83.a člen ZS

Na odpad obogatitve se ne more uspešno sklicevati, kdor je plačilo prejel na podlagi pravnomočne sodbe in je z njim razpolagal, čeprav je vedel, da je plačnik zoper sodbo vložil revizijo. Zastaranje terjatve ni začelo teči prej, preden je tožnik v ponovljenem sojenju izvedel, koliko preveč je pred tem plačal na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila nato razveljavljena in zadeva vrnjena v novo odločanje. Zaradi nepremagljivih ovir, izvirajočih iz epidemioloških ukrepov, zastaranje ni teklo med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020 in od 19. 11. 2020 do 10. 1. 2021.

Kadar stranka na podlagi pravnomočne sodbe plača, obenem pa oškodovanca obvesti, da namerava vložiti revizijo in da plačuje zgolj zato, da se izogne izvršbi, to izključuje dobro vero stranke, ki je plačilo prejela. Povsem neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje o izvotlitvi instituta pravnomočnosti. Obvestilo o vloženi reviziji v ničemer ne vpliva na pravice, ki jih ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, dolžnik tudi nima ugovornega razloga v morebitni izvršbi, da je vložil revizijo. Vsekakor pa se je treba strinjati, da obvestilo o vloženi reviziji pomeni negotovost glede bodoče usode prejete odškodnine (kar izpostavita tudi pritožbi), ki pa terja od prejemnika prejete odškodnine določeno previdnost, saj se lahko zaveda, da bo mogoče moral (vsaj določen del) prejete odškodnine vrniti. Zato je težko pritrditi stališču, da je v primeru, ko je bil prejemnik odškodnine obveščen o vloženi reviziji, dobroverno razpolagal s prejeto odškodnino. Takšno stališče bi namreč še spodbujalo, da se prejeta sredstva čimprej zapravijo in se na ta način bodočemu upniku prepreči, da bi dobil (kasneje ugotovljeno) neutemeljeno izplačana sredstva vrnjena nazaj. To bi bilo v nasprotju z načelom poš

Na podlagi treh sklepov Vlade RS roki za uveljavljanje pravic strank, določenih z zakonom, niso tekli od 20. 11. 2020 do izteka 31. 1. 2021. V tem času so bili roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, zdržema prekinjeni. Obstoj pravnega interesa za sodno varstvo je treba presojati v povezavi z odločitvijo, ki jo je sprejel upravni organ in je za stranko neugodna (ker poslabšuje njen pravni položaj), zato si ta z vložitvijo tožbe prizadeva za njegovo izboljšanje. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je B. B. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa med drugim še, da tožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača dedičem upravičenca odškodnino v določenem znesku (prim. 1. točko obrazložitve). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti tožnika, da plača določen del odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan. Izpodbijana odločitev posega v tožnikov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da mu je za to treba priznati pravni interes za tožbo. Toženka je nepravilno in nezakonito odl

Čeprav ne gre pritrditi pritožbi, da so ZZUSUDJZ in Sklepi določali zadržanje teka materialnih rokov, pa se je VS RS že izreklo (III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023), da, upoštevaje širši namen sprejetih ukrepov v času razglašene epidemije in poudarjeno varstvo družbe kot take, pretoga uporaba pravil o zastaranju na strani upnika pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva, zato uporaba zastaralnih rokov ne sme biti takšna, da onemogoča učinkovito varstvo pravic, čemur je sledila tudi sodna praksa.

V sodni praksi je že splošno sprejeto stališče, da je bil tek zastaralnega roka zadržan med prvim (spomladanskim) valom epidemije COVID-19. Zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da zastaranje ni bilo zadržano tudi med drugim (jesenskim) valom, saj so bile tedaj okoliščine v bistvenem enake. To pomeni, da je bilo zastaranje zadržano tudi med drugim valom epidemije.

Namen materialnopravnih prekluzivnih rokov je, da jih upravičenec uveljavlja brez nepotrebnega odlašanja. Zaradi tega za njih ne veljajo posebna pravila, kot veljajo za zastaralne roke. Materialni prekluzivni roki niso podaljšljivi, splošna značilnost prekluzivnih rokov pa je, da pravica (materialnopravno upravičenje) preneha, če ni v tem roku (sodno) uveljavljena. Uveljavitev prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ je torej učinkovala na enak način kot zadržanje zastaranja tudi na materialnopravne prekluzivne roke in je po vsebini pomenila, da tudi ti roki določen čas ne tečejo, njihov tek pa se bo nadaljeval, ko bo zakonska določba prenehala veljati. Zakon je materialnopravne prekluzivne roke izenačil z zastaralnimi roki. Zakonsko besedilo 3. člena ZZUSUDJZ je identično besedilu v sklepih Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala pravočasnost vložene tožbe. Materialni prekluzivni roki v času veljavnosti sklepov Vlade RS niso tekli. Tek roka za sodno uveljavitev pravic je bil zadržan in se je podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire.

