23. člen ZN

Notarska pomočnica je zasebne listine potrdila in jih na predpisan način spojila z notarskim zapisom oziroma jih pripojila k notarskemu zapisu, s tem pa so postale njegov sestavni del. V notarskem zapisu podano soglasje z neposredno izvršljivostjo notarske listine (clausula exequendi) je glede na pojasnjeno dano glede vseh dogovorjenih obveznosti, torej tudi glede obveznosti po kreditni pogodbi, s tem pa ima ta notarski zapis vsebino in naravo izvršilnega naslova po 20.a členu ZIZ in to v celotnem obsegu. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove ničnosti, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove pravilnosti in upniku na tej podlagi, z učinkom pravnomočnosti, trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V zvezi z zastaranjem glavnice po notarskem zapisu obstaja obširna, enotna in ustaljena sodna praksa, po kateri (glavna) terjatev iz izvršljivega notarskega zapisa enako kot judikatna terjatev zastara v desetih letih. V času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije Covid-19 in z namenom njenega obvladovanja

Glede na pravni temelj nastanka obveznosti plačati obresti je treba razlikovati zamudne in pogodbene obresti. Zamudne obresti so obresti, ki so določene kot civilna sankcija za zamudo in tečejo v obdobju od zapadlosti denarne obveznosti (torej od nastanka zamude) do njenega plačila. Pravni temelj nastanka obveznosti plačati zamudne obresti je tako pravno dejstvo nastopa zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Pri tem se lahko stranki dogovorita, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od obrestne mere zamudnih obresti, določene z zakonom. Terjatev iz naslova glavnice in pogodbenih obresti predstavlja judikatno terjatev, za katero velja deset letni zastaralni rok. Zamudne obresti pa predstavljajo občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatne terjatve in zapadejo v bodoče, zato je za presojo njihovega zastaranja potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa tri letni zastaralni rok. Stališče, da v izvršilnem postopku kot ugovorni razlog ni mogoče uveljavljati ničnosti, je posledica dejstva, da je namen izvršilnega postopka zgolj še realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku, in je zato ugotavljan

Ko je dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova tudi, če je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. To potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa z odločbo predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku. (Novi) upnik je svojo aktivno legitimacijo v tem izvršilnem postopku opiral na notarski zapis SV 000 z dne 23. 3. 2012, prehod terjatve po njem pa zatrjeval na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 8. 7. 2019. Te k predlogu res ni priložil, a prvi odstavek 24. člena ZIZ tega od upnika tudi ne zahteva. Le v primeru ugovora prehoda terjatve (12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) je novi upnik listino, ki dokazuje tak prehod, dolžan tudi predložiti (tretji odstavek 58. člena ZIZ). A dolžnica prehodu terjatve s posojilodajalke na novega upnika v ugovoru zoper sklep o izv

Zmotno je stališče vložnikov, da narava maksimalne hipoteke ne dopušča možnosti, da bi obsojenca notarja pri njeni ustanovitvi spravila v zmoto. Tudi maksimalna hipoteka mora imeti realno podlago, to pa je določeno dolžniško-upniško razmerje, v zvezi s katerim se sklepa pogodba in ustanavlja maksimalna hipoteka. Res je posebnost maksimalne hipoteke, da se z njo praviloma zavarujejo prihodnje in pogojne terjatve, vendar pa mora to temeljno razmerje dejansko obstajati. Očitek obsojencema je v tem, da sta notarja s predložitvijo posojilne pogodbe z dne 26. 3. 2014 (in izjavami notarju kot izhajajo iz notarskega zapisa) spravila v zmoto o dejanskem obstoju dolžniško-upniškega razmerja (ki bi se realiziral v prihodnosti), katero je notar sprejel kot verodostojno oziroma kot odraz resnične volje obsojencev, ki pa to po ugotovitvah sodišča ni bila. Zato je nepomembno, da notar te pogodbe ni potrdil, temveč je sam sestavil notarski zapis, v katerem pa je celotno vsebino te pogodbe povzel kot je v njem izrecno navedeno.

Zaradi načela stroge formalne legalitete izvršilno sodišče v ugovornem postopku ni dolžno opraviti preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi in moralo ter ni dolžno opraviti presoje prava EU glede vprašanja, ali gre za nedopusten pogodbeni pogoj. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi ničnosti (neveljavnosti) pogodbe, ki je zapisana v obliki izvršilnega naslova, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in upniku na tej podlagi z učinkom pravnomočnosti trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ugovorni razlog v izvršilnem postopku predstavlja šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa z odločbo, ugotavljanju le-tega pa je namenjena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tudi odločba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 1019 ne terja uradnega preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi že v okviru odločitve o ugovoru, temveč zahteva le učinkovito možnost odloga

Dolžnost v smislu 23. člena Zakona o notariatu zavezuje notarja, ne pa tudi strank, za katere se pričakuje, da ravnajo vestno in pošteno. Prav tako se od strank ne zahteva, da bi notarju pojasnile svoje motive ali celo skrite namere, razen če na slednje ne posumi sam notar in zato od stranke zahteva podrobnejša pojasnila, zaradi česar zgolj okoliščina, da so stranke prodajno pogodbo sklenile v obliki notarskega zapisa, sama po sebi ne pomeni, da obdolženca pokojni P. M. nista lažnivo prikazovala dejanskih okoliščin in da torej očitanega kaznivega dejanja nista storila, pač pa je ugotavljanje le-tega prepuščeno dokaznemu postopku.

