013, kar pomeni, da bi desetletni zastaralni rok, brez pretrganja ali zadržanja zastaranja, iztekel 24. 1. 2023. Upnica je predlog za izvršbo vložila že po tem roku, dne 28. 3. 2023, vendar pa je že v predlogu opozorila na določbe ZZUSUDJZ in zatrjevala, da je bil zastaralni rok zaradi epidemije Covid-19 za 64 dni podaljšan.

25Sodišče prve stopnje je glede tega pojasnilo, da zadržanje zastaralnih rokov v takih situacijah ureja OZ v 360. členu, po katerem zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, ter v 1. točki 359. člena, po kateri zastaranje ne teče med mobilizacijo, neposredno vojno nevarnostjo, izrednim ali vojnim stanjem ter za terjatve oseb v vojaški službi. V času odločanja sodišča prve stopnje je sicer sodna praksa višjih sodišč⁵ nakazovala, da epidemije ni mogoče šteti za izredno stanje v smislu, da bi privedla do zadržanja zastaranja, saj sama po sebi ni predstavljala nepremagljivih ovir, ki bi na splošno vsem upravičencem ali le posameznemu onemogočale sodno zahtevati izpolnitev obveznosti. V zvezi s takim stališčem sodne prakse je bila vložena revizija, o kateri Vrhovno sodišče RS, v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa še ni odločilo, dopuščena pa je bila glede vprašanja, ali so bili v obdobju od razglasitve epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije dne 12. 3. 2020 do njenega preklica dne 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo instituta zadržanja zastaranja na podlagi 359. in 360. člena OZ.⁶

26Sodišče prve stopnje se je v obravnavani izvršilni zadevi postavilo na stališče, da so ti pogoji bili izpolnjeni in je bilo zastaranje pretrgano. Pojasnilo je, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je v nenujnih zadevah, v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, ustavil tudi tek zastaralnih rokov. Stališče je oprlo na ugotovitev, da je šlo za v novejši zgodovini nikoli videno pandemijo, torej epidemijo svetovne razsežnosti, za katero je mogoče reči, da je predstavljala nepremagljive ovire, v smislu 360. člena OZ (prepoved gibanja, razen za nujne življenjske potrebe), nemoteno oziroma redno izvajanje sodne oblasti pa je bilo v večjem obsegu ovirano, kot izhaja tudi iz odredb predsednika Vrhovnega sodišča RS, ki jih je izdal na podlagi 83.a člena Zakona o sodiščih. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da ob vložitvi predloga za izvršbo v predmetni zadevi zaradi zadržanja zastaranja v tem obdobju glavna terjatev še ni zastarala.

27Dolžnica v pritožbi meni, da je takšno stališče sodišča prve stopnje napačno, ker se je zadržanje teka roka nanašalo le na procesne roke, pandemija in z njo povezane omejitve gibanja in omejeno delovanje sodišče pa tudi niso mogli predstavljati nepremostljive ovire za vložitev predloga za izvršbo, saj je slednjega treba vložiti elektronsko.