Notarska pomočnica je zasebne listine potrdila in jih na predpisan način spojila z notarskim zapisom oziroma jih pripojila k notarskemu zapisu, s tem pa so postale njegov sestavni del. V notarskem zapisu podano soglasje z neposredno izvršljivostjo notarske listine (clausula exequendi) je glede na pojasnjeno dano glede vseh dogovorjenih obveznosti, torej tudi glede obveznosti po kreditni pogodbi, s tem pa ima ta notarski zapis vsebino in naravo izvršilnega naslova po 20.a členu ZIZ in to v celotnem obsegu. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove ničnosti, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove pravilnosti in upniku na tej podlagi, z učinkom pravnomočnosti, trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V zvezi z zastaranjem glavnice po notarskem zapisu obstaja obširna, enotna in ustaljena sodna praksa, po kateri (glavna) terjatev iz izvršljivega notarskega zapisa enako kot judikatna terjatev zastara v desetih letih. V času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije Covid-19 in z namenom njenega obvladovanja

Pogojna obsodba se lahko zaradi neizpolnitve posebnega pogoja prekliče najpozneje v enem letu po preteku preizkusne dobe. Pri izračunu roka za preklic pogojne obsodbe je treba upoštevati vpliv epidemije Covid-19 ter da ima od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe, rok za preklic pogojne obsodbe naravo procesnega roka. V ne nujnih zadevah, kamor spadajo tudi zadeve preklica pogojne obsodbe, je v času epidemije Covid-19 dvakrat prišlo do prekinitve teka procesnih rokov, prvič z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 165/2020 s 13. 11. 2020) v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020, vendar predmetni rok v obravnavanem primeru procesnih rokov, ki so začeli teči šele dne 15. 10. 2020, ne podaljšuje, in ponovno v času od 15. 11. 2020 do 31. 1. 2021 z Odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 2/2021 s 7. 1. 2021). Ta rok pa ima vpliv na tek proc

Za izpodbojnost zadošča objektivni pogoj - zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika. ZFPPIPP v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti ne določa, da bi morala biti za zmanjšanje čiste vrednosti stečajne mase krivdno odgovorna druga pogodbena stranka. V primeru, ko je oseba prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, se za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega specialna določba o osebnem stečaju v drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP določa, da so pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro ožje povezanih oseb, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa. ZFPPIPP nima nobene določbe, ki bi govorila o tem, da lahko sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vpliva na izpodbojnost pravnega posla. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 48. člena SPZ, ki govori o nastanku solastnine v primeru, ko graditelj gradi na nepremičnini v lasti druge osebe; toženka se je pri sporni nepremičnini vknjižila v zemljiško knjigo in tako na njej pri

V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve,

Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost so

Na dan predvidenega naroka ni obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi bil zakonito zavrnjen vstop v prostore sodišča in s tem onemogočen pristop na narok. Tako ni mogoče šteti, da je bil narok preložen po krivdi tožnika, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, niti ni šlo za naključje, ki bi se primerilo njemu, da bi bila podana podlaga, določena v prvem odstavku 156. člena ZPP za povrnitev separatnih stroškov toženki.

V pouku o pravnem sredstvu navedenega sklepa je bil tožnik poučen, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa. Petnajstdnevni pritožbeni rok je začel teči dne 21. 11. 2020 in se je iztekel dne 7. 12. 2020. Tožnik je pritožbo poslal priporočeno po pošti dne 21. 1. 2021. Tega dne vložena pritožba je po obrazloženem vložena prepozno, zato je bila pravilno zavržena (drugi odstavek 240. člena ZUP).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je na dan, ko je bil razpisan narok za glavno obravnavo, na katerega toženec ni pristopil, obstajala zakonska pravna podlaga, na temelju katere je bil tožencu, ki ni izpolnjeval pogoja PCT, zakonito onemogočen pristop na narok. Toženčevo neizpolnjevanje pogoja PCT in odklonitev samotestiranja ne predstavljata ne opravičljivega razloga za izostanek z naroka kot tudi ne za preložitev naroka na podlagi 115. člena ZPP. Nobena od navedenih določb 10. in 12. člena Konvencije MOD št. 158 ne predstavlja podlage, da bi toženec, kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi in sodni razvezi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, še ostal upravičen do te odpravnine

Po drugem odstavku 226. člena ZPP mora stranka listini, sestavljeni v tujem jeziku, predložiti overjeni prevod. Listine, ki ji ni priložen prevod v slovenskem jeziku, ni mogoče upoštevati in dokazno oceniti. Ker ne obstaja dolžnost sodišča, da stranko poziva k predložiti prevoda listine, poleg tega pa je na predložitev prevoda opozorila toženka v odgovoru na tožbo, ni utemeljena pritožbena navedba, kako bi moralo sodišče prve stopnje ravnati v okviru materialnega procesnega vodstva. Tožnik ne zanika, da maske ni nosil niti potem, ko je že prejel pisno opozorilo toženke po prvem odstavku 85. člena ZDR-1, ponovna istovrstna kršitev pa zadošča za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar ne zadostuje. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena ZS. Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT na sodiščih je v obdobju od 9. 11. 2021 do 21. 2. 2022 temeljilo neposredno na 83.a členu Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), na podlagi katerega je predsednik Vrhovnega sodišča RS izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 175/21, 199/21 in 23/22). Ta je v poglavju 3.1 izrecno določala, da morajo vse osebe, ki vstopajo v prostore sodišča, razen oseb, ki so mlajše od 12 let, izpolnjevati pogoj PCT; na vstopnih točkah se vsem vstopajočim v prostore sodišča preveri izpolnjevanje pogoja PCT; če ga oseba ne izpolnjuje, se ji vstop v prostore sodišča zavrne.

Določba prvega odstavka 83.a člena ZS oziroma na njeni podlagi sprejeti podzakonski predpisi se ne morejo nanašati na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, torej še niso sodne. Sklep Vlade o začasnem prenehanju teka rokov, sprejet na podlagi šestega odstavka 83.a člena ZS, se nanaša na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, njihov predmet pa je uveljavitev pravic strank v sodnih postopkih oziroma zadržanje teka teh rokov, ki so določeni z zakonom. Z določbo, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, so zajeti tako materialni prekluzivni roki kot tudi prekluzivni procesni roki kot je tudi rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo gre nedvoumno šteti za rok za uveljavitev pravice stranke v sodnem postopku, določen z zakonom.