Določba 12. člena ZIZ o vrstnem redu poplačila več upnikov zavezuje sodišče v primeru prodaje nepremičnine v sodnem izvršilnem postopku. V konkretnem primeru pa je šlo za pravno poslovno razpolaganje z nepremičnino in je notarka lahko oziroma celo morala ravnati skladno z naročilom, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi.

V okviru odločitve o ugovoru se sodišče do dolžničinih navedb ni opredeljevalo iz razloga, ker dolžnica v tem delu ugovora ni uveljavljala pravno pomembnih ugovornih razlogov. V tem delu odločbe sodišče prve stopnje pravilno ni opravilo preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi in moralo ter ni bilo dolžno opraviti presoje prava EU glede vprašanja, ali gre za nedopusten pogodbeni pogoj. Navedeno presojo je sodišče prve stopnje opravilo v okviru odločitve o odlogu izvršbe, ki jo je sprejelo po uradni dolžnosti.

Upnik je dokazal tudi nastanek odpoklicnega upravičenja, s tem ko je dolžnikoma s pozivom z dne 4. 6. 2015 dal dodaten 15 dnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti. Drži sicer, kar navaja pritožba, da upnik navedenega poziva z dne 4. 6. 2015 skupaj z vročilnico v postopku ni nikoli predložil, vendar pa se višje sodišče strinja, da je upnik nastanek odpoklicnega upravičenja kljub temu dokazal. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v odgovoru na ugovor priloženem Sporazumu na predlog dolžnikov z dne 30. 6. 2015, ki sta ga dolžnika podpisala, navedeno, da je banka dne 4. 6. 2015 na podlagi 10. člena Kreditne pogodbe kreditojemalca in zastavitelja 1 ter poroka in zastavitelja 2 pozvala na plačilo zapadlih obveznosti najkasneje do 22. 6. 2015. Enako izhaja tudi iz odgovoru na ugovor priložene Izjave o razdoru z dne 23. 6. 2015. Dolžnika sta torej v Sporazumu z dne 30. 6. 2015 s svojima podpisoma potrdila, da jima je banka s pozivom z dne 4. 6. 2015 dala dodaten 15 dnevni rok za izpolnitev in to je tudi po presoji višjega sodišča odločilno.

Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano. V našem pravnem sistemu v izvršilnem postopku namreč velja načelo formalne legalitete, zaradi katere je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja (dokler ni razveljavljen, odpravljen, spremenjen ali izrečen za ničnega). Izvršilno sodišče zato ne more samo preverjati njegove pravilnosti, niti pravilnosti postopka iz katerega izvira, za kar si prizadeva pritožba. To velja tudi v primeru, ko izvršilni naslov predstavlja izvršljiv notarski zapis.

Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom pa ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (prim. tretji odstavek 3. člena ZPP). To pa pomeni, da izjava o soglasju za neposredno izvršljivost obveznosti ni dovoljena, če bi bilo takšno soglasje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnim pravilom. Ko pa je enkrat soglasje dano, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ. Ta, kot kasnejši zakon, kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti

Odsotnost pravil stroke protipravnosti še ne izključuje. Ob nadaljnji dejanski ugotovitvi, da notarska praksa v spornem obdobju ni bila ustaljena, je zato kot kriterij pri presoji protipravnosti treba uporabiti merilo, ali je škodni dogodek objektivno predvidljiva posledica toženkinega ravnanja. Objektivne predvidljivosti škodnega dogodka in s tem protipravnosti ni mogoče retrogradno presojati s pomočjo kasneje znanih okoliščin, pač pa izključno po merilih znanja in veščin, ki se zahtevajo pri posameznem poklicu v času spornega ravnanja.

Ker v času, ko je obtoženec ustvaril zemljiški dolg na svoji nepremičnini, še ni bil ničesar dolžan poravnati oškodovancu (sodna odločba še ni bila pravnomočna), je sklepanje na obtoženčev goljufiv namen ob ustanovitvi zemljiških dolgov preuranjeno, saj so obveznosti in s tem oškodovanje pomenili še docela negotovo dejstvo. Zato je neživljenjsko trditi, da je obtoženec s tem, ko ob ustanovitvi zemljiških dolgov notarja ni seznanil z odprtim pravnim postopkom, iz katerega v tistem času pravne posledice zanj še niso nastopile, slednjega spravil v zmoto.

Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je notarka pred izdajo notarskega zapisa ravnala skrbno in preverjala vsebino in obseg pooblastila. Notarka je ravnala dovolj skrbno tudi zato, ker je pred izdajo notarskega zapisa v telefonskem razgovoru s tožnikom osebno in neposredno preverjala veljavnost pooblastila in pomisleke, ki jih je imela v zvezi z njim. Pri tem se je prepričala, da tožnik pooblastila ne preklicuje, zato ni imela razlogov za drugačno ravnanje oziroma za odklonitev notarske storitve.

Osnovni kapital družbe z omejeno odgovornostjo lahko družbenik poveča tudi tako, da vanjo vloži terjatev, ki jo ima sam do družbe (na primer iz naslova zapadle najemnine za poslovni prostor). Registrsko sodišče vpis takega povečanja osnovnega kapitala dovoli, če so predlogu priložene vse predpisane listine in je tako povečanje dokazano zlasti z notarskimi izjavami, ki so javne listine.