28Višje sodišče ugotavlja, da so te pritožbene navedbe neutemeljene, in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki jih je naknadno potrdila tudi nova sodna praksa. V vmesnem času je bila namreč sprejeta odločitev o prej navedeni reviziji⁷, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo. Pojasnilo je, da je ZZUSUDJZ zadržal tek procesnih rokov v postopkih, ki se zaradi epidemije Covid-19 v tem času niso vodili, kot tudi tek vseh materialnopravnih prekluzivnih rokov za uveljavljanje pravic strank, saj je bilo zaradi teh in predvsem drugih ukrepov, ki jih je sprejela država (na primer zapiranje trgovin, ki ne prodajajo nujnih stvari, storitvenega sektorja, javnega prevoza), posameznikom onemogočeno učinkovito uveljavljanje in izvrševanje svojih pravic. Ob tem je zakonodajalec uredil vpliv ukrepov zaradi epidemije Covid-19 na področje postopkovnih rokov in materialnopravnih prekluzivnih rokov, glede zadržanja teka zastaralnih rokov pa je štel, da takšna posebna določba ni potrebna, saj je ureditev zastaralnih rokov v primeru izrednih razmer že urejena v 360. členu OZ. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da neupoštevanje okoliščin epidemije Covid-19 in sprejetih ukrepov, predvsem pa njihov širši namen (kamor spada tudi potreba zagotoviti delovanje sodstva v nujno potrebnem obsegu) in poudarjeno varstvo družbe kot takšne, ob pretogi uporabi pravil o zastaranju pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva, zato je presodilo, da bi bila pretoga razlaga zakonsko nedoločenega pojma nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ nedopustno omejujoča za uresničevanje pravice do dostopa do sodišča. Na revizijsko vprašanje je torej odgovorilo tako, da so bili v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije Covid-19 in z namenom njenega obvladovanja izrečenih izrednih ukrepov, kar pomeni, da je bil tek zastaralnega roka v tem času zadržan in se je skladno s pravilom iz drugega odstavka 361. člena OZ podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire.

29Odločitev sodišča prve stopnje v predmetni zadevi je torej skladna z najnovejšimi stališči sodne prakse, po katerih zastaralni roki, v obdobju 64 dni, od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020, zaradi obstoja nepremagljivih ovir po 360. členu OZ niso tekli, nasprotne pritožbene navedbe dolžnice pa se izkažejo za neutemeljene. Posledično je sodišče pravilno presodilo, da desetletni zastaralni rok za glavno terjatev ob vložitvi predloga za izvršbo dne 28. 3. 2023 še ni potekel in glavna terjatev ni zastarala (pri čemer ima upnica pravico zastaralni rok izkoristiti do konca in zato ni mogoče slediti navedbam dolžnice, da je že pred epidemijo upnica imela na voljo skoraj 10 let za uveljavljanje svoje pravice, pa tega ni storila, in da ji zato zgolj zaradi kratkega vmesnega obdobja epidemije roka ni mogoče podaljšati), nasprotno pritožbeno vztrajanje dolžnice pa je neutemeljeno.

30Ker po pojasnjenem glavna terjatev ob vložitvi predloga za izvršbo ni zastarala že zato, ker desetletni zastaralni rok, v času od zapadlosti terjatve zaradi zadržanja zastaranja za 64 dni po ZZUSUDJZ, ob vložitvi predloga za izvršbo še ni potekel, se sodišču prve stopnje niti ne bi bilo treba opredeljevati do navedb o dolžničinem umiku zahtevka v pravdi na ničnost izvršilnega naslova in z vprašanjem vpliva umika tega zahtevka na tek zastaralnega roka. Pritožbene navedbe in pravno razlogovanje, ki jih glede tega v svoji pritožbi zoper I. točko izreka sklepa podaja upnica (ki ji je sicer odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja glavne terjatve v korist), se ob tem izkažejo za pravno nerelevantne in višje sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

31V nadaljevanju izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delno zastarala terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti, kot je pravilno opozorila dolžnica v ugovoru. Pravilno je pojasnilo, da drugi odstavek 356. člena OZ določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. V primeru bodočih terjatev znesek terjatve namreč še ni pravnomočno ugotovljen, zato zanje ne velja desetletni zastaralni rok kot za glavno judikatno terjatev. Pri teh občasnih terjatvah gre za t.i. neprave judikatne terjatve, ki zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ)⁸, zato so zakonske zamudne obresti, ki so v plačilo zapadle več kot tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo oziroma do vključno 27. 3. 2020 zastarale.

32V tem delu pritožbo vlaga upnica, ki meni, da ni podlage za ločeno obravnavo glavne terjatve in obresti, saj po izvršilnem naslovu oboje predstavlja enovito obveznost, za katero mora v celoti veljati desetletni zastaralni rok. Takim navedbam ni mogoče slediti, saj podlago za različno obravnavo različnih terjatev dajejo že navedene materialnopravne zakonske določbe, ki so glede dolžine zastaralnega roka za posamezne vrste obveznosti kogentne narave. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbam, da je celotna obveznost v notarskem zapisu določena enovito, saj so zakonske zamudne obresti določene le kot sankcija za morebitno zamudo s plačilom sicer brezobrestno danega posojila. Ob sklepanju notarskega zapisa tako še ni bilo znano, ali bodo sploh nastale in v kakšni višini, zato jim ni mogoče pripisati atributa prave judikatne terjatve.

