43. člen ZN

Darilna pogodba za primer smrti, pri sestavi katere v obliki notarskega zapisa nista sodelovali dve zapisni priči, ni sklenjena v predpisani obliki. Zato je nična.

Upnikovo pooblastilo je bilo zadosti konkretizirano splošno pooblastilo po prvem in drugem odstavku 76. člena Obligacijskega zakonika. Ni bilo sporno, da je sklepanje posojilnih pogodb spadalo v redno poslovanje upnika.

Ne drži, da solemnizacije zasebne listine (kreditne pogodbe) v notarskem zapisu ne more opraviti nobena druga oseba, kot je tista, ki je zasebno listino podpisala. Neutemeljeno je stališče, da bi bilo za začetek teka zastaralnega roka treba upoštevati nekakšen primeren rok, v katerem bi skrben upnik opravil dejanje, na katerega je vezana zapadlost obveznosti. Ne glede na načela bančne skrbnosti sta se upnik in dolžnik v obravnavani zadevi dogovorila za zapadlost vsakega posameznega obroka posojila. Dolžnik je na vsako posamezno določeno zapadlost posameznega obroka izrecno pristal. Z upnikom se je tudi dogovoril, da ta sme (ne pa mora) v določenih primerih uresničiti odpoklicno upravičenje, ki bo sprožilo predčasno zapadlost do tedaj še ne - že glede na datume, izrecno določene v kreditni pogodbi - zapadlih obrokov. Upnikovo terjatev je v tej fazi postopka treba šteti kot zavarovano, saj do uresničitve vseh prednostnih poplačilnih pravic ni mogoče vedeti, ali bo z njimi v celoti poplačan ali ne. Posledično v tej fazi postopka ni mogoče šteti oziroma vnaprej ugotoviti, ali prisilna poravnava vpliva na upnikovo terjatev ali ne. Ne drži, da telekomunikacijsko omre

Notarska pomočnica je zasebne listine potrdila in jih na predpisan način spojila z notarskim zapisom oziroma jih pripojila k notarskemu zapisu, s tem pa so postale njegov sestavni del. V notarskem zapisu podano soglasje z neposredno izvršljivostjo notarske listine (clausula exequendi) je glede na pojasnjeno dano glede vseh dogovorjenih obveznosti, torej tudi glede obveznosti po kreditni pogodbi, s tem pa ima ta notarski zapis vsebino in naravo izvršilnega naslova po 20.a členu ZIZ in to v celotnem obsegu. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove ničnosti, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove pravilnosti in upniku na tej podlagi, z učinkom pravnomočnosti, trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V zvezi z zastaranjem glavnice po notarskem zapisu obstaja obširna, enotna in ustaljena sodna praksa, po kateri (glavna) terjatev iz izvršljivega notarskega zapisa enako kot judikatna terjatev zastara v desetih letih. V času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije Covid-19 in z namenom njenega obvladovanja

Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede materialnopravnega stališča sodišča potrebni ter primerni za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Za sklenitev posojilne pogodbe zakon ne predpisuje posebne oblike, tožnik pa tudi ni zatrjeval, da je bilo med pogodbenimi strankami dogovorjeno, da bo posebna oblika pogoj za njeno veljavnost, zato posebna oblika za veljavnost posojilne pogodbe ni bila potrebna, iz česar sledi, da tudi, če bi prvi toženec naknadno podpisal posojilno pogodbo, to na samo veljavnost posojilne pogodbe ne bi imelo nobenega vpliva. Dejstvo, da je bila pogodba podpisana s strani vseh pogodbenikov zadostuje za njeno sklenitev. Pogodba je rezultat dogovarjanja strank. Pogodba je sklenjena, ko je doseženo soglasje volj. Notarski zapis popsojilne pogodbe dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. V skladu z 224. členom ZPP pa je notarsko listino moč izpodbiti. Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, nosi trditveno in dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbo.

Tožnica je sicer predložila fotokopijo prevoda, opremljenega z žigom in podpisom tolmača, vendar pa morajo biti prevodu listin, ki jih pripravi sodni tolmač, priloženi tudi prepisi listin, ki se prevajajo. Tožnica nepopolne in nerazumljive vloge (tožbe) tudi po pozivu in v postavljenem roku ni ustrezno popravila oziroma dopolnila, zato je pravilna odločitev, da se tožba zavrže.

Pravilna je torej ocena sodišča prve stopnje, da je oporoka, ki je sporna, veljavna zapustničina oporoka, pri čemer je odločitev o vrsti oporoke, pravno vprašanje, o katerem se je sodišče prve stopnje izreklo, čeprav zgolj zaradi presoje o tem, pravica katerega od dedičev je manj verjetna, medtem ko bo o veljavnosti presojano v okviru pravde, upoštevaje trditve pravdnih strank.