Glede prenehanja hipoteke:

33Ugovor prenehanja hipoteke, ki mu upnica nasprotuje, dolžnica temelji na navedbah o prenehanju terjatve zaradi zastaranja in na akcesornosti hipoteke (prvi odstavek 137. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) ter na navedbah o ugasnitvi hipoteke (154. člen SPZ), ker je že preteklo deset let od dneva dospelosti zavarovane terjatve.

34Ker je po že zgoraj pojasnjenem dolžničin ugovor zastaranja terjatve (razen v delu akcesorne terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti) neutemeljen, enako velja tudi za ugovor prenehanja hipoteke zaradi njene akcesornosti po 137. členu SPZ, zato ga je sodišče že iz tega razloga pravilno zavrnilo.

35Glede ugasnitve hipoteke zaradi poteka časa pa višje sodišče pojasnjuje, da je pri hipoteki treba razlikovati med njenim prenehanjem v materialnem smislu in prenehanjem v formalnem smislu. V materialnem smislu hipoteka preneha, če se izpolnijo pogoji za njen izbris iz zemljiške knjige, medtem ko do formalnega prenehanja hipoteke pride šele z njenim dejanskim izbrisom iz zemljiške knjige (prvi odstavek 154. člena SPZ), ki ga zemljiškoknjižno sodišče dovoli na podlagi ustrezne javne ali zasebne listine (prim. 29. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Povedano drugače, ugasnitev oziroma zastaranje hipoteke, zaradi poteka časa po peti alineji drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena SPZ, daje šele pravico zahtevati njen izbris, formalno pa hipoteka do trenutka dejanskega izbrisa še vedno obstaja in skladno s publicitetnimi učinki zemljiške knjige tudi veže. Na hipoteko je vezano tudi izvršilno sodišče, ki v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo oziroma zastaranjem hipoteke zaradi poteka časa, saj je ta presoja pridržana zemljiškoknjižnemu sodišču v postopku za izbris starih hipotek (206. člen ZZK-1 in naslednji) oziroma pravdnemu sodišču v postopku s tožbo na ugotovitev, da je hipoteka ugasnila (drugi odstavek 211. člena ZZK-1), ali v postopku s tožbo na izdajo izbrisnega dovoljenja.⁹ Materialnega prenehanja hipoteke zaradi poteka časa torej izvršilno sodišče v primeru, kadar hipoteka še ni formalno izbrisana iz zemljiške knjige, ne more presojati, saj temu izvršilni postopek niti ni namenjen, dodati pa je, da tudi sicer po že pojasnjenem upnica v tem trenutku razpolaga z veljavnim, še vedno obstoječim izvršilnim naslovom, s katerim je bila hipoteka ustanovljena v zavarovanje terjatve, ki še ni zastarala.

Sklepno glede ugovora:

36Po vsem pojasnjenem je torej sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice pravilno ugodilo glede zastaranih zakonskih zamudnih obresti od glavnice 160.000,00 EUR od 25. 1. 2013 do 27. 3. 2020, v preostalem delu pa je ugovor pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

O odlogu izvršbe:

37Skupaj z ugovorom je dolžnica 17. 4. 2023 vložila tudi predlog za odlog izvršbe, v katerem navaja, da je nepremičnina, ki je predmet izvršbe, dom dolžnice in njenih družinskih članov, hčerke in vnuka. S prodajo bi bila ogrožena njihova eksistenca, saj si zaradi slabega finančnega stanja ne morejo zagotoviti nadomestnega stanovanja. Po parceli poteka edini možni dostop do parcele 002, na kateri je stanovanjska stavba, z njeno prodajo bi bil bil onemogočen dostop do stanovanja. Nepremičnina predstavlja kmetijsko zemljišče, na kateri dolžnica z družinskimi člani prideluje hrano. Dolžnica in družinski člani so zelo slabega finančnega stanja, dolžnica je upravičena do brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zaradi neveljavnosti notarskega zapisa, na podlagi katerega je sodišče v tem postopku dovolilo izvršbo. Postopek se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 832/2022-II, ničnost pa dolžnica uveljavlja, ker predmetnega posojila nikoli ni prejela, šlo je za navidezen pravni posel, ki je bil sklenjen v nasprotju z moralnimi načeli in načelom vestnosti in poštenja in v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zoper cedenta poteka kazenski postopek II Kpr 000/2019 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, zaradi kaznivega dejanja goljufije in dveh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine ter kaznivega dejanja krive ovadbe. V primeru ugoditve tožbenemu zahtevku na ničnost posojilne pogodbe, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter cesijske pogodbe bo to pomenilo, da noben izmed pravnih poslov, ki jih upnica navaja kot podlago za izvršbo, nima pravnega učinka.

38Upnica v odgovoru predlogu za odlog izvršbe nasprotuje in opozarja, da je po obširni sodni praksi odlog izvršbe mogoč v izjemnih primerih, nikakor pa ne kot ukrep, ki preprečuje izvršbo, saj bi bil s tem izničen namen izvršilnega postopka. Izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine je logična posledica izvršilnega postopka, to, kar predlaga dolžnica, pa je ne samo neutemeljeno, temveč tudi vsebinsko neizkazano. Glede edinega možnega dostopa bi bilo v nadaljevanju možno doseči služnost, tako da ta razlog ni moč šteti kot razlog za odlog izvršbe, navedbe o pridelovanju hrane pa so neizkazane. Odločba BPP na sam odlog nima nobenega vpliva. V dopolnitvi predloga z dne 21.4.2023 navedeno slabo zdravstveno stanje ne utemeljuje odloga, prav tako ne stres, ki bi ga povzročila izvršba. Potrebno je presojati tudi interes upnika, ne samo interes dolžnika. Vsak izvršilni postopek je v nasprotju z interesom dolžnika, izvršilni postopek pa je namenjen ravno temu, da se izvrši tisto, kar dolžnik sam prostovoljno ni želel izpolniti. Pravdni postopek, na katerega se dolžnica sklicuje, ne more biti zanjo nikoli uspešen, ker se je že pravnomočno odpovedala enakemu zahtevku glede izvršilnega naslova.

39Sodišče lahko na predlog dolžnika popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, ob obstoju katerega od upravičenih razlogov od 1. do 12. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče pa lahko po drugem odstavku istega člena na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti izvršbo odloži tudi, če so za to podani posebno upravičeni razlogi, primeroma našteti v 1. do 3. točki drugega odstavka, oziroma kakšni drugi posebno upravičeni razlogi po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ.

40Dolžnica svoj predlog za odlog izvršbe temelji na tožbi na ničnost posojilne pogodbe, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter cesijske pogodbe, s tem pa je izpolnjen objektivni pogoj za odlog po 5. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

41Pravilna je tudi ugotovitev o izpolnjenosti subjektivnega pogoja. Novejša sodna praksa namreč v primerih, ko dolžnik s tožbo izpodbija veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo pa uveljavlja le škodo, ki sicer predstavlja redne posledice izvršbe šteje, da izguba zastavljenega premoženja v izvršilnem postopku predstavlja nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo v primeru, da je izvršba, zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, neupravičena. Nasprotno stališče upnice, da škoda, ki je logična posledica same izvršbe, v nobenem primeru ni pravno varovana, je torej zmotno.

42V primeru, ko dolžnik odlog izvršbe in z izvršbo povezano škodo utemeljuje z izpodbijanjem izvršilnega naslova, presoja verjetnosti izkaza nenadomestljive ali težko nadomestljive škode vključuje tudi presojo verjetnosti, ali bi dolžnik v pravdnem postopku lahko uspel.¹⁰ Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da dolžnica uveljavlja, da je pravni posel ničen, ker je navidezen in posojila ni nikoli prejela, sklenjen je bil v nasprotju z moralnimi načeli, načelom vestnosti in poštenja ter v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zoper cedenta je bila vložena tudi zahteva za preiskavo kaznivega dejanja (II Kpr 000/2019), ker obstoji utemeljen sum, da je posojilojemalca, poroke in solidarne plačnike ter zastaviteljico z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto, da je slednja v škodo svojega premoženja zastavila svojo nepremičnino. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je dolžnica na tak način, v okviru presoje predloga za odlog izvršbe, z zadostno verjetnostjo izkazala svoje možnosti za uspeh v pravdi, ki lahko privede do ustavitve predmetnega izvršilnega postopka. Ob tem pa še poudarja, da naloga izvršilnega sodišča ni v natančni dokončni opredelitvi do vseh dejstev in dokazov, ki jih dolžnica zatrjuje v pravdnem postopku, saj je to predmet slednjega, temveč zgolj v grobi oceni verjetnosti možnosti uspeha v pravdi.

43V zvezi s tem je kot neutemeljene zavrniti upničine pritožbene navedbe, da je bil enak tožbeni zahtevek dolžnice že enkrat pravnomočno zavrnjen z učinkom res iudicata in da zato nova tožba ni dovoljena in ne more biti podlaga za odlog izvršbe. Da je mogoče govoriti o pravnomočno razsojeni stvari, mora namreč pri obeh tožbenih zahtevkih obstajati (tudi) subjektivna identiteta, kar pa v konkretni zadevi ni podano, saj je bila prvotna tožba glede na predložene listinske dokaze vložena zoper druge tožene stranke kot nova, na kateri temelji predmetni odlog. Ob taki ugotovitvi ter ob ugotovitvi verjetnega izkaza možnosti za uspeh v pravdi je torej pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi prodaja nepremičnin, v zvezi s katerimi je vložena tožba, in posledična nepovratna izguba lastninske pravice kljub temu, da gre sicer za škodo, ki je redna posledica vsake izvršbe, lahko predstavljala dolžničino pravno varovano škodo v smislu prvega odstavka 71. člena ZIZ. Te škode upnica v pritožbi konkretizirano niti več ne izpodbija.

44Izvršbo je sodišče odložilo do konca pravdnega postopka opr. št. P 832/2022-11, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. V zvezi s tem se pritožuje dolžnica, ki meni, da bi sodišče moralo izvršbo odložiti do pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka in tudi do pravnomočnega dokončanja kazenskega postopka II Kpr 000/2019, vendar taki zahtevi ni mogoče slediti. Navedeno zahtevo po podaljšanju obdobja odloga je namreč sodišče prve stopnje, skladno z napotkom višjega sodišča, že obravnavalo v okviru odločanja o dolžničinem predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa in jo z dopolnilnim sklepom z dne 20. 2. 2024 že pravnomočno zavrnilo, zato o tem več ni mogoče ponovno odločati.

45Po vsem pojasnjenem se odločitev, da se predmetna izvršba odloži do konca pravdnega postopka P 832/2022-11, izkaže za materialnopravno pravilno.

O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje

46Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo, da je upnica dolžna dolžnici povrniti 1.753,61 EUR stroškov ter da svoje stroške krije sama. Zaključek, da mora upnica dolžnici povrniti njene stroške, je sodišče oprlo na ugotovitev, da je dolžnica z ugovorom uspela v večjem delu, ker znašajo zakonske zamudne obresti, glede katerih je sklep o izvršbi razveljavljen, več kot glavnica, upnica pa ji je stroške ugovora in odloga povzročila neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Odločitev, da upnica sama krije svoje stroške, pa temelji na stališču, da z odgovorom na ugovor ni pripomogla k odločitvi o ugovoru, ki je materialnopravne narave, materialno pravo pa sodišče pozna po uradni dolžnosti (peti odstavek 38. člena ZIZ).