Iz notarskega zapisa ne izhaja, da bi bila odgovornost B. B. za poplačilo dolga omejena zgolj na nepremičnine, nasprotno je jasno zapisano, da lahko upnik v primeru, da dolžnik (B. B.) in zastavitelj (C. d.o.o.) ne bosta izpolnjevala svojih obveznosti, izterja svojo terjatev neposredno v izvršilnem postopku s prodajo zastavljenih nepremičnin kakor tudi s prodajo drugega premičnega ali nepremičnega premoženja ali sredstev na katerem koli računu ali premoženju dolžnika. Dolžnik torej za dolg odgovarja z vsem svojim premoženjem, zato je njegov ugovor omejene odgovornosti neutemeljen, prav tako kot so neutemeljene tudi ugovorne navedbe, da je svoje jamstvo za poplačilo kreditnega razmerja izčrpal, ker so bile zastavljene nepremičnine že prodane. Pravni red ne daje podlage za zahtevo, da bi notarski zapis moral biti opremljen s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti. Notarski zapis namreč ni odločba in učinka pravnomočnosti niti ne more pridobiti, kvaliteto izvršljivosti, ki je pogoj, da ima naravo izvršilnega naslova, pa ima, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Izvršilni postop

Kadar se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. ZPP v drugem odstavku 44. člena kombinira ocenitveno dolžnost tožnika (drugi odstavek 44. člena ZPP) in korekturno dolžnost sodišča (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost zavezuje tožnika ob vložitvi tožbe in ob spremembi tožbe. Kasneje tožnik vrednosti spornega predmeta ne more več spreminjati. Na vrednost spora se je ob vložitvi tožbe še navezovalo vprašanje pravice do revizije in do stvarne pristojnosti. V obravnavanem primeru ocenjena vrednost spora v tožbi ni odpirala ne vprašanja stvarne pristojnosti niti vprašanja dovoljenosti revizije. Zato ni bilo razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Ker sodišče lahko opravi korekturno dolžnost le do faze obravnavanja glavne stvari, je sklep, izdan šele v sodbi, tudi prepozen. V zvezi z izvršljivostjo kreditne pogodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba, sklenjena kot zasebna listina, skladno z 49. in 50. členom ZN potrjena (solemnizirana) pri notarju. Drži, da je potrjevanje zasebnih listin k

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je kot bistveno ugotovilo, da sta tožnica in toženec s predmetno pogodbo pravno veljavno razpolagala s svojim skupnim premoženjem. Ugotovilo je namreč, da sta v času trajanja zakonske zveze z vlaganji v posebno premoženje toženca ustvarila skupno premoženje in nato s sklenitvijo pogodbe o preužitku s tem premoženjem razpolagala, ga odsvojila. To pa pomeni, da skupnega premoženja nimata več, ob razvezi njune zakonske zveze skupno premoženje ni več obstajalo. Pogodba o preužitku je bila sklenjena v drugačnih okoliščinah, torej v okoliščinah, ko sta bili pravdni stranki poročeni in nista mislili, da bo njuna zakonska zveza razpadla. Tožnica pa se je v letu 2015 iz skupnega doma odselila in se v letu 2017 od toženca tudi razvezala. Vendar ji to ne daje podlage, da od toženca zahteva izplačilo deleža, ki ga je imela na skupnem premoženju. Tožnica priznava, da se je s pogodbo o preužitku načeloma strinjala, jo je pa marsikaj težilo, ker se ni nič izvajalo, kar je napisano. Če je želela, da se določene stvari pri notarki zapišejo, bi morala pri tem vztrajati, če pa je pogodbo podpisala kljub temu, se sedaj na to ne more več uspešno sklicevati.

Predhodno že citirana navedba iz 5. točke prvega odstavka 43. člena ZN je namenjena potrditvi dejstva, da je bil notarski zapis s strani notarja strankam oz. udeležencem prebran in da so ga le-ti odobrili. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v tej zvezi ni potreben dobesedni prepis citirane določbe, ampak zadošča, da je iz vsebine notarskega zapisa nedvomno razvidno, da so bile stranke seznanjene z vsebino citirane določbe in da so s podpisom notarskega zapisa vsebino le-tega potrdile oz. ga odobrile. Vpogled v predmetni notarski zapis notarke A. A. (priloga B1 spisa) ne pušča nobenega dvoma o tem, da je bil ta strankama prebran (nasprotnega v bistvu pritožba niti ne trdi), da sta bili le-ti seznanjeni oz. opozorjeni na določbe 43. člena ZN, in "da sta izjavili, da pri dogovorjenem poslu vztrajata ter ta notarski zapis odobrita in ga podpišeta", kar sta vse potrdili s podpisi na vsaki posamezni strani notarskega zapisa. Brez dvoma navedeno zadošča, nasprotno prizadevanje pritožbe, ki v odsotnosti dobesednega prepisa citirane določbe predmetnemu notarskemu zapisu "jemlje" vsako veljavo (tako značaj javne listine, kot tudi učinek neposredne izvršljivosti) pa temelji na pretiranemu