47Upnica v pritožbi delno utemeljeno opozarja, da je taka odločitev zmotna.

48Višje sodišče glede dolžničinih stroškov pojasnjuje, da kljub velikemu znesku obresti, glede katerih je dolžnica z ugovorom uspela, slednje še vedno predstavljajo le akcesorno terjatev. Povedano drugače, dolžnica je z ugovorom uspela le glede dela stranske terjatve iz naslova obresti, medtem ko je bil glede glavne terjatve njen ugovor v celoti zavrnjen, odločitev o obrestih kot akcesorni terjatvi pa (ne glede na njihovo višino) na končni uspeh stranke v postopku ne vpliva.¹¹ Posledično upnici, ki je s predlogom za izvršbo in v ugovornem postopku glede glavnice v celoti uspela, ni mogoče očitati, da bi stroške ugovora dolžnici povzročila neutemeljeno, zato jih mora dolžnica kriti sama. Enako velja za stroške predloga za odlog izvršbe, saj tudi tu ni mogoče šteti, da bi jih dolžnici neutemeljeno povzročila upnica, ki je utemeljeno in upravičeno vložila predlog za izvršbo na podlagi zaenkrat še vedno veljavnega in obstoječega izvršilnega naslova. Dolžnica po pojasnjenem svoje celotne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje krije sama.

49V zvezi z upničinimi stroški pa višje sodišče ugotavlja, da je upnica v odgovoru na ugovor obrazloženo in argumentirano oporekala dolžničinim ugovornim navedbam ter s tem poskrbela za varstvo svojih pravic v tem postopku. Ne glede na to, da je ugovor zastaranja sicer res materialnopravne narave, ta ugovor ni bil edini, ki ga je dolžnica uveljavljala, poleg tega pa upnica lahko v odgovoru nasprotuje tako trditvam o dejstvih kot tudi poskuša prepričati sodišče v drugačno materialnopravno stališče o neutemeljenosti ugovarjanih dejstev. Ob tem ni nepomembno, da je sodišče upnico tudi izrecno pozvalo k podaji odgovora in jo ob tem opozorilo na posledice iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, če nanj ne bo odgovorila. Ker se ugovor dotika številnih pravnih in dejanskih vprašanj, na katera je upnica vsebinsko odgovorila, torej stroški njenega odgovora na ugovor predstavljajo za izvršbo potrebne stroške, ki jih mora upnici povrniti dolžnica.

50Nasprotno pa je pravilna odločitev, da upnica ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na predlog za odlog izvršbe. ZIZ izrecno ne določa kontradiktornosti postopka v zvezi s predlogom za odlog izvršbe na predlog dolžnika (tako kot je npr. določena za ugovorni ali pritožbeni postopek). Predlog za odlog se sicer vroči upniku zaradi zagotavljanja pravice do izjave, na katero opozarja v pritožbi, kar pa še ne pomeni, da je upnik, ki na predlog odgovori, tudi avtomatično upravičen do povrnitve stroškov odgovora. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so namreč le tisti, ki se nanašajo na dejanja v postopku, s katerimi je nasprotna stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic, tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Utemeljenost upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na predlog za odlog izvršbe je zato treba presojati tako po kriteriju uspeha kot tudi z vidika njegove vsebine in s tem prispevka k odločitvi. V zvezi s tem je ugotoviti, da upnica s svojim odgovorom ni v ničemer pripomogla k odločitvi sodišča glede odloga izvršbe in v tem delu glede na to, da je dolžnica uspela doseči odlog izvršbe, tudi ni uspela.

51Upnica je po pojasnjenem upravičena do povrnitve priglašenih stroškov odgovora na ugovor v višini 1.000 točk¹², povečano za 2% materialne stroške in 22% DDV, kar skupaj znaša 746,64 EUR.