Zmotno je pritožnikovo stališče, da bi morala biti prej sklenjena Kreditna pogodba sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tega niti ZIZ in ZN ne zahtevata. Kot upnik v odgovoru na pritožbo navaja, zadošča, da je obveznost v konkretnem izvršljivem notarskem zapisu določena. Sicer pa je hkrati tudi sestavina slednjega.

Ko je dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova tudi, če je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. To potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa z odločbo predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku. (Novi) upnik je svojo aktivno legitimacijo v tem izvršilnem postopku opiral na notarski zapis SV 000 z dne 23. 3. 2012, prehod terjatve po njem pa zatrjeval na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 8. 7. 2019. Te k predlogu res ni priložil, a prvi odstavek 24. člena ZIZ tega od upnika tudi ne zahteva. Le v primeru ugovora prehoda terjatve (12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) je novi upnik listino, ki dokazuje tak prehod, dolžan tudi predložiti (tretji odstavek 58. člena ZIZ). A dolžnica prehodu terjatve s posojilodajalke na novega upnika v ugovoru zoper sklep o izv

Načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku zamejuje izvršilno sodišče pri preizkusu ugovornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ v povezavi z obstojem pooblastila podpisnika notarskega zapisa zgolj na skladnost med navedenim podpisnikom v notarskem zapisu in stanjem vpisa zakonitega pooblaščenca v sodnem registru v trenutku sklenitve posla v obliki notarskega zapisa. V tem delu gre za enak (formalni) preizkus, ki ga mora opraviti že notar ob sestavi notarskega zapisa. Obstoj drugih dejstev, ki naj bi izključevala obstoj pooblastila (4. točka prvega odstavka 43. člena ZN) ali drugih razlogov za veljavnost notarskega zapisa, lahko dolžnik uveljavlja zgolj v pravdnem postopku. To velja tudi glede nedobrovernosti upnika, ki naj bi izključevala njegovo varstvo po tretjem odstavku 8. člena ZSReg.

Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene podlage pravilno štelo, da je notar izpolnil svojo pojasnilno dolžnost.

Dokazno breme o neresničnosti listin nosita tožnika. Da celotnega v notarskem zapisu navedenega zneska nista prejela, ampak le manjši del, tožnika v postopku nista dokazala. S tem tudi nista dokazala objektivnega elementa oderuštva, na katerega se tudi v pritožbi sklicujeta.

V času sklepanja pogodbe v obliki notarskega zapisa je že prenehalo notranje razmerje med dolžnikom kot pravno osebo (družbo) in njenim zastopnikom, zato slednji od takrat dalje več ni imel upravičenja za izražanje poslovne volje dolžnika. Izjava volje, ki jo je podal ob sklepanju notarskega zapisa SV 450/2016 dne 23. 9. 2016 v imenu dolžnika, tako za slednjega v smislu 70. člena OZ ne more biti neposredno pravno zavezujoča. Ni torej mogoče šteti, da je dolžnik ta notarski zapis neposredno odobril in podpisal, zato ta ne predstavlja izvršilnega naslova (prvi odstavek 45. člena v zvezi s 43. členom ZN), na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zoper njega voditi izvršbo, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 22. 10. 2019.

Notar, ki je listino sestavil, je lahko, skladno z določbo drugega odstavka 34. člena Zakona o notariatu, napako v listini v fizični obliki popravil.

Namen razpolaganja tožeče stranke s prejetim zneskom v tem primeru po materialnem pravu ni bil obvezna sestavina sklenjene pogodbe. Zapis v notarskem zapisu kreditne pogodbe o popolnosti notarskega zapisa skladno s 43. členom ZN, da vsebuje vse dogovore glede posla in da povezani posli ne obstajajo, ni pretehtal ostalih skladnih dokazov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilnega povzetka listin in ocene izpovedb prič pravilno zaključilo, da je tožeča stranka s podpisom prenosnega naloga odredila in odobrila transakcijo ter izrazila voljo, da s prenosom sredstev 99.550,54 EUR poplača kredit D. Z.