Sklepno

52Glede na pojasnjeno je višje sodišče pritožbo dolžnice zavrnilo in sklep v izpodbijanih II. točki in delu III. točke izreka, kolikor predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno za dlje kot do konca pravdnega postopka P 832/2022-II, potrdilo (2. točka 3365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbi upnice je delno ugodilo in sklep v izpodbijani IV. točki izreka spremenilo tako, da dolžnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka in postopka s predlogom za odlog izvršbe, v izpodbijani VI. točki izreka pa delno spremenilo tako, da je dolžnica upnici dolžna v roku 8 dni povrniti 746,64 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje do plačila (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ostalem je pritožbo upnice zavrnilo in sklep v izpodbijanih I. točki in III. točki ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu VI. točke izreka (glede zavrnitve stroškov odgovora na predlog za odlog izvršbe) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

53Dolžnica s pritožbo ni uspela, z odgovorom na upničino pritožbo pa ni pripomogla k odločitvi, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Upnica je s svojo pritožbo uspela le glede dela stranske terjatve iz naslova stroškov, z odgovorom na pritožbo dolžnice pa prav tako k odločitvi ni prispevala, zato tudi ona sama krije svoje stroške (154. in 155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter 38. člen ZIZ).

¹ Prim. VSL Sklep II Ip 916/2021 z dne 15. 6. 2021 in VSL sklep III Ip 993/2015 z dne 22. 4. 2015.
² Prim. VSL Sklep II Ip 447/2019 z dne 8. 5. 2019, VSL I Ip 1081/2019 z dne 3. 7. 2019, VSL Sklep II Ip 2195/2019 z dne 8. 1. 2020,...
³ Prim. VSL Sklep I Ip 1561/2018 z dne 29. 8. 2018, VSL sklep II Ip 2629/2017 z dne 6. 12. 2017,...
⁴ Prim. VSRS Sklep II Ips 75/2006 z dne 8. 5. 2008, VSRS Sklep II Ips 858/2006 z dne 19. 3. 2009, VSL Sklep II Cp 327/2013 z dne 10. 7. 2013, VSL Sodba I Cp 2542/2014 z dne 11. 12. 2014, VSL Sklep III Cp 974/2015 z dne 13. 5. 2015, VSL Sodba I Cpg 806/2015 z dne 9. 9. 2015, VSL Sklep II Cp 3313/2016 z dne 20. 4. 2017, VSL Sklep Cst 40/2019 z dne 22. 1. 2019 in druge.
⁵ Npr. VSL Sodba I Cpg 555/2021 z dne 2. 12. 2021.
⁶ Glej VSRS Sklep III DoR 23/2022 z dne 14. 6. 2022.
⁷ Glej VSRS Sklep III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023.
⁸ Prim. VSL Sklep I Ip 234/2023 z dne 4. 4. 2023, VSM Sklep I Ip 475/2022 z dne 14. 9. 2022, VSL Sklep II Ip 796/2022 z dne 22. 8. 2022 in drugi.
⁹ Prim. VSL Sklep I Ip 2298/2019 z dne 26. 3. 2020. Več o vprašanju zastaranja hipoteke glej dr. Tomaž Keresteš, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, strani 700 do 702, in dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik in dr. Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, strani 448 in 449.
¹⁰ Prim. VSL Sklep I Ip 121/2018 z dne 7. 2. 2018, VSM Sklep I Ip 817/2017 z dne 21. 11. 2017, VSL Sklep II Ip 2629/2017 z dne 6. 12. 2017, VSM Sklep I Ip 481/2018-2 z dne 22. 8. 2018, VSL Sklep II Ip 392/2020 z dne 3. 10. 2022 in VSL Sklep I Ip 1493/2020 z dne 12. 1. 2021, tako tudi Vukasnović I. v: Konec samovolje bančnih upnikov?, Pravna praksa št. 48/2018.
¹¹ Prim. 39. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, tako tudi VSL Sodba I Cp 629/2014 z dne 28. 7. 2014 in VSL Sodba I Cpg 1165/2014 z dne 6. 11. 2014.
¹² Za sestavo odgovora na ugovor bi upnici glede na višino izterjevane terjatve sicer pripadala višja nagrada, vendar pa je sodišče tudi pri stroških vezano na zahtevek.